Arhiv oznak: pravičnost

Barantanje z Bogom?

 

Druga adventna nedelja, 10.12.2017, Mr 1,1-8

Mali Danijel je šel k mami in jo prosil, če lahko dobi novo kolo. »Ne moremo si ga privoščiti«, mu odvrne mama, »zato napiši pismo Jezusu in ga prosi za kolo«. Danijel je mamine besede vzel zares in začel pisati: »Letos sem bil priden in bi bil zelo vesel novega kolesa. Tvoj prijatelj, Danijel«. Ko je še enkrat prebral, ni bil zadovoljen. Raztrgal je napisano in začel znova: »Dragi Jezus, letos sem bil res priden in bi si zares želel novo kolo. Resnično tvoj, Danijel.« Takoj ko je napisal, se je Danijel zavedel, da napisano ni resnica. Raztrgal je sporočilo in začel znova: »Dragi Jezus, razmišljal sem o tem, da bi bil priden fant. Ali bi imel lahko novo kolo? Danijel.« A spet ni bil zadovoljen. Nič od napisanega se mu ni zdelo resnično. Zato je stekel v cerkev. V cerkvi je ukradel majhen Marijin kipec in stekel nazaj domov, kipec skril pod posteljo in napisal naslednje besede: »Jezus, iskreno ti povem, prelomil sem večino zapovedi, raztrgal sem sestrino punčko in še veliko drugih grdobij. Žalosten sem. Zato sem vzel tvojo mater Marijo. Če jo hočeš še kdaj videti, mi za božič priskrbi novo kolo. Saj veš kdo.«

Kaj se vam zdi? Ali ni nekaj Danijela v vsakem izmed nas?

Prepričani smo, da z Bogom lahko barantamo za najbojše možno življenje brez težav in stiske. Težava pri tem je, da takšnega barantanja in izsiljevanja Boga ni mogoče uskladiti s krščansko vero, ki veruje v Božji prihod k nam vsak trenutek. Barantanje z Bogom je daleč od tega, kar imajo danes v mislih Izaija, Psalm 85, sv. Peter in sv. Marko.

Božja beseda nam pove, da Bog v svoji ljubezni do nas ne zadržuje zase prav ničesar, niti sebe. Ves je za nas. Ker je zaljubljen v vsakega je postal človek, da bi nam bil v vsem in popolnoma blizu. Storil je vse, kar je mogoče storiti, da bi nam zagotovil, da nas ljubi, da je z nami in da nenehno skrbi za vsakega izmed nas. Storil je vse kar je mogoče storiti, da bi nam podaril življenje v pravičnosti in ljubezni. Odprl je pot, da v njegovi moči lahko spreminjamo svet v Božji svet.

Podoba barantanja z Bogom je v naši teologiji in molitvi tako globko zasidrana in prevladujoča, da ji zlahka ves čas nasedamo in podležemo. »Bog, če me boš ozdravil, bom živel pošteno in dobro.« »Če naredim vse izpite, bom vsako nedeljo hodil k maši!« »Če bo za moj poročni dan sončno, bom vse svoje otroke katoliško vzgajal!« Pa še veliko groznejše stvari nam pridejo na misel za izsiljevanje in barantanje z Bogom. Pozabili smo na Boga Jezusa Kristusa.

Sveto pismo pa nam že od začetka govori, da je Bog tvegal vse, da bi mi lahko spoznali njegovo ljubezen, ki daje večno življenje, tukaj in danes, na tem svetu. O tem pričuje Janez Krstnik. Z vsako kapljico krvi je to potrdil Jezus Kristus in o tem nam nenehno pričuje Sveti Duh, ki je v nas in mi v njem. Nenehno oznanjamo Boga Jezusa Kristusa, našega Očeta, ki je samega sebe izpraznil moči in sijaja in prišel k nam kakor otrok. Nikakršen barantač ni. Predstavi se kot ljubimec. Zato ne barantajmo z dobrohotnim diktatorjem, saj takšnega boga ni. Z zaupanjem se obračajmo k Očetu in ga prosimo za vse kar potrebujemo. On sliši naša hrepenenja še preden smo jih izrekli. Zato je poslal med nas Ljubezen samo, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Zadnji bodo prvi

24.09.2017: 25. Nedelja med letom: Mt 20,1-16

Film Forrest Gump so opisovali kot zgodbo o zmagoslavju bojevnika. A film govori tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih Forrest, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj nepričakovanih priložnostih.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.

Kaj izročamo potomcem?

16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Nekdo je prvič prišel v mesto, ki je bilo znano po dežju in močnem vetru. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je deževalo. Deževalo je tudi dan kasneje in še vse ostale dni. Šel je ven, na kosilo. Med hojo zagleda otroka in ga iz obupa vpraša: »Deček, ali v tem mestu, kdaj preneha deževati?« Otrok mu odvrne: »Kako naj bi vedel, saj sem star šele šest let!«

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše