Arhiv oznak: raj

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram

Molitev pred najsvetejšim z MSJ, 25.10.2016.

Prijatelji, premišljeval bom o sanjah vsakega mladega fanta.

1 Mz 2,25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

Bog, postavil si me v raj. Z ženo, ki jo ljubim. Vse sladkosti zakonskega življenja si mi dal. Vse mi je bilo dovoljeno, da sem te le ljubil. Dal si, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. Prijetno za pogled in dobro za jed. Le zakaj je z leti prišlo do tega, da sem spoznal, da sem nag in sem se skril? Kaj je šlo narobe? Vse mi je bilo dovoljeno, razen enega. Dovolj za razumnega človeka. S poroko sem stopil na pot celibata, saj so mi bila vsa drevesa nedostopna, razen enega. Za začetek popolnoma dovolj. Zakaj sem pustil, da se je kača vtihotapila v ta raj? Kje sem bil, da se je žena več pogovarjala s svojimi sodelavci kot z mano? Nisem opazil, da jo nekaj muči. Takoj pa sem opazil, ko je motor avta malo pokašljal. Nisem šel na duhovne vaje, medtem ko sem avto redno vozil na servis. V avto sem investiral neskončnokrat več kot v svoj zakon. Tako se je najin odnos počasi spreminjal iz: »prijetno za pogled in dobro za jed« v »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja«. Zato sem se skril, ker me je bilo sram. Skril v posel. Morda se tam več pogovarjam kot doma. Skril med prijatelje. Morda je tam več odnosa kot doma. Če sem na pravi poti, potem me je sram. Drevo spoznanja iz BB je našlo pot do mene. Zato je prav, da me je sram. Gorje pa, če me ne bi bilo sram takrat, ko bi me moralo biti. Zdi se, da je ravno to največji uspeh današnje kače. Ni treba, da te je sram, ker je vse dovoljeno. A tisti hip, ko ni bilo več omejitev, je bilo raja konec. Raja brez omejitev ni. Bog, hvala Ti, da me je bilo sram. To me je rešilo.

Napisal Andrej Kolenc

Vzeli ste življenje moji ženi, a mojega sovraštva ne boste dobili

Drža kristjana, ki pokaže  moško dostojanstvo v pogumnem premagovanju zla.
Pretresljivo pismo, ki ga je napisal Antoine Leiris, čigar žena je bila med žrtvami petkovih terorističnih napadov v Parizu, in ki je po njeni smrti ostal sam s 17-mesečnim sinom Melvilom.

antonČeprav ste v petek zvečer vzeli življenje izredni osebi – ljubezni mojega življenja, moji ženi – ne boste deležni mojega sovraštva. Ne vem, kdo ste in nočem vedeti. Ste mrtve duše. Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Ne, ne bom vam naklonil daru svojega sovraštva. Želite si ga, a če bi se odzval na sovraštvo z besom, potem bi bil žrtev iste nevednosti, ki je vas naredila to, kar ste. Želite, da bi bil prestrašen, da bi na svoje sodržavljane gledal z nezaupanjem, da bi žrtvoval svojo svobodo za varnost. Izgubili ste.

To jutro sem jo videl. Končno, po nočeh in dnevih čakanja. Bila je ravno tako lepa kot tisti petek zvečer, ko se je odpravila od doma. Kot pred dvanajstimi leti, ko sem se neskončno zaljubil vanjo. Seveda sem zaradi bolečine sesut – da, to malo zmago vam priznam –, toda bolečina ne bo dolgo živela. Vem, da bo žena z nami vsak dan in da se bomo znova srečali v raju svobodnih duš, kamor vi nikoli ne boste imeli dostopa.

Ostala sva dva, jaz in moj sin, a močnejša sva od vseh vojsk sveta. Nimam več časa, da bi vam ga posvetil. Moram se pridružiti Melvilu, ki se ravnokar prebuja iz dnevnega spanca. Komaj 17-mesecev ima. Pojedel bo kosilo kot običajno in se šel igrat. In vse življenje bo za vas grožnja, ker bo srečen in svoboden. Ker ne, tudi njegovega sovraštva ne boste dobili. 

Video:
“I won’t give you the gift of hating you” – Antoine Leiris