Arhiv oznak: resnica

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Pravi trenutek je pomemben za odkritje usmiljenega Boga

TLIGimage-Jezus-Nasa-torinski-prt12. nedelja med letom

Jezus kot oseba ostaja vedno skrivnosten. Sam se tega dobro zaveda. Ne glede na to, koliko razlaga učencem, in ne glede na to, da oni iskreno izpovedo vero vanj, je Jezus za apostole in tudi za naju še vedno skrivnosten. Ne moreva mu priti do dna. Ravno zato je privlačen.

Srcu svojih apostolov se je počasi približeval. Najprej jih je vprašal: »Kdo pravijo ljudje, da sem?« Šele potem pa: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

V kakšnem trenutku jim je Jezus zastavil to vprašanje? Zelo pomembno je, v kakšnem trenutku in v kakšnih okoliščinah se takšno vprašanje postavi. Luka pravi, da jih je vprašal v trenutku, ko je “na samem molil” in so bili učenci z njim. S tem želi poudariti, da se resnična vprašanja in odgovori porajajo med molitvijo. Resnična vprašanja in pravi odgovori nanje niso stvar razumske zvedavosti. Tičejo se resnice, ki jo srce potrebuje, če hoče sploh živeti. In samo v molitvi se srce lahko dotakne resnice. Jezusova vprašanja učencem se porajajo v molitvi iz njegove volje, da bi bil zvest Očetu. V molitvi Jezus izraža vso zaupnost, ki jo zajema njegova zvestoba Očetu. Enako velja tudi za učence. Edina razlika je v tem, da oni še ne poznajo zaupnosti z Očetom in morajo zato najprej videti, kako moli Jezus. Intenzivnost Jezusove molitve jih tako navduši, da tudi sami zahrepenijo po takšnem zaupnem odnosu z Bogom.

Peter in vsi drugi učenci dobijo odgovor na Jezusovo vprašanje le v povezavi z Jezusovo molitvijo, ki so je deležni: ti si Božji maziljenec. S tem je povedal, da Jezus prihaja od Boga, on nam razodeva Božje obličje, on je Bog z nami. A Jezus predobro ve, da je za to srčno izjavo v Petrovi glavi in v glavah vseh učencev vseh časov še velika miselna pregrada. Za Petrovo izjavo o resnici še ne stojijo njegove notranje moči. Božje skrivnosti namreč v vsakem izmed nas potrebujejo veliko časa, da lahko osvojijo naše srce, njegove moči in globine. Če ne verjameš, samo pomisli, kako težko ali skoraj nemogoče težko se odrečeva svojim predstavam o Bogu.

Ali si lahko predstavljaš, da v vsakdanjem življenju najine razlike niso vir delitve in sprtosti med nama? Ali je resnično mogoče živeti kot eno srce in ena duša, ne da bi živela v utvarah in sanjala z odprtimi očmi? Tako kot si midva predstavljava to edinost, jo je zagotovo nemogoče doseči in živeti. Podobno si ne moreva niti približno predstavljati Jezusove skrivnosti takšne, kot jo je on sam pokazal. Zagotovo je ogromen izziv za tvoje in moje srčno hrepenenje Bog, ki se predstavi kot šibek, zaničevan, sposoben samega sebe izročiti nam v roke, da ga zlorabimo in obsodimo. Takšnega Boga, kot se nama predstavi v Jezusu, je izredno težko sprejeti na podlagi svojih moči in bistrosti. Ali ni podobno težko sprejeti tudi Božje zapovedi?

Najino meso je prežeto z modrostjo sveta, ki je pred Bogom norost. Zato Gospodovih zapovedi ne doživljava v sozvočju s seboj in naju ne privlačijo. Nasprotno! Zavračava jih in strah nama vzbujajo. To pa zato, ker se v resnici nikdar nisva odrekla, da hočeva biti dobra sama od sebe. Pozabljava pa, da sva v resnici lahko dobra in da je to, kar delava, lahko v resnici dobro le takrat, če razodeva Boga in njegovo ljubezen do naju in vsega. Ko enkrat doživiva ponudbo Božjega prijateljstva, pa naju ves svet ne more več odvrniti od njega. Kar ohranja najino prijateljstvo z Bogom, pa ni Božja moč, ampak prav Božja slabotnost in izročitev v tvoje in moje roke. Da bi bil vse v vseh.

P. Viljem Lovše

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše

Pripravi Gospodovo pot usmiljenja

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

10927521_845227245540205_247168899947104732_o (1)2. ADVENTNA NEDELJA,  6.12.2015, Lk 3,1-6

Krstnikovo povabilo je namenjeno tebi in meni. Če hočeva srečati Gospoda, ki prihaja, če hočeva videti Božje odrešenje, pripraviva svoji srci. Prerok Baruh pravi, da je Bog tisti, ki zravna poti zase. Ali si prerok Baruh in Janez Krstnik ne nasprotujeta?

Eden govori od Božjem delovanju, drugi pa o tem, kar naj bi storili mi. Božje delovanje je, da človeštvu pošlje svojega Sina. On pripravi pot v srcih ljudi, da lahko Božji Sin vsakomur pokaže Očetovo ljubezen do slehernega človeka. Videnje preroka Baruha pa je simbol človeštva, ki se veseli in je povezano med seboj zaradi tega, ker se je vrnil Božji ljubljeni sin. Bog hrepeni, da bi bil z ljudmi in jim končno omogočil, da so deležni ljubezni, ki jo živi njegov Sin. Z naše strani je potrebno zgolj to, da Sinu odpremo vrata srca, da ga sprejmemo in zaživimo iz tega, kar on podarja. Tisti, ki bo v nas naravnal Gospodove poti, je Sin. A le, če ga sprejmemo v hišo svojega srca. V Jezusu in z njim sva ti in jaz spet sposobna izpolnjevati Božje zapovedi, ki so Božja pot za uresničitev življenja vsakega izmed nas. Krstnik naju želi le prebuditi iz najinih utvar in sanj, da bi lahko sama od sebe odprla svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Če to seveda hočeva in želiva in se za to odločiva.

Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vse. Takšna je Božja pot za vsakega človeka. Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu med človekom in Bogom.

Klic Janeza Krstnika je v sedanji krizi in letu vere torej izredno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe.»Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izgnancev, izključenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je ‘hit’ v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega« (Lk 3,7). Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej moškim v družbi in cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti.Janezovo življenje v izključenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izključenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega s strani Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »divji«, da ustvari svobodne ljudi, sposobne ljubiti.

Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi, ker je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki vsakega zapira v svoj mali svet ekstazija in nesmisla življenja.Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne izgine.

p. Vili Lovše

Si upam moliti skupaj s Petrom?

Poh S.L„Gospod, podari mi milost, da bom dojel resnico svojega življenja. Daj, da bo moja jasnost glede poklicanosti temeljila na moji življenjski jasnosti. Naj se obe razsežnosti uskladita v meni in rasteta skupaj z menoj.

Podari mi, da bom kot Peter zaslužil tvoje zaupanje, tvoj dar poslanstva in tvoj dar posvečenosti svojega življenja tebi in vsemu svetu.

Peter, Jezusov apostol, naš prijatelj in steber Cerkve, krhek in negotov človek, kakor smo mi, spremljaj me na tej poti.

Kot človek si poznal navdušenje in upor, veselje in grenkobo, jasnost in ponižanje, ošabnost in obup. Nauči me, da spoznam samega sebe.

Izprosi mi, da bom dojel, kako težko je vedeti, kdo sem. Pomagaj nam, da bom sebe spoznal tako, kot sem v resnici spoznan od Boga in od Jezusa.

Ne dovoli, da hodim z napol zaprtimi očmi, kakor v sanjah, ne da bi se zavedal, čigav sem in kam grem, ne da bi dojel zunanjih ter notranjih pogojenosti, ki pritiskajo name.

Pomagaj mi videti, kako je moja svoboda krhka, šibka in ogrožena; kako je cilj površinski, namen nepopoln in kako kratkotrajna je moja odločitev.

Daj, da se naučim ponižno sprejeti in zato spoznati sebe, kot si storil ti, da bom našel ljubezen njega, ki preiskuje naša srca, Jezus Kristus, Gospod, Sin Najvišjega, sveti in večni Bog, ki s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.“