Arhiv oznak: življenje

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Kdo je bogat v usmiljenju?

IMG_20160712_100429[1]18. nedelja med letom

Kaj je skriti namen mnogih naših vprašanj? Jezusov odgovor človeku, ki ga je prosil, naj svojo avtoriteto uporabi, da bi pri njegovem bratu dosegel pravico glede dediščine, nama kaže tudi najin skriti namen: Kako lahko dosežem pravico? Preveč očitno je, da se brez pravičnosti ne da živeti. Katera pravica pa zagotavlja, da lahko človek tudi dobro živi?

Ko Jezus odgovarja, ne razmišlja v duhu tega sveta, ampak prihodnjega. A ta prihodnji svet doseževa le preko tega sveta, kakor pojasni drugo berilo iz pisma Kološanom. Midva iščeva dobrine tega sveta zato, da bi dobro živela. Jezus pa naju spominja, da dobro življenje ni odvisno od dobrin tega sveta. Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa uniči ali umre? To nama pove že zdrava pamet, ki je nujna za življenje, ne more pa nama zagotoviti tiste polnosti življenja, po kateri hrepeni tvoje in moje srce. V omenjenem stavku tudi ni sodbe o dobrinah tega sveta. Odločujoča okoliščina je drugje. Ni nama treba izbirati med evangeljskim uboštvom in bogastvom. Izbirati morava med pohlepom ali skopuštvom, med solidarnostjo ali velikodušnostjo. Zato pravi Jezus: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Na koncu pa doda: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Jezus s tem želi pomagati, da si tudi ti in jaz postaviva pravo vprašanje: Kako biti bogat pred Bogom? Ali sva se midva o tem že kdaj vprašala? Kako naj postaneva bogata pred Bogom, ne pred ljudmi? To vprašanje skriva v sebi še eno veliko in bolj skrivnostno: Kdo je bogat? Tisti, ki poseduje ogromno stvari, posvetnega vpliva in prazne slave?

Če hočeva razumeti prebrani evangeljski odlomek v vsej njegovi globini, ga morava prebrati vse do 32. vrstice. Jezus se razodeva na dveh ravneh: najprej odgovarja množici, nato pa učencem. Ko odgovori množici, pove, da je pravičnost tega sveta, ki je všeč Bogu, tista, ki je solidarna s človeštvom. Na vprašanje, kako postati bogat pred Bogom, pa Sveto pismo enoznačno odgovori: tako da damo ubogemu.

Solidarnost s sočlovekom, ki je v potrebi, naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo je torej bogat? Bogat je tisti, ki je podoben Jezusu, ki se »čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6–7). Za Jezusovim opozorilom se torej skriva prav to razodetje.

Učencem pa Jezus še naprej razlaga, da ni na prvem mestu mučenje in gonja za dobrinami tega sveta. »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Jezus jim s tem pokaže, na čem temelji in je mogoče zaupanje v življenje. Ali nama lahko dobrine tega sveta dajejo zaupanje v življenje? Zagotovo ne. Zaupanje v življenje črpava iz zaveze z Bogom. Ta nama omogoča dobro življenje, po katerem hrepeni tvoje in moje srce. Včasih ga napačno iščeva samo v dobrinah tega sveta. Če je Jezus prej poudarjal, da so dobrine zato, da si jih med seboj delimo, sedaj poudarja, da je resnična dobrina, ki nama omogoča, da dobrine tega sveta deliva in se veseliva življenja, ta, da sprejmeva božje hrepenenje, da bi nama bil blizu. To je pokazal v Jezusu Kristusu. Iskati najprej božje kraljestvo torej zate in zame pomeni, da hočeva najprej božjo družbo in želiva živeti v njegovi navzočnosti. To je pravica, ki zagotavlja dobro življenje.

p. Vili Lovše

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše

Ali moja podoba Boga, kaj vpliva na to kako živim?

27_havierMoj način življenja mi pokaže kako si predstavljam in koliko poznam Boga. Kakšen je torej pomen spoznanja Boga za moje življenje in poklicanost?

Kolikor bolj poznam resnično Božje obličje, toliko bolj lahko prav odgovorim na svojo poklicanost. Kolikor bolj znam odgovarjati na svojo poklicanost, toliko bolj globoko spoznavam resnično Božje obličje. Vsaka zatemnitev resničnega Boga je tudi zatemnitev poklicanosti. Vsaka malomarnost, počasnost, zamujanje in zanemarjanje svoje poklicanosti je vir dvomov, nejasnosti in nepoznavanja Boga Jezusa Kristusa. Vedno, ko verjamem lažnim podobam Boga, izgubljam tudi svojo poklicanost.

Obe stvarnosti sta vedno vzporedni. Boga ne morem spoznati kakor knjigo, ker je živa oseba. Spoznavam ga postopno, ko sem z njim v stiku in odgovarjam na njegov klic. Če ne odgovorim na njegov klic, obstoj Boga postane zame zelo oddaljeno vprašanje. Celo spraševati se začnem, če Bog sploh je, če pa že je, pa me je verjetno zapustil. To kako živimo svoje življenje je zato drugi obraz mojega poznavanja Boga.

Ne smem pozabiti, da Boga spoznam po Jezusu. V svetu, kjer doživljam absurdnost, temo in smrt, je Bog zame Kristus Gospod, skrivnost njegovega življenja, smrti in vstajenja. Če Boga ne spoznavam po Kristusu (ki razodeva Trojico), tvegam vsaj praktični ateizem. Bog se je namreč zgodovinskemu, trpečemu, zapostavljenemu in od samote ogroženemu človeku razodel v Jezusovem obličju. Veliko ljudi hodi v cerkev in moli rožni venec, pa jim v resnici Bog skoraj nič ne pomeni. Podobno se lahko zgodi vsakemu možakarju: drži se določenih pravil in se bori za določene dobre stvari, ne da bi živel dinamizem vere v navzočnosti Živega Boga. Kje sem pa jaz?

Si upam moliti skupaj s Petrom?

Poh S.L„Gospod, podari mi milost, da bom dojel resnico svojega življenja. Daj, da bo moja jasnost glede poklicanosti temeljila na moji življenjski jasnosti. Naj se obe razsežnosti uskladita v meni in rasteta skupaj z menoj.

Podari mi, da bom kot Peter zaslužil tvoje zaupanje, tvoj dar poslanstva in tvoj dar posvečenosti svojega življenja tebi in vsemu svetu.

Peter, Jezusov apostol, naš prijatelj in steber Cerkve, krhek in negotov človek, kakor smo mi, spremljaj me na tej poti.

Kot človek si poznal navdušenje in upor, veselje in grenkobo, jasnost in ponižanje, ošabnost in obup. Nauči me, da spoznam samega sebe.

Izprosi mi, da bom dojel, kako težko je vedeti, kdo sem. Pomagaj nam, da bom sebe spoznal tako, kot sem v resnici spoznan od Boga in od Jezusa.

Ne dovoli, da hodim z napol zaprtimi očmi, kakor v sanjah, ne da bi se zavedal, čigav sem in kam grem, ne da bi dojel zunanjih ter notranjih pogojenosti, ki pritiskajo name.

Pomagaj mi videti, kako je moja svoboda krhka, šibka in ogrožena; kako je cilj površinski, namen nepopoln in kako kratkotrajna je moja odločitev.

Daj, da se naučim ponižno sprejeti in zato spoznati sebe, kot si storil ti, da bom našel ljubezen njega, ki preiskuje naša srca, Jezus Kristus, Gospod, Sin Najvišjega, sveti in večni Bog, ki s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.“

Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše