Arhiv oznak: spoznanje

Strah je premagan

06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.

Za postavljanje meje, ne smeš prositi dovoljenja-7.del

picture-6Kako bi se dalo Janezu pomagati, da bi dobil boljše obzorje za svoj odnos z Ano. Kako mu pomagati, da bo videl, kako je Ano zvezalo dejstvo, da če nanj pritiska potem jo zavrača, če pa ga ne pritiska pa odnos ostaja na mrtvi točki in se nič ne zgodi?

»Ana pretirava,« je rekel Janez terapevtu. »Le odločiti se ne morem. Veliko čudovitih žensk je. Kako naj vem, da je Ana prava?«

»Katere lastnosti pa Ani manjkajo?«, ga vpraša terapevt.

»Ne vem,« odvrne Janez.

»Povedala ti je, da ne bo večno čakala,« vztraja terapevt. »Ali veš zakaj?«

»Zdi se mi, da vem. Njena biološka ura tiktaka. Hoče imeti otroke.«

»Ali se bojiš, da bi jo izgubil?«

»Nisem prepričan.«

»Ona meni, da je težava v tvojem odnosu z materjo.«

»Mama res ni navdušena glede Ane,« popusti Janez.

»Kar Ano skrbi je mamin nadzor nad tvojim časom. Lahko te kliče ponoči in podnevi in je nikdar ne odkloniš.«

»Kaj pa naj bi storil«, odvrne prav bedno.

»Lahko ji postaviš meje in ji določiš kdaj te lahko kliče, na primer.«

Janez je gledal v terapevta in božal svojo brado. Bil je ujet med svoje želje in materin pritisk. Terapevt mu ne more povedati, kaj naj misli in stori. Sam mora odkriti, da težava ni pri Ani, ampak v njegovi ambivalentnosti. Terapevt je vztrajal, da bi Janez to končno tudi spregledal in počasi mu je tudi uspelo. Nekega dne mu Janez reče:

»Veste, zdi se mi, da moja mati noče, da bi se jaz poročil. Nobenega dekleta, kar sem jih imel, ni marala. Nikdar ne mara mojih deklet, niti takrat ko sem bil še majhen deček, ni marala mojih prijateljic. Hotela je, da se ukvarjam z njo in skrbim zanjo do konca njenega življenja.«

Prav na ta kritični trenutek spoznanja je terapevt potrpežljivo čakal. Prvikrat je prebil led svojega zanikanja.

»Ali veš, kaj si pravkar izrekel?« ga vpraša.

»Ne. Kaj sem rekel?« odvrne presenečen zaradi terapevtovega navdušenja. Še enkrat mu ponovi, kar je pravkar povedal in ga vprašal: »Kako se počuti sedaj, ko je to izrekel?«

»Dobro, vendar tudi grozno« prizna Janez. »Nočem prizadeti svoje matere.«

»Saj je ne prizadevaš. Samo meni pripoveduješ.«

»Še vedno sem vse, kar moja mati ima.«

»Ni potrebno, da ves čas čakaš, kdaj te bo poklicala. Saj ni hudo bolna in ne umira. Ni potrebno, da je tako odvisna od tebe.«

»Mama me ne bo tako zlahka spustila.«

»To te bo morda šokiralo Janez, toda ti ne potrebuješ njenega dovoljenja. Prav v tem je bistvo postavljanja meja. Sprejeti bo morala, da te nima več toliko. Kakšno drugo izbiro pa ima?«

»Zelo bo besna.«

»Pa naj bo.« ga potrdi terapevt.

»Mesece dolgo bo kuhala mulo in ne bo govorila z menoj.«

»Ko si bil majhen je bila to res katastrofa. Sedaj pa to ni nič posebnega. V resnici ti bo prav to omogočilo, da boš lahko več časa skupaj z Ano.«

Janez je premišljeval in se nasmehnil. Nasmešek je bil zaskrbljen.

»Veš kaj Janez, če verjameš ali ne, tvoja mama lahko sama poskrbi zase. In tudi bo, če bo morala.«

Negotovo je prikimal.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)