Arhiv oznak: prilike

Iskati in tvegati je moško

Evangelij vsebuje Jezusove zadnje tri prilike o Božjem kraljestvu. Midva se še posebno ustaviva ob priliki o skritem zakladu na polju in ob priliki o dragocenem biseru. Zaklad in biser sta Jezus sam. Priliki odgovarjata na vprašanje, ali se bova lahko kdaj resnično odprla razodetju Božjega kraljestva, če je za to, da ga dosežeš, treba iti skozi tako številne stiske. Ali ni nasprotje med najinim hrepenenjem po sreči in trpkostjo evangeljskih zahtev preveliko?

Obe priliki temeljita na veselju, ki ga prinaša odkritje zaklada in bisera. Vse, kar sledi, je zgolj posledica tega veselega odkritja. Brez veselja ne moreva prav usmeriti svojega življenja. Priliki opozorita še na druge skrite, a zato nič manj resnične razsežnosti.

Prvo je iskanje. Zaklada ne odkrijeva po naključju. Žene naju strast za dragoceno. Lahko se prepustiva nemiru, ki preprečuje sebično poneumljenje in lenobno udobnost. Doživljava, da srcu niso dovolj stvari, ki nama jih uspe posedovati. V sebi nosiva neskončno veliko potrebo, da se okleneva Njega, ki v vseh stvareh dela za naju in naju priteguje. Samo on lahko poteši veličino in globočino najinega hrepenenja.

Druga razsežnost je kupim–prodam. Dragocenost ne more sobivati s cenenostjo. Globina ne more sobivati s površinskostjo. Vse, kar biva, ne more sobivati z navideznim. Če hočeva imeti eno, se morava druge rešiti. Neizogibno.

Tretja razsežnost je tveganje. Čim večji je zaklad, tem večje je tveganje. Za neskončno vreden zaklad se zlahka znebiva vsega, kar ga ne dosega. Veselje nama omogoča, da tvegava. Prežene vsak dvom in strah.

V omenjenih prilikah naju Jezus nič več ne kliče in ne vabi, naj zaradi Božjega kraljestva zapustiva vse drugo. Vabi pa naju, naj zaradi veselja, ker sva ga sprejela in spoznala, zapustiva vse drugo. Zaklad, ki napolnjuje srce, je zahteven, a prinaša ogromno veselja. Če hočeva iz njega živeti, prosiva za Duha razločevanja, podobno kakor je kralj Salomon prosil za modrost. Modrost nama bo dana od zgoraj, kajti zdi se, da sta zaklad in dragoceni biser skrita. V resnici ju je mogoče najti, a le z razodetjem, ki nama odpre oči. Ne pozabiva Jezusovih besed: »Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« Le veselje, da sem odkril zaklad svojega srca, omogoča, da lahko vse zapustim. Res pa je, da midva lahko izbereva tudi tako, kot je bogati mladenič iz evangelija, ki je na Jezusovo povabilo žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Vedno in za vsakogar namreč velja pregovor: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,34). Če je Jezus resnično skriti zaklad na polju najinega srca, bova zanj zlahka dala vse druge dobrine. Zato nama pravi: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Priliki veljata za vse trenutke najinega življenja, ne le za izbrane in določene. Vsak dan se naveževa na imetje, ki ga je treba prodati in zapustiti, če hočeva v polnosti uživati svoj zaklad, v katerem se najino srce lahko v vsem miru odpočije. Novo veselje nama vsak dan omogoča sprejeti novo tveganje. Vse dotlej, dokler ne bova v celoti prežeta z lučjo zaklada. Odkrivajva, kako se najino srce lahko nenehoma obnavlja in odpira Bogu. Nikoli se ga ne naveliča, kakor se nikoli ne naveliča življenja in ljubezni.

Bog sam usmiljeno išče človeka

24. nedelja med letom

064-img_20160724_110821V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše