Arhiv oznak: razločevanje

Živim z Bogom v sedanjosti

12.11.2017: 32. Nedelja med letom: Mt 25,1-13

Neke nedelje je župnik povedal vernikom pri maši, da cerkev potrebuje nekaj več denarja in jih prosil, če bi v molitvi premislili in dali kaj več v nabirko. Kdor bo dal največ, bo lahko izbral tri pesmi. Po končani nabirki je župnik pogledal vsoto in opazil, da je nekdo dal ček za 1000 eurov.

Bil je vzhičen in je svoje veselje takoj izrazil vsem. Osebno se je hotel zahvaliti človeku, ki je podaril tako veliko vsoto. Počasi je v zadnjem delu cerkve starejša gospa dvignila roko. Povabil jo je naj pride spredaj. Počasi ji je uspelo priti do oltarja. Zahvalil se ji je za tako veliko vsoto in jo prosil, če si izbere tri pesmi.

S sijočimi očmi se je ozrla po občestvu in z roko pokazala na tri najlepše moške rekoč: »Dobro župnik, izberem te tri.« Tako ravnajo moderne pametne device.

Priliko o pametnih in nespametnih devicah lahko v šali smatramo za prvo naftno krizo na bližnjem vzhodu. Govori pa o umirjanju srca v sedanjosti zaradi veselja nad prihodnostjo, ki smo jo že danes deležni (pri maši).

V krščanskem izročilu takšno držo imenujemo »razločevanje«. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, je napisal pravila za razločevanje, sam razločeval in poučeval tudi druge. Rekel je, da nam Sveti Duh omogoča, da se pripravimo na prihodnost in jo živimo že v sedanjosti.

Spomnimo se trenutkov, ko smo imeli kak težak pogovor ali srečanje, ki ga rajši ne bi imeli. V mislih smo pred tem že vse večkrat premislili in preigrali. Predstavljali smo si, kako bo vse skupaj potekalo. A vedno znova doživimo, da se nikdar ali zelo redko zgodi tako, kakor smo si predstavljali. Ugotovimo, da sta naš strah in tesnoba največkrat nepotrebna. Zanimivo je, da se nam ob naslednji priložnosti znova dogaja nekaj podobnega. Znova gremo skozi proces v katerem poskušamo v svojih predstavah že živeti to kar se bo zgodilo. Nekatere je tako strah svoje prihodnosti, da jo poskušajo nadzorovati skupaj z vsemi, ki naj bi bili tudi del te prihodnosti. V takšnih primerih se vedno zgodi polomija.

Sv. Ignacij takšen proces postavi pod vprašaj. Zelo dobro je namreč razumel današnji evangelij. V zgodnji cerkvi so bili prepričani, da se bo Jezus hitro vrnil. Ker se ni, so mnogi doživljali krizo vere. Nekateri kristjani so živeli kakor, da je takojšnja Kristusova vrnitev dejstvo. Ni bila, kajti tudi mi ga še vedno čakamo. Matej nam zato nakaže, da je krščansko življenje preudarna modrost, pravilna presoja in branje znamenj časov.

Sv. Ignacij nam svetuje najboljši način priprave na prihodnost: v najboljši možni meri se poslovimo od neozdravljene preteklosti in čim bolj živimo z Bogom tukaj in sedaj v svojih odnosih z ljudmi in stvarmi. Sveti Duh nam pomaga videti tisto, kar je potrebno storiti danes in kakšna priprava je nujna za jutri. Njegov nasvet je preprost in jasen, a ga mnogi ne dojamemo. Zelo hitro se prepustimo bolečinam ali ranam svoje preteklosti ali pa nas začne razjedati strah-skrb za prihodnost.

Anonimni alkoholiki so v svoji molitvi zelo dobro povzeli današnji evangelij: življenje živi po en dan naenkrat, danes lahko računaš na Boga in si trezen-buden. S tem na drug način povedo, kar je odkrila Matejeva skupnost: »Bodite budni, ker ne veste, kdaj pride!«

Postajam po besedi, ki jo sprejmem

23.07.2017: 16. Nedelja med letom: Mt 13,24-43

Današnji evangelij nam predstavi prilike in njihovo razlago. Hvaležen sem za ta vzorec v trinajstem poglavju Matejevega evangelija. S tem pokaže, da ne smemo vse, kar Jezus izreče, jemati dobesedno. Učenci so bili večkrat zmedeni in so potrebovali privatno razlago, da so vsaj malo doumeli Jezusovo smer in delovanje. Enako velja za nas.

Mi postajamo po besedi, ki jo poslušamo in ji dajemo prostor v svojem mesu. Beseda v nas vedno naleti na ovire, ki skušajo zatreti njen razvoj. Dobro, ki je v nas je nenehno pod udarom parazita: zla. Najprej v tvojem in mojem srcu, potem pa tudi med nami in izven naše skupnosti.

Moje in tvoje srce sta bojni polji. Bog seje dobro besedo (seme), sovražnik človeške narave pa zvito seje lažno in zlobno besedo (plevel). Kakšen je moj in naš odnos do plevela v srcu in med nami? Ali pričakujem, da bo naša skupnost sestavljena iz popolnežev brez napak? Ali se trudim, da bi v sebi zatrl vsako zlo in ga izničil?

Kaj pa pravi Jezus? Pravi, naj ne pulimo zla, ampak vadimo potrpežljivost. On gleda na naše zlo kot prostor usmiljenja. Mi njegovo usmiljenje sprejmamo, on ga nam podarja. Zato Cerkev ni sekta popolnih kristjanov, ampak prostor za vse grešnike, bolne in ranjene. Za vse, ki nas pesti različno zlo. Zlo, ki nas pesti, je priložnost, da se pokaže moč in zmaga Dobrega. Z usmiljenjem do sebe in drugih postajamo sinovi Očeta, ki je usmiljen in brezpogojno zvest in ljubeč do vsakega izmed nas.

V dobrem, ki je med nami, se nam Bog kaže kot dar, v zlu pa se nam Bog razkriva kot odpuščanje in brezpogojna ljubezen brez meja. Zlo ne more pokvariti dobrega, ampak omogoča njegovo popolno zmago. V našem življenju je dobro vedno pomešano z zlom. Mi smo bolj grešni kakor sveti. Bog pusti rasti oboje skupaj, mi pa bi populili zlo in s tem uničili tudi to kar je dobrega. Zlo se lahko premaga le z dobrim, z usmiljenjem in ljubeznijo, nikdar z nasiljem in obsodbo. Premaga ga naše sogovorništvo in sodelovanje z Bogom v moči Kristusovega Duha.

Dobro doživlja ovire od zunaj in še znotraj nas je pomešano z zlom. Vedno je majhno, kakor gorčično zrno, a v sebi skriva moč kvasa, ki prekvasi vse testo.

Pravičniški krščanski gorečneži se pohujšujejo: »če Bog v vsakem primeru odpusti, lahko počnemo karkoli se nam zljubi. Mi se trudimo in bomo na koncu na istem kot vse barabe in sinovi satana. To ni pravično.« Odgovor je naslednji: če sodim druge bom sam obsojen, če hočem doseči usmiljenje, moram biti usmiljen. Bog od nas pričakuje osebno zavzetost, saj nismo tolpa hudodelcev. Pri sebi smo povabljeni v čuječnost in razlikovanje, v nenehno spreobračanje, da bi postajali kakor je Oče do svojih sinov in hčera. V odnosu do drugih pa smo povabljeni v usmiljenje.

Za nas je širjenje brezbožnosti priložnost, da rastemo v usmiljenju. Če ne rastemo v usmiljenju, ljubezen počasi izginja in smo sokrivi za temo. Če sem v cerkvi sem Očetov le toliko, kolikor postajam sin in vsem ljudem brat (sestra) ter nikogar ne izključujem.

Božji dar in moja odgovornost se prepletata in ju ne morem ločevati ali postavljati v nasprotje. Božje delovanje namreč omogoča moje delovanje v Duhu Očeta, ki oživlja mene in druge. Bog ne dela namesto mene, ampak me naredi takšnega, kakor je sam. To je odrešenje, ki ga okušam in živim že danes in tukaj v odnosu do sebe in konkretnih ljudi našega časa. Naše merilo ob koncu življenja bo usmiljenje, ki smo ga danes sprejeli od Boga ter ga izkazali sebi in drugim.

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

imagesV današnjih berilih je veliko nasprotij. Na eni strani je Bog, ki s potopom odplakne velik del človeštva. Bog, ki človeštvo opozarja in svari, da je 50% možnosti, da jim v poslednjih dne ne bo uspelo. Skozi Izaija nam isti Bog pove, da bodo meči spremenjeni v pluge in naj se vsi ljudje usmerijo h Gospodovi gori. Tam ne bo več vojne. Če to še ni dovolj, nam kliče naj bomo pripravljeni, ker bo poslal svojega Sina, da nas reši.

Matej pa nam kliče: »Bodite budni!« S temi besedami začenjamo novo cerkveno leto. Za nas raztresene, prezaposlene in utrujene so zelo primerne. Morda telesno niti ne spimo, a vseeno nas ta močni klic lahko duhovno prebudi. Zaradi neštetih dejavnosti, tekmovalnosti, primerjanja, napetosti in informacij so naše duše otrple in duhovi utrujeni. Matej nas vabi naj se ustavimo in se začnemo zavedati. Rad bi nas prebudil. Ustavite se in poslušajte. Naučite se Gospodovih poti in načinov. Povzpnite se na Gospodovo goro, hodite po njegovi poti. Pripravite se…

Na koncu tudi za vsakega izmed nas nastopi potop, ker smo umrljivi. Kar smo gradili na Bogu = Ljubezni bo ostalo. Kar pa smo gradili na svoji nespameti, se poruši in vodovje odplakne. Na koncu se bo dogajalo tisto, kar se dogaja zdaj: vsako stvar lahko živimo kot dar ali kot posest, kot ljubezen ali kot nasilje. S tem sodelujemo, ali pa ne, pri Božjem delu v stvarstvu. Z načinom svojega dela in ravnanja sredi vsakdanjega dela uresničujemo ali pa izgubljamo svojo resnično istovetnost sinov in hčera. Med delom in življenjem se dogaja razločevanje: ali smo skupaj z Gospodom ali pa smo sami, ali smo vzeti ali puščeni, ali smo rešeni ali izgubljeni. Pomembno je kako delamo. Zato nam Matej kliče, naj bomo budni. Danes gradimo svoje večno bivališče.

Pripravljen sem, če se zavedam, da nisem gospodar in lastnik svojega življenja, dela in dobrin, ampak le oskrbnik. V to preudarnost me vabi adventni čas. Služiti življenju drugega tako, da delam to, kar bližnjemu v današnjem trenutku koristi. Gospod obvaruj me nespameti, da bi se šel gospodarja sebi in bližnjim in tako zgrešil Tebe, ki po drugih neprestano prihajaš na obisk k meni.

Kako se boš ti pripravljal/a v tem adventu? Morda se boš ustavil/a in prisluhnil/a njegovi Besedi? Morda boš storil/a kaj takega, kar bo pomagalo spremeniti meče v pluge? Morda boš našel/a kakšen način, da vsaj pri sebi zaustaviš norost s katero naša kultura praznuje Božič? Z zapravljanjem in begom v nakupovanje, stran od smisla in stran od bistva. Stran od sebe in stran od bližnjih. Bežimo v virtualni svet bogastva in na veliko proizvajamo reveže in uničujemo naravo. Mediji nam to preprečujejo videti. Toda Janezi Krstniki vpijejo tudi na naša ušesa.

Bodi blagoslovljen/a s številnimi tolažbami in budnostjo v sedanjem trenutku tega adventnega časa!

P. Viljem Lovše, DJ

 Povabljen k pripravi na božič na povezavi: http://eepurl.com/cqtG9j

Priložnost za rast v usmiljenju

1. postna nedelja, 14.2.2016, Lk 4,1-13

Tudi danes je za naju bistveno hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav glede svojega hrepenenja in lakote po vsakem idesert 7follow-me-satan-temptation-of-jesus-christ-1903 - Copyzmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, ni posledica njegove telesne lakote, ampak napada nalogo, h kateri Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote in s tem človeške krivičnosti, ki povzroča lakoto.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga, naj ljudi osvoji za Boga tako, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi, naj se vrže z vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Za to, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo, prepričal, da je Božji Sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, ker bi prenehal biti sin. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje, ali pa si domišljava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj mu bova poslušna, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v Božjo človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato te na začetku postnega časa vabim, da skupaj prosiva: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni, ki življenje živi kot dar in si ga upa tudi razdeliti.

p. Vili Lovše

Bog, pomagaj mi, da se odločim

Man-praying-and-asking-God-for-Colossians-1-BlessingsKajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov: Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč, pa niste hoteli. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal. 20 Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: »To je pot, po njej hodite!« če boste morali iti na desno ali na levo.« (Iz 30,15.19-21)

Uporaba molitve za pomoč pri odločanju se imenuje razločevanje. Ustaviva se ob nekaterih mislih sv. Ignacija o razločevanju:

V potrtosti naj bi ne delal nobene velike odločitve. Ko sem žalosten in potrt nisem več objektiven. Zato je boljše, če vztrajam v predhodnih dolžnostih vse dokler se ne počutim bolje.

Prosil naj bi za ignacijansko indiferenco – uvavnovešenost. Pomeni, da sem popolnoma odprt za to kar Bog hoče, da storim. Preden se odločam, moram moliti za to milost. Če tega ne storim, bom samo opravičeval lastne želje in samovoljo. Izgovarjal se bom na to, da sem o tem molil.

Na začetku razločevanja se moram spomniti cilja za katerega si prizadevam. Na začetku procesa razločevanja naj bi si zapisal lastno izjavo o poslanstvu (mission statement). Na ta način ne bom pomešal med seboj cilja in sredstev za njegovo dosego.

Opcija, ki se zdi bolj sveta, lahko to v resnici tudi ni. Jezus pravi, da hudič pride kakor volk v ovčjih oblačilih. Npr. hudobni duh lahko prepriča ženo, ki jo mož pretepa, da mora s tem nevarnim moškim ostati do konca.

Duh miru je običajno znamenje Božje volje. V molitvi naj bi si predstavljal uresničeno vsako od možnosti, ki jih imam za odločitev. Pri tem naj bi bil pozoren katera možnost mi daje več miru, ko o njej sanjarim. Ta mir je lahko Božji način, da mi pove v katero smer naj grem.

Na katero od odločitev (možnosti) bi se ob koncu življenja z veseljem ozrl? V molitvi naj bi si sebe predstavljal na smrtni postelji. Lahko pa si sebe predstavljam tudi pred Bogom, ki mu kažem posnetek svojega življenja. Kaj si želim, da bi Bog videl na tem posnetku?

Ko se mi zdi, da imam odgovor in sem se odločil, to vse izročim Bogu in ga prosim za potrditev. Svoj odločitev naj bi večkrat položil pred Boga in ga prosil za potrditev, ali je odločitev prava ali ni.

Potrebujem duhovnega voditelja. O svojem procesu razločevanja naj bi se pogovarjal z modro in sveto osebo. Ignacij pravi, da hudič hoče, da bi stvari ohranil samo zase in jih skrival.

Po končanem procesu razločevanja, odločno uresničim sprejeto odločitev. Odločitev naj bi izročil Bogu in ne dopuščal, da me prihodnost plaši.

 

Predlagani svetopisemski odlomki

5 Mz 30,11-20: Izberi življenje

1 Kr 3,1-15: Daj mi modrost, da bom ločil pravilno od napačnega

Mdr 9,1-11: Daj mi modrost, ki sedi ob tvojem prestolu

Sir 14,20-27: Blagor človeku, ki premišljuje modrost

Iz 30,15-21: To je pot. Hodi po njej.

Jer 29,11-14: Načrte polnosti imam zate

Jer 31,31-34: Svojo postavo bom zapisal v tvoje srce

Mt 7: O molitvi in razločevanju

Mr 10,46-52: Da spregledam

Ef 5,8-21: Razločujte Božjo voljo

1 Jn 4: Duhove preizkušajte

P. Viljem Lovše, DJ