Več informacij o duhovnih odmikih in prijave: https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/duhovni-odmiki Več informacij o duhovnih odmikih in prijave: https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/duhovni-odmiki
Draveljska založba je izdala knjigo, ki bo še posebej dobrodošla za vse, ki nas pesti kriza srednjih let. Za moške …
Preberi si ...
MOŠKI IN ŽENSKA
“Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati” Odnos med …
Preberi si ...
OČE IN SIN
PREBUJANJE ADAMA Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na …
Preberi si ...
MATI IN SIN
Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So …
Preberi si ...
MOŠKI IN BOG
“Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa” …
Preberi si ...
Temna noč lope – izvrstna knjiga za moške
Draveljska založba je izdala knjigo, ki bo še posebej dobrodošla za vse, ki nas pesti kriza srednjih let. Za moške in za ženske. Moški se bolj zavedamo kaj se z nami dogaja, ženske pa nas boste lažje razumele. Res koristno branje in povezano z modrostjo rodov pred nami.
Vsako obdobje našega življenja je dar in priložnost. Skupaj z vsemi krizami, težavami in izzivi. Tudi današnji moški smo soustvarjalci zgodovine odrešenja, ki jo Bog želi udejanjati skupaj z nami. Veliko bolj jo piše po naših napakah, krivicah in neuspehih, kakor pa po uspehih in večkrat oholem zunanjem napihovanju posameznikov, narodov ali (u)stanov. Vsak od nas se sredi priložnosti in stisk današnjega časa te globoke resnice danega zgodovinskega trenutka po svoje in ob svojem času začne tudi zares zavedati. Slej ko prej osebno doživimo, da današnji svet s svojim delom in odnosi sami soustvarjamo ali pa souničujemo. Avtor pričujoče knjige Nick Page je ljubitelj in preučevalec svetopisemskega Boga, poročen in družinski oče. Temna noč lope je sad njegovega iskanja in rasti ob soočanju s krizo srednjih let. Glavni dar krize srednjih let je zagotovo zavedanje lastne smrtnosti in umrljivosti. Temna noč je nujen korak, da se naše življenje resnično odpre za uvajanje v našo pravo in podarjeno istovetnost. Prepoznati jo moramo in svobodno izbrati in zaživeti. V tem je naše dostojanstvo. Da bi lažje razumeli globino svoje temne noči, nam Nick na podlagi lastne izkušnje opiše lažne bogove ali malike, na katere v prvi polovici življenja stavimo in nas nujno vedno razočarajo. Vsako generacijo moških. Pokaže načine, na katere poskušamo prelisičiti sebe, druge in Boga. K sreči vsi ti načini ne delujejo. Pri nikomer. In nikdar ne bodo. Kakšna sreča in veselje. 8 Knjiga nastaja vzporedno s prenavljanjem lope, ki na koncu postane podobna kapeli. Nehote. Tudi sam avtor se tega začuden zaveda. S podobo lope nas vodi h globljemu zavedanju svojega moškega dozorevanja iz starega v novega človeka. Dogajanje srednjih let nam počasi kaže, da v življenju ne gre za naš mali jaz, za našo lastno samouveljavitev, samopotrditev in samouresničitev. Odkrijemo, da drugi niso na tem svetu zato, da bi se vrteli okrog nas in zadovoljevali naše sebične potrebe. Odkrijemo, da nimamo nadzora niti nad svojim življenjem niti nad življenjem drugih. Spotikajoč se odkrivamo, da našemu življenju daje vrednost veliko večja zgodba (zgodovina) v katero smo povabljeni kot sogovorniki in sodelavci. Tisti, ki nas je vanjo povabil po naravi in zgodovini, osebni in skupni, govori, da je On sam dar za nas. Zagotavlja, da smo tudi mi dar, najprej nam in nato drugim. Pomaga nam odkrivati, da nam je vse stvarstvo podarjeno zato, da bi Njega kot dar sprejeli in tudi sami postajali dar. Zavestno in odločno, načrtno in svobodno, vsak dan znova. To je velikonočna dinamika Ž(ž)ivljenja, ki nas nenehoma podarja in vabi v sodelovanje pri podarjanju. Kriza srednjih let je eno izmed glavnih resnih in osebnih Božjih povabil k sodelovanju in prepoznavanju svojega resničnega dostojanstva in poklicanosti. Vabilo, da postanem celovitejši, bolj ljubeč, bolj živ, skratka bolj Božji in s tem bolj človeški. Kakor mladi grizliji za svojo zrelost ali pa mladi orli za svoj let in svoje poslanstvo tudi današnji moški potrebujemo starejše in zrelejše brate in očete, ki bi nam pokazali pot, po kateri je mogoče hoditi kot Božji sogovornik in sodelavec. Avtor nam za vzor starejšega brata postavi svetopisemskega očaka Jakoba, prevaranta in grabežljivca. V pomoč pri razmišljanju mu je tudi Carl Gustav Jung in njegovo zavedanje moškega dozorevanja v prvi in drugi polovici življenja. 9 Odločilen smerokaz in pot avtorjevega duha pa je zagotovo Jezus Kristus, moški na Božji način. Bog nam je v Kristusu pokazal, da nas je ustvaril zato, da bi bili Božji sogovorniki in sodelavci. Svobodno si lahko izberemo, ali bomo to tudi postali ali pa ne. Čas našega življenja nam je dan na razpolago za odločitev in konkretno uresničitev naše resnične in od Boga dane istovetnosti. Edini pravi odgovor na krizo srednjih let je svojo moškost začeti živeti na Božji, Kristusov način: hvaležno sprejeti svoje življenje kot Očetov dar, ki smo ga zastonj prejeli, da bi ga podarili drugim (Jn 12,24). Vsak od nas je v srednjih letih povabljen, da začne zavestno sodelovati s skrivnostno dinamiko vsega stvarstva, z dinamiko ljubezni, ki nas vsak dan vabi, da sprejmemo življenje (uspeh), smrt (kriza) in vstajenje (preraščanje krhkosti). Avtorjeva konkretnost in praktičnost bo nagovorila marsikoga izmed nas. Povabim vas, da jo v dveh urah preberete na dušek, potem pa se je počasi lotite še v lopi. Lopa je pogovor med moškimi, podelitev osebne izkušnje. Lopa so skupine moških, ki počasi nastajajo po Sloveniji. Vsak izmed nas je strokovnjak za svojo lastno izkušnjo. In izkušnja vsakega je dragocena za druge moške. Samo razdeliti jo je treba. Knjiga in njeni praktični nasveti so seveda priporočljivi tudi za ženske, ki morate s takšnimi moškimi živeti. p. Viljem Lovše
“Misliš, da te žena kritizira, a ona te želi izboljšati”
“Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati”
Odnos med njo in njim, večna tema, večni izziv, večno približevanje in oddaljevanje. Predvsem o moškem pogledu na odnose in zakon smo se pogovarjali z jezuitom patrom Vilijem Lovšetom.
Ogromno se ukvarjate s skupinami za moške oziroma moško duhovnostjo. Kaj “možakarje”, kot pogosto pravite, v odnosu do žen(sk) najbolj skrbi, tišči, živcira? To, da moški žensk ne razumejo zares. Gre za drug način komunikacije in čutenja, gre za drugačno dojemanje sveta. John Gray v knjigi Moški so drugačni, ženske tudi razlaga, kako smo moški ranljivi in občutljivi glede učinkovitosti. “Padamo”, če nas nekdo skritizira, da smo nesposobni in neučinkovitosti.
Delaš ves dan, in ko prideš domov, žena začne tarnati, da te že dva meseca prosi za menjavo žarnice. Tedaj pomislim, da sta moja učinkovitost in sposobnost pod vprašajem. Ne razumem pa tega, da ona želi povedati svojo stisko, da želi biti slišana, sprejeta, dragocena. Ne da jaz nujno rešim vse težave.
Ampak žarnica pa še vedno ni zamenjana … Da … Ko te ženska kritizira, misliš, da te zaničuje, sporoča, da si nesposoben. Ona te pa želi izboljšati. Dobro je vedeti, na podlagi česa mi moški gradimo svojo identiteto. Predvsem v prvi polovici življenja, obdobju, ko gradiš svoj ego, živiš zase. Nekateri pa tako živijo vse življenje. Ko si zrel, svoje talente uporabljaš zato, da jih daruješ drugim. To je resnični smisel življenja. Ženske, ki se po naravi več darujejo, to ponavadi odkrijejo prej kot moški. Mi velikokrat to dojamemo šele, ko nas doletita krhkost in ranljivost.
Je pri moških torej bolj poudarjen ego? Seveda, ko imaš težave, se soočiš s svojim egom. Posledice sebičnega življenja te prisilijo v to, da razmišljaš, kaj je narobe. Vidiš, da so neuspehi posledice tvojega napačnega razumevanja življenja. Lahko si hiperbogat, a je v tebi ogromna praznina, ker živiš zase in iz sebe. Si v puščavi, peklu, praznini. Takrat se začneš spraševati, kaj je narobe. Tvoj ego je ozdravljen takrat, ko odkrije, da obstaja zato, da se podari. A to gre počasi, po delčkih, vsako leto po malo. Začneš spoštovati svojo krhkost, odpuščati sebi in drugim.
Odnos z ženo je najbolj dragocen in težak, ker ga različno doživljamo. Oboji pa smo občutljivi. Moški se zapremo, ženske pa se med sabo pogovarjajo in dajo čustva ven. Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati.
Katoliški pogled na spolnost. Zdi se, da nimajo veliko priložnosti prebrati o tem. Tudi na to temo pripravljate odmike. Kaj je v središču razprav?
Na naših odmikih za moške, pogovorih gre za podelitev izkušnje, vzajemno spoštovanje pri poslušanju. Vsak ima svojo zgodbo, smo si pa zelo podobni, saj smo navsezadnje moški. Vzpostavi se zaupno vzdušje v nas in nas vabi, da smo drug za drugega, ne zase. To je temeljna razsežnost spolnosti. Pri tovrstnih pogovorih dajemo drug drugemu moč za rast. Ko si v “ego” obdobju, je tudi spolnost lahko zelo egoistična. Stari človek, ego, se upira temu, da bi se podaril skozi spolnost.
Kje živim ljubezen do Boga? Tam, kjer jaz sem. Torej v ljubezni do žene, otrok, sodelavcev … Če samo sedim v kapeli in nič ne naredim, to nima smisla. Seveda pa molitev v kapeli lahko pripomore k dejavnejši ljubezni.
Katere so pasti upiranja? Kaj vam povedo udeleženci? Vsak svojo izkušnjo, na primer, kako je šlo s samozadovoljevanjem, pornografijo, kako je rasel odnos z ženo. Ko slišiš druge, dobiš moč, mir in hvaležnost za svojo izkušnjo, ki je ena od mnogih, ampak hkrati naša skupna. Smo spolna bitja, ki cvetimo, ko se podarjamo drugim. Gre za nenehno bitko z egom: včasih se zapremo, drugič ženo boli glava, tretjič …
Moč črpamo iz tega, da si upamo to povedati drug drugemu. Ko si sam, ko te zvija ego, da bi si vbrizgal lažni nadomestek odnosa, kar sta na primer pornografija in samozadovoljevanje, dobiš moč, da se temu upreš. Ker si slišal še deset drugih možakarjev, kako se borijo in jim to uspeva.
Danes je intimnost postala že kar javna, v reklamah jo na primer srečamo na vsakem koraku. Po drugi strani pa se intimnosti bojimo, saj ne želimo biti ranljivi. Kaj se dogaja?
Vsakodnevni izzivi, včasih so jim rekli skušnjave, so priložnost, da se odločim, v katero smer bom šel. Bo spolnost dar ali popredmetenje drugih? Tudi ko grem v napačno smer, iščem srečo in izpolnitev. Ampak samega sebe ne moreš osrečiti. Ko smo moški skupaj, začutimo, da smo dragoceni, vredni spoštovanja. Iz tega lahko drugače gradiš odnos do sebe, manj si posesiven in popredmeten. Avtomatsko je tega deležna tudi žena. Znova se obnovita spoštovanje do nje in podarjanje. Odnos se gradi neprestano, nenehno gre za približevanje in oddaljevanje.
Videti je, kot da bi ob smrti izgubili življenje. Ne, smrt je zadnja podaritev. Kristus se je podaril do konca. Zato je vstal. Dopolnjen, srečen človek je na križu, ker se je do konca izročil. Smrt ni več groza, od katere je treba bežati, ampak je cilj, novo rojstvO.
Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow
Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14
Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.
Adamova rana
Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?
Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?
Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.
V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.
Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.
Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.
Tako kot vaša.
(Odlomek iz knjige Očarljiva Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)
Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”
Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.
Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.
To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?
Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.
Kaj se dogaja z moškim libidom?
Izginja.
Veliko žensk si želi slediti moškemu…
… če je korekten.
Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?
Ne more. Saj bi bila nora, če bi!
Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?
Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.
Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?
Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.
Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?
No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.
Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.
Kaj pa vem, no. (Smeh.)
Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.
To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.
Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.
Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!
Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.
“Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa” (Jn 17,3).
Morda menimo, da se besede “večno življenje” nanašajo le na življenje po smrti onkraj groba. Sv. Pavel pa je zapisal: “Ne živim pa več jaz, ampak v meni živi Kristus”. Danes. Živeti v Kristusu pomeni imeti dostop do Boga Očeta, okušati večno življenje sedaj in tukaj.
Prosim: Sv. Jožef, pomagaj in nauči me prepoznati Kristusa v sedanjem trenutku.
“In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, …
Preberi si ...
OBJAVE V MEDIJIH
Sveti Jožef je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je znotraj svete družine pripadala, spremenil v popoln dar samega sebe, svojega življenja, svojega dela.
Preberi si ...
SKUPINE ZA MOŠKE
Skupine so namenjene možem, očetom in sinovom. Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite …
Preberi si ...
ZGODBE, ODMEVI
Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src.
Preberi si ...
FOTOGALERIJA
Fotogalerija – 2. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov
Oglej si ...
3. Velikonočna nedelja, 26.4.2020, Lk 24,13-35
“In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.”
»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala Jezusovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?
Poglejva, kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev. Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem, kar sta videla, pospeši njun korak.
Visoka pesem lepo osvetli moč gorečega srca: »Spala sem, a moje srce je bedelo. Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj« (5,2–6).
Jezusovo trpljenje je tisto, kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nama. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor tvojega in mojega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nama, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videla njegov obraz, lahko zadušijo. Midva sama stvari nikdar ne bi postavila tako, kakor jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo.
Šele ko z branjem in premišljevanjem Svetega pisma sprejmeva Božji način delovanja in Božje misli, najine oči lahko spregledajo.
Ogenj, ki zagori v nama, je vnaprejšnje okušanje tega, kar bova videla. Goreče srce zaznava, da se bo tvoje in moje hrepenenje uresničilo, čeprav ne veva kdaj. Najino najgloblje hrepenenje je namreč, da bi videla Gospoda iz obličja v obličje. Ko ga srce končno ugleda, je blaženo, srečno in v blagoslovu. To, za kar si Gospod nenehno prizadeva, ustreza prav temu hrepenenju tvojega in mojega srca. A ker so njegove misli tako drugačne od najinih, mora še vedno nenehno izginjati izpred najinih oči.
Ko se enkrat le odprejo in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej k Cerkvi in nato v svet. V Cerkvi je najino videnje Vstalega potrjeno. Podeliva ga z brati in sestrami. Cerkev nama omogoča, da lahko uzreva resnico o Bogu in resnico človeškega srca. V vzajemni povezanosti pričujemo svetu o Vstalem, ga iščemo, si ga podarjamo in sprejemamo. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. A ta počitek je drugačen od tega, kar si zamišljamo. Gotova pa sva lahko, da je počitek resničen. V tem dogajanju je skrita vsa skrivnost življenja.
Če to upoštevava, laže razumeva cerkvene očete, da je resnična ovira za duhovno rast neobčutljivost, zaprtost za skrivnost Boga. Ne oddaljujejo naju od njega najini grehi, ampak neobčutljivost zanj, kar je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti ogenj v nama ugasne. A le če je ogenj živ, se najine oči lahko odprejo in lahko resnično vidiva Gospoda, ostajava v veselju in pomagava, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš sodelovati tudi ti?
Sveti Jožef je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je znotraj svete družine pripadala, spremenil v popoln dar samega sebe, svojega življenja, svojega dela. Ob njegovem godu smo v Svetovalnici govorili o vlogi današnjega moža, očeta… Z nami so bili možje, ki svojo duhovnost krepijo v skupinah za moške.
Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite ali pa povabite druge može in fante po predhodnem dogovoru s kontaktno osebo.
Nekatere skupine so še v nastajanju, vse skupaj pa so spodbuda, da zasnujete skupino tudi v vašem kraju. Pri tem vam je lahko v pomoč:
p. Viljem Lovše s predstavitvenim predavanjem o moški duhovnosti in metodi dela v skupini za moške (Kontakt: p.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626),
gradivo za srečanja, ki ga po dogovoru dobite po e-pošti,
Možje sv. Jožefa Ljubljana Možje sv. Jožefa Ljubljana srečanja: vsak četrti torek v mesecu od 18.45 do 22h kje: Ulica stare pravde 11, Ljubljana kontakt: koordinator Branko Cvelbar, 031 625 888, branko.cvelbar@gmail.com
Možje Štepanja vas Možje Štepanja vas srečanja: vsak četrti ponedeljek v mesecu kje: Mekinčeva 3, Ljubljana kontakt: Jakob Štrbenk, 031 516 872, jakob.strbenk@gmail.com duhovni asistent: Matej Štravs, 031 434 520, matej.stravs@rkc.si
Možje sv. Jožefa Škofja Loka Možje sv. Jožefa Škofja Loka srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu od 20h-22h kje: Cankarjev trg 13, Škofja Loka kontakt: Luka Klobučar, 031 227 994, lukaklo@gmail.com duhovni asistent: g. Matej Nastran, 031 463 828, matej.nastran.ml@rkc.si
Moška skupina Velenje sv. Martin Moška skupina Velenje sv. Martin srečanja: vsak tretji četrtek od 20h-23h kje: Šmarška cesta 2, Velenje kontakt: Miran Razboršek, miran_razborsek@t-2.net duhovni asistent: g. Janko Rezar, 031 367 839, janko.rezar@rkc.si
Moška skupina Polhov Gradec Moška skupina Polhov Gradec srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu kje: Polhov Gradec 31 kontakt: Simon Purger, 031 812 172, simonpurger@gmail.com duhovni asistent: g. Bogdan Oražem, 01 364 51 24, bogdan.orazem@siol.net
Možje sv. Jurija Mozirje Možje sv. Jurija Mozirje srečanja: enkrat mesečno po predhodnem dogovoru kje: župnišče Mozirje, Cesta na Vrhe 2, Mozirje duhovni asistent: g. Sandi Koren, 031 461 700, sandikoren@gmail.com
Možje sv. Jožefa Celje Možje sv. Jožefa Celje kje: Župnija Celje – Sv. Cecilija, Breg 18, Celje kontakt: Sašo Štampe, 040 796 034, saso.stampe@gmail.com duhovni asistent: p. Primož Kovač, 041 780 109, primoz.kovac@rkc.si
Skupina mož sv. Mihaela, Radlje Skupina mož sv. Mihaela, Radlje duhovni asistent: p. Viljem Lovše, 041 632 626, p.vili.lovse@gmail.com
Skupina mož Novo mesto Skupina mož Novo mesto duhovni asistent: p. Krizostom Komar, 041 347 069, krizostom.komar@rkc.si
Moška skupina Maribor sv. Magdalena Moška skupina Maribor sv. Magdalena kontakt: p. Ivan Hočevar, 041 286 352, ivan.janez@gmail.com
Možje sv. Jurija v Šturjah Možje sv. Jurija v Šturjah srečanja: ob 19h (19.1.) kje: Levstikova 1, 5270 Ajdovščina duhovni asistent: g. Zoran Zornik, 041 673 292, zoran.zornik@rkc.si splet: http://zupnija-sturje.rkc.si
Moška skupina v župniji Preska Moška skupina v župniji Preska Kdaj: vsak 2. torek v mesecu ob 19.30. Kje: v Pastoralnem domu Valentina Oblaka, Preška cesta 33, 1215 Medvode Koordinar: Iztok Žebovec, 030/813-509, iztok.zebovec@rkc.si ali iztok.zebovec@siol.net
Možje sv. Jožefa Slivinca pri Mariboru Možje sv. Jožefa Slivinca pri Mariboru srečanja: vsako drugo sredo v mesecu kje: župnišče, K cerkvi 9, Slivnica pri Mariboru koordinator skupine: Zlatko Pintar, 051691319, zlatko.pintar58@gmail.com duhovni asistent: Jože Šomen, župnik, 031590556
Možje sv. Jožefa kamniške dekanije Možje sv. Jožefa kamniške dekanije srečanja: vsak zadnji PONEDELJEK v mesecu od 19.00 do 22h kje: Raspov prehod 2, Kamnik kontakt: Janez Kunc, 041 599 578, janez_kunc@t-2.net duhovni asistent: Luka Demšar, (01) 831 92 90, zu.kamnik@rkc.si
Možje sv. Jožefa Cerklje na Gorenjskem Možje sv. Jožefa Cerklje na Gorenjskem srečanja: vsak prvi ponedeljek v mesecu po večerni maši (koledar srečanj na spletni strani) kje: Dvorana Jožefa Kvasa, Trg Davorina Jenka 14, 4207 Cerklje kontakt: Boris Jereb, boris.jereb@t-2.net, 040 545 765 duhovni asistent: mag. Jernej Marenk, 04 252 82 00, jernej.marenk@rkc.si, splet: MSJ Cerklje
Moška skupina sv. Jožefa Goriče Moška skupina sv. Jožefa Goriče srečanja: vsak zadnji torek v mesecu ob 20. uri kje: župnišče Goriče, del cerkve Sv. Andreja kontakt: Janez Vevar, 041 991 958, janez.vevar@gmail.com duhovni asistent: g. župnik Branko Balažic, 041 760 352, branko.balazic@salve.si
Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika srečanja: vsaka druga sreda v mesecu kje: srečanje se začne s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki kontakt: Ivo Pivk, 051 605 653, ivo.pivk@aktanta.si
Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro srečanja:ob sredah, vsakih 14 dni ob 19:30 kje: prostori pošte ob cerkvi kontakt: Luka Mavrič, 051 319 433, mavric.luka@gmail.com
Moška skupina sv. Jožef, Studenci Moška skupina sv. Jožef, Studenci srečanja: vsak drugi petek ob 20h kje: pri sv. Jožefu v Mariboru. kontakt: Franček Bertolini, 051 328 924, francesco.bertolini@rkc.si duhovna asistenta: kapucin Vinko Škafar 02 420 25 78 (kontakt samostana) in župnik Franček Bertolini
MOSJI, Divji v srcu MOSJI, Divji v srcu srečanja: vsako 1. in 3. nedeljo v mesecu ob 20.00 kje: župnišče Ljubljana Trnovo kontakt: Nejc Panič, nejc.panic@gmail.com, 031 028 028, Matej Križanič, matej.krizanic@gmail.com, 031 752 251
Možje za Kristusa Možje za Kristusa srečanja: zadnji petek v mesecu ob 19.00 kje: župnišče Ljubljana Trnovo kontakt: Martin Treven, 040 739 545, martin.treven@gmail.com, David Krevs, 031 854 532, davidkrevs@gmail.com
Možje pri Lovrencu na Pohorju Možje pri Lovrencu na Pohorju srečanja: torek (po dogovoru) ob 18.30 kje: župnišče Lovrenc na Pohorju kontakt: Janez Ajd, 041 674 524, monte@siol.net duhovni asistent: Damjan Mlinarič, 02 675 16 31, damjan.mlinaric@gmail.com
Skupina mož Maribor-1 Skupina mož Maribor-1 srečanja: vsak tretji četrtek v mesecu (zaprtega tipa) koordinator: Kristian Bošak, 040 237 515, kristian.bosak@rkc.si duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
Skupina mož Bevke Skupina mož Bevke srečanja: po dogovoru ob predavanjih različnih gostov kje: župnišče Bevke, Bevke 42 vodi: g. župnik Janez Očkon, 01/75 69 853, zupnijski.urad.bevke@siol.net
Legenda: Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške
Skupine so del Mednarodnega združenja mož Svetega Jožefa (MOSJI)
Skupine delujejo po drugih metodah
Moške skupine (Skupine mož sv. Jožefa)
Skupine delajo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške. Do sedaj jih je obiskalo že okoli 500 mož.
Naj pričujejo predvsem izjave udeležencev rednih mesečnih srečanj Možakarjev sv. Jožefa, ki se sestajajo pri Sv. Jožefu na Poljanah. V več drugih mestih in krajih deluje po isti metodi že 11 skupin, nekatere pa so v ustanavljanju.
Pričevanja:
»Ko sem drugo leto zapored za vikend obiskal Odmik za moške, sem začutil potrebo po stalni, za življenje potrebni duhovni rasti v resni družbi mož, ki v odprtosti in zaupanju opogumljajo drug drugega.«
»Če hočem poslušati in slišati soborce na srečanju možakarjev, se mi ni potrebno do vseh vedenj in modrosti prebiti skozi lastne poraze.«
»Duhovni oče Vili nas iz življena za življenje s prehojenimi in preizkušenimi znanji domiselno vodi med čermi življenja.«
»V prijateljskem in zaupnem ozračju lahko pokažem tudi svoja čustva, s katerimi moram kot moški včasih tako skopariti.«
»Vsakomesečno srečanje me napolni z novimi spoznanji, prekaljenimi izkušnjami in vitalnimi močmi. Vsakič odhajam v gotovem upanju in veselju, da se kmalu srečamo ob izviru, ki ga skupaj napajamo.«
»Iz pripovedovanja starejšega sopotnika sem spoznal, zakaj sva z ženo iz zaljubljencev postala tekmeca. V nadaljevanju pa tudi kako po težavah in padcih, tekmovalno energijo porabiti za ustvarjanje sinergije.«
»Slišal sem, da je vsaka drugačnost zakonca, lahko tudi zoprna, praviloma dopolnitev mojih mankov.«
»Od moža in očeta s kilometrino sem slišal, da je za mojo rast potrebno sodelovanje in ne tekmovanje. Sodelovanje in dopolnjevanje pa je modrost vzgoje. Otroci se namreč vzgajajo prek opazovanja in doživljajsko posnemajo naša starševska ravnanja in čustvovanja.«
»Od mož sem se naučil, da povem, če si kaj želim, če me je česa strah, če sem prizadet, žalosten. Prej sem mislil, da se o tem ne sme govoriti, kaj šele priznati in pokazati kakšno čustvo.«
Na duhovnih vajah za zakonce v Ilirski Bistrici sva z Vidom Kregarjem izmenjala nekaj besed o moških. Spomnil sem se na prvi odmik za moške v divjini leta 2016. Vido je izkušen jamar in možak, ki ogromno hodi peš in pozna ljubo Slovenijo kot le malokdo. Takoj je naredil načrt za pot. Sijajno. Hvala Vido. Pa smo ga izvedli. Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src. Sam sem skrbel za duhovni del. Ker me koleno ne uboga in čakam na operacijo, sem se vozil na dogovorjene točke. Skupaj smo maševali in razmišljali o naši poti iz Jerihe v Jeruzalem. K sreči je Nekdo prišel iz Jeruzalema v Jeriho, da nam kaže pot nazaj in nas vodi. Začeli smo z Abrahamom, ki ga je Bog povabil na pot in iz egoista oblikoval darovalca in svojega sogovornika in sodelavca. Nadaljevali smo s priliko o Samarijanu, ki hodi z nami in ozdravlja na smrt pretepene in zapuščene. Glavno vprašanje je: “Komu sem jaz bližnji?” Bogataš in ubogi Lazar sta nas povabila v premišljevanje resnice, da večno življenje okušamo že v sedanjosti, če ne opuščamo dobrega, ki ga je Bog položil v nas, da bi ga delili s sopotniki in sodobniki. Višji cestninar Zahej se odpravi na pot, da bi od daleč videl Jezusa in ohranil svoj nadzor, potem pa ob njem odkrije svojo resnično istovetnost in postane darovalec in starešina. Za slovo nas je naš dvojček Tomaž spodbudil, da se ga vedno lahko dotaknemo v svojih ranah in ranah drugih. Danes jih ne manjka. Skupna pot, znoj, sonce, prenašanje napora, dež in smrčanje omogočata, da odkrivamo cilj poti, ki je ves čas v nas: ples Božanske Trojice, ki vse podarja, se po vsem podarja in nas vabi za mizo življenja kot svoje sinove in hčere, ki smo drug drugemu lahko bratje in sestre (p. Viljem Lovše).
Kako so omenjeno duhovno pot možje praktično doživljali, pa si preberite spodaj:
dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid
Zbrali smo se ob 7h v Kamniku pod Krimom, pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.
Na Rakitni, pri zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga rakičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.
Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče sv. Vida smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je ponudil, kot protiuslugo, našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci, morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski, dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.
Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam. Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, ne povedati nikom
1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid
Zbrali smo se ob 7 uri v Kamniku pod Krimom pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.
Na Rakitni, pri poznem zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga Raktičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.
Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče pri sv. Vidu smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je kot protiuslugo ponudil našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so ga nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.
Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam… Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, nikomur ne povejte, da je bil na voljo tudi tuš.
2. dan: Sv. Vid – Gora
Hoja se je pričela ob 5:30 s kavo po želji, z ali brez ter blagoslovom popotnikov. Zajtrk smo si privoščili na Krpanovem pragu, v zavetju cerkve sv. Urha. Pod vplivom za slovensko istovetnost pomembnega lika je sledilo še razmišljanje o Emi Krški in njenem vplivu na slovenski prostor. Okrepljeni smo nadaljevali pot na Bloško planoto. V glavnem smo hodili po cesti in kljub temu, da vročina ni bila prehuda je bil skok v Bloško jezero več kot navdušujoč. Ob 10h še ni bilo gneče, voda pa je bila prima. Nekateri so tekočino rajši pretakali po grlu v senci na obali.
S posebno tekočino za pranje zob, ki jo ne boste našli na noben seznamu pohodniške opreme, smo si ves čas poti razkuževali dihalne poti, tako da kljub divjini primernim razmeram (predvsem ponoči) nihče na poti ni zbolel. Verjetno je, da je tekočina pripomogla k boljši volji tudi potem, ko so noge in ramena že pošteno javljale sporočila o preobremenjenosti.
Vido je sredi ceste pobral onemoglo ptico, ki smo jo poskušali napojiti in nahraniti, vendar je bila tako uboga, da niti ni hotela odpreti kljuna. Morda je bilo zanjo zadoščenje že to, da je bolje da leži v travi v senci, kjer smo jo pustili, kot sredi ceste.
Pot se je nadaljevala po ravnini Bloške planote, kjer smo že malo hodili po svoje, nekateri, npr. Marko, so poslušali glasbo, nekateri premišljevali in spet drugi srečevali stare znance. Medsebojni pogovori so bili zabavni, duhovni, poglobljeni ali pa tudi ne, zgodovinski oziroma na kratko – zelo življenjski. Tako se je današnja pot končala na Gori na grobu Magdalene Gornik, slovenske mistkinje.
Po maši in večerji iz nahrbtnika je narava, ko smo že bili pod streho, pokazala nekaj svojih obrazov. Najprej veter s točo, v naslednjem trenutku že dramatičen ples oblakov pred zahajajočim soncem in mavrico na vzhodu. Sveti Angel, varuh moj….Lahko noč.
3. dan: Gora – Babno polje
Župnik Anton Dobrovoljc nas je pospremil na pot in kot se je izkazalo kasneje, precej po bližnjicah, tako da smo lahko ta dan veliko več časa, kot je bilo predvideno, posvetili počitku. Prvi daljši postanek za zajtrk je bil kar v slaščičarni v Loškem potoku. Okrepljeni smo pot nadaljevali z vrtčevskimi otroki, zato je bolj otročje med nami zaskrbelo v katero vrsto spadamo…edina razlika za vzgojiteljice je bila, da smo imeli mi malo večji besedni zaklad.
Sledila je pot skozi že malo bolj ta prave, samotne gozdove. Gležnji in ramena so se pričela utrjevati, zato je hoja postajala užitek. Upanje, da bomo zmogli se je pokazalo tudi v bolj sproščenih pogovorih. Cilj Babno polje dosežen.
Pater Vili, ki je vedno od daleč prišel na dogovorjen kraj za mašo, je sprožil debato o zavedanju zdrave prehrane. Sedaj je na dieti, Uroš pa tudi, ker ga je ‘štihnila’ sladkorna. Res smiselno je torej gledati na to kaj, kdaj in kako se jé. To nas ni odvrnilo od naročila pizze, ki je bila, kot se je kasneje izkazalo, edina kuhana hrana v petih dneh. Posebna komisija je presojala ponudbi za prenočišče in na koncu je zmagala ponudba prijazne gostilničarke Nataše, ki nam je zrihtala brezplačno prenočevanje kar na podstrehi gostilne. Omeniti velja še Američana iz Kalifornije, ki je prišel v Slovenijo po poti Via Dinarica. Hitro, kot bi mignil je bilo tudi zanj urejeno prenočišče in prevoz za naslednji dan. Turbo prijazni ljudje, res.
Po maši je sledil še pogovor pred cerkvijo z gospo Magdo, o življenju v Babnem polju, o foto-škljocanju medvedov, najbližji trgovini (ta velika je oddaljena 33km), o vremenskih pogojih za pridelavo hrane (pozimi je tu prek -30 oC) in izzivih mladih. Zeeehhhh, spat bo treba.
4. dan: Babno polje – Gomance
Od tu naprej je bila obljubljena bolj divja pot in res, naši postanki so bili omejeni na zaprte lovske ali gozdarske koče. Zalog vode je bilo kolikor jih je bilo, izvira in hiše pa nikjer. Končno divjina, končno izziv! O prisotnosti človeka so pričali samo spomeniki preteklih vojn in skladovnice drv, ki so vse pod videonadzorom. Kako ta zares deluje sredi ničesar prepuščamo domišljiji. Zaradi bližine hrvaške meje smo začeli opažati prazne policijske terence. Nas opazujejo iz grmovja? Verjetno.
Tekočina za pranje zob ni pomagala enemu izmed nas, ki se mu je pojavila bolečina v kolenu. Naenkrat. Izkušen skavt ga je oskrbel s povojem in žavbo, preostali smo prevzeli težo njegovega nahrbtnika in je počasi šlo. Zapeli smo tudi eno bojno pesem v čast sv. Duhu in je šlo še bolje. A se č’mo vr’nt – ni govora – naprej! Zaradi najdaljšega odseka naše ture smo se učili lekcije ležanja v travi. Nepredstavljivo, možakarji v tišini ležijo v travi na planini Vala, nič ne delajo, nič ne govorijo, samo premišljujejo, spijo in uživajo.
Čeprav smo še v prejšnjem trenutku kleli čez Hrvate, smo že v naslednjem ob mejni tabli zmolili za njih Oče naš. S tem smo pokazali naše nestrinjanje s tem, da se nič ne da narediti. Ves dan med hojo ob meji smo imeli mir pred patruljami, zvečer pa se je vse spremenilo. Najprej vojska, nato še policija. Ker smo bili izkušeni možakarji, smo si pridobili njihovo zaupanje. Hkrati smo z vojsko opravili nekaj blagovne menjave in kadarkoli kasneje smo se ponovno srečali, zadnjič malo pred ciljem, smo si mahali v pozdrav. Da bi kar sami obvestili vse, kdo smo in kje smo ni prišlo v poštev, saj smo bili v popolnem komunikacijskem zavetrju, okenca za plačilo turistične takse pa tudi nismo iskali. Pripraviti si je bilo potrebno prenočišče, pomesti razbito keramiko in steklo okenskih šip, nanesti plohe za pod spalko. Demokratično smo se porazdelili tri na tri, zgornji in spodnji dom – eni smo spali zunaj nekateri notri. Noč je bila mirna, brez dežja, luč z neba se pa ni dala ugasnit.
5. dan: Gomance – Ilirska Bistrica
Spanje res ni bilo presežek udobja, zato pa je bil višinski zrak precej boljši kot tisti v hišah. Ob šesti uri zjutraj smo že hiteli proti svojemu cilju. Po gozdu, kjer smo hodili je vse podrejeno sečnji in spravilu lesa in za nepoučenemu se zdi veliko število šleparjev s hlodi presenetljivo. Ravnamo odgovorno s tem lesom ali gre samo za dobiček? Kratek postanek za hrano na razgledišču nad vasjo Žabiče in spet naprej proti dolini. Po zaslugi Mihove navigacije smo spet ubrali nekaj bližnjic. To nam je prišlo prav, saj je bil zrak vroč in vlažen. Rastje se je od starta današnje etape kar dvakrat spremenilo, spremenila se je tudi geološka sestava tal. Še zadnjih 7 do 10 km, odvisno od tega kje greš do Ilirske Bistrice smo zmogli. Sledila je maša pri sv. Juriju, simbolično, boj je dobljen. Nekatere od nas je zaskrbelo, ker smo pri maši spali, vendar nas je Vili potolažil, da je, med drugimi, tudi sv. Jožef dobil najpomembnejša sporočila med spanjem.
Izmed vseh misli na petih listih za pomoč pri razmišljanju so nam ostale v spominu tele stvari:
– da je treba biti pozoren, da ne bomo sebe in drugih zafiksali. Da prosimo tudi za druge, da se ne zafiksajo; Vido sicer pravi, da so fiksi zelo pomembni, saj jamarji nanje pritrjujejo vrvi na katere potem obešajo svoje truplo in življenje, dokler ga je še kaj v njem.
– da je pomembnejša pot kot cilj, ampak tudi poti ni brez cilja,
– da se je smiselno ustaviti in se skloniti k človeku, ki trpi, saj profitirata oba; rane trpečega pa tudi malo manj skelijo; nekaj se skupaj zlepi, kar je razbito,
– samospraševanje pred Bogom je temeljno – prikazovati slike svojega življenja Bogu in čakati na njegov odgovor in potem nadaljevati pogovor z njim – osebna vera,
– darovati sebe, svoje telo, bližnjim.
Skupno smo torej prehodili pribl. 115 km, aktivne hoje je bilo okrog 30 ur. Volkov in medvedov nismo srečali, čeprav so bili nenehno v naših mislih in pogovorih. Dež nas je ohlajal samo nekaj zadnjih kilometrov poti, oblaki so nam večinoma prihajali na pomoč, kadar nismo hodili po gozdu. Recite, kar hočete, bili smo naprej vzeti, kar se tiče vremena. In kar pride samo po sebi, vsi smo se malo stanjšali.
Koliko žuljev je imel vsak od nas, pa vam ne povemo. Pridite pogledat sami. Zagotavljamo vam, da je izkušnja lepa in vredna vseh naporov. Hvala Bogu, in Viliju, za to izkušnjo! Bolj skuliranega tipa, kot je bil naš vodnik Vido, ne boste našli. Hkrati pa se mu za njegovo odgovornost, izkušenost in občutek varnosti vsi iskreno zahvaljujemo. Se vid’mo še kdaj.
Delavnica Moja osebna zgodba je metoda osebnostne rasti, ki pomaga povezati posamezne življenjske izkušnje v smiselno celoto. Po posebni metodi udeleženci ustvarjajo zapise v delovni zvezek, dnevnik, ki ima natančno strukturo.
Če krepimo duha, to izredno pomaga tudi psihi in telesu. Če je duh mrtev tudi psiha in telo životarita in propadata. Na duhovnih vajah s postenjem krepimo vse tri razsežnosti naše osebe in občestvenosti. Vsi v Njem, On v vseh, vsi za vse, vsi vsem, dar in blagoslov.
info@moskaduhovnost.si
Morda menimo, da se besede “večno življenje” nanašajo le na življenje po smrti onkraj groba. Sv. Pavel pa je zapisal: “Ne živim pa več jaz, ampak v meni živi Kristus”. Danes. Živeti v Kristusu pomeni imeti dostop do Boga Očeta, okušati večno življenje sedaj in tukaj.
»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala Jezusovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?
