Arhiv oznak: trpljenje

Moško sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samounčevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Vstopamo v najpomembnejši teden cerkvenega leta

Vstopamo v najlepši in najpomembnejši teden cerkvenega leta. V dramo našega odrešenja in življenja. Pred nami je teden globoke prenove. Ko gledamo kako je Bog v Kristusu premagal moč teme v naših srcih in v našem življenju, lahko znova obnovimo svoje krstne obljube. Najpreprostejši način molitve v tem tednu je slediti berilom. Prosimo za odprtost in sprejemljivost. Pripravljeni smo slediti in sprejeti kar nam bo Bog podaril po Jezusovi zgodbi. Na tak način vstopamo v Kristusov način molitve in življenja. Dovolil je, da je za njegovo pot poskrbel Oče – Tvoja volja naj se zgodi. Naj nas besedila popeljejo na to pot. Bodimo pozorni na podrobnosti in se izročimo poti. Ne polnimo molitve s preveč lastnega razmišljanja ali prošnjami, kajti naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo. Na začetku vsake molitve prosimo zgolj za milost tega tedna: spoznati in vzljubiti Kristusa, ki izpolnjuje Očetovo voljo in ljubezen do vseh in vsakega posebej. Hrepenimo, da bi bili pritegnjeni globlje v skrivnost Kristusovega življenja in ljubezni. Ko berem pripoved o Jezusovem trpljenju po Mateju se lahko na začetku velikega tedna prvič v celoti dotaknem te skrivnosti.

Za trenutek pomislim, kaj vse se dogaja med cvetno nedeljo in velikim petkom.

Na cvetno nedeljo se zdi, da ima Jezus še vedno nadzor nad dogajanjem. Točno ve, kaj je potrebno storiti. Svoje najbližje prijatelje pošlje, da pripravijo vse kar je potrebno. Če si ti sam eden izmed teh najbližjih prijateljev, kako se odzoveš na Jezusovo povabilo?

Množica ga navdušeno pozdravlja in slavi. Vsak ima pri tem svojo vlogo. Kako se počutiš pri tem nepričakovanem dogodku, če si eden izmed množice in vse to opazuješ? Kaj delaš?

Ob robu scene so rimski oblastniki, ki jih sredi takšne množice skrbita red in disciplina, da stvari ne uidejo z vajeti. Če izgubijo nadzor, so posledice lahko uničujoče. Kaj doživljaš, če se postaviš v vlogo rimskega vojaka in poslušaš ves ta hrup in vzklikanje?

Na koncu premisli, kaj vse to dogajanje, ki si ga opazoval pomeni Jezusu? Kako on doživlja vse kar si gledal?

Potem, ko si se postavil v vlogo učencev, množice, rimskih vojakov in celo Jezusa, na koncu spregovori z Jezusom o tem kar si videl in dojel. Kaj ti on odgovarja?

Cvetna nedelja, 9.4.2017, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju

Spomnim se, da smo v moji rodni župniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj opravljali tudi javna izkazovanja svoje vere ali procesije. Za nas otroke so bile dolge in dolgočasne, toda mimogrede smo dobili občutek in zavest, da pripadamo nečemu velikemu, pomembnemu. Dobili smo izkušnjo, da je naša vera takšna, da jo lahko drugi tudi vidijo in slišijo.

Bistvo procesije ni hoja pod baldahini, nošenje monštrance in razkazovanje drugim. Procesija je obred prehoda. Večina kristjanov opravljamo le male procesije (prehode): najprej nas prinesejo h krstu (ali gremo sami, če smo odrasli), nato pridemo k obhajilu, birmi, poroki in pogrebu. V vsakem od teh trenutkov se uresniči določen prehod in ven gremo drugačni kakor pa smo prišli noter.

Procesija na cvetno nedeljo je edina, ki jo cerkev še vedno priporoča vsem katoličanom. V njej se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, da bi v svojem sedanjem življenju tudi sami opravili prehod. Procesija se začne v evforiji in konča s smrtjo in vstajenjem. Pove nam nekaj, kar bi naj vsak izmed nas moral vedeti in živeti: življenjski princip nas in vsega stvarstva je nenehen  prehod iz smrti v življenje. Če hočemo nekaj novega ustvariti, moramo nečemu staremu umreti. Mi to doživljamo kot trpljenje. Ljubezen se vedno podarja, da vzkali nekaj novega. To je v jedru stvarstva in ljubezni, ki ga oživlja.

Matejeva pripoved o Jezusovem trpljenju je zelo trda do Judovskih voditeljev. Celoten evangelij je bralca ali poslušalca pripravljal na ta trenutek. Matej pokaže, da Judje navkljub Mojzesovi postavi, ki so jo imeli pred seboj, niso bili sposobni prepoznati Kristusa. Slepi so bili, ker ni ustrezal njihovim predstavam o Mesiji. Množica ga je v Jeruzalemu sprejela kot mi danes športnega zvezdika in ga vzela za svojega. Ob koncu tedna so voditelji ljudstva (duhovniki in starešine) vso to nad Jezusom navdušeno množico zmanipulirali in z njo prisilili Pilata, da je dal Jezusa križati. Jezus v vsem tem procesu, ki je potekal od oboževanja do sovraštva množic, ni spregovoril niti besede. Njegov molk je oglušujoč.

Na svoji poti vere naj bi bili vedno pozorni, da ne postanemo del zmanipulirane množice. Nebrzdano navdušenje množic nas lahko žene na kraje, med ljudi ali v početja, ki jih običajno nikdar ne bi izbrali ali storili. Na tak način danes z nami manipulirajo številni novodobni guruji in prevaranti vseh vrst. Če ne verjamete odprite strica googla in si poglejte ponudbe raznih čudnih »duhovnosti«. Preko medijev in oglaševanja zlahka postajamo sužnji trenutnih izkoriščevalskih ideologij, pravil oblačenja, pravil prehranjevanja. Hipoma smo žrtve tega, kar je »moderno« in »in«. Z nevrolingvističnim programiranjem nam mediji določajo naš pogled na dogajanje v svetu in med nami. Pokažejo nam koga moramo sovražiti, kdo je kriv za lumparije in še in še. Gospodarji vojne nas prepričujejo, da smo za vse krivi kristjani in muslimani in ustvarjajo vzdušje, da bodo lahko po velikem konfliktu prepovedali oboje. Vsakič ko kupimo nekaj, kar smo videli pri nekom drugem, smo zgolj zmanipulirana masa. Vsajene so nam bile umetne potrebe in mi smo postali sužnji. Zgodba cvetne nedelje je tudi zgodba manipulacije množic s strani legitimnih oblasti, ki je lahko za mnoge osebno tudi začetek duhovne smrti. Množična histerija pogosto popolnoma iznakazi naše prioritete, odpihne zdravo presojo ali kmečko pamet in lahko ogrozi tudi naše življenje.

Kaj je torej zdravilo zoper manipulacijo od zunaj? Kako lahko znova pridobimo zdrav občutek za kar je res pomembno in potrebno? Kako se lahko upremo miselnosti histerične »množice«, »javnemu mnenju«, ki je prevečkrat le linč in laž? Kako lahko živimo vrednote za katere vemo, da so prave? Jezus nam v Matejevem pasijonu odgovarja prav na ta vprašanja. S kontemplativno držo sredi maničnega ritma moderne kulture. Z osebno molitvijo za pogum, da bi lahko sredi histerije ali norosti (ne)kulture odkrivali to kar Bog dela vsak hip, za vsakega in po vsakem in za vse. S pogovorom v skupinah, kjer si delimo osebno izkušnjo in je vsak enakovreden, slišan, sprejet, spoštovan in dragocen.

Veliki teden je letni obred prehoda, da v veri vsako leto naredimo korak globlje v hoji za Kristusom ter tudi sami postajamo Kristus sredi tega sveta in zanj. On ni rekel naj ga častimo, ampak naj za Njim hodimo in iz njega živimo. Naj bomo kakor žarnice, ki so privite v pravi vtičnik. Sredi tega sveta in zanj. Zato potrebujemo tišino in odmik, da nam s svojim molkom oglušujoče spregovori na srce in razjasni naše prioritete. V kulturi, ki ljubi prazno in lažnivo besedičenje (glavni mediji) je molk in odmik vir istovetnosti in svobode od suženjstva za ustvarjalnost. On, molčeča Beseda, okrepi srce za ljubezen v dejanjih, ki so najmočnejša govorica. On je prehod.

»Uprimo oči v Jezusa!«

palm-sunday-usa1Cvetna nedelja, 20.3.2016, Trpljenje Jezusa Kristusa po Luku

Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi teh občutkov se bova tudi midva učila solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil Božji solidarnosti z nami. V velikonočne dogodke naju uvaja čustvo veselja in skoraj evforije. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo. Tudi učenci. Te vzhičenosti bo zelo hitro konec. Umaknila se bo strahu, sramoti, zmedi, izdajstvu in obsojanju. Ko bo vse dopolnjeno, ko se bo zdelo vse dokončno izbrisano v tišini in pozabi smrti, se bo spet oglasil klic veselja. Na velikonočno nedeljo. A tokrat brez vsakršne vznesenosti, ampak kakor popolnoma nepredvidena preobrazba. To bo klic veselja, ki gre skozi smrt, jo vzame nase, jo osvobodi njenih posvetnih meja in jo odpre sijaju Božje skrivnosti.

Luka pripoveduje, da je Jezus končno prišel na cilj: v Jeruzalem. Sedaj je na njegovih vratih. Vstopil bo, ker ve, da je prišla njegova ura. Nič več se ne umakne pred radostnim vzklikanjem učencev. Oni si verjetno predstavljajo nekaj drugega kakor On. A kljub temu poudarjajo, da je Jezus mesija in osvoboditelj, Božji poslanec za svoje ljudstvo, Božji blagoslov za vse. Kakor hitro se procesija konča in začne evharistija, se razpoloženje globoko spremeni. Takrat pridejo na dan Jezusove misli, tiste, ki jih učenci niso mogli brati. Na dan pridejo Božje misli o Sinu, ki je prišel vsem pokazat Očetovo ljubezen do ljudi.

V spevu o Gospodovem služabniku iz preroka Izaije beremo: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« Te besede so bile izrečene več stoletij pred Jezusom. Njegovo trpljenje opisujejo do najmanjše podrobnosti. Neverjetno. Sveti Pavel se pridruži zahvali za to ljubeče Božje trpljenje za ljudi. Takoj za tem slovesno beremo evangeljsko pripoved o Jezusovem trpljenju.

Cerkev vabi, naj usmeriva svoj pogled na takšnega Jezusa, v vsej njegovi človeški in zgodovinski trdnosti, v vsej njegovi moči, da v zgodovini pokaže, kako močno Bog ljubi ljudi in kako smo mu dragoceni. Cerkev vabi, da vidiva, kako močno nam lahko Jezus spremeni življenje, če ga živimo iz moči njegove ljubezni. K temu naju spodbuja tudi Pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.«

Jezus, ki nama ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus, ki je postal človek. A on ni vzor človeškega trpljenja. On je vzor, kako lahko uresničiva svojo poklicanost v Božjo človeškost. Če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih razsežnostih in možnostih, ne moreva mimo njega. On je razkril vso lepoto te človeškosti, tako da je ostal zvest občestvu z Bogom, kot človek in kot Bog v sožitju z ljudmi. Njegova lepota in največja človeškost se pokaže prav v trenutku, ko spačen od bolečin in pohojen ne zanika zaveze z Bogom in zase in za nas vse odpre obljubo življenja, ki mu smrt ne more več do živega. Prav ta njegova lepota poraja upanje, upanje, ki današnji svet, tako kot svet vseh časov, strašno in nujno potrebuje. Kaj pa pomeni tebi? Koga pa ti potrebuješ, da bi zaživel svojo poklicanost v Božjo človeškost?

Nič ni pomembnejšega kot Božja ljubezen

DSCI004425. nedelja med letom, 20.9.2015, Mr 9,30-37

Sveto pismo lahko zares razumeva šele s pomočjo Božjega razodetja. Najino dojemanje nama tega ne omogoča. Razodetje naju povabi v Božjo skrivnost. Skrivnost ni nekaj, česar najina pamet ne more razumeti. Skrivnost je Božje osebno povabilo tebi in meni. Skrivnost je Njegovo večno hrepenenje po sožitju z vsakim človekom. Zato je Božje razodetje vir blagoslova za najino srce in za vse najine odnose do Boga in bližnjega. Knjiga modrosti pove, da brezbožniki govorijo in delajo neumnosti zato, ker »niso spoznali Božjih skrivnosti«. To pomeni, da ne poznajo in ne priznajo Božjega povabila, naj sodelujejo pri ustvarjanju sožitja, ki ga Bog želi ustvariti z vsakim človekom.

Prav o tem povabilu govori evangelij. V njem Jezus učencem napove svoje trpljenje. Marko o tem poroča kar trikrat. Svoje tri napovedi trpljenja Jezus vedno pospremi s posebnimi navodili. Božje razodetje torej niso le Jezusove tri napovedi trpljenja, ampak tudi tri spremljajoča navodila. Učenci seveda niso razumeli ne napovedi ne navodil. Podobno kot jih tudi midva težko ali pa sploh ne razumeva.

Po prvi napovedi trpljenja Jezus pograja Petra: »Stopi za menoj, satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško!« Peter se je trpljenju nagonsko uprl. A Jezus mu ukaže, naj hodi za njim, ne pred njim. Če ne bo hodil za njim, ne bo videl njegovega obličja. Ob drugi napovedi trpljenja Jezus pograja učence, ki so se med seboj prepirali, kdo je največji. Ob tretji napovedi trpljenja pa pograja Jakoba in Janeza, ki sta hotela sedeti eden na levici in drugi na desnici v njegovi slavi. Seveda sta si vse to predstavljala napačno in po svoje. Enake težave imava danes tudi midva in celotna zahodna civilizacija.

Jezus gleda z Božje strani. Napoveduje svojo usodo in nama razodeva cilj svojega življenja. Midva ga nisva sposobna razumeti, ker iščeva svojo veličino in zahtevava svojo slavo v očeh ljudi. Jezusova napoved trpljenja pokaže bistvo Božje skrivnosti. Njegovo povabilo v sožitje z njim je zelo daleč od najinega načina razmišljanja, a v resnici bistvenega pomena za tvoje in moje srce, če hočeva ostati človeška in božja.

Poskušajva malo globlje razumeti Jezusovo drugo napoved trpljenja. Učenci takoj za tem razpravljajo med seboj, kateri izmed njih je največji. To je očiten znak, da Jezusove napovedi trpljenja niso prav nič razumeli. Jezus jim ne očita, da si želijo veličine. Pokaže pa jim, kakšna človeška veličina je zares prava veličina, ki je Bogu všeč in človeku v rast: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. Potem vzame v roke otroka, ga objame in doda: ‘Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal’.« Če hočeš biti prvi, moraš hoteti biti z Jezusom, ki je Prvi. On je postal služabnik vseh do smrti na križu. Zato, da bi lahko vsi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka. Jezus govori o veličini, ki je za Božje kraljestvo. Ta veličina vsakemu človeku kaže Božjo ljubezen do človeka. Takšno veličino je vredno živeti med seboj. Biti zadnji ne pomeni, da sem za vsemi drugimi. Biti zadnji pomeni, da sem služabnik vseh, da bi vsi lahko spoznali sijaj Božje ljubezni. To seveda tudi pomeni, da mojemu srcu nobena stvar ali oseba ne pomeni več kot Božja ljubezen.

p. Vili Lovše

Le na križu lahko vidiva resnično ljubezen

24. nedelja med letom, 13.9.2015, Mr 8,27-35

27_havierDanašnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor njegovega spremenjenja. Po vsem navdušenju in zanosu dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, nastopi trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kar od učencev zahteva in pričakuje.

Peter pa izpove, da je prav Jezus odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odkrito pove, da je njegova prihodnost v trpljenju. Uči jih, da bo moral nujno veliko trpeti. Obe besedi »učiti« in »moral« pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnosti Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj nama omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega, kot v resnici je, ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.

Ko začne Peter Jezusa grajati in zavračati to, kar mu povedal o sebi, govori tudi v najinem imenu. Ničesar ne razume. Njegovi pameti se to, kar je Jezus povedal, strašno upira. Tako močno, da tega ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogika do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus Petru odvrne: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati, kdo je on. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl takšnega, kot je v resnici, in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, velja tudi za vsakega učenca.

Opozorilo, ki ga je izrekel Petru, Jezus izreče tudi vsem drugim učencem vseh časov: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Jezusa namreč lahko vidiva takšnega, kot je v resnici, samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka.

Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14). Te njegove besede lahko poenostaviva takole: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusova križana ljubezen. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabi k tej resnici, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse, kar delava in živiva.

p. Vili Lovše

Boga srečam v trpljenju

Matjaževa jama 2Jezus nam skozi svoje rane pokaže tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga. Koliko je moralne ubožnosti, skritih muk srca in temnih kotičkov človeških usod. Na zemeljski obli je ogromno Golgot našega časa, morišč, krajev koncentracijskih taborišč nacizma in komunizma, Hirošima in Ground Zero na Manhattnu. Ogromno krajev je, kjer je še vedno v zraku čutiti žive spomine na zločinsko nasilje: Huda jama, Kočevski rog, Teharje, Matjaževa jama pri Škofji Loki… in še vsaj tisoč drugih morišč samo v Sloveniji. Neskončno število je umirajočih otrok od lakote v Afriki in Indiji in latinski Ameriki. Brezštevilne so sirotišnice zapuščenih otrok s trebuščki napihnjenimi od lakote, drobnih okostnjakov z vročičnimi očmi, ki v joku stegujejo svoje rožnate dlani. V zraku, ki se ga ne da dihati. Bog daj, da nam postane psihično, fizično in moralno slabo. Naj nas bogataše duši občutek nemoči in žgočega sramu, ki ga občutimo le, ko se najdemo iz oči v oči z ubogimi. Nočemo. Takoj zapremo oči in srce in premaknemo televizijski kanal. Srknemo pivo in hrustamo čips. Karavana gre dalje. Peščica debeluhov in morje okostnjakov gre dalje. Ali ni zaradi tega Ivan Karamazov hotel Bogu »vrniti vstopnico« v svet, v katerem trpijo otroci.

»Dotakni se ran. Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran.« Jezus se je poistovetil z vsemi majhnimi in trpečimi. Vse boleče rane in bede človeštva so Kristusove rane. Moj Gospod in moj Bog lahko zakličem le, če se dotikam teh njegovih ran, ki jih je tudi danes naš »razviti« svet prepoln. Proti razburkanim valovom bede lahko veslamo le kratek čas. Ranam sveta ne obračajmo hrbta. Moramo jih videti, se jih dotikati in pustiti, da nas prizadenejo. Če ostajam neprizadet in neranjen ne morem izpovedovati vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim. »Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih.« (T. Halik, Dotakni se ran, 17). Rane niso le zunanje. Še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo niti neozdravljivih ran v nas samih. Če jih priznamo in dovolimo zdravljenje sodelujemo pri zdravljenju sveta. Verjetno je to edini pogoj, da lahko občutljivo zaznavamo bolečine drugih in jim pomagamo. Vstajenje ne izvotli križa, ni poceni happy end trpljenja in stisk. Jezus pokaže, da nobeno trpljenje ni izbrisano in pozabljeno. On, ki nosi naše rane, je šel skozi pekel in smrt, da bi nas zajel v ljubezen, ki je močnejša od smrti in vsakega zla. Ljubezen je edina sila, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata. Kristusovo vstajenje vabi in izziva: ni ti treba kapitulirati pred ognjem trpljenja in bolečine. Ne obnašaj se tako, kakor, da ima zlo zadnjo besedo. Veruj v ljubezen tudi tam, kjer po kriterijih sveta izgublja. Dajem ti pogum, da proti modrosti tega sveta staviš na norost križa. Samo tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja, tam spoznaš, da sem jaz živ. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi, pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

Naš Gospod in naš Bog se razodeva v ognju trpljenja, v križu. Ti in jaz toliko razumeva njegov glas, kolikor jemljeva nase svoj križ in sva pripravljena nositi tudi bremena drugih, kolikor brazgotine sveta postanejo za naju izziv.

Njegova samota me osvobaja moje osamljenosti

Cvetna nedelja, 29.3.2015, Mr 14,1-15,47

cvetna-nedelja-620x375Bogoslužje cvetne nedelje je sestavljeno iz dveh med seboj različnih delov: s procesijo veselo spremljamo Jezusov vhod v Jeruzalem, s slovesnim branjem Gospodovega trpljenja pa ganjeni vstopamo v skrivnost ure Sina človekovega, ki se nam podari.

Dva različna odpeva dajeta ton vsak svojemu delu. »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« povzema procesijo. »Kristus je za nas postal pokoren, do smrti, smrti na križu« pa izrazi smisel in pomen branja Jezusovega trpljenja.

Med procesijo prepevamo: »Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave. Kdo je to, kralj slave? Gospod, silen junak, Gospod, junak v boju« (Ps 24,7–8). Naš kralj slave je križani Kristus. Sila in moč tega kralja slave je v brezmejni ljubezni do nas, v razodevanju Očetove ljubezni do sinov in hčera, ljubezni, ki se ne boji bitke proti vladarju tega sveta, kajti ve, da bo prav iz te bitke zažarel ves sijaj Božje ljubezni do človeka. Naj najini srci dvigneta svoja vrata, naj pustita vstopiti kralju slave, svojemu kralju slave, ki odrešuje in rešuje.

Tisto, kar najbolj izstopa in zadene v srce, je Jezusova samota. V njej se zjedrita vsa teža in sijaj celotne skrivnosti. Njegova samota se začenja s slovesnim vhodom v Jeruzalem, potem ko je ravnokar obudil od mrtvih Lazarja. Čudež je v ljudeh prebudil navdušenje. Zajelo jih je varljivo upanje, da se jim bodo končno uresničile njihove sanje o mesiji. Nihče se ni zavedal tega, kar se je v resnici dogajalo. Evangelist to še posebej poudarja: Lazarjevo vstajenje je spodbudilo dogodke Jezusovega trpljenja, kateremu se je svobodno in hote izročil. Samo Jezus se tega zaveda in nihče drug.

Bogoslužje, ki se spominja dogodkov Jezusovega trpljenja, naju vabi, naj ga spremljava. Predlaga nama vstopna mesta, da bova te dogodke lahko dojela in razumela. Nihče iz množice se ne zaveda skorajšnje Jezusove smrti. Nihče je ni pripravljen sprejeti. Niti vse ljubezni, ki jo ta smrt pomeni in izraža, vse ljubezni, ki jo telo, ki se daje za nas, pomeni in izraža.

Po koncu procesije naju bogoslužje povabi v sočutje z možem bolečin, ponižanim in pokornim, zasramovanim in obsojenim, ki se je dal za nas, da bi mi imeli življenje. Vabi naju, naj mu ljubeče delava družbo. Smisel slovesnega branja Gospodovega trpljenja je, da naju uvede v skrivnost Njega, ki prihaja, ponižan in pokoren vse do smrti, smrti na križu. V nama želi prebuditi globoko sočutje in spoštljivo ljubezen do Jezusa. Ta čustva naj bi naju spremljala skozi vse obrede velikega tedna.

Glavna mašna prošnja nama predstavi Jezusa kot vzornika. Če hočeva uresničiti svojo poklicanost kot človeka, če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih zmožnostih in razsežnostih, potem ne moreva mimo Jezusa. On je namreč razkril vso lepoto človeškosti. Prav v tem, da je ostal s strani ljudi zvest sožitju z Bogom in s strani Boga zvest sožitju z nami. A ta vzornik je ponižan človek, ki sprejme trpljenje kot posledico svoje odločitve za nas in za Boga.

Njegova lepota zasveti prav v trenutku, ko se spačen od bolečin in poteptan ne odreče zavezi z Bogom. S tem zase in za vse nas odpre obljubo življenja, ki ga smrt ne more napasti in ogroziti. Njegova lepota poraja upanje, ki ga današnji svet in skupaj z njim tudi jaz in ti tako strašno in nujno potrebuje.

p. Vili Lovše