Arhiv oznak: smrt

Hoja po vodi

13.08.2017: 19. Nedelja med letom: Mt 14,22-33

Konzervativna protestantska skupnost neke zaspane vasi v Švici mora najti novega pastorja. Glavni predstavniki skupnosti se odločijo in delovno mesto ponudijo ženski. Jaka, starosta te skupnosti, se s tem ni strinjal in je neuspešno protestiral.

Pod dveh tednih bivanja v novi skupnosti je Tomaž, eden izmed članov skupnosti, novo pastorko Gabi povabil na ribolov na bližnje jezero. Jaka se se ni hotel strinjati, da lahko uporabita njegov čoln. Po daljšem prigovarjanju je le privolil, a le pod pogojem, da ga bo krmaril on sam.

Tako so se končno vsi trije skupaj odpravili na jezero. Ko so se ustavili in hoteli začeti loviti, ugotovijo, da so ves pribor za ribarjenje pozabili na pomolu. Tomaž je Jaku takoj predlagal, da se vrnejo na obalo. Gabi je tedaj mirno rekla, da to ne bo potrebno, urno vstala in iz čolna stopila v vodo ter po jezerski gladini odkorakala do pomola por ribiški pribor.

Jaka nikakor ni hotel pokazati, da ga je njena čudežna hoja po vodi presenetila, zato je pravičniško pripomnil: »Vidiš, sem vam rekel, da nikdar ne bi smeli zaposliti ženske, saj še plavati ne zna.«

Slavno risanko z naslovom Šrek so kritiki zelo hvalili. Nekateri so še posebej izpostavili modro navajanje navedkov iz ostalih priljubljenih risank. Vse te povezave v risanki niso takoj in na prvi pogled očitne. Nekaterim navedkom iz drugih slavnih risank so pomen obrnili popolnoma na glavo. Ne glede na vse to, je bilo risanko veselje gledati, saj ima dobro zgodbo.

Podobno kakor risanka o Šreku, tudi zgodba o Jezusu, ki hodi po vodi, uporablja različne navedke iz stare zaveze. V enajstih vrsticah evangelist Matej navaja več drugih svetopisemskih zgodb in jih razlaga v odnosu do Jezusa. Nekateri med nami, ki sledimo zgolj močni Jezusovi zgodbi, se starozaveznih pomenov niti ne zavedamo in jih ne zaznamo. Prvi poslušalci evangelista Mateja pa so starozavezne pomene jasno slišali in zato tudi boljše razumeli pomen Jezusa in njegovo vlogo v našem življenu. Pa si pobliže poglejmo te povezave.

Ubogi stari Job je našel Boga sredi nevihte na morju. Viharji in valovi so v stari zavezi običajna podoba življenjskih težav, nevarnosti in pasti. Podoba čolna je zgodnje krščanski simbol za Cerkev in vanj je Matej spravil vse Jezusove učence. Podoba Jezusa, ki hodi po vodi, takoj ustvari povezavo z Božjim Duhom, ki je pri stvarjenju, kakor pravi prva knjiga stare zaveze, vel nad vodami in oživljal stvarstvo. Celo Jezusova pomiritev razburkanih voda izhaja iz tega, kar je prerok Jona počel pred njim v trebuhu ribe. Pozorno oko v vsej zgodbi odkrije še veliko simbolike in povezav.

Matejeva pripoved je sama po sebi čudovita. S pomočjo omenjenih podrobnosti povezanih s staro zavezo, lahko veliko lažje prepoznamo glavno evangelistovo teološko sporočilo: Jezus je Božji Sin in Gospodar stvarstva. On ostane zvest svojim učencem, ne glede na nevarnosti valov in strahove, ki jih napadajo. On pride k učencem in jih reši in jih znova ustvari kot cerkev, kot svoje vstalo telo, kot občestvo bratov in sester, sinov in hčera našega Boga Očeta. Kot njegovo vstalo telo, ki je Cerkev, učenci lahko prepoznavajo, da je v Kristusu izpolnitev in dopolnitev stvarstva. Po njem je hrepenel Izrael. Sedaj ga vidi in lahko objame.

Kaj pa to pomeni zate in zame?

Mi smo dediči Matejeve vere. Mi smo tu, ker verujemo, da je Jezus Božji Sin, ki nas je rešil nas samih in posledičnega uničenja in izničenja. Sredi vsake nevihte, ki ogroža čolnič našega življenja, Jezus prihaja k nam in nas vabi k veri, zgrabi nas za roko, ko se utaplajamo, spremlja nas na varno in našim nemirnim življenjskim vodam prinaša svoj božanski in globok večni mir. Ali se vam ne zdi, da imamo res srečo, da se Jezus ni nikdar naučil plavati?

Umirjenemu bojevniku na pot mučeništva: Če je treba, primite za orožje

bojevnik5Ni govora o tem, da bi bili pasivni ali da ne bi nikdar prijeli za fizično orožje. Uporabiti morate vsa sredstva, ki jih zahteva ljubezen.

Pogosto mislimo, da je rivalstvo v nasprotju z ljubeznijo. Vendar ljubezen včasih želi, da v majhnem človeku vidimo tekmeca, da bi v njem nato zagledali enakega in brata.

»Bratje,« pridiga sveti Avguštin, »če bi radi ohranili ljubezen, se predvsem varujte misli, da je medla in lena ter da jo lahko ohranimo z nekakšno pohlevnostjo, recimo raje ravnodušnostjo in mehkužnostjo. Ne misli si, da ljubiš svojega služabnika, ker ga ne udariš. Da ljubiš sina, ker ga ne kaznuješ, da ljubiš soseda, ker ga ne opominjaš: to ni ljubezen, temveč mlačnost. Tvoja ljubezen naj goreče popravlja! Kjer živijo čisto, se razveseli, kjer slabo, popravljaj. V človeku ne ljubi zmote, temveč človeka.«

Ali mati ljubi otroka, če ne skuša uničiti bolezni, ki ga razjeda? Ali človek ni resnično »homofob«, če svojemu prijatelju ne pomaga, da se reši homoseksualnosti, ki mu preprečuje razcvet? Včasih ljubezen terja skalpel. Včasih zahteva desni kroše. Ali krepko brco v rit. Med zadnjico in pametjo obstaja skrivnostna vez, tako da včasih ni boljšega načina, da bližnjega spodbudimo in ga spomnimo na njegovo visoko poklicanost. To neprijetno opravilo pripada še posebno laikom, predvsem proti tistim, ki s svojim peresom prelivajo duhovno kri, ki je dragocenejša od te, ki nam teče po žilah: bestsellerje laži, pisarje obupa, pisune onanije je primerno bičati s satirami, jih nabadati s pamfleti, z ljubeznijo, dokler se ne pokesajo, da so toliko bralcev porinili v brezno in da v našo zmedo pišejo vzvišene retractiones.

V nekaterih položajih vam ljubezen prepoveduje mučeništvo, čeprav ste nanj popolnoma pripravljeni. S sovražnikom, ki ste ga hoteli z odprtimi rokami sprejeti na križu, se morate pomeriti z orožjem. Dolžnost, da branite svojo družino, vas sili v upravičeno samoobrambo. V delu Le mystere de la charite de Jeanne d’Arc se Jeanette in gospa Gervaise soočita glede tragedije ljubezni, ki mora zgrabiti za meč. Tolpe Angležev in Burgundcev ropajo vasi in skrunijo svetišča. Frančiškanka Gervaise meni, da morajo to prenašati v molitvi in mučeništvu. V tem naj bi bil ves kristjanov odpor. Če bi povračilno ukrepal ali zbral kakšno neurejeno četo kopij in mečev, potem ne bi več sledil evangeljski blagosti. Na to Jeanette odgovori:

Ali veste, gospa Gervaise, da smo mi, ki to gledamo in trenutno v odpor ne nudimo ničesar drugega kot prazne ljubezni, sokrivi, kajti nočemo ubiti vojne. Me, ki vojakom pustimo, da delajo, kar hočejo, ravno tako mučimo telesa in pogubljamo duše. (…) Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. (…) In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost.

Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje.

To je naša sokrivda, še posebno če mučeništvo uporabljamo za izgovor. Mislimo, da smo strpni do popolnosti, v resnici pa sodelujemo zaradi opustitve, vse do pogubljenja. Nedvomno se zdi, da daje govor na gori prav gospe Gervaise. »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« (Mt 5,39) Vendar sveti Tomaž, ki te besede tolmači s pravo mero, kaže na to, da dajejo prav Peguvevi Jeanne: »Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«

Kristus ne pravi: »Če kdo tvojega bližnjega udari po desnem licu, pusti, da ga udari še po levem.« Govori o vaših licih in vam to narekuje za dobro bližnjega. Iz tega izhaja dvojno merilo vaše potrpežljivosti, ki je odvisno od tega, ali je udarec namenjen vam ali bližnjim. Če ste napadeni le vi, potem je popolnost potrpežljivosti v tem, da to prenašate do mučeništva. Če pa so napadeni drugi, je popolnost potrpežljivosti v tem, da se uprete, tudi z orožjem. Iz ljubezni do napadenih, ki morda niso pri volji, da bi takoj umrli. Tudi iz ljubezni do napadalca, ki ga skušate z obrambo obvarovati smrtnega greha. Končno ga lahko, če vas v to prisili, ubijete v resnično upravičeni samoobrambi le, ker ste pripravljeni zanj mučeniško umreti. Brez tega bi bil vaš udarec le udarec morilca in ne branilca in bi izhajal iz pomanjkanja ljubezni do njega ali iz pretiranega zaščitništva do vseh. Hoteli ste odložiti orožje, bili ste pripravljeni umreti in prositi Boga, naj vašemu napadalcu ne pripiše tega greha, raje bi peli hvalnice Gospodu, medtem ko bi vas streljali, ampak ne: imate otroke, ženo, taščo. Zaigrati morate na boben in odkopati sekiro. Braniti morate domovino, da bi se v zameno za določeno udobje vsi lahko svobodno odločili, da bodo živeli ali umrli za resnico.

Tečaj za zamudnike

Morda je pozno za preprosta junaštva, ki nam jih narekuje naše otroštvo. Bili smo bojazljivi. Skozi svet smo skušali iti varni pred udarci v termo puloverju. Vegetirali smo, stiskarili in včasih nergali. Držali smo velike govore, da bi se izognili majhnim dejanjem. Ukleščeni smo v navade, ki se jih ne moremo več znebiti. Nihče si nam ni drznil odrezati jezika, tako sladko je znal govoriti ustreznim osebam. Nikogar ni zasrbelo, da bi nam pribil roke, tako zelo so znale gladiti pravo dlako v pravi smeri. Hip, hip, hip, žal! Uspelo nam je v karieri, pomnožili smo hinavščino, pohodili starejše in šibkejše, se ne ozirali na nesrečneža pred svojimi vrati. Ko nam je bila dana priložnost za junaštvo, smo jo odpravili z majhno lažjo. Ko se nam je že zdelo, da smo pripravljeni na najsijajnejše bitke, smo morali na večerjo k teti Mici. Biti ljubezniv do tete Mici ali stricu Borisu povedati resnico o njegovih finančnih goljufijah, to bi seveda lahko bil pravi duhovni boj. Vendar smo se hitro pustili pomiriti z dobro kračo ali jastogom po dalmatinsko. Se take sreče nismo imeli kakor senator iz Slonokoščene obale, ki je potoval po državi, da bi poročal o prehranjevalnih težavah, pa so ga snedli ustrežljivi ljudožerci. Vidimo, kako ga je usoda prisilila v najvelikodušnejšo žrtev. Pred seboj imamo le vstavljanje cevk. Trenutno pa smo medle, apatične ničle. Kako bi nam bilo mučeništvo lahko še na dosegu?

Na srečo je Bog mislil na vse. Celo nam, popolnim zgubam, drugorazrednim pokvarjencem, ne vročim ne hladnim ne mlačnim, ampak nerodnim in odsotnim kristjanom daje še zadnjo priložnost. Kot na maturi. Samo da v tem primeru nebesa pripravijo popravni izpit, čeprav smo prvi del v celoti pisali negativno. Ker bomo morali kmalu umreti. Ker je tu bolezen, ta »prenosna tovarna mučeništva, ta tovarna mučeništva na dom«.

Tako se znajdete na bolniški postelji, zagrenjeni od grenkobe neizpolnjenih sanj, preplavljeni z nezmerno žalostjo, največjo od vseh, da niste bili svetnik, da niste sprejeli življenja, ki vam je bilo zaupano, da bi iz njega naredili nekaj sijajnega, kar je mislil Gospod, ko vas je potegnil iz niča. V zadregi ste pred zadnjimi urami, ki jih končno želite posvetiti velikemu delu, a nimate več ne moči ne časa, da bi to uresničili. Je torej vsega konec? Kaj če je na tem bednem kraju še prostor za največjo hrabrost? »V tej bitki se ne boriš, da bi se nekega sončnega jutra vrnil domov, ovenčan s cvetjem, med nasmeški prikupnih deklet. Nihče ga ne bo gledal, nihče mu ne bo vzklikal. O, to bo mnogo težja bitka od tiste, ki jo je pričakoval nekoč! Tudi stari vojščaki bi se ji raje izognili. Kajti morda je lepo umreti na prostem, v bojnem metežu, še mlad in zdrav, med zmagovitimi klici trobent (…). Toda nič ni hujšega od smrti v tuji in neznani deželi, na brezosebni postelji neke gostilne, star in grd in ne da bi kogarkoli pustil za seboj na svetu.« Nič hujšega. Zato tudi ni ničesar, kar bi bolje preizkusilo veličino vaše duše, reči hočem, vašo ponižnost in predanost.

»Poslednje dejanje svobode je tako pomembno, da zapečati našo večno usodo. Takrat sta na voljo le dve možnosti: ali umremo v ljubezni ali umremo v zavrnitvi ljubezni. Od te izbire sta odvisna večna blaženost ali večno pogubljenje.« Nimate druge možnosti. Ali umrete s pričevanjem za skrivnost ali pa zazidani v svoj ego. Ali vas smrt odpre v neskončno ali vas dokončno zapre. Spet smo pred mučeništvom ali samomorom. Pri tem pa ne mislim na tiste, ki jih običajno označimo s tema izrazoma: ti niso popolnoma mrtvi. Govorim o tem, kar uhaja običajnemu pogledu. Župnik iz Arsa je v razsvetljenju videl nekoga, ki se je vrgel z vrha mostu, a se je sredi padca pokesal. Pred Ijudmi je bil samomorilec, ampak pred Bogom mučenec. Vse se je preobrnilo v desetinki sekunde, preden je trčil.

(Iz knjige: Kako uspeti v smrti, F. Hadjadj)

Pronicljivo veselje: dobro živim, če se pripravljam na smrt

hadjadjKakšno je veselje, ki si laže in se slepi? Zlagano, brez dvoma. Nič manj kot žalost, ki igra komedijo, depresija, ki se okiti s prisiljenim smehom in cenenimi bleščicami. V resnici je moja knjiga o smrti knjiga o veselju, ki postavlja naslednja vprašanja: »Ali je resnično, pronicljivo veselje možno? Ali obstaja veselje, ki bi bilo skladno z našim bolestnim in umrljivim stanjem? Ali obstaja veselje, ki lahko sprejme in prenese smrt?«

Pronicljivo veselje. Veselje, ki prenese smrt. Hegel je zapisal: »Toda ne tisto življenje, ki se boji smrti in se čisto obvaruje opustošenja, temveč tisto, ki jo prenese in se v njej ohrani, je življenje duha.« Medtem ko se t. i. primitivne družbe razvijajo okrog obredov, ki v življenje nenehno vključujejo smrt, se naša t. i. civilizirana družba trudi, da nanjo ne bi mislila, in zato nazaduje onkraj primitivnega. Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentelman, ki je častil mrtve in ga je skrbelo onstranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.

Enako velja za t. i. slabo razvite ali nerazvite države. Znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod, je veliko globlje od naših tehničnih podvigov. Smrt jim je bolj domačna, zato je njihov obstoj pristnejši. Med njimi in smrtjo je neka intima, sestavljena iz groze in pričakovanja hkrati. Na bogatem zahodu pa je smrt postala tujka. Vse je proti njej in jo odriva stran od telesa in duha. Pozabili smo jo. Ko jo z mislijo iščemo, odkrijemo le izsušeno čustvo, abstraktno možnost, ki je malenkost neprijetnejša od na primer zavarovalnice. Muči nas to, da ne živimo več svoje smrti. Z vrha našega bruto družbenega proizvoda brutalnežev prezirljivo gledamo na uboge nerazviteže in jim velikodušno ponujamo pravično trgovino, da bi čim prej postali taki kot mi, učinkoviti potrošniki in agnostični liberalci. Resnična pravična trgovina bi bila, če bi nas rahlo olajšali našega materialnega obilja in bi nas usmiljeno spomnili na spraševanje o naši človeški usodi. To spraševanje najdemo v njihovih mitih, v naši znanosti pa ne, zato je naša znanost kljub vsej veljavi postala varljivejša od vsakega mita.

Mi pred smrtjo bežimo, a je vedno pred nami. Bežanje je zaman. Mislimo, da smo jo oddaljili, v resnici pa hitimo k njej in strašnejša je kot kdaj koli. Tukaj ne gre za majhen paradoks: bežanje pred smrtjo namreč proizvaja »kulturo smrti«, njeno sprejemanje pa poraja kulturo življenja in s tem veselja.

Zanikanje smrti predpostavlja zanikanje življenja – veselja. Želja po vedno rožnatem življenju nas vodi v najhujše uničenje. Želimo si idiličnega zakona in idealnega moža. Vendar je zakon vsakdanji boj, idealni mož pa revše, zato se hitro ločimo. Stremimo po svobodnem življenju in veselih uricah. Vendar je življenje polno odgovornosti in pride ura, ko se zmrači, takrat se hitro vržemo skozi okno. Ampak najpogosteje skozi okno vržemo tudi koga drugega. Ker odklanjamo odgovornost, da bi imeli otroke, ker ne želimo gledati, kako trpijo, jih ubijemo, še preden zagledajo luč sveta. Njihovo in naše življenje bi bilo lahko pretežko, saj razumete. Bolje je, da se temu izognemo. In vedno je tako: lahko ste prepričani, da tisti, ki hoče človeku prihraniti težko življenje, vam ne bo prihranil življenja. Naša kultura zabave v želji, da bi nam prihranila smrt, ustvarja družbo, ki je izvedenka za množične umore, in kar je še huje, za množični umor, ki se izvaja pod pretvezo človekovih pravic. Uspeva nam popoln zločin. Končni cilj humanizma je financiranje laboratorijev, v katerih skušajo ustvariti novega človeka, neumrljivega in nestrohljivega. To pa vključuje uničenje človeka, kot ga poznamo, umrljivega in ranljivega, ter že njegovo omejevanje (iz sočutja do prihodnje vrste) na poskusni material, na odpadno snov, ki jo lahko recikliramo.

Ne moremo imeti uspešnega življenja, če nimamo uspešne smrti. Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Če se želimo temu pogledu izogniti ali ga izkriviti, bodo vsa naša zadovoljstva zlagana in strupena. Če nočemo, da bi naša sreča pomenila poslednjo nesrečo, mora biti ta sreča združljiva s smrtjo oziroma mora biti ta sreča v smrti oz. prehodu iz življenja v smrt.

Lahko se pripravim na izpit, treniram za športno tekmovanje ipd. To so stvari tega sveta, s katerimi imam določene izkušnje. Kako pa naj se pripravim na lastno smrt, o kateri nimam nikakršne osebne izkušnje? Predstavljajte si razočaranje: utrdim se za strašno bitko, potem pa smrt pride kot zaročenka! Resnično se naučiti umiranja pomeni, da se odpremo skrivnosti in pustimo, da skoz in skoz prežame naše bivanje.

Naše življenje ne more biti dobro, če ni dobra tudi naša smrt, kajti srečno življenje, ki bi se končalo s slabo smrtjo, bi se tako zazdelo nesrečno. Ampak kaj je dobra smrt? Iskanje sreče je iskanje dobre smrti.  »Kaj moram storiti, da bi bil srečen?« »Kaj moram storiti, da bom dobro umrl? Kakšno smrt moram želeti in kako naj skladno s tem živim?«

Prostovoljna smrt ni stranski pojav. Vsak človek je prisiljen umreti prostovoljno. Vsak lahko smrt sprejme v kulturo življenja ali jo zanika v kulturi smrti. Vsak mora iz svoje smrti narediti ali prostor popolne izročitve ali priložnost za popoln odklon. Vprašanje je umreti za resnico ali umreti za laž, umreti v ljubezni ali umreti v sovraštvu, izbrati ekstazo brez vrnitve ali implozijo brez olajšanja. Če dobro premislimo, je med dvema popolnoma nasprotnima možnostma prostovoljne smrti le ena alternativa: samomor ali mučeništvo. Na nas je, da izberemo, ali bomo segli po vrvi ali križu. Na nas je, da se pred kosom lesa odločimo, ali se bomo nanj obesili v poslednjem napuhu ali bomo nanj obešeni v najvišje pričevanje. Šele ko damo življenje, ga ne izgubimo, šele ko ga darujemo, ga ne uničimo. Vse se zdi enako, a ne bi moglo biti bolj nasprotno. Če nimamo tehtnih razlogov za življenje, smo obsojeni na samomor, če pa imamo razloge za življenje, smo zavezani mučeništvu, da zaradi teh razlogov vztrajamo do krvi, in le pripravljenost na mučeništvo nas zadržuje, da ne zdrsimo po samomorilski klančini.

Smrt je na koncu vsake poti (kako naj ne bi bila?), vendar je samo ena pot vredna, samo ena je pot Življenja. Ali če hočete, ni ovinkov, ni križišča, ampak enosmerna, strma, težavna cesta, na vrhu katere je kalvarija. Pričakovali smo šarmanten sprehod, poln zdravja, in od tod skušnjava, ki nas sili v stokanje, da gre za prevaro ter da odpovemo že pri prvi postaji in raje skočimo v jarek. Vendar je treba naprej v upanju — kot žena v porodnih bolečinah, ki kriči in besni proti temu, kar jo mora osrečiti. Kajti veselje, ki prihaja, jo tako silovito trga.

Zaradi misli na smrt objem (moža in žene, prijateljev) ni nič manj globok. Ta trenutek je toliko dragocenejši, ker se zdi redkejši, kot bi ga iztrgal iz niča. Telo, ki se ga dotikam, postane kakor otipljiva strela, ki je toliko bolj bleščeča, ker bo kmalu izginila. Se močneje pa je ne le misliti na smrt, temveč tudi na vstajenje. Telo, ki se ga dotikam in je obljubljeno slavi, mi že sedaj vliva upanje, da se bom dotaknil večnega, oplazil božjo slavo. Zakonca, ki verjameta v vstajenje mesa, poznata užitke, ki si jih lahkoživec ne more niti predstavljati. (Povzeto po F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 22-33)