Arhiv oznak: terapevt

Mati ni odpustila dekletu, da ji je vzela njenega fantka – 8.del

capturePo omenjenem pogovoru me je Janez kmalu poklical. Poklicala ga je namreč mama. Vsebina pogovora mu je še bolj odprla oči.

»Mama je želela, da ji pridem pomagat pri nekem delu v kleti. Odgovoril sem ji, da lahko pridem v soboto. Prav težko sem se premagal, da nisem odvrnil, da pridem takoj. Toda uspelo mi je. In veste kaj? Takoj je začela jokati in mi očitati, da mi odkar imam dekle, ni več mar zanjo. Bil sem začuden. Neverjetno. Saj res hoče popolnoma nadzorovati moje življenje. Tega prej še nisem nikdar zares tako očitno videl. Prav kakor ste mi poskušali vi povedati. Po njeno, je ne glede na moje obveznosti, ne bi smel zavrniti.«

»Kaj torej čutiš sedaj glede tega telefonskega klica?«ga vpraša terapevt.

»Ne vem. Svojo mamo imam še rad. Toda zelo sem se razjezil in mislim, da sem še vedno jezen.«

»Zakaj si jezen?«

»Dobil sem občutek, kakor da zanjo ne obstajam. To kar jaz hočem sploh ni pomembno zanjo.«

»In to te je razjezilo?«

»Razjezilo in razžalostilo!« je priznal. »Počutil sem se zelo osamljenega.«

»Morda si se počutil nepomembnega in odpuščenega?«

»Da, točno tako: nepomembnega in odpuščenega.«

Če nekaj dni pride Janez spet na pogovor in začne govoriti že takoj, ko pride skozi vrata.

»Ali se spomnite praznovanja za dan dela, ki ga je vedno prirejal moj stric?«

»Mislim, da si to lani omenjal,« odvrne terapevt.

»Seveda. Prejšnji teden smo spet praznovali in je bilo neverjetno. Moj oče je prišel gor in mi rekel: ’Zakaj ne greš do svoje matere in se pogovoriš z njo?’ Kar tako. Točno tako, kot je storil lani.«

»Morda je tako delal vse tvoje življenje,« je namignil terapevt.

»Se mi zdi, da res. Toda še nikdar prej tega nisem opazil. Začuden sem bil in sem mu odvrnil. ’Ne, ne bom šel. S seboj imam Ano, da se bova pogovarjala.’ Kašno minuto me je gledal, potem pa je šel stran. Ni mu bilo všeč. Ves dan ni več spregovoril z menoj!«

»Kako si to doživel?«

»Sprejel sem. Šel sem preko tega in objel Ano. Počutil sem se odlično. Kasneje sem pozdravil svojo mater, nisem pa pustil, da bi začela naštevati dolg seznam svojih pritožb. Hotel sem se sprostiti in se lepo imeti.«

»Čestitam. Sem navdušen.« mu odvrne terapevt.

Janez se je končno soočil z grenko nalogo postavljanja meja svoji materi. Po vsem terapevtskem procesu se je zdelo, da je »lahko«. Do nobene katastrofe ni prišlo. Njegova mati je godrnjala in kuhala mulo. Kakor je predvidel, z njim nekaj mesecev ni hotela več govoriti, toda na koncu ji ni preostalo drugega, kakor da se vda. On se je moral rešiti njenega razočaranja. Nič več ni bil zlati deček v njenih očeh. A v zameno je končno lahko začel načrtovati svoje skupno življenje z Ano. Zaročila sta se.

Janezova mati Ani ni nikoli odpustila, da ji je vzela njenega fanta. Obiskovala sta jo enkrat na mesec. Obiski so bili bolj uradni. Janez jo je enkrat na teden še poklical. Med pogovori po telefonu ji ni dovolil, da bi kritizirala Ano, njegovo dekle. Pogovore je omejil na 15 minut. Vse ostale klice je sprejel preko tajnice. Osamljena in iščoč izhoda je mati postala dejavna v cerkveni skupnosti in tam našla sebi primerno družbo.

…se nadaljuje…

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Za postavljanje meje, ne smeš prositi dovoljenja-7.del

picture-6Kako bi se dalo Janezu pomagati, da bi dobil boljše obzorje za svoj odnos z Ano. Kako mu pomagati, da bo videl, kako je Ano zvezalo dejstvo, da če nanj pritiska potem jo zavrača, če pa ga ne pritiska pa odnos ostaja na mrtvi točki in se nič ne zgodi?

»Ana pretirava,« je rekel Janez terapevtu. »Le odločiti se ne morem. Veliko čudovitih žensk je. Kako naj vem, da je Ana prava?«

»Katere lastnosti pa Ani manjkajo?«, ga vpraša terapevt.

»Ne vem,« odvrne Janez.

»Povedala ti je, da ne bo večno čakala,« vztraja terapevt. »Ali veš zakaj?«

»Zdi se mi, da vem. Njena biološka ura tiktaka. Hoče imeti otroke.«

»Ali se bojiš, da bi jo izgubil?«

»Nisem prepričan.«

»Ona meni, da je težava v tvojem odnosu z materjo.«

»Mama res ni navdušena glede Ane,« popusti Janez.

»Kar Ano skrbi je mamin nadzor nad tvojim časom. Lahko te kliče ponoči in podnevi in je nikdar ne odkloniš.«

»Kaj pa naj bi storil«, odvrne prav bedno.

»Lahko ji postaviš meje in ji določiš kdaj te lahko kliče, na primer.«

Janez je gledal v terapevta in božal svojo brado. Bil je ujet med svoje želje in materin pritisk. Terapevt mu ne more povedati, kaj naj misli in stori. Sam mora odkriti, da težava ni pri Ani, ampak v njegovi ambivalentnosti. Terapevt je vztrajal, da bi Janez to končno tudi spregledal in počasi mu je tudi uspelo. Nekega dne mu Janez reče:

»Veste, zdi se mi, da moja mati noče, da bi se jaz poročil. Nobenega dekleta, kar sem jih imel, ni marala. Nikdar ne mara mojih deklet, niti takrat ko sem bil še majhen deček, ni marala mojih prijateljic. Hotela je, da se ukvarjam z njo in skrbim zanjo do konca njenega življenja.«

Prav na ta kritični trenutek spoznanja je terapevt potrpežljivo čakal. Prvikrat je prebil led svojega zanikanja.

»Ali veš, kaj si pravkar izrekel?« ga vpraša.

»Ne. Kaj sem rekel?« odvrne presenečen zaradi terapevtovega navdušenja. Še enkrat mu ponovi, kar je pravkar povedal in ga vprašal: »Kako se počuti sedaj, ko je to izrekel?«

»Dobro, vendar tudi grozno« prizna Janez. »Nočem prizadeti svoje matere.«

»Saj je ne prizadevaš. Samo meni pripoveduješ.«

»Še vedno sem vse, kar moja mati ima.«

»Ni potrebno, da ves čas čakaš, kdaj te bo poklicala. Saj ni hudo bolna in ne umira. Ni potrebno, da je tako odvisna od tebe.«

»Mama me ne bo tako zlahka spustila.«

»To te bo morda šokiralo Janez, toda ti ne potrebuješ njenega dovoljenja. Prav v tem je bistvo postavljanja meja. Sprejeti bo morala, da te nima več toliko. Kakšno drugo izbiro pa ima?«

»Zelo bo besna.«

»Pa naj bo.« ga potrdi terapevt.

»Mesece dolgo bo kuhala mulo in ne bo govorila z menoj.«

»Ko si bil majhen je bila to res katastrofa. Sedaj pa to ni nič posebnega. V resnici ti bo prav to omogočilo, da boš lahko več časa skupaj z Ano.«

Janez je premišljeval in se nasmehnil. Nasmešek je bil zaskrbljen.

»Veš kaj Janez, če verjameš ali ne, tvoja mama lahko sama poskrbi zase. In tudi bo, če bo morala.«

Negotovo je prikimal.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Mamin edini prijatelj – 4.del

MAT IN SINJanez ima brado in se hitro lahko nasmehne. Ko je prišel na pogovor k terapevtu, ni kazal nobenega odpora ali negodovanja, kakor je običajno pri moških, ko jih žene pripeljejo na pogovor. Ana mu je rekla: »Janez rada te imam, ali boš res pustil mami, da uniči najino srečo«? »To pa ni pošteno«, je protestiral Janez. »Moram skrbeti za mamo.« Obrnil se je k terapevtu in rekel: »Ana pretirava.«

Terapevt odvrne: »Jaz slišim, da Ana želi, da bi si nekaj časa vzela samo za vaju. Želi posebno mesto v tvojem življenju.« »Prav«, je odvrnil in se pobožal po bradi. »Ali me nimaš rad?« je plašno vprašala Ana. »Ni tako enostavno,« je odvrnil Janez in se potegnil nazaj na svoj stol. »Ne moreš me tako potiskati. Moram biti pripravljen.« Terapevt je oba usmeril v to, da sta pojasnjevala svoji stališči. Janez se je osredotočal na obrambo maminih potreb. Zdelo se je, da se ga Anine besede sploh ne dotikajo. Resnično je ni bil sposoben slišati. Terapevtu se je zdelo, da bi z Janezom nadaljeval še osebno. Vprašal ga je, kako  sta se z Ano spoznala. Kar zažarel je, ko mu je začel pripovedovati. »Tako lepa in samozavestna je bila. Prevzela me je.« Pri obeh je takoj preskočila iskra in sta pozabila na ostalo družbo na zabavi. Zapisal si je njeno številko in ji naslednji dan prinesel rože v njeno odvetniško pisarno. Zvečer pa jo je poklical. Dva meseca sta se imela čudovito. Dolge ure dnevnega dela je posvečevalo pričakovanje večernega srečanja med njima. Zdi se, da je kar nenadoma prišlo do konflikta. Začel je opažati, da je Ana preveč zahtevna. Naenkrat mu niso bile všeč njene rjave obleke in rjavo pobarvani nohti. Želel si je, da ne bi izgledala tako razočarano, ko ga je poklicala mama. Hotela je, da bi resno začela. Njemu se je zdelo prehitro. Začutil je nekakšno paniko. Ni je hotel odkloniti, da je ne bi razočaral. Ni se pa mogel odločiti, ali bi resno začel z njo ali ne. Vendar ni hotel prekiniti. Počutil se je ujet.

Terapevt ga je prosil, naj mu pove kaj o svoji materi. »Odvisna je od mene. Vedno je bila.« »Tudi, ko si bil majhen?« je vprašal terapevt. »Tudi tedaj,« je odvrnil.

Njegova starša sta se ločila, ko je bil star osem let. Starša sta se delala, kakor da ni nič. Ko pa je oče odšel, je Janezek začutil vso težo maminega pomanjkanja partnerja. Njegovo življenje z materjo se takrat ni zdelo nenormalno. Kot večina mater je zahtevala od njega, da dela nalogo in pomaga pri pomivanju posode in pospravljanju. Ni bil naravno obdarjen za študij, vendar je bila njegova pridnost poplačana. Sodeloval je v nekaterih obšolskih dejavnostih, a s sošolci se po pouku ni potepal. Nič takšnega ni bilo v njegovem otroštvu po čemer bi lahko opazovalci sklepali, da ima težko otroštvo. Vendar je težava neopazno rasla.

Bil je edini prijatelj svoje mame. Celo pred ločitvijo mu je govorila o svojih težavah z očetom. Zdi se, da se ni zavedala, kaj je bilo primerno in kaj neprimerno govoriti malemu sinčku. Pri šestih letih ni razumel tega, kar je govorila. Razumel je, da ima težave in da je njegov oče del te težave. On pa naj bi ji pomagal. Vedel je, da ima rada, če ji dela družbo. Ni imela prijateljev ali kakšnih zanimanj. Le dolgočasno službo. Pritoževala se mu je o svojem šefu ter o ničvrednem bratu Jakobu. Še posebej pa se je pritoževala čez očeta.

Začel je razumeti, da je njegova glavna naloga, da hrani maminega duha. Težko je sam sebi dovolil, da bi šel kaj ven in se igral s sovrstniki. Še posebej ob koncih tedna. Pri sedemnajstih je šel ven z dekletom na hamburger in v kino. Ko se je vrnil je našel mater pred ugasnjenim televizorjem, ki ni večerjala in ga je žalostno vprašala, če se je zabaval. Z dekletom se je še nekajkrat srečal, saj so tako pričakovali njegovi sošolci. Vendar ni imel za to nobenega veselja več. Začel se je izgovarjati na domačo nalogo in pomivanje posode. Za univerzitetni študij se je odselil od doma in postal zobozdravnik. Ko je začel delati si je kupil lastno stanovanje, a je še vedno veliko noči preživel v svoji stari sobi v materini hiši.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)