Arhiv oznak: pogum

Iz moči v moč

Alaska. Fairbanks. A father and son fishing catch/release for grayling on the Upper Chena River. MR.

Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)