21.9.2021 – Zvesti Sejalec

»In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad« (Lk 8,8)

Premislim: Vernik je hvaležen in svoje vere ne jemlje kot samo po sebi umevne. Ostaja odprt Božjemu Duhu, ki deluje v ritmu narave in našega življenja. Privezuje nas na svojo molitev, ki jo Bog Oče vedno usliši, ker je storjena v Sinu in v ljubezni do slehernega izmed nas. Naša vera v Njem počasi dozoreva v ritmu naših življenjskih etap in človeškega zorenja v Božjo polnost.

Zahvalim se: Sv. Jožef, verni oče, hvala ti, ker si vero očetov izročil Jezusu, ki jo je dopolnil in izpopolnil. Hvala ti za odprtost Božjemu Sejalcu, ki seje tudi v naših srcih. Pomagaj nam vzkliti in obroditi sadove sodelovanja z Božjo ljubeznijo.

“Misliš, da te žena kritizira, a ona te želi izboljšati”

“Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati”

Odnos med njo in njim, večna tema, večni izziv, večno približevanje in oddaljevanje. Predvsem o moškem pogledu na odnose in zakon smo se pogovarjali z jezuitom patrom Vilijem Lovšetom.

Ogromno se ukvarjate s skupinami za moške oziroma moško duhovnostjo. Kaj “možakarje”, kot pogosto pravite, v odnosu do žen(sk) najbolj skrbi, tišči, živcira?
To, da moški žensk ne razumejo zares. Gre za drug način komunikacije in čutenja, gre za drugačno dojemanje sveta. John Gray v knjigi Moški so drugačni, ženske tudi razlaga, kako smo moški ranljivi in občutljivi glede učinkovitosti. “Padamo”, če nas nekdo skritizira, da smo nesposobni in neučinkovitosti.

 

Preberite še:

Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

Delaš ves dan, in ko prideš domov, žena začne tarnati, da te že dva meseca prosi za menjavo žarnice. Tedaj pomislim, da sta moja učinkovitost in sposobnost pod vprašajem. Ne razumem pa tega, da ona želi povedati svojo stisko, da želi biti slišana, sprejeta, dragocena. Ne da jaz nujno rešim vse težave.

Ampak žarnica pa še vedno ni zamenjana …
Da … Ko te ženska kritizira, misliš, da te zaničuje, sporoča, da si nesposoben. Ona te pa želi izboljšati. Dobro je vedeti, na podlagi česa mi moški gradimo svojo identiteto. Predvsem v prvi polovici življenja, obdobju, ko gradiš svoj ego, živiš zase. Nekateri pa tako živijo vse življenje. Ko si zrel, svoje talente uporabljaš zato, da jih daruješ drugim. To je resnični smisel življenja. Ženske, ki se po naravi več darujejo, to ponavadi odkrijejo prej kot moški. Mi velikokrat to dojamemo šele, ko nas doletita krhkost in ranljivost.

 

Preberite še:

Dva lažna bogova: seks in večna mladost

Je pri moških torej bolj poudarjen ego?
Seveda, ko imaš težave, se soočiš s svojim egom. Posledice sebičnega življenja te prisilijo v to, da razmišljaš, kaj je narobe. Vidiš, da so neuspehi posledice tvojega napačnega razumevanja življenja. Lahko si hiperbogat, a je v tebi ogromna praznina, ker živiš zase in iz sebe. Si v puščavi, peklu, praznini. Takrat se začneš spraševati, kaj je narobe. Tvoj ego je ozdravljen takrat, ko odkrije, da obstaja zato, da se podari. A to gre počasi, po delčkih, vsako leto po malo. Začneš spoštovati svojo krhkost, odpuščati sebi in drugim.

Odnos z ženo je najbolj dragocen in težak, ker ga različno doživljamo. Oboji pa smo občutljivi. Moški se zapremo, ženske pa se med sabo pogovarjajo in dajo čustva ven. Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati.

Katoliški pogled na spolnost. Zdi se, da nimajo veliko priložnosti prebrati o tem. Tudi na to temo pripravljate odmike. Kaj je v središču razprav?

Na naših odmikih za moške, pogovorih gre za podelitev izkušnje, vzajemno spoštovanje pri poslušanju. Vsak ima svojo zgodbo, smo si pa zelo podobni, saj smo navsezadnje moški. Vzpostavi se zaupno vzdušje v nas in nas vabi, da smo drug za drugega, ne zase. To je temeljna razsežnost spolnosti. Pri tovrstnih pogovorih dajemo drug drugemu moč za rast. Ko si v “ego” obdobju, je tudi spolnost lahko zelo egoistična. Stari človek, ego, se upira temu, da bi se podaril skozi spolnost.

Kje živim ljubezen do Boga? Tam, kjer jaz sem. Torej v ljubezni do žene, otrok, sodelavcev … Če samo sedim v kapeli in nič ne naredim, to nima smisla. Seveda pa molitev v kapeli lahko pripomore k dejavnejši ljubezni.

Katere so pasti upiranja? Kaj vam povedo udeleženci?
Vsak svojo izkušnjo, na primer, kako je šlo s samozadovoljevanjem, pornografijo, kako je rasel odnos z ženo. Ko slišiš druge, dobiš moč, mir in hvaležnost za svojo izkušnjo, ki je ena od mnogih, ampak hkrati naša skupna. Smo spolna bitja, ki cvetimo, ko se podarjamo drugim. Gre za nenehno bitko z egom: včasih se zapremo, drugič ženo boli glava, tretjič …

Moč črpamo iz tega, da si upamo to povedati drug drugemu. Ko si sam, ko te zvija ego, da bi si vbrizgal lažni nadomestek odnosa, kar sta na primer pornografija in samozadovoljevanje, dobiš moč, da se temu upreš. Ker si slišal še deset drugih možakarjev, kako se borijo in jim to uspeva.

 

Preberite še:

Pravi problem spolno nazornih vsebin je, da razkrivajo premalo

Danes je intimnost postala že kar javna, v reklamah jo na primer srečamo na vsakem koraku. Po drugi strani pa se intimnosti bojimo, saj ne želimo biti ranljivi. Kaj se dogaja?

Vsakodnevni izzivi, včasih so jim rekli skušnjave, so priložnost, da se odločim, v katero smer bom šel. Bo spolnost dar ali popredmetenje drugih? Tudi ko grem v napačno smer, iščem srečo in izpolnitev. Ampak samega sebe ne moreš osrečiti. Ko smo moški skupaj, začutimo, da smo dragoceni, vredni spoštovanja. Iz tega lahko drugače gradiš odnos do sebe, manj si posesiven in popredmeten. Avtomatsko je tega deležna tudi žena. Znova se obnovita spoštovanje do nje in podarjanje. Odnos se gradi neprestano, nenehno gre za približevanje in oddaljevanje.

Videti je, kot da bi ob smrti izgubili življenje. Ne, smrt je zadnja podaritev. Kristus se je podaril do konca. Zato je vstal. Dopolnjen, srečen človek je na križu, ker se je do konca izročil. Smrt ni več groza, od katere je treba bežati, ampak je cilj, novo rojstvO.

 

Vir: Lojze Grčman | 10. 2. 2020, Aleteia

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

IDEALIZACIJA – DEMONIZACIJA

V času epidemije in sredi političnega dogajanja pri nas in po svetu je vsak izmed nas v nenehni skušnjavi (nevarnosti) idealiziranja ali demoniziranja sebe ali drugih. Odkod toliko gnojnice in slabega po medijih in družbenih omrežjih? Dovolj je samo bežen pogled na TV, Fb, Twitter ipd ipd. Nasilje, zaničevanje, izključevanje, laži, sovraštvo, grožnje – nekravava vojna.

Kadar kogarkoli ali karkoli idealiziramo, bomo na koncu malikovali (ideal – idol). Obnori nas, v nas prižge lažen ogenj, ob katerem se na koncu opečemo ali pa nas celo sežge. Do svojega ideala-idola imamo nestvarna pričakovanja. Od njega pričakujemo stvari in zmožnosti, ki jih nima in ne zmore. Ker se to vedno znova izkaže, smo razočarani in jezni. Počutimo se izdani. Tako v nas zlahka raste sovraštvo in bes do bližnjih.

Podobno se nam dogaja, kadar kogarkoli ali karkoli smatramo za popolnoma slabo. S tem dovolimo, da ima nad nami preveč moči in vpliva. Če se poskušamo proti temu zlu še neposredno boriti, smo vedno premagani. Vrtimo se v začaranem krogu. Temno moč zla proti kateri si domišljamo, da se borimo, v resnici vzamemo za svojo (ali nas vzame za svoje in zasužnji) in postanemo njena zrcalna slika. Ker se tega običajno ne zavedamo, se fanatiziramo ali zapademo v apatijo. Verni lahko postanemo hinavski, fanatični ter nasilno religiozni (pobožnjakarski) (prim. Mt 7,4-5).

V obeh primerih vsem in tudi sebi, krademo moč za dobro, lepo, resnično in ustvarjalno. Del posledic takšnega početja je tudi pandemija in virusiranje, ki smo mu sedaj priča. Toliko slabih misli in čustev se nakopiči na podlagi idealiziranja ali demoniziranja, da slabo vplivajo na nas, na naše odnose, naravo in celotno stvarstvo. Nekateri zagovarjajo vojno kot nujen proces prečiščevanja. Utvara slavi zmago in nas popolnoma razčloveči (pozverini).

Bog nam po Jezusu Kristusu, Božji Besedi, kaže pot iz tega začaranega kroga. V adventu nas znova vabi na začetno stopnjo šole vere, odnosa in ljubezni: Njegove do nas in naše do njega preko bližnjih in stvarstva.

Dve največji zapovedi, ki jih je Jezus učlovečil in odživel in s tem opolnomočil tudi nas, nam omogočita, da se lahko vsak dan znova prebijamo skozi obe utvari. Ni se potrebno boriti proti njima, ampak se obračati k Njemu. Če vsak dan znova častimo (imamo za svojega glavnega sogovornika) samo Boga, potem ne dovolimo, da bi nas lahko nekaj drugega obnorelo za daljši čas. Če se učimo ljubiti druge, kakor ljubimo samega sebe (kot od Boga ljubljenega sina/hči, brata/sestro), in če v to vključujemmo tudi “sovražnike”, potem ni več prostora za moralne križarske vojne proti zlu “tam zunaj”. Zlo poimenujemo, ne borimo se pa proti ljudem. Ne iščemo več grešnega kozla v drugih, ampak se v osebnem odnosu molitve postavljamo vedno znova v Božjo občestveno ljubezen. Brez osebne in skupne molitve ostajamo žrtve obeh utvar. Skupaj se podpirajmo v boju za molitev. Pridružujem se vsem, ki nas pri tem spodbujate. Zahvaljujem se vam za vse trenutke, ko molite pred Bogom in mu pripovedujete o sebi, o drugih, o svojih težavah, o dobrem, o lepem, o težkem, o bolečinah, o strahovih, o žalostih in o stiskah. O vsem. Podpiramo drug drugega. To zahteva veliko naše duhovne moči, ki pa jo nam Bog nenehno podarja, saj je Njegova. Izročajmo mu vse, kar nas ovira da bi ljubili »najprej znotraj svojega srca” in potem navzven, sredi sedanjega trenutka, ki bo vedno podarjen in dragocen, čeprav ne bo nikdar popolnoma ustrezal našim idealističnim (večinoma sebičnim) predstavam o sebi, o bližnjih in o Bogu.

Za koga ali kaj sem v tem času še posebej hvaležen? Za koga me Bog vabi naj se še posebej zahvaljujem?

Kako doživljam lastno razpetost med idealiziranje ali demoniziranje sebe in drugih ali stvari?

Ali se zavedam, da me Gospod po razočaranjih osvobaja otročjega računanja na ljudi in stvari?

Ali mu hočem zaupati, da me po tem kar se dogaja,  uči svobode, da bom sposoben res imeti rad, sebe in bližnje?

Katera pričakovanja mi prinašajo največ razočaranj? Ali jih lahko izročim Očetu in sprejmem njegova pričakovanja do mene in bližnjih?