KAKO SVA SI RAZLIČNA…

Kruh Besede

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog

Na spletni strani lahko najdete moja razmišljanja ob božji besedi za vsak dan. Povabljeni!

Je sveti Jožef lahko vzor tudi danes?

https://avdio.ognjisce.si/oddaja/svetovalnica_2019_03_19

Sveti Jožef je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je znotraj svete družine pripadala, spremenil v popoln dar samega sebe, svojega življenja, svojega dela. Ob njegovem godu smo v Svetovalnici govorili o vlogi današnjega moža, očeta… Z nami so bili možje, ki svojo duhovnost krepijo v skupinah za moške.

Krščanske skupine za moške v Sloveniji

Skupine so namenjene možem, očetom in sinovom.

Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite ali pa povabite druge može in fante po predhodnem dogovoru s kontaktno osebo.

Nekatere skupine so še v nastajanju, vse skupaj pa so spodbuda, da zasnujete skupino tudi v vašem kraju. Pri tem vam je lahko v pomoč:

• p. Viljem Lovše s predstavitvenim predavanjem o moški duhovnosti in metodi dela v skupini za moške (Kontakt: p.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626),
• gradivo za srečanja, ki ga po dogovoru dobite po e-pošti,
• možnost objav na spletni strani moskaduhovnost.si,
• udeležba na Odmikih za moške.

Skupine mož

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Skupine mož: 46.049800, 14.506800

	Možje Šmartno pri Litiji Možje Šmartno pri Litiji srečanja: po dogovoru enkrat mesečno duhovni asistent: g. Marko Mohor Stegnar, marko.mohor.stegnar@rkc.si, 031 721 747 koordinator: Janez Dular janez.dular@gmail.com
	Moška skupina Cirkovce Moška skupina Cirkovce srečanja: enkrat mesečno duhovni asistent: g. Janko Strašek, janko.strasek@rkc.si
	Možje sv. Jožefa Ljubljana Možje sv. Jožefa Ljubljana srečanja: vsako četrto sredo v mesecu od 18.45 do 22h kje: Antonov dom, Tržaška cesta 85, 1000 Ljubljana kontakt: Marko Erent, 041 596 319, marko@erent.si duhovni asistent: p. Viljem Lovše, 041 632 626. p.vili.lovse@gmail.com
	Možje Štepanja vas Možje Štepanja vas srečanja: vsak četrti ponedeljek v mesecu kje: Mekinčeva 3, Ljubljana kontakt: Jakob Štrbenk, 031 516 872, jakob.strbenk@gmail.com duhovni asistent: Matej Štravs, 031 434 520, matej.stravs@rkc.si
	Možje sv. Jožefa Škofja Loka Možje sv. Jožefa Škofja Loka srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu od 20h-22h kje: Cankarjev trg 13, Škofja Loka kontakt: Luka Klobučar, 031 227 994, lukaklo@gmail.com duhovni asistent: g. Matej Nastran, 031 463 828, matej.nastran.ml@rkc.si
	Moška skupina Velenje sv. Martin Moška skupina Velenje sv. Martin srečanja: vsak tretji četrtek od 20h-23h kje: Šmarška cesta 2, Velenje kontakt: Miran Razboršek, miran_razborsek@t-2.net duhovni asistent: g. Janko Rezar, 031 367 839, janko.rezar@rkc.si
	Moška skupina Polhov Gradec Moška skupina Polhov Gradec srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu kje: Polhov Gradec 31 kontakt: Simon Purger, 031 812 172, simonpurger@gmail.com duhovni asistent: g. Bogdan Oražem, 01 364 51 24, bogdan.orazem@siol.net
	Možje sv. Jurija Mozirje Možje sv. Jurija Mozirje srečanja: enkrat mesečno po predhodnem dogovoru kje: župnišče Mozirje, Cesta na Vrhe 2, Mozirje duhovni asistent: g. Sandi Koren, 031 461 700, sandikoren@gmail.com
	Možje sv. Jožefa Celje Možje sv. Jožefa Celje kje: Župnija Celje – Sv. Cecilija, Breg 18, Celje kontakt: Sašo Štampe, 040 796 034, saso.stampe@gmail.com duhovni asistent: p. Primož Kovač, 041 780 109, primoz.kovac@rkc.si
	Moška skupina Koper sv. Marko Moška skupina Koper sv. Marko kje: Kvedrova 17, Koper duhovni asistent: g. Ervin Mozetič, mozjesvetegajozefa.koper@gmail.com splet: http://zupnija-kopersvetimarko.rkc.si
	Skupina mož sv. Mihaela, Radlje Skupina mož sv. Mihaela, Radlje duhovni asistent: p. Viljem Lovše, 041 632 626, p.vili.lovse@gmail.com
	Skupina mož Novo mesto Skupina mož Novo mesto koordinator: Miha Vrbinc, miha.vrbinc@gmail.com duhovni asistent: p. Krizostom Komar, 041 347 069, krizostom.komar@rkc.si
	Moška skupina v župniji Preska Moška skupina v župniji Preska Kdaj: vsak 2. torek v mesecu ob 19.30. Kje: v Pastoralnem domu Valentina Oblaka, Preška cesta 33, 1215 Medvode Koordinar: Iztok Žebovec, 030/813-509, iztok.zebovec@rkc.si ali iztok.zebovec@siol.net
	Možje sv. Jožefa Cerklje na Gorenjskem Možje sv. Jožefa Cerklje na Gorenjskem srečanja: vsak prvi ponedeljek v mesecu po večerni maši (koledar srečanj na spletni strani) kje: Dvorana Jožefa Kvasa, Trg Davorina Jenka 14, 4207 Cerklje kontakt: Boris Jereb, boris.jereb@t-2.net, 040 545 765 duhovni asistent: mag. Jernej Marenk, 04 252 82 00, jernej.marenk@rkc.si, splet: MSJ Cerklje
	Moška skupina Kanal Moška skupina Kanal srečanja: enkrat mesečno kontakt: Jakob Merljak, 031 417 012
	Možje Vipavski križ Možje Vipavski križ srečanja: enkrat mesečno duhovni asistent: g. Rafko Klemenčič, rafko.klemencic@rkc.si, 041862636 koordinator: Tomaž Makovec, tomazmat@gmail.com
	Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika srečanja: vsaka druga sreda v mesecu kje: srečanje se začne s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki kontakt: Ivo Pivk, 051 605 653, ivo.pivk@aktanta.si
	Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro srečanja:ob sredah, vsakih 14 dni ob 19:30 kje: prostori pošte ob cerkvi kontakt: Luka Mavrič, 051 319 433, mavric.luka@gmail.com
	Moška skupina sv. Jožef, Studenci Moška skupina sv. Jožef, Studenci srečanja: vsak drugi petek ob 20h kje: pri sv. Jožefu v Mariboru. kontakt: Franček Bertolini, 051 328 924, francesco.bertolini@rkc.si duhovna asistenta: kapucin Vinko Škafar 02 420 25 78 (kontakt samostana) in župnik Franček Bertolini
	Skupina mož Maribor-1 Skupina mož Maribor-1 srečanja: vsak tretji četrtek v mesecu (zaprtega tipa) koordinator: Kristian Bošak, 040 237 515, kristian.bosak@rkc.si duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
	Skupina mož Maribor-2 Skupina mož Maribor-2 koordinator: Milan Čivre, milan.civre@gmail.com duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
	Skupina mož Bevke Skupina mož Bevke srečanja: po dogovoru ob predavanjih različnih gostov kje: župnišče Bevke, Bevke 42 vodi: g. župnik Janez Očkon, 01/75 69 853, zupnijski.urad.bevke@siol.net

Legenda:
Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške

Skupine so del Mednarodnega  združenja mož Svetega Jožefa (MOSJI)

Skupine delujejo po drugih metodah

Moške skupine (Skupine mož sv. Jožefa)

Skupine delajo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške. Do sedaj jih je obiskalo že okoli 500 mož.
Naj pričujejo predvsem izjave udeležencev rednih mesečnih srečanj Možakarjev sv. Jožefa, ki se sestajajo pri Sv. Jožefu na Poljanah. V več drugih mestih in krajih deluje po isti metodi že 11 skupin, nekatere pa so v ustanavljanju.

Pričevanja:

»Ko sem drugo leto zapored za vikend obiskal Odmik za moške, sem začutil potrebo po stalni, za življenje potrebni duhovni rasti v resni družbi mož, ki v odprtosti in zaupanju opogumljajo drug drugega.«

»Če hočem poslušati in slišati soborce na srečanju možakarjev, se mi ni potrebno do vseh vedenj in modrosti prebiti skozi lastne poraze.«

»Duhovni oče Vili nas iz življena za življenje s prehojenimi in preizkušenimi znanji domiselno vodi med čermi življenja.«

»V prijateljskem in zaupnem ozračju lahko pokažem tudi svoja čustva, s katerimi moram kot moški včasih tako skopariti.«

»Vsakomesečno srečanje me napolni z novimi spoznanji, prekaljenimi izkušnjami in vitalnimi močmi. Vsakič odhajam v gotovem upanju in veselju, da se kmalu srečamo ob izviru, ki ga skupaj napajamo.«

»Iz pripovedovanja starejšega sopotnika sem spoznal, zakaj sva z ženo iz zaljubljencev postala tekmeca. V nadaljevanju pa tudi kako po težavah in padcih, tekmovalno energijo porabiti za ustvarjanje sinergije.«

»Slišal sem, da je vsaka drugačnost zakonca, lahko tudi zoprna, praviloma dopolnitev mojih mankov.«

»Od moža in očeta s kilometrino sem slišal, da je za mojo rast potrebno sodelovanje in ne tekmovanje. Sodelovanje in dopolnjevanje pa je modrost vzgoje. Otroci se namreč vzgajajo prek opazovanja in doživljajsko posnemajo naša starševska ravnanja in čustvovanja.«

»Od mož sem se naučil, da povem, če si kaj želim, če me je česa strah, če sem prizadet, žalosten. Prej sem mislil, da se o tem ne sme govoriti, kaj šele priznati in pokazati kakšno čustvo.«

A SMO, A NISMO? ODMIK ZA MOŠKE V DIVJINI

Na duhovnih vajah za zakonce v Ilirski Bistrici sva z Vidom Kregarjem izmenjala nekaj besed o moških. Spomnil sem se na prvi odmik za moške v divjini leta 2016. Vido je izkušen jamar in možak, ki ogromno hodi peš in pozna ljubo Slovenijo kot le malokdo. Takoj je naredil načrt za pot. Sijajno. Hvala Vido. Pa smo ga izvedli. Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src. Sam sem skrbel za duhovni del. Ker me koleno ne uboga in čakam na operacijo, sem se vozil na dogovorjene točke. Skupaj smo maševali in razmišljali o naši poti iz Jerihe v Jeruzalem. K sreči je Nekdo prišel iz Jeruzalema v Jeriho, da nam kaže pot nazaj in nas vodi. Začeli smo z Abrahamom, ki ga je Bog povabil na pot in iz egoista oblikoval darovalca in svojega sogovornika in sodelavca. Nadaljevali smo s priliko o Samarijanu, ki hodi z nami in ozdravlja na smrt pretepene in zapuščene. Glavno vprašanje je: “Komu sem jaz bližnji?” Bogataš in ubogi Lazar sta nas povabila v premišljevanje resnice, da večno življenje okušamo že v sedanjosti, če ne opuščamo dobrega, ki ga je Bog položil v nas, da bi ga delili s sopotniki in sodobniki. Višji cestninar Zahej se odpravi na pot, da bi od daleč videl Jezusa in ohranil svoj nadzor, potem pa ob njem odkrije svojo resnično istovetnost in postane darovalec in starešina. Za slovo nas je naš dvojček Tomaž spodbudil, da se ga vedno lahko dotaknemo v svojih ranah in ranah drugih. Danes jih ne manjka. Skupna pot, znoj, sonce, prenašanje napora, dež in smrčanje omogočata, da odkrivamo cilj poti, ki je ves čas v nas: ples Božanske Trojice, ki vse podarja, se po vsem podarja in nas vabi za mizo življenja kot svoje sinove in hčere, ki smo drug drugemu lahko bratje in sestre (p. Viljem Lovše).

Kako so omenjeno duhovno pot možje praktično doživljali, pa si preberite spodaj:

1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7 uri v Kamniku pod Krimom pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri poznem zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga Raktičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče pri sv. Vidu smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je kot protiuslugo ponudil našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so ga nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam… Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, nikomur ne povejte, da je bil na voljo tudi tuš.

2. dan: Sv. Vid – Gora

Hoja se je pričela ob 5:30 s kavo po želji, z ali brez ter blagoslovom popotnikov. Zajtrk smo si privoščili na Krpanovem pragu, v zavetju cerkve sv. Urha. Pod vplivom za slovensko istovetnost pomembnega lika je sledilo še razmišljanje o Emi Krški in njenem vplivu na slovenski prostor. Okrepljeni smo nadaljevali pot na Bloško planoto. V glavnem smo hodili po cesti in kljub temu, da vročina ni bila prehuda je bil skok v Bloško jezero več kot navdušujoč. Ob 10h še ni bilo gneče, voda pa je bila prima. Nekateri so tekočino rajši pretakali po grlu v senci na obali.

S posebno tekočino za pranje zob, ki jo ne boste našli na noben seznamu pohodniške opreme, smo si ves čas poti razkuževali dihalne poti, tako da kljub divjini primernim razmeram (predvsem ponoči) nihče na poti ni zbolel. Verjetno je, da je tekočina pripomogla k boljši volji tudi potem, ko so noge in ramena že pošteno javljale sporočila o preobremenjenosti.

Vido je sredi ceste pobral onemoglo ptico, ki smo jo poskušali napojiti in nahraniti, vendar je bila tako uboga, da niti ni hotela odpreti kljuna. Morda je bilo zanjo zadoščenje že to, da je bolje da leži v travi v senci, kjer smo jo pustili, kot sredi ceste.

Pot se je nadaljevala po ravnini Bloške planote, kjer smo že malo hodili po svoje, nekateri, npr. Marko, so poslušali glasbo, nekateri premišljevali in spet drugi srečevali stare znance. Medsebojni pogovori so bili zabavni, duhovni, poglobljeni ali pa tudi ne, zgodovinski oziroma na kratko – zelo življenjski. Tako se je današnja pot končala na Gori na grobu Magdalene Gornik, slovenske mistkinje.

Po maši in večerji iz nahrbtnika je narava, ko smo že bili pod streho, pokazala nekaj svojih obrazov. Najprej veter s točo, v naslednjem trenutku že dramatičen ples oblakov pred zahajajočim soncem in mavrico na vzhodu. Sveti Angel, varuh moj….Lahko noč.

3. dan: Gora – Babno polje

Župnik Anton Dobrovoljc nas je pospremil na pot in kot se je izkazalo kasneje, precej po bližnjicah, tako da smo lahko ta dan veliko več časa, kot je bilo predvideno, posvetili počitku. Prvi daljši postanek za zajtrk je bil kar v slaščičarni v Loškem potoku. Okrepljeni smo pot nadaljevali z vrtčevskimi otroki, zato je bolj otročje med nami zaskrbelo v katero vrsto spadamo…edina razlika za vzgojiteljice je bila, da smo imeli mi malo večji besedni zaklad.

Sledila je pot skozi že malo bolj ta prave, samotne gozdove. Gležnji in ramena so se pričela utrjevati, zato je hoja postajala užitek. Upanje, da bomo zmogli se je pokazalo tudi v bolj sproščenih pogovorih. Cilj Babno polje dosežen.

Pater Vili, ki je vedno od daleč prišel na dogovorjen kraj za mašo, je sprožil debato o zavedanju zdrave prehrane. Sedaj je na dieti, Uroš pa tudi, ker ga je ‘štihnila’ sladkorna. Res smiselno je torej gledati na to kaj, kdaj in kako se jé. To nas ni odvrnilo od naročila pizze, ki je bila, kot se je kasneje izkazalo, edina kuhana hrana v petih dneh. Posebna komisija je presojala ponudbi za prenočišče in na koncu je zmagala ponudba prijazne gostilničarke Nataše, ki nam je zrihtala brezplačno prenočevanje kar na podstrehi gostilne. Omeniti velja še Američana iz Kalifornije, ki je prišel v Slovenijo po poti Via Dinarica. Hitro, kot bi mignil je bilo tudi zanj urejeno prenočišče in prevoz za naslednji dan. Turbo prijazni ljudje, res.

Po maši je sledil še pogovor pred cerkvijo z gospo Magdo, o življenju v Babnem polju, o foto-škljocanju medvedov, najbližji trgovini (ta velika je oddaljena 33km), o vremenskih pogojih za pridelavo hrane (pozimi je tu prek -30 ^oC) in izzivih mladih. Zeeehhhh, spat bo treba.

4. dan: Babno polje – Gomance

Od tu naprej je bila obljubljena bolj divja pot in res, naši postanki so bili omejeni na zaprte lovske ali gozdarske koče. Zalog vode je bilo kolikor jih je bilo, izvira in hiše pa nikjer. Končno divjina, končno izziv! O prisotnosti človeka so pričali samo spomeniki preteklih vojn in skladovnice drv, ki so vse pod videonadzorom. Kako ta zares deluje sredi ničesar prepuščamo domišljiji. Zaradi bližine hrvaške meje smo začeli opažati prazne policijske terence. Nas opazujejo iz grmovja? Verjetno.

Tekočina za pranje zob ni pomagala enemu izmed nas, ki se mu je pojavila bolečina v kolenu. Naenkrat. Izkušen skavt ga je oskrbel s povojem in žavbo, preostali smo prevzeli težo njegovega nahrbtnika in je počasi šlo. Zapeli smo tudi eno bojno pesem v čast sv. Duhu in je šlo še bolje. A se č’mo vr’nt – ni govora – naprej! Zaradi najdaljšega odseka naše ture smo se učili lekcije ležanja v travi. Nepredstavljivo, možakarji v tišini ležijo v travi na planini Vala, nič ne delajo, nič ne govorijo, samo premišljujejo, spijo in uživajo.

Čeprav smo še v prejšnjem trenutku kleli čez Hrvate, smo že v naslednjem ob mejni tabli zmolili za njih Oče naš. S tem smo pokazali naše nestrinjanje s tem, da se nič ne da narediti. Ves dan med hojo ob meji smo imeli mir pred patruljami, zvečer pa se je vse spremenilo. Najprej vojska, nato še policija. Ker smo bili izkušeni možakarji, smo si pridobili njihovo zaupanje. Hkrati smo z vojsko opravili nekaj blagovne menjave in kadarkoli kasneje smo se ponovno srečali, zadnjič malo pred ciljem, smo si mahali v pozdrav. Da bi kar sami obvestili vse, kdo smo in kje smo ni prišlo v poštev, saj smo bili v popolnem komunikacijskem zavetrju, okenca za plačilo turistične takse pa tudi nismo iskali. Pripraviti si je bilo potrebno prenočišče, pomesti razbito keramiko in steklo okenskih šip, nanesti plohe za pod spalko. Demokratično smo se porazdelili tri na tri, zgornji in spodnji dom – eni smo spali zunaj nekateri notri. Noč je bila mirna, brez dežja, luč z neba se pa ni dala ugasnit.

5. dan: Gomance – Ilirska Bistrica

Spanje res ni bilo presežek udobja, zato pa je bil višinski zrak precej boljši kot tisti v hišah. Ob šesti uri zjutraj smo že hiteli proti svojemu cilju. Po gozdu, kjer smo hodili je vse podrejeno sečnji in spravilu lesa in za nepoučenemu se zdi veliko število šleparjev s hlodi presenetljivo. Ravnamo odgovorno s tem lesom ali gre samo za dobiček? Kratek postanek za hrano na razgledišču nad vasjo Žabiče in spet naprej proti dolini. Po zaslugi Mihove navigacije smo spet ubrali nekaj bližnjic. To nam je prišlo prav, saj je bil zrak vroč in vlažen. Rastje se je od starta današnje etape kar dvakrat spremenilo, spremenila se je tudi geološka sestava tal. Še zadnjih 7 do 10 km, odvisno od tega kje greš do Ilirske Bistrice smo zmogli. Sledila je maša pri sv. Juriju, simbolično, boj je dobljen. Nekatere od nas je zaskrbelo, ker smo pri maši spali, vendar nas je Vili potolažil, da je, med drugimi, tudi sv. Jožef dobil najpomembnejša sporočila med spanjem.

Izmed vseh misli na petih listih za pomoč pri razmišljanju so nam ostale v spominu tele stvari:

– da je treba biti pozoren, da ne bomo sebe in drugih zafiksali. Da prosimo tudi za druge, da se ne zafiksajo; Vido sicer pravi, da so fiksi zelo pomembni, saj jamarji nanje pritrjujejo vrvi na katere potem obešajo svoje truplo in življenje, dokler ga je še kaj v njem.

– da je pomembnejša pot kot cilj, ampak tudi poti ni brez cilja,

– da se je smiselno ustaviti in se skloniti k človeku, ki trpi, saj profitirata oba; rane trpečega pa tudi malo manj skelijo; nekaj se skupaj zlepi, kar je razbito,

– samospraševanje pred Bogom je temeljno – prikazovati slike svojega življenja Bogu in čakati na njegov odgovor in potem nadaljevati pogovor z njim – osebna vera,

– darovati sebe, svoje telo, bližnjim.

Skupno smo torej prehodili pribl. 115 km, aktivne hoje je bilo okrog 30 ur. Volkov in medvedov nismo srečali, čeprav so bili nenehno v naših mislih in pogovorih. Dež nas je ohlajal samo nekaj zadnjih kilometrov poti, oblaki so nam večinoma prihajali na pomoč, kadar nismo hodili po gozdu. Recite, kar hočete, bili smo naprej vzeti, kar se tiče vremena. In kar pride samo po sebi, vsi smo se malo stanjšali.

Koliko žuljev je imel vsak od nas, pa vam ne povemo. Pridite pogledat sami. Zagotavljamo vam, da je izkušnja lepa in vredna vseh naporov. Hvala Bogu, in Viliju, za to izkušnjo! Bolj skuliranega tipa, kot je bil naš vodnik Vido, ne boste našli. Hkrati pa se mu za njegovo odgovornost, izkušenost in občutek varnosti vsi iskreno zahvaljujemo. Se vid’mo še kdaj.

Zapisal Vito.

Fotogalerija – 2. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov

Vir: radio Ognjišče, Aleteia, Jaka Porenta