Arhiv oznak: priložnost

Umirjenemu bojevniku na pot mučeništva: Če je treba, primite za orožje

bojevnik5Ni govora o tem, da bi bili pasivni ali da ne bi nikdar prijeli za fizično orožje. Uporabiti morate vsa sredstva, ki jih zahteva ljubezen.

Pogosto mislimo, da je rivalstvo v nasprotju z ljubeznijo. Vendar ljubezen včasih želi, da v majhnem človeku vidimo tekmeca, da bi v njem nato zagledali enakega in brata.

»Bratje,« pridiga sveti Avguštin, »če bi radi ohranili ljubezen, se predvsem varujte misli, da je medla in lena ter da jo lahko ohranimo z nekakšno pohlevnostjo, recimo raje ravnodušnostjo in mehkužnostjo. Ne misli si, da ljubiš svojega služabnika, ker ga ne udariš. Da ljubiš sina, ker ga ne kaznuješ, da ljubiš soseda, ker ga ne opominjaš: to ni ljubezen, temveč mlačnost. Tvoja ljubezen naj goreče popravlja! Kjer živijo čisto, se razveseli, kjer slabo, popravljaj. V človeku ne ljubi zmote, temveč človeka.«

Ali mati ljubi otroka, če ne skuša uničiti bolezni, ki ga razjeda? Ali človek ni resnično »homofob«, če svojemu prijatelju ne pomaga, da se reši homoseksualnosti, ki mu preprečuje razcvet? Včasih ljubezen terja skalpel. Včasih zahteva desni kroše. Ali krepko brco v rit. Med zadnjico in pametjo obstaja skrivnostna vez, tako da včasih ni boljšega načina, da bližnjega spodbudimo in ga spomnimo na njegovo visoko poklicanost. To neprijetno opravilo pripada še posebno laikom, predvsem proti tistim, ki s svojim peresom prelivajo duhovno kri, ki je dragocenejša od te, ki nam teče po žilah: bestsellerje laži, pisarje obupa, pisune onanije je primerno bičati s satirami, jih nabadati s pamfleti, z ljubeznijo, dokler se ne pokesajo, da so toliko bralcev porinili v brezno in da v našo zmedo pišejo vzvišene retractiones.

V nekaterih položajih vam ljubezen prepoveduje mučeništvo, čeprav ste nanj popolnoma pripravljeni. S sovražnikom, ki ste ga hoteli z odprtimi rokami sprejeti na križu, se morate pomeriti z orožjem. Dolžnost, da branite svojo družino, vas sili v upravičeno samoobrambo. V delu Le mystere de la charite de Jeanne d’Arc se Jeanette in gospa Gervaise soočita glede tragedije ljubezni, ki mora zgrabiti za meč. Tolpe Angležev in Burgundcev ropajo vasi in skrunijo svetišča. Frančiškanka Gervaise meni, da morajo to prenašati v molitvi in mučeništvu. V tem naj bi bil ves kristjanov odpor. Če bi povračilno ukrepal ali zbral kakšno neurejeno četo kopij in mečev, potem ne bi več sledil evangeljski blagosti. Na to Jeanette odgovori:

Ali veste, gospa Gervaise, da smo mi, ki to gledamo in trenutno v odpor ne nudimo ničesar drugega kot prazne ljubezni, sokrivi, kajti nočemo ubiti vojne. Me, ki vojakom pustimo, da delajo, kar hočejo, ravno tako mučimo telesa in pogubljamo duše. (…) Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. (…) In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost.

Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje.

To je naša sokrivda, še posebno če mučeništvo uporabljamo za izgovor. Mislimo, da smo strpni do popolnosti, v resnici pa sodelujemo zaradi opustitve, vse do pogubljenja. Nedvomno se zdi, da daje govor na gori prav gospe Gervaise. »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« (Mt 5,39) Vendar sveti Tomaž, ki te besede tolmači s pravo mero, kaže na to, da dajejo prav Peguvevi Jeanne: »Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«

Kristus ne pravi: »Če kdo tvojega bližnjega udari po desnem licu, pusti, da ga udari še po levem.« Govori o vaših licih in vam to narekuje za dobro bližnjega. Iz tega izhaja dvojno merilo vaše potrpežljivosti, ki je odvisno od tega, ali je udarec namenjen vam ali bližnjim. Če ste napadeni le vi, potem je popolnost potrpežljivosti v tem, da to prenašate do mučeništva. Če pa so napadeni drugi, je popolnost potrpežljivosti v tem, da se uprete, tudi z orožjem. Iz ljubezni do napadenih, ki morda niso pri volji, da bi takoj umrli. Tudi iz ljubezni do napadalca, ki ga skušate z obrambo obvarovati smrtnega greha. Končno ga lahko, če vas v to prisili, ubijete v resnično upravičeni samoobrambi le, ker ste pripravljeni zanj mučeniško umreti. Brez tega bi bil vaš udarec le udarec morilca in ne branilca in bi izhajal iz pomanjkanja ljubezni do njega ali iz pretiranega zaščitništva do vseh. Hoteli ste odložiti orožje, bili ste pripravljeni umreti in prositi Boga, naj vašemu napadalcu ne pripiše tega greha, raje bi peli hvalnice Gospodu, medtem ko bi vas streljali, ampak ne: imate otroke, ženo, taščo. Zaigrati morate na boben in odkopati sekiro. Braniti morate domovino, da bi se v zameno za določeno udobje vsi lahko svobodno odločili, da bodo živeli ali umrli za resnico.

Tečaj za zamudnike

Morda je pozno za preprosta junaštva, ki nam jih narekuje naše otroštvo. Bili smo bojazljivi. Skozi svet smo skušali iti varni pred udarci v termo puloverju. Vegetirali smo, stiskarili in včasih nergali. Držali smo velike govore, da bi se izognili majhnim dejanjem. Ukleščeni smo v navade, ki se jih ne moremo več znebiti. Nihče si nam ni drznil odrezati jezika, tako sladko je znal govoriti ustreznim osebam. Nikogar ni zasrbelo, da bi nam pribil roke, tako zelo so znale gladiti pravo dlako v pravi smeri. Hip, hip, hip, žal! Uspelo nam je v karieri, pomnožili smo hinavščino, pohodili starejše in šibkejše, se ne ozirali na nesrečneža pred svojimi vrati. Ko nam je bila dana priložnost za junaštvo, smo jo odpravili z majhno lažjo. Ko se nam je že zdelo, da smo pripravljeni na najsijajnejše bitke, smo morali na večerjo k teti Mici. Biti ljubezniv do tete Mici ali stricu Borisu povedati resnico o njegovih finančnih goljufijah, to bi seveda lahko bil pravi duhovni boj. Vendar smo se hitro pustili pomiriti z dobro kračo ali jastogom po dalmatinsko. Se take sreče nismo imeli kakor senator iz Slonokoščene obale, ki je potoval po državi, da bi poročal o prehranjevalnih težavah, pa so ga snedli ustrežljivi ljudožerci. Vidimo, kako ga je usoda prisilila v najvelikodušnejšo žrtev. Pred seboj imamo le vstavljanje cevk. Trenutno pa smo medle, apatične ničle. Kako bi nam bilo mučeništvo lahko še na dosegu?

Na srečo je Bog mislil na vse. Celo nam, popolnim zgubam, drugorazrednim pokvarjencem, ne vročim ne hladnim ne mlačnim, ampak nerodnim in odsotnim kristjanom daje še zadnjo priložnost. Kot na maturi. Samo da v tem primeru nebesa pripravijo popravni izpit, čeprav smo prvi del v celoti pisali negativno. Ker bomo morali kmalu umreti. Ker je tu bolezen, ta »prenosna tovarna mučeništva, ta tovarna mučeništva na dom«.

Tako se znajdete na bolniški postelji, zagrenjeni od grenkobe neizpolnjenih sanj, preplavljeni z nezmerno žalostjo, največjo od vseh, da niste bili svetnik, da niste sprejeli življenja, ki vam je bilo zaupano, da bi iz njega naredili nekaj sijajnega, kar je mislil Gospod, ko vas je potegnil iz niča. V zadregi ste pred zadnjimi urami, ki jih končno želite posvetiti velikemu delu, a nimate več ne moči ne časa, da bi to uresničili. Je torej vsega konec? Kaj če je na tem bednem kraju še prostor za največjo hrabrost? »V tej bitki se ne boriš, da bi se nekega sončnega jutra vrnil domov, ovenčan s cvetjem, med nasmeški prikupnih deklet. Nihče ga ne bo gledal, nihče mu ne bo vzklikal. O, to bo mnogo težja bitka od tiste, ki jo je pričakoval nekoč! Tudi stari vojščaki bi se ji raje izognili. Kajti morda je lepo umreti na prostem, v bojnem metežu, še mlad in zdrav, med zmagovitimi klici trobent (…). Toda nič ni hujšega od smrti v tuji in neznani deželi, na brezosebni postelji neke gostilne, star in grd in ne da bi kogarkoli pustil za seboj na svetu.« Nič hujšega. Zato tudi ni ničesar, kar bi bolje preizkusilo veličino vaše duše, reči hočem, vašo ponižnost in predanost.

»Poslednje dejanje svobode je tako pomembno, da zapečati našo večno usodo. Takrat sta na voljo le dve možnosti: ali umremo v ljubezni ali umremo v zavrnitvi ljubezni. Od te izbire sta odvisna večna blaženost ali večno pogubljenje.« Nimate druge možnosti. Ali umrete s pričevanjem za skrivnost ali pa zazidani v svoj ego. Ali vas smrt odpre v neskončno ali vas dokončno zapre. Spet smo pred mučeništvom ali samomorom. Pri tem pa ne mislim na tiste, ki jih običajno označimo s tema izrazoma: ti niso popolnoma mrtvi. Govorim o tem, kar uhaja običajnemu pogledu. Župnik iz Arsa je v razsvetljenju videl nekoga, ki se je vrgel z vrha mostu, a se je sredi padca pokesal. Pred Ijudmi je bil samomorilec, ampak pred Bogom mučenec. Vse se je preobrnilo v desetinki sekunde, preden je trčil.

(Iz knjige: Kako uspeti v smrti, F. Hadjadj)