Arhiv oznak: velikonočno voščilo

Velikonočno voščilo

Vrli duhovni bojevniki želim vam zaupanja polno veliko noč!

Po medijih spremljamo ogromno agresije, nasilja in “norosti” velikih in malih ljudi po vsem svetu. Tudi sami smo del te “kulture” bega pred ljubeznijo, darovanjem in izročitvijo samega sebe, kot semena, ki pade v zemljo in obrodi sad. Naša potrošniška “(ne)kultura” je beg pred življenjem in hropenje v smrti. Posedujemo vsemogoče stvari, veselja do življenja pa nimamo. Bogati smo, a mrtvi in izven ljubezni. O tem govorijo “sadovi” ali “posledice” naše “(ne)civilizacije”.
Velikonočni dnevi so zagotovilo s strani Boga, da njegova Ljubezen do nas ni odvisna od nas, ampak od Njega. Z Božje strani je vsa ta drama tragične nesposobnosti samouresničitve priložnost, da se razodene zastonjski dar življenja in neskončne moči ljubezni, ki nas vabi, da se ji prepustimo, jo sprejmemo in z njo sodelujemo. Duhovni bojevniki smo povabljeni v sogovorništvo in sodelovanje z Božjo ljubeznijo. Ta je najprej v nas.
Zaradi tega  je naša prva naloga, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlagam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Danes in tukaj. V tem je duhovni boj. Zato smo duhovni bojevniki. Ne pozabite, da v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih.
Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu, Duhu in nam. Ljubezen je njihov način delovanja!
Ljubezen v tebi – ki je Duh v tebi – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj, kar ti delaš, ampak kar si. To je tvoj resnični jaz. Iz ljubezni prihajaš in v ljubezen greš. Ni nekaj, kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj tebe, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost. Tega ne moreš proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne moreš z ničemer pripraviti, da bi te bolj ljubil, kakor te ta hip že ljubi. Ne moreš.
Lahko vsak dan hodiš v cerkev, pa te zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor te sedajle že ljubi. Niti ga ne moreš pripraviti do tega, da bi te manj ljubil. Lahko storiš najstrašnjejše stvari, pa te Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne moreš spremeniti tega kar Bog misli o tebi. Bog je zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne moreš prekiniti. O tem govori Jezus na križu, ko pravi “Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!”
Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, kako sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjajo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delaš sedaj karkoli, tako delaš vse. Če sedaj umrem svojemu egoistu, zajemam iz vstajenja in okušam nebesa. Sodelujem z ustvarjanjem življenja, ki je Bog.
Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe in tega kar Bog ves čas dela tudi sredi naše samouničevalne potrošniške (ne)kulture. Za to gre pri vsem skupaj.
Edino kar mene in tebe lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe in drugih.
Kaj bi se zgodilo s tvojim življenjem prav ta hip, če bi sprejel tisto, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?
Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se ti ne bi bilo potrebno bati. Bog je zate. Bog je storil veliki skok k tebi. On je na tvoji strani, mnogo bolj, kakor si sam na svoji strani. On je vir moči duhovnega bojevnika!
To je velikonočno sporočilo! To je resnica o moškem in o ženski, o slehernem človeku na tem svetu.
Veselo veliko noč!

P. Vili

Velika noč, 16.4.2017, Jn 20,1-9

Lani smo prvič praznovali dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija 2016 z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki je je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena.

Gre za tri trdovratne zmote, ki jih zaradi ujetosti v razne čudne izme skozi preteklo tisočletje katoličani vlečemo za seboj, ponavljamo in napačno oznanjamo. Marija Magdalena je ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve, prva priča, ki je videla Vstalega, in prva glasnica, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda.

Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Po izročilu naj bi Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Na prvo »krščansko« velikonočno nedeljo v sebi čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.

Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Dovoli mu, da po imenu pokliče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.

Zaradi Magdaleninih solza in še bolj zaradi njene evangelizacije, lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.

Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni osebnosti v SP, ki je srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.

Kako lahko to storimo?

Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč, ampak da je njegov Bog in Oče tudi Magdalenin Bog in Oče. Naš Bog je ljubeči Oče, rešujoči Sin in tolažeči Sveti Duh. Velika noč nam tudi pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik!