Temna noč lope – izvrstna knjiga za moške

Draveljska založba je izdala knjigo, ki bo še posebej dobrodošla za vse, ki nas pesti kriza srednjih let. Za moške in za ženske. Moški se bolj zavedamo kaj se z nami dogaja, ženske pa nas boste lažje razumele. Res koristno branje in povezano z modrostjo rodov pred nami.

https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/temna-noc-lope

Knjigi na pot

 Vsako obdobje našega življenja je dar in priložnost. Skupaj z vsemi krizami, težavami in izzivi. Tudi današnji moški smo soustvarjalci zgodovine odrešenja, ki jo Bog želi udejanjati skupaj z nami. Veliko bolj jo piše po naših napakah, krivicah in neuspehih, kakor pa po uspehih in večkrat oholem zunanjem napihovanju posameznikov, narodov ali (u)stanov. Vsak od nas se sredi priložnosti in stisk današnjega časa te globoke resnice danega zgodovinskega trenutka po svoje in ob svojem času začne tudi zares zavedati. Slej ko prej osebno doživimo, da današnji svet s svojim delom in odnosi sami soustvarjamo ali pa souničujemo. Avtor pričujoče knjige Nick Page je ljubitelj in preučevalec svetopisemskega Boga, poročen in družinski oče. Temna noč lope je sad njegovega iskanja in rasti ob soočanju s krizo srednjih let. Glavni dar krize srednjih let je zagotovo zavedanje lastne smrtnosti in umrljivosti. Temna noč je nujen korak, da se naše življenje resnično odpre za uvajanje v našo pravo in podarjeno istovetnost. Prepoznati jo moramo in svobodno izbrati in zaživeti. V tem je naše dostojanstvo. Da bi lažje razumeli globino svoje temne noči, nam Nick na podlagi lastne izkušnje opiše lažne bogove ali malike, na katere v prvi polovici življenja stavimo in nas nujno vedno razočarajo. Vsako generacijo moških. Pokaže načine, na katere poskušamo prelisičiti sebe, druge in Boga. K sreči vsi ti načini ne delujejo. Pri nikomer. In nikdar ne bodo. Kakšna sreča in veselje. 8 Knjiga nastaja vzporedno s prenavljanjem lope, ki na koncu postane podobna kapeli. Nehote. Tudi sam avtor se tega začuden zaveda. S podobo lope nas vodi h globljemu zavedanju svojega moškega dozorevanja iz starega v novega človeka. Dogajanje srednjih let nam počasi kaže, da v življenju ne gre za naš mali jaz, za našo lastno samouveljavitev, samopotrditev in samouresničitev. Odkrijemo, da drugi niso na tem svetu zato, da bi se vrteli okrog nas in zadovoljevali naše sebične potrebe. Odkrijemo, da nimamo nadzora niti nad svojim življenjem niti nad življenjem drugih. Spotikajoč se odkrivamo, da našemu življenju daje vrednost veliko večja zgodba (zgodovina) v katero smo povabljeni kot sogovorniki in sodelavci. Tisti, ki nas je vanjo povabil po naravi in zgodovini, osebni in skupni, govori, da je On sam dar za nas. Zagotavlja, da smo tudi mi dar, najprej nam in nato drugim. Pomaga nam odkrivati, da nam je vse stvarstvo podarjeno zato, da bi Njega kot dar sprejeli in tudi sami postajali dar. Zavestno in odločno, načrtno in svobodno, vsak dan znova. To je velikonočna dinamika Ž(ž)ivljenja, ki nas nenehoma podarja in vabi v sodelovanje pri podarjanju. Kriza srednjih let je eno izmed glavnih resnih in osebnih Božjih povabil k sodelovanju in prepoznavanju svojega resničnega dostojanstva in poklicanosti. Vabilo, da postanem celovitejši, bolj ljubeč, bolj živ, skratka bolj Božji in s tem bolj človeški. Kakor mladi grizliji za svojo zrelost ali pa mladi orli za svoj let in svoje poslanstvo tudi današnji moški potrebujemo starejše in zrelejše brate in očete, ki bi nam pokazali pot, po kateri je mogoče hoditi kot Božji sogovornik in sodelavec. Avtor nam za vzor starejšega brata postavi svetopisemskega očaka Jakoba, prevaranta in grabežljivca. V pomoč pri razmišljanju mu je tudi Carl Gustav Jung in njegovo zavedanje moškega dozorevanja v prvi in drugi polovici življenja. 9 Odločilen smerokaz in pot avtorjevega duha pa je zagotovo Jezus Kristus, moški na Božji način. Bog nam je v Kristusu pokazal, da nas je ustvaril zato, da bi bili Božji sogovorniki in sodelavci. Svobodno si lahko izberemo, ali bomo to tudi postali ali pa ne. Čas našega življenja nam je dan na razpolago za odločitev in konkretno uresničitev naše resnične in od Boga dane istovetnosti. Edini pravi odgovor na krizo srednjih let je svojo moškost začeti živeti na Božji, Kristusov način: hvaležno sprejeti svoje življenje kot Očetov dar, ki smo ga zastonj prejeli, da bi ga podarili drugim (Jn 12,24). Vsak od nas je v srednjih letih povabljen, da začne zavestno sodelovati s skrivnostno dinamiko vsega stvarstva, z dinamiko ljubezni, ki nas vsak dan vabi, da sprejmemo življenje (uspeh), smrt (kriza) in vstajenje (preraščanje krhkosti). Avtorjeva konkretnost in praktičnost bo nagovorila marsikoga izmed nas. Povabim vas, da jo v dveh urah preberete na dušek, potem pa se je počasi lotite še v lopi. Lopa je pogovor med moškimi, podelitev osebne izkušnje. Lopa so skupine moških, ki počasi nastajajo po Sloveniji. Vsak izmed nas je strokovnjak za svojo lastno izkušnjo. In izkušnja vsakega je dragocena za druge moške. Samo razdeliti jo je treba. Knjiga in njeni praktični nasveti so seveda priporočljivi tudi za ženske, ki morate s takšnimi moškimi živeti. p. Viljem Lovše

Poznavanje njegove zgodbe

Moški se včasih hecajo ali tarnajo, da so ženske za njih skrivnost. Pravzaprav smo pogosto res! Vendar je to resnično tudi v obratni smeri. Jaz živim v gospodinjstvu štirimi moškimi (mož in trije sinovi), ki so zame pogosto skrivnost. Poznam veliko žensk, ki so zbegane na enak način. Izjemno koristno je razumeti moškega v svojem življenju, kar lahko dosežemo tako, da spoznamo njegovo zgodbo. Kako je odraščal? Kako je bilo odgovorjeno na veliko vprašanje njegovega srca? Je vedel, da je ljubljen? So ga kot fanta in kot moškega spodbujali? So mu povedali, ‘da ima, kar je potrebno’? S čim še mora živeti, in kaj ga še utesnjuje?

Pojdite za svojim moškim in ga pripravite, da vam pove svojo zgodbo, zgodbo svojega otroštva, svojih najstniških let. Povprašajte ga o dobrih in o slabih spominih. Resnično prisluhnite. Poglabljanje razumevanja, od kod prihaja vaš moški, vam ga bo pomagalo ljubiti, imeti sočutje do njega, vam pa bo dalo sposobnost, da ga opogumljate k iskanju njegovega ozdravljenja in k drugačnemu življenju.

V Jezusovem rodovniku je omenjenih pet žensk. Mogoče se vam to ne bo zdelo nič tako velikega, dokler ne boste razumeli, da v teh rodovnikih ženske nikoli niso omenjene. Vedno so moški. »Oče tega in tega, sin tega in tega.« Berejo se kot poročila s tekem baseballa. Ko Matej (pisec evangelija, op. prev) zasedbi doda še nekaj žensk, je to velika in opazna izjema. Te ženske so za Boga tako pomembne, da mora pisec zaradi tega prelomiti vse kulturne norme ter se celo izpostaviti kritiziranju in neupoštevanju, da bi poudaril: »Poglejte sem – te so resnično dobre ženske.«

Seveda je omenjena Marija, Jezusova mati. Tu je še Ruta, ljubljenka tečajev preučevanja Svetega pisma. Pa še dve drugi – Rahaba in Tamara. V čem se te ženske razlikujejo? Različne situacije, različna dejanja poslušnosti. Vendar je skupna tema naslednja: pogum, pretkanost in osupljiva ranljivost. Marija je izjemna mlada ženska. Kakšnih petnajst ali nekaj takega. Sprejme nalogo, ki ji jo je zadal Bog, čeprav jo bo drago stala. Dajte, no – mlado dekle, za katero je znano, da se srečuje s starejšim moškim, je naenkrat noseča in trdi, da jo je oplodil Bog? Ona je neoporečna, vendar bodo drugi njeno odločitev videli kot škandalozno vse njeno življenje. Sebe naredi ranljivo – neverjetno ranljivo (za to bi lahko bila kamenjana, zagotovo pa bo zapuščena ter izobčena) – da bi lahko sledila Bogu.

Tamarina zgodba je zapletena in lepa, a zanjo tukaj nimamo časa. Vendar se je z njo vredno spopasti. (Lahko jo najdete v 1. Mojzesovi knjigi 38.) Ona vpričo moških, ki so jo grdo pustili na cedilu, uporabi pretkanost, da bi izpostavila njihov greh ter jih povabila (ne zahtevala), da naredijo, kar je potrebno. Rahaba je še ena škandalozna zgodba. Je ženska, ki je zagrešila izdajo, da bi lahko hodila z Bogom in rešila svojo družino. (Skrila je izraelske vohune, ko so prišli v njeno mesto, Jeriho, v izvidnico pred napadom – v jasni kljubovalnosti proti svoji vladi.) Tudi o tej nismo slišali kakšnih svetopisemskih preučevanj. »Ko izdaja postane ključna za žensko.« In potem je tukaj še Ruta. Tako sem njeno zgodbo razložil v Divji v srcu.

Kot se vsi spomnite, je Ruta snaha judovske ženske po imenu Naomi. Obe ženski sta vdovi in sta v dokaj slabem stanju, nimata nikogar, ki bi skrbel zanju, njun finančni položaj je pod pragom revščine in poleg tega sta ranljivi na mnogo drugih načinov. Stvari so videti bolje, ko Ruto opazi bogat samski moški po imenu Boaz. Boaz je dober človek, to že vemo. Ponudi ji nekaj zaščite in nekaj hrane. Toda Boaz Ruti ne daje tega, kar resnično potrebuje – prstan.

Kaj torej naredi Ruta? Zapelje ga. Prizor je takšen: Moški so delali od zore do mraka, da bi pospravili žetev ječmena, pravkar so končali in sedaj je čas za zabavo. Ruta se okopa v peneči kopeli ter si obleče obleko, potem pa počaka na pravi trenutek. Pozno zvečer, ko je Boaz spil malo preveč, je primeren trenutek: »Ko se je Boaz najedel in napil ter bil dobre volje …« (Ruta 3,7). »Dobre volje« je tukaj za bolj konservativne bralce. Možakar je pijan, kar je razvidno iz njegovega naslednjega dejanja: onesvesti se. »… šel je leč kraj kopice« (3,7). To, kar se zgodi po tem, je prav škandalozno, vrstica se nadaljuje: »Tedaj je po tihem prišla, odgrnila prostor pri njegovih nogah in legla.«

Tega odlomka ni mogoče prebrati na ‘varen’ ali ‘prijeten’ način. To je čisto preprosto zapeljevanje – in Bog jo s tem, ko ji nameni ne le svojo knjigo, temveč  jo še omeni v rodovniku, daje za vzor vsem ženskam, da bi ji sledile. Da, obstajajo ljudje, ki vam bodo rekli, da je ‘v tisti kulturi’ popolnoma normalno za lepo mlado samsko žensko, da sredi noči, ko ni nikogar v bližini (rob kopice), pristopi k samskemu moškemu (ki je preveč popil) in mu zleze pod odejo. To so isti ljudje, ki vam bodo rekli, da Visoka pesem ni nič več kot le ‘teološka metafora, ki se nanaša na Kristusa in njegovo nevesto’. Vprašajte jih, kaj bodo naredili z vrsticami, kot je »Tvoja postava je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. Dejal sem: Zlezel bom na palmo, potrgal njen sad« (Vp 7,8-9, EKU). To je preučevanje Svetega pisma, kajne?

Ne, nikakor ne mislim, da sta Ruta in Boaz tisto noč imela spolne odnose, temveč mislim, da se ni zgodilo popolnoma nič neprimernega. Vendar to prav tako ni družabna večerja. Povem vam, da je cerkev resnično pohabila ženske, s tem ko jim pravi, da je njihova lepota nečimrna, ter da so najbolj ženstvene, ko ‘služijo drugim’. Ženska je v svoji najboljši moči, ko je ženska. Boaz potrebuje nekaj pomoči, da spravi stvari v tek, Ruta pa ima nekaj možnosti. Lahko ga nadleguje: Vse, kar počneš, je, da samo delaš, delaš, delaš. Zakaj se ne postaviš in si moški? Lahko bi tarnala: Boaz, prooosim, pohiti in se poroči z mano. Lahko ga kastrira: Mislila sem, da si resničen moški, domnevam, da sem se zmotila. Lahko pa uporabi vse svoje čare kot ženska ter doseže, da bo on uporabil vse, kar kot moški ima. Lahko ga vzburi, navdihne, mu da zagon … ga zapelje. Vprašajte svojega moškega, kaj ima raje.

Kaj predlagam, da naj samska ženska prenoči v stanovanju svojega fanta, da bo v njem vzbudila željo, da se poroči z njo? Ne. Pravim, da bi se morala poročena ženska seksualno ponujati svojemu možu, čeprav je on do nje nasilen? Ne. Nič bolj, kot nam zgodba o Petru, ki hodi po vodi, govori, naj si vsi priskrbimo čoln, gremo na jezero in poskusimo. Načelo zgodbe je tisto, ki je pomembno tukaj. Ruta sprejme tveganje – tveganje, ki ga pozna vsaka ženska – ko postane ranljiva in privlačna za Boaza. Ona ga vzbudi, da zaigra moškega. V njem prebudi željo, da postane junak. V tem je bistvo.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

Adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO«

Od 25.11. do 25.12. 2018.

Video nagovor z vabilom:

Nihče izmed nas ni sam svoj vir moči in življenja.  Nekateri ta vir imenujemo Bog Oče, drugi energija, tretji narava. Če živimo iz sebe in zase smo posamezniki, ki jih veter maje in življenje počasi zapravimo. Sebičnost nam predlaga lažne bogove samoodrešenja, ki nas pustijo prazne, tekmovalne, nevoščljive, osamljene, sprte, upehane, nezaupljive, sovražne, pijane, škodoželjne, hudobne… Adventni čas je priložnost za osvoboditev od lažnih bogov. Kristus je to pot odprl kot krhko dete. Vabi me nanjo. Nikdar me ne sili. Če hočem. Pridruži se, če hočeš in želiš.

PRIJAVA

VEČ: https://jn159.wordpress.com/2018/11/22/povabilo-v-adventni-spletni-misijon/

V letu 2017 smo začeli izvajati spletni misijon z namenom, da dosežemo čim več ljudi, predvsem tistih, ki se ne morejo udeleževati duhovnih odmikov. Odziv je bil velik, saj se vas je vključilo več kot 1000 in število še narašča.
Če hočeš vstopiti tudi ti, potrebuješ le dostop do spleta in željo sodelovati. Duhovna obnova pred Božičem in Veliko nočjo ti bo prinesla več veselja in miru med prazniki.
Udeležence enkrat med misijonom povabimo tudi k udeležbi pri poglobljeni sveti maši, kateri sledi možnost podelitve prejetih biserov molitve v skupini ter veselo druženje.
Lahko pa sprejmeš izziv in s prejetim gradivom organiziraš duhovno obnovo v svoji skupnosti. Deležen boš naše podpore v največji meri. Lahko tudi  pridemo in predstavimo.

Duhovni odmik v vsakdanjem življenju ponuja:
Tedenski video nagovor.
Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
Šolo molitve.
Duhovno gradivo v povezavi s temo misijona.
Katehezo ob nedeljskem evangeliju.
Dodatno neobvezujoče gradivo.
Pisanje duhovnega dnevnika in možnost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
ter FB strani: fb.me/duhovnevajevvsakdanjemzivljenju

Vodi: p. dr. Viljem Lovše, DJ s sodelavci