Arhiv oznak: ujetost

Le kar si podaril je resnično tvoje

29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mu oči odvezali. Neštetokrat se je dogajalo, da so zločinski trgovci z ljudmi ob morju vse pripeljane postrelili. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da se je njihovo upanje izpolnilo. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje. Boga imamo v resnici lahko radi le tako, da imamo radi bližnje.

V naše zahodnem opulentno presitem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo prebogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vabi in omogoča, da posamezniki in tudi narodi svoje dobrine delimo z drugimi in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem dobimo moč tudi za skrb za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se sami trudili in jih seveda tudi podedovali. Resnično škodljiv za naše življenje je strah zase in demoniziranje drugih, ne pa begunci in priseljenci. Nečloveško pohlepen interes ozke skupine nenasitnih, vodi mednarodno “roparsko” politiko (lažno poimenovano svetovna ekonomija in prosti trg) in nas po medijih spretno manipulira in dodatno zasužnjuje v strah zase in sovraštvo do drugačnih.

Naj končam. Saj se spomnite, da Matejev evangelij pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, se mi zdi, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za Božji način ravnanja do vsakogar, tudi do nas samih. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Očeta, Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni. Če tega ne upoštevamo, uničujemo življenje sebi in drugim. A najprej sebi in najbližjim.

Prevelika cena svobode – razočarati svojo mamo – 5. del

MATI IN SIN7jpgČe mati svoje čustvene potrebe zadovoljuje zgolj pri svojim sinu, ne bo mogla prenesti, da se po naravni poti loči od nje. Vse njegove poskuse osamosvajanja bo poskušala preprečiti. Strašila ga bo in karala. V nekaterih primerih mati to naredi prav grobo. Janezova je bila bolj prefinjena. Mali deček je takoj razumel materino sporočilo, da ni prav nič navdušena, da gre ven. Del materinske vloge je ta, da spodbuja otrokovo zdravo ločitev, in mu preprečuje, da bi se lepil nanjo. Pri tem mora mati upoštevati tudi pomembno vlogo, ki jo ima za sina povezanost z očetom. Prav oče je tisti, ki mu bo pomagal, da bo sposoben oditi v svet. Nezdravo navezana mati svojemu otroku tega ni sposobna omogočiti. Ne glede na to, kaj zavestno misli, podzavestno vedno hoče, da je njen mali deček doma in da skrbi zanjo.

Zdravo otroštvo vkljčuje naraven in dolg proces osamosvajanja v katerem se sin poveže z drugimi in je vse manj povezan z materjo. Mati, ki dopusti, da sin svoje potrebe podvrže njenim, s tem sinu pripravlja težavno življenje. Starša morata biti vedno pozorna na bližino z otrokom: kar je dobra bližina pri petih letih, je lahko pri desetih že zelo škodljiva. Običajno fantki sami od sebe živijo ritem osamosvajanja in ločevanja, še posebej če upoštevajo svoje, ne pa materinih potreb.

Pri tem je oče zelo pomemben. On je za sina »most« iz zgodnje navezanosti na mamo v moškost. Pri fantovskem odrašnaju je mati glavna le v prvih petih letih, od petega do dvanajstega leta je pomembnejši oče, kasneje pa razni mentorji in učitelji. Pri od matere omreženih sinovih gre vedno tudi za težavo odsotnega ali oddaljenega očeta. Običajno gre takole: oče hoče pobegniti pred svojo ženo in za žrtveno jagnje uporabi sina: vzemi njega in pusti mene. Običajno se to zgodi nezavedno, vendar ni nič manj resnično, boleče in uničujoče.

Oče in mati morata imeti takšno povezanost, da omogoča sinu pravo razdaljo od matere, ter počasi mlademu fantu omogoči, da sledi hrepenenjem svojega srca in odide v svet. Za fante je to vznemirljiv in vesel izziv, ki postane velika priložnost.

V Janezovem primeru, do tega ni prišlo. Ostal je ujet s svojo materjo. Ana ga je razburkala, vendar ni doživljal veselja. V globinah svojega srca je bil nesrečen in si je želel svobode. Vendar mu je bilo lažje, če stvari ostanjo nespremenjene. Krivda je zadušila željo. Cena svobode – razočarati svojo mamo – je bila zanj prevelika.

V nadaljevanki Sopranos, je glavni gangster Toni uničujoče omrežen s strani svoje mame. Ona ga nadzoruje in obvlada. Kadar koli jo sreča, se počuti krivega in nesposobnega, pomanjšanega in izničenega. Postane zagrenjen in besen. Svoja čustva izraža z nasilnimi dejanji do drugih ljudi, nikdar do matere. Čeprav je prispodoba pretirana, vendar dobro pokaže, kako lahko od matere omrežen moški uničujoče za druge ljudi izraža svoje občutke krivde in nesposobnosti.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)