Arhiv oznak: sveta Trojica

Kdo smo?

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše

Vse, kar je, je znotraj Svete Trojice

Nedelja Svete Trojice, 31.5.2015, Mt 28,16-20

trinity

Izpoved vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni le izraz tega, kar so verni prepričani o določenih vidikih resničnosti, ampak izraža predvsem in najprej izkušnjo, ki je izraz omogočila. Gre torej za izražanje izkušnje, ne nečesa abstraktnega in neresničnega.

Začetek izpovedovanja veroizpovedi pri bogoslužju ima svoje korenine v velikem verskem izkustvu izraelskega ljudstva. Bog ni predmet, ki ga lahko spoznavamo, ampak je oseba, ki jo spoznavamo v odnosu. K Bogu ni mogoče priti z razmišljanjem, ampak tako, da v zgodovini odrešenja sprejmeva Božjo pobudo. Ko rečeva: »Verujem«, to najprej pomeni: blagoslavljam Njega, ki je to in to storil zame. Sprejemam in odgovarjam na zavezo, ki jo želi skleniti z menoj. Sem njegov prijatelj, dedič njegovih obljub in državljan njegovega kraljestva.

Z branjem Svetega pisma in bogoslužjem se v resnici spominjava Božjih pobud v prid človeka in človeštva. Midva in vsi ljudje sva poklicana, da prepoznava in sprejmeva Božjo ljubezen do sebe in vseh v zgodovini, ki postane sveta zgodovina odrešenja.

Praznovati ime Očeta in Sina in Svetega Duha pomeni prepoznati in sprejeti delovanje Očeta, Sina in Svetega Duha v svetu in v sebi. Trojica dela tako, da kaže svojo ljubezen in podarjanje vseh in za vse.

Vse, kar nam želi Bog povedati, in vse, kar za nas dela, najdemo v čudoviti molitvi očenaša, ki je povzetek skrivnosti Svete Trojice. Po Jezusu in v Jezusu se lahko skrivnosti Trojice odpremo, da nas navduši in povabi v začudeno češčenje. Samo če se čudiva in častiva, si lahko domišljava, da vsaj slutiva spoznanje Božjega obličja in njegove neskončne ljubezni do nas. Tisto, kar tebi in meni manjka, ko moliva očenaš, je verjetno prav globoka domačnost z Očetom, iz katere je Jezus to molitev zmolil in jo naučil moliti tudi učence. Le če naju vodi domačnost z Bogom, lahko resnično prideva do njega.

Pavel v Pismu Rimljanom razglaša, da so Božji sinovi (to pomeni tisti, ki Boga poznajo) tisti, ki jih vodi Božji Duh. To moramo razumeti takole: Duh, ki ga je Jezus poslal, naju vodi, da vstopiva v zavezo z Bogom, ki nama jo ponuja v Jezusu. Duh naju vodi, da v vsej srčni resnici razglašava očenaš in v skladu s srčno zmožnostjo deliva z Jezusom njegovo domačnost in poznavanje Boga Očeta v Svetem Duhu. Le na tak način lahko upava, da se bova držala Božjih zapovedi, kakor naju želi spomniti prvo berilo. Uresničevanje zapovedi predpostavlja izkustvo gledanja: Izraelci so imeli izkušnjo Božjega posega v Egiptu in na gori Sinaj, kristjani pa imamo izkušnjo domačnosti spoznanja Jezusa Kristusa, ki ga doživljava in je sposoben zadovoljiti vsako željo. Jezus nama omogoča resnično spoznati pravo Božje obličje in hkrati dopolni, da človeškost zasije v vsej svoji pristnosti. Zato pravi, da mu je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji … »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« V resnici Božje zapovedi ne izhajajo iz moralnega imperativa, ampak so možnost za osebno zavezo.

Vse izhaja in je posledica Božje dobrotljivosti in dobrohotnosti do vsakega človeka. On rad išče človeka. Želi ga imeti za tovariša svoje ljubezni. V Jezusu ga je končno našel in v njem vse nas.

Oče je svoje zadovoljstvo in veselje nad Jezusom izrazil pri krstu in ob spremenjenju na gori. Obakrat je bilo slišati: »Ta je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel.« Očetovo veselje zajema vse človeške otroke, da bi njegova ljubezen izžarevala in bi jo lahko delil z vsemi ljudmi in vsakim posebej. Prav o tem nama danes govori skrivnost Svete Trojice.

p. Vili Lovše