Arhiv oznak: zaupanje

Usmiljenje je vir življenja

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

Očetov glas

167-img_20161008_121437Noben moški ne more dlje časa imeti enega obraza zase in drugega za množice, ne da bi zamešal, kateri je resničen.

Esse quam videri. Biti, ne izgledati.

Kdo lahko moškemu dá njegovo ime?

Ko je bil Janez Eldredge star 13 let, je bil na kmetiji pri svojem starem očetu. Ravno sta prišla v sobo in ded se je približal oknu v kuhinji. Od tam se je krasno videlo na veliko polje detelje in na pašnike. Kot večina kmetov je ded gojil svojo krmo za krave in konje, da jih je lahko hranil za zimo. Mladi Janez se mu je pridružil in videl, da se govedo sprehaja po njivi, ker je ušlo izza ograde. Spomni se, da mu je povedal, kako je za kravo nevarno, če jé svežo deteljo, ki se v trebuhu lahko zelo nakuha ter ji poči eden od štirih prekatov. Ded je bil kakor dober kmet jezen na živino. Trinajstletnik pa je bil razburjen, saj je dogajanje pomenilo, da bo na vrsti pustolovščina.

Tedaj mu ded ukaže: “Pojdi in osedlaj Tonija (konja) in spravi govedo spet za ogrado.” Usedel se je na naslonjač in slekel svoje škornje. S tem je jasno pokazal, da sam ne bo šel ven naganjat živine. Nalil si je še eno skodelico čaja. Mladi Janez je premišljeval, kaj sedaj to zanj pomeni. Najprej mora ujeti Tonija, največjega konja na vsej kmetiji. Potem ga mora osedlati. Bal se je tega konja, čeprav je bil najboljši za zganjanje goveda skupaj. Sam naj bi ga osedlal in zajahal ter spravil živino nazaj za ograjo. Janezek je kar stal pred dedom in čas se mu je ustavil. Ko je šel ven proti sedlu, je močno čutil dvoje: strah in čast.

Večinoma se šele kasneje zavemo dogodkov, ki so spremenili naše življenje. Ne znam vam povedati zakaj, toda Janezek je takrat prestopil iz otroštva v mladega moškega. Ded mu je zaupal, da zmore sam, čeprav sam ni bil prepričan v to. Ker je ded verjel vanj, je zmogel. Vso živino je spravil za ogrado in po tistem še nič kolikokrat.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Vedno moliti in se krepiti v usmiljenju

29. nedelja med letom

img_20160726_171701Zakaj Bog, če zares je, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Najino človeško življenje je dramatično, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.

Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Bogoslužje naju vabi, naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.

Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: Kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi: Ali je mogoče Božje kraljestvo videti? Drugo pa: Ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če Božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način, kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati, se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč.

Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi posebej poudari. »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanje, se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.

»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče Boga samega ter domačnost in zaupnost z njim.

Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora, kot si ga on zamišlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Če nenehno ne vztrajava v molitvi, najina vera ne bo zdržala.

Zakaj moramo vedno moliti? Zato, ker Božjega kraljestva ne vidimo in, ker Božji Sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev, ali še bolje stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogočajo gledanje Sina in slutenje Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24–27).

p. Vili Lovše

Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden tvojega usmiljenja

9. nedelja med letom

IMG_20160521_150240[1]Sredi leta in po zaključku velikonočnega časa, naju Cerkev znova povabi, da se kot kristjana iz poganstva, vprašava v čem je najina povelikonočna vera. O tej veri namreč govori današnji evangelij.

Ne smeva pozabiti, da so imeli takrat Judje vsa ostala ljudstva za drugorazredna, sebe kot izvoljeno ljudstvo, pa so smatrali za večvredne. Uresničitev obljube, da bodo vsi pogani prišli v Jeruzalem častiti Boga, ki ga bodo spoznali preko Judov, je bila oddaljena daleč v prihodnosti. Res je, da so že takrat živeli tujci, ki so se bali Boga. Kakor hitro so sprejeli judovsko vero so prenehali biti sovražniki. A kljub temu so jih držali na distanci in niso smeli vstopati v njihove hiše. Zaradi tega sam rimski stotnik Jezusa spomni, da ne sme vstopiti v njegovo hišo. S tem je pokazal kako močno spoštuje judovske predpise. Jezus to mejo upošteva. S tem nama evangelist pove, da bo šele po Jezusovem križanju v Jeruzalemu, vse človeštvo lahko postalo Božje izvoljeno ljudstvo. Hkrati pa želi pokazati, da življenje v polnosti kljub zunanjim mejam pride tja, kjer je vera. Resnični tempelj pravega Boga pa postane Kristusovo telo in njegova oseba. Pavel nama zagotavlja, da reši le vera v Jezusa Kristusa križanega, ki človeštvo obnovi s svojim sinovskim duhom.

Resnična vera je torej v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Jezus je veliko Božje ime in močna roka, ki stori vse, za kar tujec k njemu kliče, kakor pravi prvo berilo iz Knjige kraljev. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Močna je do nas njegova ljubezen in njegovo usmiljenje, kakor moli psalm. Zato ozdravi sina poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.

Pogani in oddaljeni lahko srečamo Jezusa v trenutku, ko doživimo, da sami sebi ne zadoščamo. Stotnik doživlja prav to nezadostnost in zato nama ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja k nama, le z močjo svoje besede.

Začetek tvoje in moje vere je torej ugotovitev, da sva ujeta v zlo in omejenost, da sva tik pred koncem, da bova umrla in sva potrebna rešitve. Vera se rodi v najini potrebi, da bi se danes dobro počutila in da nama to počutje v prihodnje ne bi bilo odvzeto. Končnost, ki jo doživljava in se je zavedava, naju ves čas ogroža. V nama prebuja tesnobo, hkrati pa naju žene v nenasitno lakoto po življenju. Doživljava nenehno protislovje: sva praznina, ki jo lahko zapolni le Bog.

V skrajni stiski se obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: „Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori kar ga prosim?“ Stotnik se globoko zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi kvalitativni preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nama.

Luka naju želi okrepiti v veri, da je Beseda zagotovo učinkovita, če ji zaupava. Če mu zaupava, imava enako zmožnost kakor Bog. Najina vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličeva: Verujem, pomagaj moji neveri.

p. Vili Lovše

Vedno imam priložnost, da izkažem usmiljenje

4. nedelja med letom, 31.1.2016, Lk 4,21-30

img_0584Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

p. Vili Lovše

Jezus pomiri vihar, da bi odprl srce za veselje življenja

12. nedelja med letom, 21.6.2015, Mr 4,35-41

jesus_calms_storm_christian_clipartPodoba, ki danes povezuje vsa berila pri maši je nevihta na morju. Tudi danes, ko so ladje veliko močnejše in trdnejše, mornarji dobro vedo kako strašno je biti prepuščen na milost in nemilost razburkanih morskih valov sredi nevihte. Zgodba o nevihti nama ni povedana zato, da bi nama povedala kako je Bog, ki obvladuje tudi morje, močan. Jobu Bog govori prav s pomočjo nevihte. A ne govori mu zato, da bi mu pokazal svojo moč, ampak zato, da bi povabil v skrivnost srečanja, ki mu bo odprlo srce za smisel življenja. Življenje je veliko bolj skrivnostno, kot sva pa ti in jaz pripravljena priznati.

Odlomek lahko razumeva na več ravneh. Dogodek je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli, da bodo s svojim Učiteljem. Učijo se spoznavati Jezusa, ki se trudi, da bi jih počasi uvedel v svojo skrivnost. V istem dnevu, ki ga opisuje evangelist Marko v 4 in 5 poglavju Jezus v prilikah oznanja božje kraljestvo in stori nekaj čudežev. Jezusova reseda, ki v prilikah opisuje Božje kraljestvo in jih potem učencem posebej razlaga je ista, ki ima moč, da pomiri nevihto in morje, ozdravi obsedenega, krvotočno ženo in Jairovo hči obudi od mrtvih.

Ko so soočeni z njegovo močno besedo se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? To je prvi pomen odlomka.

A odlomek je tudi del Jezusove življenjske zgodbe. On sredi nevihte na jezeru zaspi na krmi čolna. Učenci so prestrašeni in ga zbudijo. Ta dogodek ni omenjen zgolj kot kronika. Kakor je učence, želi tudi naju uvesti globlje v skrivnost Jezusove osebe. Od nevihte razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih v življenju doživljava. Ne smeva pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. Toda, kdaj bo Bog pokazal vso svojo moč proti zlu? Saj vendar midva doživljava, da zlo zmaguje. Bog pokaže vso svojo moč proti zlu v Jezusu, ki na križu umre. Prav njegova smrt vzame zlu vso moč. Njegovo smrt na križu očetje imenujejo spanje, kajti Jezus iz smrti vstane. Smrt nad njim nima več nobene moči.

Odlomek pa je tudi del najine življenjske zgodbe, še posebej, če slišiva, da Jezusov ljubeč očitek velja tudi nama: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko tudi takole razumeva: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da sem vas prevaral? Jezusov očitek je ljubeč. Dobro namreč ve, da je najino srce, ne glede na to kako močno hrepeni po življenju, strah živeti, ker se bojiva prevare. Potrebujeva kar veliko časa in let, da zaupanje v Jezusa in Boga postane najino trdno prebivališče. Če mi ne verjameš se ozri po apostolih. Hodili so za Jezusom, ga z veseljem poslušali, začudeno prisostvovali njegovim čudežem, pa mu kljub temu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Njihovo srce bo do konca iskreno šele po Jezusovem vstajenju. Dojeli bodo Jezusovo ljubezen, ki bo zaradi kesanja ter zaradi priznanja svoje bojazljivosti in nevere, rasla in krepila njihova srca.

Ob tem evangeljskem odlomku si midva lahko postaviva še eno vprašanje: zakaj je bilo učence strah? Kdaj naju zlo zgrabi in premaga? Vemo, da zlo preži znotraj nas samih in nas oplazi. Toda kdaj dobi prevlado nad nama? Današnji odlomek nama lahko odgovori. Učenci so pozabili, da jim je Jezus ukazal naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Jezus jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Vse kar to pomeni je zajeto v Jezusovem ukazu. Če učenci ne bi popolnoma pozabili, da jim je Jezus ukazal naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno zaradi nevihte in valov ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu, zaradi katerega so doživljali, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi.

Vera je namreč zaznavanje, da nismo sami, da smo v družbi in da smo znotraj zaveze. To seveda ne pomeni, da človeka ni več strah zla. A če se s tem zlom sooča v družbi svojega Gospoda je to popolnoma nekaj drugega. Tvoje in moje življenje je v resnici od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove. Če zaupava Jezusu in svoje življenje živiva v poslušnosti in zavezi z njim, potem ne bova dovolila zlu, da naju ugrabi in premaga. Z Jezusom nisva prepuščena na milost in nemilost velikim valovom življenja.

p. Vili Lovše