Arhiv oznak: svoboda

Zadnji bodo prvi

24.09.2017: 25. Nedelja med letom: Mt 20,1-16

Film Forrest Gump so opisovali kot zgodbo o zmagoslavju bojevnika. A film govori tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih Forrest, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj nepričakovanih priložnostih.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Povabljena k sodelovanju pri tem, kar dela On

WP_20140524_002

21. nedelja med letom, 23.8.2015, Jn 6,60-69

Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine. Pa sva pri najini vsakdanji težavi. Prav zlahka se pohujšava nad Bogom. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. V podobnem položaju so bili Izraelci. V obljubljeni deželi so se morali učiti živeti kot svobodni. Spraševali so se, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom, pomeni, da nama je podarjena velika notranja moč, da nisva več sužnja vsakdanjosti niti zla. Torej kateremu bogu služiti in kateremu midva v resnici služiva? Običajno greva po liniji najmanjšega odpora, sebičnih interesov in lagodnosti. A vesel in osvobajajoč odnos z Bogom lahko živiva le, če se nenehno odločava za sodelovanje z resnico Božjega delovanja za nas in naše očete, ki se kaže v Jezusu.
Zato se Jezus na nerazumevanje, ki ga izrazijo njegovi učenci, ne odzove tako, da bi Božji dar umaknil. Tvoje in moje srce vabi k značilni božji drži: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Midva sva povabljena, da se nenehno zavedava Božjega namena brezpogojne ljubezni do nas. Njegova ljubezen se neposredno dotika najinega srca. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, ali hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje. Kaj pa ti in jaz slutiva v srcu?
Odlomek se konča z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav ga je Jezus izbral za apostola. Vprašanje za naju je lahko tole: Če je Bog tisti, ki človeka pritegne, do kakšne mere smo torej mi odgovorni, ko ga zavrnemo? Bog izbere. S tem iz človeka ne naredi avtomata. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje njemu in meni, obema. Šele v tej svobodi se najina človeškost lahko v polnosti razcveti. Bog me utemeljuje in priteguje, me presega in mi hkrati pripada. Povabljen sem, da sprejmem sodelovanje pri tem, kar on je za nas in kar za nas dela.
Božja izbira torej sama po sebi še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama najbolj zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo in ignoriramo. Zaznamuje pa tudi naju, ki brez njega ostaneva sama in nesposobna, da bi uresničila svojo človeško poklicanost. Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, so si lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislili, spreobrnili in imeli življenje. To je vedno mogoče za vsakega izmed nas. Tudi zate in zame.
Da sama sebe ne obsodiva na dokončno osamljenost in ne ostaneva žrtev svojih strasti, naju vabi, naj zaživiva iz zaveze z Bogom, ki nam jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvrževa svojim ciljem, s tem zavračava Božji cilj. Njegov cilj je, da nama ponudi večno življenje, ki ga sama ne moreva proizvesti. Prav to dramo svobode nama Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se ti in Bog srečala, jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.

Svoboda

drevoČe je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.