Arhiv oznak: pustolovščina

Divji v srcu

men-rescuing-lamb-2Moški potrebujemo dovoljenje, da smo to, kar smo – možje, ustvarjeni po podobi Boga. Potrebujemo dovoljenje za življenje iz srca in ne iz seznama svojim “moram” ali “moral bi”, ki tolike izmed nas pušča utrujene in zdolgočasene. Večina sporočil za može na koncu odpove. Razlog je preprost: sporočila ignorirajo, kar je globoko in resnično v moškemu srcu, njegove resnične strasti in ga poskušajo oblikovati s pomočjo različnih oblik pritiska. “Takšen mož bi moral biti ti. ” in “Tole bi moral dober mož/oče/kristjan/delati.«. Idealna podoba moškega je: odgovoren, občutljiv, discipliniran, zvest, skrben in izpolnjuje svoje dolžnosti … Mnogo dobrih lastnosti. Sporočila, ki to zahtevajo od moških, so dobronamerna. A ne pozabimo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni! Zato moški vseh teh zahtevanih lastnosti v glavnem ne uspemo živeti.

A možje potrebujemo nekaj drugega. Potrebujemo globlje razumevanje svojega hrepenenja po pustolovščinah in bojih ter Lepoti. Potrebujemo razumevanje, zakaj nas je Bog takšne ustvaril. Moški potrebujemo tudi razumevanje, zakaj žene hrepenijo  po tem, da se zanje borimo, da jih pritegnemo v pustolovščino, in po tem, da so Lepota. Bog jih je namreč takšne ustvaril.

Moški potrebujemo safari odpravo za ponovno odkritje življenja v svobodi, strasti in pustolovščini. Potrebujemo pot, da dobimo nazaj svoje srce. To bo tudi ženam pomagalo, da bomo lažje živeli življenje.

Moški potrebujemo divjino: hribolazenje, lov in pustolovščino. Ko gremo na lov, smo v resnici na lovu za nečim drugim, in to sredi divjine. Na lovu smo za še veliko bolj izmikajočim se plenom … za nečim, kar lahko najdemo zgolj s pomočjo divjine. Iščemo svoje srce.

Eva je bila v vsej svoji bujni lepoti ustvarjena znotraj rajskega vrta. Adam pa je bil ustvarjen zunaj rajskega vrta, v divjini. O naših začetkih nam tako jasno pove zgodba iz drugega poglavja druge Mojzesove knjige: ustvarjen je bil v oddaljeni in običajno nenaseljeni zemlji, iz neukročenega dela stvarstva. Šele kasneje ga je Bog privedel v raj. Od takrat naprej fantje nismo nikdar doma za vrati hiše. Nenasitna sla po raziskovanju nas žene. Hrepenimo, da bi se vrnili. Prav ob tem iskanju večina mož oživi. Ko gre moški v gore, pride domov.

Srčika moškega srca je neudomačena (neukročena) – in to je dobro. Moški ni živ v pisarni, v taksiju, na sprehodu. Res je. Torej? Nikdar ne prenehaj raziskovati neraziskanih področij sveta.

Možje potrebujemo le rahlo spodbudo. Pride naravno, kakor naša ljubezen do zemljevidov. Se še spomnite, ko smo kot dečki doma na vrtu kopali jamo, da bi prekopali zemljo in prišli ven na drugi strani zemlje? Leta 1260 se je Marko Polo napotil na Kitajsko. Hanibal je s svojo vojsko prečkal Alpe.  Scott in Amundsen sta tekmovala za osvojitev južnega pola, Peary in Cook pa za osvojitev severnega. Magellan se je napotil z ladjo okrog Južne Amerike, čeprav so ga opozarjali, da bo padel z zemlje, ki se tam konča. V dečkovem življenju pride dan, ko prvič prečka cesto in vstopi v veliko družino raziskovalcev (stezosledcev, pustolovcev). Zato mnogi moški in fantje iščejo nevarne stene, deroče reke in odkrivajo nove preizkušnje.

Pustolovščina vsebuje vse, kar moški potrebujemo: nevarnost in divjost. To je globoko duhovno hrepenenje, vpisano v vsako moško srce. Moško srce potrebuje prostor, v katerem ni nič vnaprej narejenega, oblikovanega, nemastnega, on-line, mikrovalovnega. Prostor, kjer ni rokov, mobilnih telefonov ali srečanj raznih odborov. Prostor, kjer je možnost za dušo. Tam, kjer zunanja geografija ustreza geografiji našega srca. Poglejte samo svetopisemske junake: Mojzes ni srečal živega Boga v stanovanjskih blokih. Bog ga je našel v divjini Sinajske puščave, daleč od egiptovskih udobij. Enako velja za Jakoba, ki se ni bojeval z Bogom na kavču, ampak nekje v mezopotamski divjini. Prerok Elija je svoje moči znova dobil v divjini. Janez Krstnik in njegov bratranec Jezus, ki ga je Duh vodil v puščavo, tudi.

Ne glede na to, kaj so raziskovalci (pustolovci) iskali, so vedno iskali tudi sami sebe. Globoko v moškem srcu so temeljna vprašanja, na katera preprosto ni mogoče odgovoriti za kuhinjsko mizo. Kdo sem? Iz česa sem? Čemu sem, kakšna je moja usoda?

Moškega doma, kjer so stvari urejene in pod njegovim nadzorom, drži strah.

A odgovorov na svoja najgloblja vprašanja ne more najti na televiziji ali v hladilniku. Zunaj, na žgočem puščavskem pesku, izgubljen sredi neskončnih širjav, je Mojzes sprejel svoje življenjsko poslanstvo in cilj. Poklican je bil ven, v nekaj veliko večjega, kar si je lahko sploh kadar koli predstavljal. Pod zvezdami tujega neba, v trdi noči je Jakob prejel novo ime, svoje resnično ime. Nič več ni zviti pogajalec za posel, ampak je nekdo, ki se je boril z Bogom. Kristusov preizkus v divjini je v bistvu preizkus njegove istovetnosti. »Če si to, kar misliš, da si…« Če moški hoče kdaj najti, kdo je in zakaj je tukaj, se mora sam odpraviti na pot. Nazaj mora dobiti svoje srce. Moško srce.

Današnji način življenja moških na zahodu od nas zahteva neskončne ure pred računalnikom, dela v zaprtih prostorih, sestankov, klicev itd. itd. Poslovni svet, sredi katerega večina izmed nas živi in umre, zahteva od nas, da smo učinkoviti, pravočasni in točni. Politike korporacij imajo samo en cilj: da moškemu nataknejo uzde, da vleče plug in proizvaja. Duša pa se ne pusti okleniti in obrzdati. Ničesar ne ve o raznih zadnjih rokih in podobno. Duša hrepeni po strasti, po svobodi, po življenju. Možje nismo mehanizmi – stroji. Potrebujemo čutiti ritem zemlje, v roki potrebujemo imeti nekaj resničnega – krmilo čolna, vajeti, hrapavost vrvi ali preprosto lopato. Ali lahko moški vse svoje dni preživi tako, da skrbi za lepe nohte in obrezuje vrtno ograjo ali kosi travico okrog hiše? Ali je res to, o čemer možje sanjamo?

Širša družba se o moških ne more izjasniti. V zadnjih tridesetih letih so ponovno opredelili moškost kot nekaj bolj občutljivega, varnega, obvladljivega, dobrega, ženskega, sedaj pa ga oštevajo, da ni moški. Fantje so fantje, vzdihujejo. Kakor da bi morali možje, če bi hoteli resnično odrasti, zapustiti divjino in slo po tavanju in se ustaliti, biti vedno doma v tetinem salonu. Kje so pravi moški? To vprašanje je redna vsebina govornih dogodkov in novih knjig. Od mož zahtevate, da bi bili ženske. Posledica je zmeda med spoloma, ki jo na tako široki ravni v zgodovini sveta do sedaj še nikoli ni bilo. Kako naj možakar ve, da je možakar, če pa je njegov najvišji cilj pozornost, osredotočenost na lepo vedenje?

Žal je tu še Cerkev. Trenutna oblika krščanstva je možem naredila nekaj strašnih stvari. Zdaj ko je povedano in storjeno vse, večina mož v Cerkvi verjame, da jih je Bog postavil na zemljo zato, da bi bili dobri fantje. Rečeno nam je, da je moška težava v tem, da ne znajo držati obljub, ne znajo biti duhovni voditelji, ne znajo se pogovarjati s svojimi ženami in ne znajo vzgajati svojih otrok. Toda če se bodo močno potrudili, bodo dosegli vzvišeni cilj: postali bodo pridni dečki. To imamo za vzore krščanske zrelosti: resnično dobre fante. Ne kadimo, ne pijemo, ne preklinjamo. To nas dela moške. Naj sedaj vprašam moške bralce: ali ste v svojih deških sanjah med odraščanjem kdaj sanjali, da morate postati priden fant? (Dame, ali je bil vaš sanjski princ sijajen ali zgolj priden?)

Ali sem precenil dejansko stanje? Vstopite v naše cerkve, poglejte in se vprašajte: Kaj je krščanski moški? Ne poslušajte tega, kar pravijo, ampak to, kar tam resnično najdete. Ni dvoma. Morali boste priznati, da je krščanski moški … zdolgočasen. Možje, ki so se trideset let trudili, da bi bili pridni fantje, so na koncu priznali, da so postali izpolnjevalci dolžnosti in ločeni od svojega srca. Odličen opis. Žal.

Robert Bly je zapisal: »Nekatere ženske hočejo pasivnega moškega, če ga sploh hočejo; Cerkev hoče ukročene moške – imenujejo se duhovniki; univerze hočejo udomačene moške – imenujejo se profesorji; korporacije hočejo plitve, popravljene moške, brez dlake.« Če povzamemo, lahko govorimo o zahodnjaškem razširjanju drže proti moški duši. Zato je moško srce prisiljeno iti v visoke dežele, v oddaljene kraje kakor ranjena žival, ki išče zavetišče. Žene to vedo in se pritožujejo, da nimajo dostopa do moških src. Tudi možje to vedo, a ne znajo razložiti, zakaj njihovega srca ni. Vedo, da njihovo srce beži, ne vedo pa, kako bi ga ujeli. Cerkev zmajuje z glavo in se sprašuje, zakaj ne prihaja več mož v cerkev in na njene programe. Odgovor je preprost: moških nismo povabili, da bi spoznali in živeli iz svojih srčnih globin.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)