Arhiv oznak: podarjanje

Barantanje z Bogom?

 

Druga adventna nedelja, 10.12.2017, Mr 1,1-8

Mali Danijel je šel k mami in jo prosil, če lahko dobi novo kolo. »Ne moremo si ga privoščiti«, mu odvrne mama, »zato napiši pismo Jezusu in ga prosi za kolo«. Danijel je mamine besede vzel zares in začel pisati: »Letos sem bil priden in bi bil zelo vesel novega kolesa. Tvoj prijatelj, Danijel«. Ko je še enkrat prebral, ni bil zadovoljen. Raztrgal je napisano in začel znova: »Dragi Jezus, letos sem bil res priden in bi si zares želel novo kolo. Resnično tvoj, Danijel.« Takoj ko je napisal, se je Danijel zavedel, da napisano ni resnica. Raztrgal je sporočilo in začel znova: »Dragi Jezus, razmišljal sem o tem, da bi bil priden fant. Ali bi imel lahko novo kolo? Danijel.« A spet ni bil zadovoljen. Nič od napisanega se mu ni zdelo resnično. Zato je stekel v cerkev. V cerkvi je ukradel majhen Marijin kipec in stekel nazaj domov, kipec skril pod posteljo in napisal naslednje besede: »Jezus, iskreno ti povem, prelomil sem večino zapovedi, raztrgal sem sestrino punčko in še veliko drugih grdobij. Žalosten sem. Zato sem vzel tvojo mater Marijo. Če jo hočeš še kdaj videti, mi za božič priskrbi novo kolo. Saj veš kdo.«

Kaj se vam zdi? Ali ni nekaj Danijela v vsakem izmed nas?

Prepričani smo, da z Bogom lahko barantamo za najbojše možno življenje brez težav in stiske. Težava pri tem je, da takšnega barantanja in izsiljevanja Boga ni mogoče uskladiti s krščansko vero, ki veruje v Božji prihod k nam vsak trenutek. Barantanje z Bogom je daleč od tega, kar imajo danes v mislih Izaija, Psalm 85, sv. Peter in sv. Marko.

Božja beseda nam pove, da Bog v svoji ljubezni do nas ne zadržuje zase prav ničesar, niti sebe. Ves je za nas. Ker je zaljubljen v vsakega je postal človek, da bi nam bil v vsem in popolnoma blizu. Storil je vse, kar je mogoče storiti, da bi nam zagotovil, da nas ljubi, da je z nami in da nenehno skrbi za vsakega izmed nas. Storil je vse kar je mogoče storiti, da bi nam podaril življenje v pravičnosti in ljubezni. Odprl je pot, da v njegovi moči lahko spreminjamo svet v Božji svet.

Podoba barantanja z Bogom je v naši teologiji in molitvi tako globko zasidrana in prevladujoča, da ji zlahka ves čas nasedamo in podležemo. »Bog, če me boš ozdravil, bom živel pošteno in dobro.« »Če naredim vse izpite, bom vsako nedeljo hodil k maši!« »Če bo za moj poročni dan sončno, bom vse svoje otroke katoliško vzgajal!« Pa še veliko groznejše stvari nam pridejo na misel za izsiljevanje in barantanje z Bogom. Pozabili smo na Boga Jezusa Kristusa.

Sveto pismo pa nam že od začetka govori, da je Bog tvegal vse, da bi mi lahko spoznali njegovo ljubezen, ki daje večno življenje, tukaj in danes, na tem svetu. O tem pričuje Janez Krstnik. Z vsako kapljico krvi je to potrdil Jezus Kristus in o tem nam nenehno pričuje Sveti Duh, ki je v nas in mi v njem. Nenehno oznanjamo Boga Jezusa Kristusa, našega Očeta, ki je samega sebe izpraznil moči in sijaja in prišel k nam kakor otrok. Nikakršen barantač ni. Predstavi se kot ljubimec. Zato ne barantajmo z dobrohotnim diktatorjem, saj takšnega boga ni. Z zaupanjem se obračajmo k Očetu in ga prosimo za vse kar potrebujemo. On sliši naša hrepenenja še preden smo jih izrekli. Zato je poslal med nas Ljubezen samo, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.