Arhiv oznak: Sv. Avguštin

Odpuščanje je nujno

17.09.2017: 24. Nedelja med letom: Mt 18,21-35

Na sodišču je žirija porotnikov potrebovala le nekaj minut, da so tri moške, ki so posilili in ubili mlado dekle razglasili za krive. Navzoči v sodni dvorani so po prebrani sodbi začeli ploskati. Ko so tri storilce gnali ven je mati dveh izmed njih stekla proti njim in zavpila: »To kar ste storili je vredno obsodbe, toda vedita, da vaju imam rada!«

Zunaj sodišča so novinarji prežali na starše žrtve in pričakovali, da bosta za morlice svoje hčere zahtevala smrtno kazen. Niso mogli verjeti svojim ušesom, ko sta starša izrekla, da hočeta morlicem odpustiti. Starša žrtve sta se odločila za ljubezen in odpuščanje. Trije morilci si zaslužijo velike kazni, toda starša umorjenega dekleta se nista prepustila sovraštvu.

Jezus nas v današnjem evangeliju vabi naj odpustimo sedemdesetkrat sedemkrat. S tem hoče reči, da naj odpustimo vedno. V svetem pismu imajo števila 1,3,7,12,40, in 50 svoj poseben pomen. Če nekaj opišemo s številom sedem pomeni, da je popolno. Jezusove besede prikličejo v spomin sedem dni stvarjenja iz prve Mojzesove knjige. Na sedmi dan, se je Bog ozrl na sadove svoje ustvarjalne ljubezni in videl, da je zelo dobro. Jezus uporablja isto bližnjico in s tem pove ne le to, da je odpuščanje »dobro«, ampak da je odpuščanje ustvarjalno dejanje, ki svetu daje življenje in sijaj tistim, ki odpuščajo.

V petem stoletju je sv. Avguštin dejal, da je odpuščanje kakor mati, ki ima dve čudoviti hčeri: pravičnost in sočutje. Avguštin se je ob tej prispodobi dobro zavedal, da odpuščanje ni enkraten dogodek, ampak proces, ki vključuje vse ostale vrline. Za razlago o odpuščanju Jezus danes v evangeliju uporablja podobo kralja, ki ureja dolgove. Ker je pravičen, sočuten in odpušča, upravičeno pričakuje, da bo njegov oskrbnik ravnal na enak način.

Če gledamo na široko se zdi odpuščati zelo lahko. Vsi vemo, s kakšno lahkoto dajemo zelo posplošene in “močne izjave” o vojni, miru in spravi. Popolnoma drugače pa je odpustiti svojim najbližjim. Najtežje je biti sočuten in pravičen doma do svojih najbližjih. Če morda zaradi zamere ne govorim več s svojim možem, ženo, otroci, starši, brati ali sestrami, prijatelji ali drugimi člani skupnosti, potem me današnji evangelij močno izziva. Želi me prebuditi, ker sem zaspal in se pogrezam v nezavedanje. Pustim, da mi življenje uhaja in ga izgubljam.

Morda sem zadremal v zameri tudi zaradi nenehnega pritiska filmov, ki nam stalno prodajajo napačno predstavo o ljubezni: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikdar treba reči oprosti.« Za Jezusove učence je resnica ravno obratna. Nenehno iščemo priložnosti, da drugim odpustimo in vse, ki smo jih sami prizadeli, prosimo odpuščanja.

Jezus ni rekel, da je odpuščanje lahko, ampak nujno. Odpustiti družinskemu članu, sodelavcu, soverniku ali prijatelju ne pomeni, da se delamo kakor da zla ni bilo. Odpustiti pomeni soočiti se zlom in sočutno zahtevati pravico.

Ko se postavimo pred Boga s svojimi lastnimi slabostmi in grešnostjo, nam Bog ne bo našteval starih grehov, ne bo se maščeval in ne bo zahteval natančnega povračila škode. Namesto tega bo Bog popolnoma pravičen in popolnoma sočuten. Ko se namesto za maščevanje odločimo za odpuščanje, ko se odločimo za ljubezen, namesto za sovraštvo, se podobnost Bogu Očetu v nas dopolnjuje. Odpuščanje je udeležba in sodelovanje pri samem srcu Boga. Z odpuščanjem drugi lahko v nas na otipljiv način prepoznavajo Boga Očeta. Odrešen možak sem, ko se odločim za proces odpuščanja, sebi, Bogu in bližnjim.