Arhiv oznak: veselje

Iskati in tvegati je moško

Evangelij vsebuje Jezusove zadnje tri prilike o Božjem kraljestvu. Midva se še posebno ustaviva ob priliki o skritem zakladu na polju in ob priliki o dragocenem biseru. Zaklad in biser sta Jezus sam. Priliki odgovarjata na vprašanje, ali se bova lahko kdaj resnično odprla razodetju Božjega kraljestva, če je za to, da ga dosežeš, treba iti skozi tako številne stiske. Ali ni nasprotje med najinim hrepenenjem po sreči in trpkostjo evangeljskih zahtev preveliko?

Obe priliki temeljita na veselju, ki ga prinaša odkritje zaklada in bisera. Vse, kar sledi, je zgolj posledica tega veselega odkritja. Brez veselja ne moreva prav usmeriti svojega življenja. Priliki opozorita še na druge skrite, a zato nič manj resnične razsežnosti.

Prvo je iskanje. Zaklada ne odkrijeva po naključju. Žene naju strast za dragoceno. Lahko se prepustiva nemiru, ki preprečuje sebično poneumljenje in lenobno udobnost. Doživljava, da srcu niso dovolj stvari, ki nama jih uspe posedovati. V sebi nosiva neskončno veliko potrebo, da se okleneva Njega, ki v vseh stvareh dela za naju in naju priteguje. Samo on lahko poteši veličino in globočino najinega hrepenenja.

Druga razsežnost je kupim–prodam. Dragocenost ne more sobivati s cenenostjo. Globina ne more sobivati s površinskostjo. Vse, kar biva, ne more sobivati z navideznim. Če hočeva imeti eno, se morava druge rešiti. Neizogibno.

Tretja razsežnost je tveganje. Čim večji je zaklad, tem večje je tveganje. Za neskončno vreden zaklad se zlahka znebiva vsega, kar ga ne dosega. Veselje nama omogoča, da tvegava. Prežene vsak dvom in strah.

V omenjenih prilikah naju Jezus nič več ne kliče in ne vabi, naj zaradi Božjega kraljestva zapustiva vse drugo. Vabi pa naju, naj zaradi veselja, ker sva ga sprejela in spoznala, zapustiva vse drugo. Zaklad, ki napolnjuje srce, je zahteven, a prinaša ogromno veselja. Če hočeva iz njega živeti, prosiva za Duha razločevanja, podobno kakor je kralj Salomon prosil za modrost. Modrost nama bo dana od zgoraj, kajti zdi se, da sta zaklad in dragoceni biser skrita. V resnici ju je mogoče najti, a le z razodetjem, ki nama odpre oči. Ne pozabiva Jezusovih besed: »Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« Le veselje, da sem odkril zaklad svojega srca, omogoča, da lahko vse zapustim. Res pa je, da midva lahko izbereva tudi tako, kot je bogati mladenič iz evangelija, ki je na Jezusovo povabilo žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Vedno in za vsakogar namreč velja pregovor: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,34). Če je Jezus resnično skriti zaklad na polju najinega srca, bova zanj zlahka dala vse druge dobrine. Zato nama pravi: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Priliki veljata za vse trenutke najinega življenja, ne le za izbrane in določene. Vsak dan se naveževa na imetje, ki ga je treba prodati in zapustiti, če hočeva v polnosti uživati svoj zaklad, v katerem se najino srce lahko v vsem miru odpočije. Novo veselje nama vsak dan omogoča sprejeti novo tveganje. Vse dotlej, dokler ne bova v celoti prežeta z lučjo zaklada. Odkrivajva, kako se najino srce lahko nenehoma obnavlja in odpira Bogu. Nikoli se ga ne naveliča, kakor se nikoli ne naveliča življenja in ljubezni.

Božično voščilo in homilija

25.12.2016: Božič: Iz 9,1-6; Tit 2,11-14; Lk 2,1-14 – Polnočnica

Najhujši božič, kar sem jih kadar koli praznoval, je bil v Betlehemu. Mišljeno je bilo, da bo to najlepše božično izkustvo, toda po velikem prometnem zastoju, po osmih preverjanjih dokumentov in pregledih s strani vojaških patrol, po dolgih treh urah v zaprti cerkvi skupaj s tisoč drugimi, je Božični čar izpuhtel.

V vseh evangeljskih pripovedih o Božiču slišimo angele, ki oznanijo Gospodovo rojstvo: »Ne bojte se!« Gleda na svetovno dogajanje letos in v zadnjih letih, prav to voščilo najbolj potrebujemo in bi ga morali slišati: »Ne bojte se!«

Strah je strašen. Ohromi nas in otrpnemo. Uniči naše spomine na preteklost in zaduši sedanjost. Spodkoplje dostojne, zaupljive in spoštljive odnose. Iz sedanjosti dela pekel.

V zadnjih letih lahko opazujemo strašljive poteze strahu na skupinah in posemeznikih po vsem svetu. Ljudje so vse bolj zaskrbljeni, nezaupljivi, razburljivi, nasilni. Skrbi jih za prihodnost svojih otrok in sebe. Način življenja se iz strahu pred terorizmom (najmočnejših in najbogatejših) spreminja. Če iz strahu pred teroristi spremenimo svoje življenje so oni zmagali. Ni se nam potrebno ozirati na mednarodni terorizem, da bi lažje dojeli naravo strahu.

V globljem smislu se vsi bojimo štirih: Boga, narave, soljudi in nečesa v nas samih. Pri nekaterih gre lahko za skupek nekatih od omenjenih strahov, pri mnogih pa za vse skupaj. Tragično.

Za vsa področja, katera v našem življenju obvladuje strah, v tem Božiču prisluhnimo Bogu, ki nam pravi: »Ne bojte se!«

Sv. Pavel pravi, da ljubezen premaga vsak strah. Točno to praznujemo letošnji Božič: ljubezen, ki je privzela človeško obliko v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Spominjamo se rojstnega dne moža, katerega življenje, smrt in vstajenje, nam kažejo pot ven iz naših strahov. Razodeva nam resnico, ki nas osvobaja. Daje nam življenje, ki ga lahko v polnosti živimo na tem svetu in še v naslednjem. Odpira nam nebesa, ki jih lahko živimo danes in tukaj, sedaj in med nami.

Božič je praznik, ko nas Bog kliče, da smo dejavni kolikor le zmoremo in prinašamo Kristusovo kraljestvo, da obrodi v našem svetu.

Božič je praznik, ko so naši spomini pridruženi Božjim spominom. On se nas je spomnil v naših strahovih. Božič je praznik, ko vse naše krščanske odnose določajo dostojanstvo, sprejemanje, zaupanje in spoštovanje Boga do nas in vseh s katerimi smo v stiku.

Kot sad dojenčka iz Betlehema, nam je Bog pokazal, da strah ni naša poklicanost. Odrešujoča Jezusova ljubezen nas žene, da v svojem načinu življenja vere, upanja in ljubezni upamo tvegati. Ko se bomo v prihajajočem letu na katerikoli dan soočali s svojimi strahovi in na polno živeli krščansko življenje, bomo odkrili, da je Božič premakljiv praznik. Dogaja se vsak hip, ko računamo na njegovo zmago nad vsemi našimi strahovi in smrtjo. Sredi naših odnosov in sredi življenja, sredi ustvarjanja in sredi trpljenja, v veselju in žalosti. Vsak hip in po vseh stvareh.

»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« Blagoslovljen Božič prav vsem!

P. Viljem Lovše, DJ

Blagoslovljeni Sinovi in Hčere smo

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

DRUGA NEDELJA PO BOŽIČU, 3.1.2016,  Jn 1,1-18

walk_snow_side_01Bogoslužja božičnega časa ves čas omenjajo Božji blagoslov, ki smo ga v Jezusu deležni ljudje in se potem od nas vrača k Bogu. Jezus je Božji dar človeštvu in hkrati sad človeštva, ki v Mariji doseže svoj najvišji cilj. V Božičnih poezijah s. Efrem poudarja, da je Marija vrt v katerega se je od Boga Očeta spustil dež blagoslova s katerim je poškropila Adamovo obličje. Adam sva ti in jaz. s. Efrem tudi pravi, da je v odnosu do Kristusa najvišji cilj življenja, ki človeku omogoča nov pogled na vse, ki ga preobrazi. Dobesedno pravi takole: “Če ima mati otroka, ta postane brat mojega Ljubega. Če ima hčerko ali posvojenko, ta postane nevesta mojega Gospoda. Tisti, ki ima služabnika, naj mu da svobodo, da bo šel lahko služit mojemu Gospodu (Jezusu). Zaradi tebe lahko služabnica postane svobodna. Če te ima rada, se v njej zgodi nevidna osvoboditev”.

Skrivnost rojstva Božje besede med ljudmi, je Dar, ki ga Bog podari človeštvu. Le pod tem vidikom lahko razumeva prvo poglavje pisma Efežanom. Slovesno in prostrano nariše obzorje blagoslova v katerega je zajeto življenje vsakega človeka: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinóvljeni otroci. Takšen je bil blagohôtni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdáril v ljubljenem”. Tudi evangelist Janez potrjuje: “In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice”. Blagoslov, ki nam ga da v Jezusu, doživljamo in okušamo v življenju. Že pred stvarjenjem sveta, nas je Bog imel v mislih kot tiste, ki so sposobni nositi lepoto Božjega Sina. Kako naj ne bi v izkustvenem spoznanju Božjega sina, ki je postal sin človekov, videli najvišji sad življenja in izpolnitev slehernega našega hrepenenja po resnici in lepoti? Zaradi te možnosti, se evangeljsko veselo oznanilo obrača na vse ljudi in vse narode in na vsakega človeka posebej. Zaradi tega oznanila danes kristjan živi svoje življenje. Pripravljen ga je podariti, da bi se veselje, ki je od zgoraj uresničilo v vseh in nad vsemi in bi vsem srcem zažarela neskončna Božja ljubezen.

Ali lahko kristjan pričakuje veselje od zgoraj, če pa to veselje ni prej globoko in čisto zažuborelo v njegovem lastnem srcu? Ko se sv. Gregor Niški sprašuje, kaj je v resnici Božje kraljestvo, ki se nahaja znotraj nas ali v nas (prim. Lk 17,21) takoj nato z vso gotovostjo odgovarja: “Kaj drugega more biti, če ni veselje, ki je izlito v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan?” Veselje je kot podoba, kot zagotovilo in dokaz večnega veselja, ki ga uživajo duše svetnikov v pričakovanem veku”. Prav to danes lahko prosiva: “Oče, večne ljubezni do nas… razsvetli nas s svojim Duhom, da bomo sprejeli skrivnost tvoje ljubezni, ter okušali veselje, ki nas čaka kot tvoje sinove in hčere in dediče Božjega kraljestva“. Prosiva, da bi tudi midva doživela in izkusila to kar je apostol Janez: “prišel je prebivat med nas in videli smo njegovo veličastvo”. Prosiva, da bi tudi midva vstopila v blagoslov, ki ga opisuje sv. Pavel: “Blagoslovljen Bog, … ki nas je blagoslovil z vsakršnim blagoslovom”.

Če Očetov Božji blagoslov zares prekipeva iz našega srca in je nad nami, potem gremo varno skozi vse preizkušnje in bolečine življenja. Tega kar potrebuje naše srce,nič več ne iščemo drugod. Nič več nas ni strah, da bi izgubili upanje, ki ga imamo. Nič več ne zahtevamo od bližnjega tistega, kar smo mu v znamenje obilnega blagoslova mi dolžni podariti. Prav to je argument in obzorje vsake naše molitve, ki postane kraj češčenja in spominjanja neskončne obdarovanosti in veselja nad tem, da smo Božji sinovi in hčere. Molimo zato, da bi nas blagoslov osvojil. Molimo zato, da bi Božji blagoslov s svojim mirom osvojil ves svet.

Jezus me usposablja za življenje v usmiljenju

3.ADVENTNA NEDELJA, 13.12.2015, Lk 3,10-18

12299107_492534937593418_3036890260483484169_nBogoslužje tretje adventne nedelje nas vabi k veselju in delovanju v skladu z Božjo voljo. Zato lahko skupaj z vsemi, ki molijo pri maši, tudi midva prosiva: »O Bog, vir življenja in veselja, prenovi nas z močjo svojega Duha, da bomo tekli po poti tvojih zapovedi in vsem prinašali veselo novico o Odrešeniku.«

Če se postaviva pred Boga, začutiva v duši željo po kesanju in očiščenju. Takoj se nama v srcu porodi vprašanje: »Kaj naj storiva?« To vprašanje v sebi skriva še globlje in nujnejše vprašanje: »S čigavo močjo? Na podlagi česa naj karkoli storiva?« Bogoslužje nama odgovarja: na podlagi in v moči veselja. Veselja zaradi zavedanja, da je Gospod z nami, da nam je Bog odpustil in nas sprejema.

Bog naju prenavlja s svojo ljubeznijo. Midva nisva le predmeta, ki ju Bog ljubi, midva sva osebi, ki na to ljubezen lahko odgovoriva in o njej pričujeva vsem. Vse lahko pritegneva v njeno moč in ustvarjanje. Prenavlja nas z močjo svojega Duha. Ljubezen, ki nas doseže, je Gospodov Duh, ki iz tebe in mene naredi eno z Gospodom, ki ga ljubiva in iščeva. Njegov Duh nama daje solidarnost z brati in sestrami. On nas spreminja v novo stvar. Razlog veselja je prav izkušnja srečanja z njim. Odkritje, da je Bog z nami in vir našega življenja, da lahko med seboj delimo njegovega Duha, je vir neskončnega veselja. Po poti Gospodovih zapovedi lahko tečemo zaradi veselja, ki nama daje krila. Pavel vso to moč Božjega veselja, ki je v nas in nam omogoča živeti iz zapovedi, izrazi kot spodbudo: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša sŕca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

Polnost, krotkost, pridobljena notranja svoboda in dobrotljivost, ki nama jih omogoča Božja navzočnost, nimajo korenin v našem počutju ali zgodovinskih okoliščinah. Odvisne so od ljubeče poslušnosti Očetu. Iz tega izvira mir, ki ga nobena notranja in zunanja stvar ne more vzeti ali uničiti.

Ko Janez Krstnik odgovarja na vprašanje »Kaj moramo storiti«, ima pred očmi tvoje in moje skorajšnje spreobrnjenje. Zato pravi, naj bova pravična in solidarna do vseh. On krščuje z vodo. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko delujeva iz pravičnosti. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nama to omogoča. On naju usposobi, da sva Božja sin ali hči. Ne gre za to, da delava dobro, ampak da iz ljubezni do Jezusa delava dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljava midva, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagava in nikogar ne ovirava, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Obstaja dobra gorečnost, ki naju oddaljuje od slabih navad in približuje Bogu in večnemu življenju. To gorečnost naj bi vsak kristjan gojil z vso ljubeznijo. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini, nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal meni in jih lahko z drugimi razdelim. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje.

p. Vili Lovše

Povabljena k sodelovanju pri tem, kar dela On

WP_20140524_002

21. nedelja med letom, 23.8.2015, Jn 6,60-69

Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine. Pa sva pri najini vsakdanji težavi. Prav zlahka se pohujšava nad Bogom. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. V podobnem položaju so bili Izraelci. V obljubljeni deželi so se morali učiti živeti kot svobodni. Spraševali so se, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom, pomeni, da nama je podarjena velika notranja moč, da nisva več sužnja vsakdanjosti niti zla. Torej kateremu bogu služiti in kateremu midva v resnici služiva? Običajno greva po liniji najmanjšega odpora, sebičnih interesov in lagodnosti. A vesel in osvobajajoč odnos z Bogom lahko živiva le, če se nenehno odločava za sodelovanje z resnico Božjega delovanja za nas in naše očete, ki se kaže v Jezusu.
Zato se Jezus na nerazumevanje, ki ga izrazijo njegovi učenci, ne odzove tako, da bi Božji dar umaknil. Tvoje in moje srce vabi k značilni božji drži: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Midva sva povabljena, da se nenehno zavedava Božjega namena brezpogojne ljubezni do nas. Njegova ljubezen se neposredno dotika najinega srca. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, ali hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje. Kaj pa ti in jaz slutiva v srcu?
Odlomek se konča z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav ga je Jezus izbral za apostola. Vprašanje za naju je lahko tole: Če je Bog tisti, ki človeka pritegne, do kakšne mere smo torej mi odgovorni, ko ga zavrnemo? Bog izbere. S tem iz človeka ne naredi avtomata. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje njemu in meni, obema. Šele v tej svobodi se najina človeškost lahko v polnosti razcveti. Bog me utemeljuje in priteguje, me presega in mi hkrati pripada. Povabljen sem, da sprejmem sodelovanje pri tem, kar on je za nas in kar za nas dela.
Božja izbira torej sama po sebi še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama najbolj zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo in ignoriramo. Zaznamuje pa tudi naju, ki brez njega ostaneva sama in nesposobna, da bi uresničila svojo človeško poklicanost. Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, so si lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislili, spreobrnili in imeli življenje. To je vedno mogoče za vsakega izmed nas. Tudi zate in zame.
Da sama sebe ne obsodiva na dokončno osamljenost in ne ostaneva žrtev svojih strasti, naju vabi, naj zaživiva iz zaveze z Bogom, ki nam jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvrževa svojim ciljem, s tem zavračava Božji cilj. Njegov cilj je, da nama ponudi večno življenje, ki ga sama ne moreva proizvesti. Prav to dramo svobode nama Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se ti in Bog srečala, jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.

Pronicljivo veselje: dobro živim, če se pripravljam na smrt

hadjadjKakšno je veselje, ki si laže in se slepi? Zlagano, brez dvoma. Nič manj kot žalost, ki igra komedijo, depresija, ki se okiti s prisiljenim smehom in cenenimi bleščicami. V resnici je moja knjiga o smrti knjiga o veselju, ki postavlja naslednja vprašanja: »Ali je resnično, pronicljivo veselje možno? Ali obstaja veselje, ki bi bilo skladno z našim bolestnim in umrljivim stanjem? Ali obstaja veselje, ki lahko sprejme in prenese smrt?«

Pronicljivo veselje. Veselje, ki prenese smrt. Hegel je zapisal: »Toda ne tisto življenje, ki se boji smrti in se čisto obvaruje opustošenja, temveč tisto, ki jo prenese in se v njej ohrani, je življenje duha.« Medtem ko se t. i. primitivne družbe razvijajo okrog obredov, ki v življenje nenehno vključujejo smrt, se naša t. i. civilizirana družba trudi, da nanjo ne bi mislila, in zato nazaduje onkraj primitivnega. Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentelman, ki je častil mrtve in ga je skrbelo onstranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.

Enako velja za t. i. slabo razvite ali nerazvite države. Znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod, je veliko globlje od naših tehničnih podvigov. Smrt jim je bolj domačna, zato je njihov obstoj pristnejši. Med njimi in smrtjo je neka intima, sestavljena iz groze in pričakovanja hkrati. Na bogatem zahodu pa je smrt postala tujka. Vse je proti njej in jo odriva stran od telesa in duha. Pozabili smo jo. Ko jo z mislijo iščemo, odkrijemo le izsušeno čustvo, abstraktno možnost, ki je malenkost neprijetnejša od na primer zavarovalnice. Muči nas to, da ne živimo več svoje smrti. Z vrha našega bruto družbenega proizvoda brutalnežev prezirljivo gledamo na uboge nerazviteže in jim velikodušno ponujamo pravično trgovino, da bi čim prej postali taki kot mi, učinkoviti potrošniki in agnostični liberalci. Resnična pravična trgovina bi bila, če bi nas rahlo olajšali našega materialnega obilja in bi nas usmiljeno spomnili na spraševanje o naši človeški usodi. To spraševanje najdemo v njihovih mitih, v naši znanosti pa ne, zato je naša znanost kljub vsej veljavi postala varljivejša od vsakega mita.

Mi pred smrtjo bežimo, a je vedno pred nami. Bežanje je zaman. Mislimo, da smo jo oddaljili, v resnici pa hitimo k njej in strašnejša je kot kdaj koli. Tukaj ne gre za majhen paradoks: bežanje pred smrtjo namreč proizvaja »kulturo smrti«, njeno sprejemanje pa poraja kulturo življenja in s tem veselja.

Zanikanje smrti predpostavlja zanikanje življenja – veselja. Želja po vedno rožnatem življenju nas vodi v najhujše uničenje. Želimo si idiličnega zakona in idealnega moža. Vendar je zakon vsakdanji boj, idealni mož pa revše, zato se hitro ločimo. Stremimo po svobodnem življenju in veselih uricah. Vendar je življenje polno odgovornosti in pride ura, ko se zmrači, takrat se hitro vržemo skozi okno. Ampak najpogosteje skozi okno vržemo tudi koga drugega. Ker odklanjamo odgovornost, da bi imeli otroke, ker ne želimo gledati, kako trpijo, jih ubijemo, še preden zagledajo luč sveta. Njihovo in naše življenje bi bilo lahko pretežko, saj razumete. Bolje je, da se temu izognemo. In vedno je tako: lahko ste prepričani, da tisti, ki hoče človeku prihraniti težko življenje, vam ne bo prihranil življenja. Naša kultura zabave v želji, da bi nam prihranila smrt, ustvarja družbo, ki je izvedenka za množične umore, in kar je še huje, za množični umor, ki se izvaja pod pretvezo človekovih pravic. Uspeva nam popoln zločin. Končni cilj humanizma je financiranje laboratorijev, v katerih skušajo ustvariti novega človeka, neumrljivega in nestrohljivega. To pa vključuje uničenje človeka, kot ga poznamo, umrljivega in ranljivega, ter že njegovo omejevanje (iz sočutja do prihodnje vrste) na poskusni material, na odpadno snov, ki jo lahko recikliramo.

Ne moremo imeti uspešnega življenja, če nimamo uspešne smrti. Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Če se želimo temu pogledu izogniti ali ga izkriviti, bodo vsa naša zadovoljstva zlagana in strupena. Če nočemo, da bi naša sreča pomenila poslednjo nesrečo, mora biti ta sreča združljiva s smrtjo oziroma mora biti ta sreča v smrti oz. prehodu iz življenja v smrt.

Lahko se pripravim na izpit, treniram za športno tekmovanje ipd. To so stvari tega sveta, s katerimi imam določene izkušnje. Kako pa naj se pripravim na lastno smrt, o kateri nimam nikakršne osebne izkušnje? Predstavljajte si razočaranje: utrdim se za strašno bitko, potem pa smrt pride kot zaročenka! Resnično se naučiti umiranja pomeni, da se odpremo skrivnosti in pustimo, da skoz in skoz prežame naše bivanje.

Naše življenje ne more biti dobro, če ni dobra tudi naša smrt, kajti srečno življenje, ki bi se končalo s slabo smrtjo, bi se tako zazdelo nesrečno. Ampak kaj je dobra smrt? Iskanje sreče je iskanje dobre smrti.  »Kaj moram storiti, da bi bil srečen?« »Kaj moram storiti, da bom dobro umrl? Kakšno smrt moram želeti in kako naj skladno s tem živim?«

Prostovoljna smrt ni stranski pojav. Vsak človek je prisiljen umreti prostovoljno. Vsak lahko smrt sprejme v kulturo življenja ali jo zanika v kulturi smrti. Vsak mora iz svoje smrti narediti ali prostor popolne izročitve ali priložnost za popoln odklon. Vprašanje je umreti za resnico ali umreti za laž, umreti v ljubezni ali umreti v sovraštvu, izbrati ekstazo brez vrnitve ali implozijo brez olajšanja. Če dobro premislimo, je med dvema popolnoma nasprotnima možnostma prostovoljne smrti le ena alternativa: samomor ali mučeništvo. Na nas je, da izberemo, ali bomo segli po vrvi ali križu. Na nas je, da se pred kosom lesa odločimo, ali se bomo nanj obesili v poslednjem napuhu ali bomo nanj obešeni v najvišje pričevanje. Šele ko damo življenje, ga ne izgubimo, šele ko ga darujemo, ga ne uničimo. Vse se zdi enako, a ne bi moglo biti bolj nasprotno. Če nimamo tehtnih razlogov za življenje, smo obsojeni na samomor, če pa imamo razloge za življenje, smo zavezani mučeništvu, da zaradi teh razlogov vztrajamo do krvi, in le pripravljenost na mučeništvo nas zadržuje, da ne zdrsimo po samomorilski klančini.

Smrt je na koncu vsake poti (kako naj ne bi bila?), vendar je samo ena pot vredna, samo ena je pot Življenja. Ali če hočete, ni ovinkov, ni križišča, ampak enosmerna, strma, težavna cesta, na vrhu katere je kalvarija. Pričakovali smo šarmanten sprehod, poln zdravja, in od tod skušnjava, ki nas sili v stokanje, da gre za prevaro ter da odpovemo že pri prvi postaji in raje skočimo v jarek. Vendar je treba naprej v upanju — kot žena v porodnih bolečinah, ki kriči in besni proti temu, kar jo mora osrečiti. Kajti veselje, ki prihaja, jo tako silovito trga.

Zaradi misli na smrt objem (moža in žene, prijateljev) ni nič manj globok. Ta trenutek je toliko dragocenejši, ker se zdi redkejši, kot bi ga iztrgal iz niča. Telo, ki se ga dotikam, postane kakor otipljiva strela, ki je toliko bolj bleščeča, ker bo kmalu izginila. Se močneje pa je ne le misliti na smrt, temveč tudi na vstajenje. Telo, ki se ga dotikam in je obljubljeno slavi, mi že sedaj vliva upanje, da se bom dotaknil večnega, oplazil božjo slavo. Zakonca, ki verjameta v vstajenje mesa, poznata užitke, ki si jih lahkoživec ne more niti predstavljati. (Povzeto po F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 22-33)

Močan v krhkosti

Velika noč, 5.4.2015, Jn 20,1-9

621Kristus je vstal. Veruješ? Zaupaj veselju nad večnim smislom in dragocenostjo našega življenja.

Pripoved Jezusovega trpljenja po Janezu se prične s čudovitim stavkom: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Evangelist ne reče, da nas je Jezus ljubil do konca svojega življenja. Trdi, da nas je ljubil, dokler se ni v vsej moči in vsem svojem sijaju pokazal cilj, zaradi katerega ga je Oče poslal. Ljubil nas je do konca, dokler se Božja ljubezen do vsakega človeka ni razodela v vsem svojem sijaju. Poudarek ni na Jezusovi požrtvovalnosti in pogumu sredi preizkušnje, ki ju je Jezus v obilju pokazal. Poudarek je na nedoumljivi Božji ljubezni, ki preko Jezusa končno osvoji človeška srca za življenje.

Jezus je Gospod, ker je postal pokoren vse do smrti na križu. Oče je Jezusa uslišal zato, ker je omogočil, da je zasijala v vsem svojem sijaju brezmejna Očetova ljubezen do ljudi. Blagor človeku, blagor tebi in meni, če v tem trpečem človeku vidiva in prepoznava Božjega Sina, pričevalca Očetove božje ljubezni do nas. Blagor tistemu, ki ga pohujšanje križa ne zlomi, ne pokvari in ne loči od Boga in ljudi. Blagor tistemu, ki ima izurjeno in prodorno duhovno inteligenco, da v Jezusovem trpljenju odkrije skrivnost Božje ljubezni do vsakega človeka in sprejme dinamiko večnega življenja, katero Jezus razdeli z nami v moči daru Svetega Duha.

Zakaj torej trpljenje, čemu smrt? Čemu v Jezusu vsa ta bolečina in v nas tako trdovratno upiranje, da nočemo videti in sprejeti? Njegovo trpljenje in smrt nam pripadata na enak način, kot nam pripadata trdosrčnost in odpor, krivica in izdaja. Dogodki, ki se jih spominjamo in pripovedujemo v teh dneh, zaznamujejo našo, najino zgodovino, ker razodevajo njen smisel in ker pokažejo življenjsko dogajanje, ki se vpliva na najbolj skrito kamrico tvojega in mojega srca.

Radost vstajenjskega dne je toliko močnejša, kolikor bolj popolnoma sva pokorna ljubezni.  Živeti v vstalem Gospodu pomeni  sprejeti njegovo ljubezen tako, da v nama postane korenina življenja in kriterij za razločevanje dobrega. Postane najvišji cilj bivanja in delovanja. Da bi najini srci približal k sebi, je Bog odložil svojo moč in postal slaboten. Božja slabotnost ne razkriva le njegove neskončne ljubezni do tebe in mene. Kaže tudi najino globoko hrepenenje in potrebo po izpolnitvi. Midva ne moreva odkriti globin lastne človeškosti, če ne sprejmeva Božje slabotnosti v Kristusu. Vse, kar ostane zunaj te slabotnosti, se na koncu izkaže kot utvara, ki nama povzroča še več trpljenja, sprtosti, besa in sovraštva.

Vse je podrejeno Božji slabotnosti in uboštvu. Zunaj te slabotnosti ni mogoče najti življenja. Blagor človeku, ki je doumel to skrivnost. Naj padejo utvare. Naj se najinega srca globoko dotakne razodetje Božje slabotnosti, da bo oživelo in zaživelo z veseljem. Naj prejme življenje, resnično življenje, ki nikdar ne premine. Tako veselje ne bo pobegnilo iz skrite kamrice najinega srca. Gospod je vstal. Zares je vstal. Veseliva se!

P. Vili Lovše DJ