Arhiv oznak: sram

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram

Molitev pred najsvetejšim z MSJ, 25.10.2016.

Prijatelji, premišljeval bom o sanjah vsakega mladega fanta.

1 Mz 2,25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

Bog, postavil si me v raj. Z ženo, ki jo ljubim. Vse sladkosti zakonskega življenja si mi dal. Vse mi je bilo dovoljeno, da sem te le ljubil. Dal si, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. Prijetno za pogled in dobro za jed. Le zakaj je z leti prišlo do tega, da sem spoznal, da sem nag in sem se skril? Kaj je šlo narobe? Vse mi je bilo dovoljeno, razen enega. Dovolj za razumnega človeka. S poroko sem stopil na pot celibata, saj so mi bila vsa drevesa nedostopna, razen enega. Za začetek popolnoma dovolj. Zakaj sem pustil, da se je kača vtihotapila v ta raj? Kje sem bil, da se je žena več pogovarjala s svojimi sodelavci kot z mano? Nisem opazil, da jo nekaj muči. Takoj pa sem opazil, ko je motor avta malo pokašljal. Nisem šel na duhovne vaje, medtem ko sem avto redno vozil na servis. V avto sem investiral neskončnokrat več kot v svoj zakon. Tako se je najin odnos počasi spreminjal iz: »prijetno za pogled in dobro za jed« v »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja«. Zato sem se skril, ker me je bilo sram. Skril v posel. Morda se tam več pogovarjam kot doma. Skril med prijatelje. Morda je tam več odnosa kot doma. Če sem na pravi poti, potem me je sram. Drevo spoznanja iz BB je našlo pot do mene. Zato je prav, da me je sram. Gorje pa, če me ne bi bilo sram takrat, ko bi me moralo biti. Zdi se, da je ravno to največji uspeh današnje kače. Ni treba, da te je sram, ker je vse dovoljeno. A tisti hip, ko ni bilo več omejitev, je bilo raja konec. Raja brez omejitev ni. Bog, hvala Ti, da me je bilo sram. To me je rešilo.

Napisal Andrej Kolenc

Lepota usmiljenega odnosa

11. nedelja med letom (leto C)

jesus-legs-washed-in-tearsSpet sva povabljena, da bi zavestno sprejela to, kar sva za Boga. In to s pomočjo žene, ki Jezusu mazili noge. O njej nama pripoveduje evangelist Luka. Vse se dogaja v farizejevi hiši. Žena joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Povabim te, da si ogledava posebne podrobnosti tega dogodka, ki nama osvetlijo tudi najino dragocenost in dostojanstvo, ki ga imava v Bogu.

Kar se je zgodilo v srcu te žene, najbolje opišejo Pavlove besede: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19–20). Verjetno ona tega še ne bi znala tako povedati, a izkušnja njenega srca jo vodi prav v to. Ljubezen se jo je dotaknila tako močno, da ji nič več ne dopušča živeti zunaj te ljubezni. Pa ne v ljubezni, ki izhaja iz žene same, ampak iz ljubezni, ki ji je bila izkazana, ki jo je sprejela in se ji pustila preplaviti. V središču dogajanja namreč niso ljubezenski izrazi žene, čeprav so zelo nežni in tako močno izraženi, kakor da sta z Jezusom sama. V središču dogajanja je Jezus, ki vso njeno nežnost sprejema, jo brani, razlaga in razkrije tudi tisto, kar jo v resnici v globinah njenega srca žene, da dela, kar dela. V središču pripovedi je milost Jezusove ljubezni, ki ne prezre nobene ljubeče geste grešne žene in jo ozdravlja. Njene geste so izraz hrepenenja, ki ga je Jezus prebudil v njenem srcu. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. To je življenjsko odkritje. Grešna žena je to v živo doživela. Vse njene preproste in lepe geste izhajajo prav iz te izkušnje.

Gregor Veliki pravi, da se ženi ni bilo treba navzven sramotiti, saj je bila vsa zajeta v notranjo sramoto. Farizej tudi ni posegel zato, da bi jo oddaljil, ker moti gosta. Posegel je zato, ker je začutil Jezusovo tiho in krotko dobrohotnost do žene. Ona ne vidi nikogar drugega, samo Jezusa. Še to ne. Vidi le njegova stopala, jokajoče jih umiva s svojimi solzami, jih briše z lasmi in mazili z dišavo. S tem izrazi vso svojo dušo. Nobene besede ji ni treba izreči, niti gledati ji ga ni treba. Čuti Jezusovo srce, prav tako kot on čuti njeno. Prizor je tako močan, da je sv. Ambrož v tem videl podobo Cerkve, ki se odzove in odgovori na Kristusovo ljubezen. Cerkev je v svojem podarjanju ljubezni grešna.

Jezus farizeju pripoveduje priliko zato, da bi mu osvetlil, kako Bog deluje. Želi ga spomniti, da v zameno za svoje dolgove človek Bogu ne more ponuditi ničesar, razen svoje ljubezni. Bolj se zaveda, koliko je dolžan, več ljubezni lahko da, kajti Bog mu odpušča prav ves dolg. S to priliko Jezus odgovarja tudi na obtožbe, da je pijanec in požeruh, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Ta pijanec in požeruh pozna Božje skrivnosti. On čaka na tvoje in moje srce takrat, ko sva najbolj na robu. Vsem razodeva odpuščajoče Božje usmiljenje. Njegova slava je namreč v tem, da se ti in jaz spraviva z Bogom in sprejmeva, da naju Bog neskončno ljubi. Njegova slava je v tem, da je vsak človek prepričan, da ga Bog ljubi. Takšne izkušnje si verjetno vsi želimo. A ni sama po sebi umevna. Dobro veva, da gredo misli naših src v vse mogoče smeri, tudi zelo nasprotne. Celotna evangeljska pripoved nama kaže, kako težko je tebi, meni in vsakemu človeku sprejeti Božjo pot. Ta Božja pot je le ena. Ime ji je Jezus. Ni druge. Jezus nama razkrije resnično in pravo Božje obličje, podari nama svoje življenje, ki je vse naše življenje.

p. Vili Lovše