Arhiv oznak: pot

Odmik za moške v divjini – 1. dan

12 mož se nas je zbralo v Postojni. Po kratki predstavitvi, praktičnih napotkih in duhovnem nagovoru smo krenili na pot. Mali Otok. Hrašče, Strane. Pešačenje pri 33 stopinjah C je bilo naporno. Hiteli smo, da uidemo najhujši vročini. Ves čas smo imeli v mislih katehezo: kje jaz bijem svoj boj. Ne z bližnjim ampak z zlom.

V Stranah smo končno prišli do sence in sveže vode. Pod najstarejšo tiso v Sloveniji smo si privoščili malico. Prišel je župnik in nam ponudil češnje. Srečali smo še enega popotnika, ki je hodil od Komende.
Vzpon je bil malo bolj prijeten, ker smo hodili po gozdu. Poznalo se nam je 15 km hoje po soncu. Na Vojkovem domu smo doživeli malo razočaranja, ker ni bilo jote. No, tudi klobasa in pivo sta bila v redu. En soborec dela na Rtv in nas je spravil v kompleks anten. Videli smo muzej Rtv in novo tehniko. In še vodo smo dobili. Ko smo prispeli do sv. Hieronima se je že mračilo, zato smo pohiteli z mašo. Tu ni bilo elektrike. Kakšna bo noč še ne vemo,  začelo je pihati in bo morda deževalo. Verjetno si bomo zavetje našli v cerkvi. Smo pa precej zgarani.
Peter Kolenc
Galerija slik:

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Molitev moških

“Gospod, ni pomembno, da delam vse odlično, temveč, da si upam živeti.
Učiš me, da v življenju ne gre za to, da ne delam napak.
Učiš me, naj ne skrivam svojih napak, temveč se na njih in iz njih učim!
Ni hudo, če padem. Vendar me v Jezusu in svetnikih učiš, naj ne obležim!
Hvala ti, ker mi vedno znova praviš. »Vstani, če si padel!«
Ko se borim, sem vedno znova tudi ranjen.
Zaradi tvoje zvestobe in vstajenja, se ne bojim ran!
Kakor so bile na tvoji poti potrebne rane, tako so potrebne tudi na moji.
Usposabljajo me za ljubezen. Kajti ni ljubezni brez ran.
Hvala ti, ker me učiš vzpostavljati stik s svojo moško močjo, s svojo agresijo, spolnostjo, disciplino, pa tudi s svojimi strastmi! Varujejo me pred tem, da bi postalo moje življenje dolgočasno.
Hvala ti Jezus, ker si se ti prvi boril z vsem, kar bi ti hotelo preprečiti življenje.
Hvala ti, ker to omogočaš in učiš tudi mene.
Učiš me in mi daješ moč, da se borim za ljudi in njihovo življenje.
Hvala ti, ker za to lahko uporabim vse svoje moči.
Hvala ti, ker sem zaradi tega lahko z veseljem moški.
Hvala ti, ker sem kot moški sposoben ljubezni, ki prebuja življenje, ljubezni, ki je polna strasti in očara tebe, mene in ljubljenega človeka.
Hvala ti, ker ob Tebi spoznavam, da se je vredno podati na pot, kako postati moški, in na tej poti uresničiti en vidik Boga, ki lahko le prek mene zasije na tem svetu.
To pot si ti pokazal in odprl dragi Jezus, hvala ti.
Hvala ti, da sem moški in lahko postajam po tvoji podobi, tak kot ti, do sebe, soljudi in do Boga Očeta.
Veselim se svoje moškosti in moči, ki si jo položil vame, da bi preko mene prebujal življenje«.

(Anselm Grun, Boj in ljubezen)

Odmev: odmik za moške v divjini uspel

DSC_0041Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.

“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)

“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)

ODMIK_1dan_AV“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
ODMIK_4dan_12Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
ODMIK_2dan_13Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)

Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/

DSC_0082

Vabilo na romarske duhovne vaje po Španiji: Usmiljenje oživlja

DSCN2190Vse vas, ki bi radi preživeli nekaj sproščenih dni v dobri družbi in in imeli ob tem tudi možnost duhovne poglobitve vabim, da se nam pridružite. Dobrodošel vsak in vsaka, ki si to želi. Vsako dopoldne si bomo vzeli nekaj trenutkov za oseben premislek ob romarski knjižici, popoldne pa poskrbeli za sproščenost, plavanje, druženje in veselje. Marijini in svetniški kraji so močna spodbuda. Letošnje leto Božjega usmiljenja, ki ga je 8. decembra 2015 razglasil naš papež Frančišek nam vsebinsko k temu lahko še dodatno pomaga in nam da moči. Če ne verjamete, pa vprašajte romarje in romarice prejšnjih let.

Romarske duhovne vaje bodo potekale od ponedeljka, 18. julija zjutraj do četrtka 28. julija popoldne leta 2016.

Prijave in več o romanju

VIDEO predstavitev:

PROGRAM:

Zgibanka_romanje Španija2016

Zgibanka_romanje Španija2016_1 Zgibanka_romanje Španija2016_2

 

Moška duhovnost, pot do resnične moškosti

Group of men standing in a circle and prayingV naši kulturi so bile žene, bolj kakor moški, spodbujene in prisiljene delati na svojem notranjem življenju, na osebnem odnosu z Bogom. Moški smo na to kar pozabili. Bežimo v zunanji površinski svet. Glava je naš kontrolni stolp. Gradimo, razlagamo, uporabljamo, popravljamo, manipuliramo, uzakonjamo, grabimo, delamo red in se igramo z vsem, kar nam pride pod roke. V resnici pa se ne dotaknemo nobene stvari, kajti ne poznamo notranjosti stvari in niti sebe.

V resnici se notranjosti bojimo. Zaradi tega mora naš lažni kontrolni stolp razuma delati nadure, veliko preveč nadur. Samo na tak način si lahko zagotovi občutek nadzora, gotovosti in pomembnosti. Ujet je zgolj v delček slike. Nevarnost pa je v tem, da misli, da je ta delček celotna slika. Ujet je znotraj lažne moškosti. Korporativno je prav ta lažna moškost postala mit zahodne civilizacije. Določajo jo možje, ki nadzorujejo oblast, denar, korporacije, cerkve, vojske in moralo. Kar mi imenujemo realnost in smo od nje skoraj popolnoma odvisni je konstrukt mož, ki niso nikdar delali na svojem notranjem življenju, na svoji notranjosti in svojem duhovnem dogajanju. Niso šli vase, niso se naučili zaupati. Niso se naučili ranljivosti, molitve in poezije. Ti možje, in civilizacija, ki smo jo podedovali od njih, so v veliki meri raztrgani ali celo bolni (duhovno, psihično, človeško propadli).

Vse dokler se moški v sodelovanju z ženskami ne bomo zavedli in prepoznali to razbitost in raztrganost, nam bo prav to proti-krščanstvo vsiljevalo sebe kot edino resničnost ali realnost. Dokler je tako, nimamo nobenega upanja, da bi lahko živeli kot Božji sogovorniki in sodelavci v vseh zemeljskih stvareh. Ostajali bomo žrtve grozodejstev posamezne generacije.

Če pregledamo evangelije, odkrijemo, da Jezus deluje na moški in ženski način. V njem sta oba vidika v popolni skladnosti. Zelo je domač s svojim notranjim svetom. Zlahka in z veliko občutljivostjo govori o molitvi in odnosih. Takoj nato pa je ves v zunanjem svetu: potuje iz kraja v kraj, grozi farizejem in jih spominja kaj je njihova resnična naloga, skrbi za ljudi, se jih dotika, jih ozdravlja in kliče. Nato se spet umakne v puščavo k svojemu notranjemu življenju. Deluje iz notranjosti navzven in spet nazaj v notranjost. Njegov pristop vsebuje oba vidika. Zato nas kliče in izziva. Ne glede na to v kateri skrajnosti – lažno-ženski ali lažno moški – mačistični – se trenutno nahajamo.

Na zahodu smo zelo močno potopljeni v saharinsko duhovnost. Naša glavna skušnjava je ignorirati delovanje ali moško plat duhovnosti. Zaradi tega imamo tako pobožnjakarske in včasih zelo impotentne duhovnosti, ki sveta ne zajamejo niti ga ne izzovejo.

Kristusova celovitost nas v resnici ogroža. Pogumno in tvegano osebno vero nadomeščamo s shemami iz poslovnega in potrošniškega sveta, ki naj bi bile potrebne za odrešenje, ki ga pojmujemo kot uspeh in zdravje na tem svetu. V duhovno življenje poskušamo prenesti potrošniško shemo:  zmagati/doseči/ uspeti/ nadzorovati/ potrošiti. K sreči pa to na duhovnem področju ne deluje. Zagotovo obstaja boljša pot, kajti ta ima slab konec. Res obstaja. Imenuje se spreobrnjenje.

Spreobrnjenje k čemu? Spreobrnjenje k temu, kar bi lahko imenovali Ne-jaz. Spreobrnjenje k D(d)rugemu, tujcu, možnemu sovražniku, ki se ga moramo naučiti ljubiti. Z drugimi besedami: možje moramo biti spreobrnjeni k ženskemu, ženske pa k moškemu. Morda je zato Bog ustvaril spolno privlačnost tako prepričljivo in močno. Če se spreobrnemo k temu ne-jazu, se vse spremeni. Ko je Drugi naše središče smo resnični, pristni, živi in večni. Spreobrnjenje nam omogoča celovitost in osredotočenost. Sposobni smo gledati skozi oči drugih, ki niso tako zaslepljene, kakor naše lastne. Uzremo drugo stran stvari. Odkrijemo, da sovražnik ni sovražnik, ampak duhovni partner in pomočnik.

Moška duhovnost poudarja služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred koristoljubnim obračanjem po vetru, izvajanje pravičnosti pred hlinjenjem dobrote. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena in uglašena na lažno ženskost. Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Njihov liberalizem postane imun na celovit in radikalen evangelij.

Moška duhovnost može spodbujal k radikalni evangeljski poti. Brez dvomov in izgovorov, brez posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva veliko poguma in dejstvo, da imamo samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih običajno igramo. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve kaj je res. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega, kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali drugim na videz sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.

Takšni celoviti moški so svetniki. Svoji moški duši zaupajo zato, ker so srečali Očeta. Oče jih je poučil o jezi, strasti, moči in jasnosti. Poslal jih je naj gredo skozi vse to in plačajo svojo ceno. Z njimi je razdelil svoje lastno ustvarjalno seme, svojo lastno odločilno Besedo, svojega lastnega Duha razsvetljevalca. Sprejemajo vednost in nevednost, gotovost in negotovost. Delujejo lahko tudi brez zunanjega uspeha, zato ker so v obraz pogledali strahu pred neuspehom. Ne potrebujejo potrjevanja ali zanikanja. Ne padejo zaradi obsojanja ali ignoriranja. Svobodni so. Svetniki so nepremagljivi. So moški.

Veliko razlogov je zakaj moška duhovnost tako počasi prihaja na dan. Država potrebuje konformiste in brezčutne bojevnike, da poskrbijo za njene posle. Zdi se, da cerkev bolj potrebuje otroke, kakor pa samostojne Božje sogovornike. Obstaja pa še veliko globlji razlog zakaj smo moški in ženske odpovedali v ljubezni in ne zaupamo svoji moški ali ženski moči: večina ljudi zahodne civilizacije trpi zaradi očetovske rane. Tisti, ki jo imajo, se jih njihov človeški oče ni nikdar dotaknil: ne telesno, ne duševno, ne duhovno. Ali ni imel časa. Ali ni imel svobode. Ali ni čutil potrebe. Ali ni bil sposoben. Posledica pa so otroci brez moške moči. Nimajo zaupanja vase, nimajo sposobnosti, da bi nekaj naredili, zdržali in zaupali sebi. Oče jim namreč ni izkazal zaupanja.

Zato je imel Bog zelo dober razlog, da se je razodel kot Jezusov Oče. Prav glede očeta večina izmed nas ne čuti, ne verjame in smo raztrgani. Vsi lahko vzkliknemo skupaj z apostolom Filipom: „Gospod, pokaži nam Očeta, in zadosti nam bo“! (Jn 14,8). Če se s to rano ne soočimo, če je ne začutimo in ne dovolimo, da jo On zaceli, bomo še naprej živeli življenje lažne moškosti: biznis in postavljanje pred drugimi, neiskrena in podkupljiva moč, namesto poštene nemoči. Sinovi in hčere naslednje generacije pa bodo ta žalostni proces očetovske rane spet ponovili.

Ali obstaja pot ven? Seveda. A le za ljudi, za moške in ženske, ki bodo ukrepali. Ni poti do moškosti. Moškost sama je pot. Zato poimenuj rano. V njej te čaka Bog Oče. Začuti jo in se nad njo razjoči. To je moč, ne slabotnost. Išči Očetovo obličje. To je ukrepanje in pot, ne pasivnost. Prevzemi polno odgovornost za svoje življenje in vedenje. Ne stresaj krivde na druge, ne obsedi v sramoti. Ne čakaj na topla čustva in čudeže. Ukrepaj. Pojdi. Tvegaj. Zmoreš, ker lahko računaš na Očetovo moč.

V tej smeri v IDD prirejamo odmike za moške in iz tega črpa tudi skupina Mož svetega Jožefa. Na strani www.moskaduhovnost.si pa razmišljamo in se o tej temi pogovarjamo.

P. Viljem Lovše DJ