Arhiv oznak: pravilarstvo

Skrivnost kvasa

02.07.2017: 13. Nedelja med letom: Mt 10,37-42

Cerkev je do sedaj vsemu svetu podarila že veliko žlahtnega evangelija, ki raste in obrodi, kakor gorčično zrno ali kakor kvas. Poleg dobrih pa je v vsakem času, zaradi človeške omejenosti in ranljivosti, cerkev storila tudi nekaj “strašnih” stvari. Ena od hujših zahtev, ki jih je postavljala je bila ta, da tisti, ki se poroči z nekatoličanom, tega ne sme storiti v cerkvi in pri oltarju, ampak v kapeli ali zakristiji cerkve. Če se je kdo zaljubil v kristjana druge denominacije je bil na tak način kaznovan. Danes to kar težko razumemo. Starejši mi povedo, da so se mnogi zaradi takšnih pravil oddaljili od cerkve. Zaradi ponižujočega odnosa so s poroko izven cerkve zadnjič prestopili cerkveni prag. Svojih otrok niso dali krstiti. Še po mnogih desetletjih je v nekaterih ta rana zelo živa. Danes so razmere seveda popolnoma drugačne. Iz preteklosti se lahko naučimo kakšno škodo lahko naredimo s formalistično kratkovidnostjo pred katero nas ves čas svari tudi papež Frančišek. Občudovanja vredni so tisti, ki so bili takšnim šikaniranjem podvrženi, pa so kljub temu ostali zvesti člani katoliške skupnosti.

Družine se danes nič več ne sprejo med seboj zaradi pripadnosti krščanski denominaciji. Še vedno pa se lahko sprejo zaradi drugačnih prepričanj. Npr. če se sin, hči ali vnuk pridruži kakšni verski sekti ali čudnemu kultu. Staršem to lahko zlomi srce. Ne morejo razumeti kaj njihov otrok v sekti dobi in kako se bo vse skupaj končalo. Poznam veliko primerov, ko prav zaradi sekte (ali kakšne novodobne šole npr. reikija ipd) razpade tudi zakonska zveza in propade človeška zvestoba.

Tudi cerkev in duhovniki vas lahko vedno znova tudi razočaramo. Zdi se, da imamo nekateri duhovniki rajši dogmo, pravo in pravila, kakor pa da bi dali prednost človeku, ki je pred nami, se ukvarjali s kompleksnostjo njegovega življenja ter mu postopoma in potrpežljivo odprli pot do Kristusa. Lažje je opravljati formalno bogoslužje, kakor pa se ubadati s konkretnimi težavami ljudi za kar se številni duhovniki ne čutimo usposobljeni. Vsak človek, ki pride k nam po pomoč ali nasvet, ima svoje težave in edinstveno zgodbo in je velikokrat težko vedeti, kaj svetovati in kako priskočiti na pomoč. Papež in škofje ne morejo izdati pravil za ravnanje v vsakem primeru in vsaki težavi. Še posebej mladim se danes pravilarska in obredarska cerkev (tam kjer je tako) zdi brez stika s stvarnostjo in brezbrižna do konkretnega človeka in njegovih stisk. Pri stiku z mladimi najvčekrat ni pomembno kaj o svoji bogati veri povemo z besedami, ampak je mladim veliko pomembnejše na kakšen način in kako to povemo, skratka kako svojo vero živimo in kakšen odnos imamo do njih. Številni ljudje ne zapuščajo katoliške cerkve zato, ker jih privlači nauk neke druge skupine, čeprav mnogi izmed odhajajočih gledajo na nas preveč črnobelo. Številni odidejo iz cerkve zato, ker so našli manjšo skupnost, ki jim nudi osebno pozornost in žive osebne odnose, skratka zato ker so deležni živega občestva in skupnosti. Konkretno doživljajo, da se imajo ljudje radi in jim ni vseeno drug za drugega.

Današnji evangelij pove, da so se polomi in težave v družinah in skupnostih odvijali tudi v zgodnji cerkveni skupnosti. Takrat je bilo krščanstvo mala sekta, ki je kradla vernike Judom in priznavala Jezusa za Mesijo. Zaradi nje so nastali razdori v prenekateri družini. Zgodnja cerkev je tako postala nova družina mnogim kristjanom, ki so jih njihovi družinski člani zaradi verske pripadnosti krščanstvu razdedinili. Svoje staro življenje so izgubili in našli novega v Kristusu in skupnosti njegovih bratov in sester.

So trenutki, ko so lahko družinski slog, prepričanja, obnašanja ali vrednote takšne, da eden od članov po vesti ali prepričanju čuti, da ne pripada več svoji družini ali skupnosti. Takrat je razlogom posameznih družinskih članov dobro prisluhniti. Morda smo v svojem skupnem življenju pozabili na nekaj bistvenega, na nekaj kar potrebuje spremembo in je izziv. Pri pogovoru in spoštljivem poslušanju se večkrat pokažetjo tudi zmote, pomote in predsodki. Ko se enkrat slišani, se jih lahko osvobodimo.

Poskrbeti za odprt pogovor, veliko poslušati, sprejemati, spoštovati, mirno in ljubeče in v pravem trenutku govoriti resnico ter ostajati kolikor je mogoče sočuten, je verjetno najboljši krščanski odziv. Ne domišljam si, da je to lahko, toda ko sem videl družine, ki so to zmogle, so doživel moč preroške in ljubeče nagrade o kateri danes Kristus jasno spregovori v evangeliju.

Moško sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samounčevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.