Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

 Lojze Grčman | 6. 4. 2018

“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Vseslovensko srečanje mož

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani bo 14. aprila gostila prvo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov z naslovom Tukaj sem, Gospod, pošlji mene! Več v videu.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/

Poznavanje njegove zgodbe

Moški se včasih hecajo ali tarnajo, da so ženske za njih skrivnost. Pravzaprav smo pogosto res! Vendar je to resnično tudi v obratni smeri. Jaz živim v gospodinjstvu štirimi moškimi (mož in trije sinovi), ki so zame pogosto skrivnost. Poznam veliko žensk, ki so zbegane na enak način. Izjemno koristno je razumeti moškega v svojem življenju, kar lahko dosežemo tako, da spoznamo njegovo zgodbo. Kako je odraščal? Kako je bilo odgovorjeno na veliko vprašanje njegovega srca? Je vedel, da je ljubljen? So ga kot fanta in kot moškega spodbujali? So mu povedali, ‘da ima, kar je potrebno’? S čim še mora živeti, in kaj ga še utesnjuje?

Pojdite za svojim moškim in ga pripravite, da vam pove svojo zgodbo, zgodbo svojega otroštva, svojih najstniških let. Povprašajte ga o dobrih in o slabih spominih. Resnično prisluhnite. Poglabljanje razumevanja, od kod prihaja vaš moški, vam ga bo pomagalo ljubiti, imeti sočutje do njega, vam pa bo dalo sposobnost, da ga opogumljate k iskanju njegovega ozdravljenja in k drugačnemu življenju.

V Jezusovem rodovniku je omenjenih pet žensk. Mogoče se vam to ne bo zdelo nič tako velikega, dokler ne boste razumeli, da v teh rodovnikih ženske nikoli niso omenjene. Vedno so moški. »Oče tega in tega, sin tega in tega.« Berejo se kot poročila s tekem baseballa. Ko Matej (pisec evangelija, op. prev) zasedbi doda še nekaj žensk, je to velika in opazna izjema. Te ženske so za Boga tako pomembne, da mora pisec zaradi tega prelomiti vse kulturne norme ter se celo izpostaviti kritiziranju in neupoštevanju, da bi poudaril: »Poglejte sem – te so resnično dobre ženske.«

Seveda je omenjena Marija, Jezusova mati. Tu je še Ruta, ljubljenka tečajev preučevanja Svetega pisma. Pa še dve drugi – Rahaba in Tamara. V čem se te ženske razlikujejo? Različne situacije, različna dejanja poslušnosti. Vendar je skupna tema naslednja: pogum, pretkanost in osupljiva ranljivost. Marija je izjemna mlada ženska. Kakšnih petnajst ali nekaj takega. Sprejme nalogo, ki ji jo je zadal Bog, čeprav jo bo drago stala. Dajte, no – mlado dekle, za katero je znano, da se srečuje s starejšim moškim, je naenkrat noseča in trdi, da jo je oplodil Bog? Ona je neoporečna, vendar bodo drugi njeno odločitev videli kot škandalozno vse njeno življenje. Sebe naredi ranljivo – neverjetno ranljivo (za to bi lahko bila kamenjana, zagotovo pa bo zapuščena ter izobčena) – da bi lahko sledila Bogu.

Tamarina zgodba je zapletena in lepa, a zanjo tukaj nimamo časa. Vendar se je z njo vredno spopasti. (Lahko jo najdete v 1. Mojzesovi knjigi 38.) Ona vpričo moških, ki so jo grdo pustili na cedilu, uporabi pretkanost, da bi izpostavila njihov greh ter jih povabila (ne zahtevala), da naredijo, kar je potrebno. Rahaba je še ena škandalozna zgodba. Je ženska, ki je zagrešila izdajo, da bi lahko hodila z Bogom in rešila svojo družino. (Skrila je izraelske vohune, ko so prišli v njeno mesto, Jeriho, v izvidnico pred napadom – v jasni kljubovalnosti proti svoji vladi.) Tudi o tej nismo slišali kakšnih svetopisemskih preučevanj. »Ko izdaja postane ključna za žensko.« In potem je tukaj še Ruta. Tako sem njeno zgodbo razložil v Divji v srcu.

Kot se vsi spomnite, je Ruta snaha judovske ženske po imenu Naomi. Obe ženski sta vdovi in sta v dokaj slabem stanju, nimata nikogar, ki bi skrbel zanju, njun finančni položaj je pod pragom revščine in poleg tega sta ranljivi na mnogo drugih načinov. Stvari so videti bolje, ko Ruto opazi bogat samski moški po imenu Boaz. Boaz je dober človek, to že vemo. Ponudi ji nekaj zaščite in nekaj hrane. Toda Boaz Ruti ne daje tega, kar resnično potrebuje – prstan.

Kaj torej naredi Ruta? Zapelje ga. Prizor je takšen: Moški so delali od zore do mraka, da bi pospravili žetev ječmena, pravkar so končali in sedaj je čas za zabavo. Ruta se okopa v peneči kopeli ter si obleče obleko, potem pa počaka na pravi trenutek. Pozno zvečer, ko je Boaz spil malo preveč, je primeren trenutek: »Ko se je Boaz najedel in napil ter bil dobre volje …« (Ruta 3,7). »Dobre volje« je tukaj za bolj konservativne bralce. Možakar je pijan, kar je razvidno iz njegovega naslednjega dejanja: onesvesti se. »… šel je leč kraj kopice« (3,7). To, kar se zgodi po tem, je prav škandalozno, vrstica se nadaljuje: »Tedaj je po tihem prišla, odgrnila prostor pri njegovih nogah in legla.«

Tega odlomka ni mogoče prebrati na ‘varen’ ali ‘prijeten’ način. To je čisto preprosto zapeljevanje – in Bog jo s tem, ko ji nameni ne le svojo knjigo, temveč  jo še omeni v rodovniku, daje za vzor vsem ženskam, da bi ji sledile. Da, obstajajo ljudje, ki vam bodo rekli, da je ‘v tisti kulturi’ popolnoma normalno za lepo mlado samsko žensko, da sredi noči, ko ni nikogar v bližini (rob kopice), pristopi k samskemu moškemu (ki je preveč popil) in mu zleze pod odejo. To so isti ljudje, ki vam bodo rekli, da Visoka pesem ni nič več kot le ‘teološka metafora, ki se nanaša na Kristusa in njegovo nevesto’. Vprašajte jih, kaj bodo naredili z vrsticami, kot je »Tvoja postava je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. Dejal sem: Zlezel bom na palmo, potrgal njen sad« (Vp 7,8-9, EKU). To je preučevanje Svetega pisma, kajne?

Ne, nikakor ne mislim, da sta Ruta in Boaz tisto noč imela spolne odnose, temveč mislim, da se ni zgodilo popolnoma nič neprimernega. Vendar to prav tako ni družabna večerja. Povem vam, da je cerkev resnično pohabila ženske, s tem ko jim pravi, da je njihova lepota nečimrna, ter da so najbolj ženstvene, ko ‘služijo drugim’. Ženska je v svoji najboljši moči, ko je ženska. Boaz potrebuje nekaj pomoči, da spravi stvari v tek, Ruta pa ima nekaj možnosti. Lahko ga nadleguje: Vse, kar počneš, je, da samo delaš, delaš, delaš. Zakaj se ne postaviš in si moški? Lahko bi tarnala: Boaz, prooosim, pohiti in se poroči z mano. Lahko ga kastrira: Mislila sem, da si resničen moški, domnevam, da sem se zmotila. Lahko pa uporabi vse svoje čare kot ženska ter doseže, da bo on uporabil vse, kar kot moški ima. Lahko ga vzburi, navdihne, mu da zagon … ga zapelje. Vprašajte svojega moškega, kaj ima raje.

Kaj predlagam, da naj samska ženska prenoči v stanovanju svojega fanta, da bo v njem vzbudila željo, da se poroči z njo? Ne. Pravim, da bi se morala poročena ženska seksualno ponujati svojemu možu, čeprav je on do nje nasilen? Ne. Nič bolj, kot nam zgodba o Petru, ki hodi po vodi, govori, naj si vsi priskrbimo čoln, gremo na jezero in poskusimo. Načelo zgodbe je tisto, ki je pomembno tukaj. Ruta sprejme tveganje – tveganje, ki ga pozna vsaka ženska – ko postane ranljiva in privlačna za Boaza. Ona ga vzbudi, da zaigra moškega. V njem prebudi željo, da postane junak. V tem je bistvo.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Jože Plut Šorc

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene” nas bo nagovoril tudi duhovnik, msgr. dr. Jože Plut Šorc, ki je kot višji vojaški uslužbenec XV. razreda šestnajst let vodil Vojaški vikariat.

Naslov njegovega nagovora bo ”Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

Ta njegov prispevek je vzet iz objave v časopisu Večer.

Ponosen Slovenec in katoličan sem

V pričakovanjih prvih tisočletij se je prihod (Bog je namreč držal svojo obljubo o tem, da bo svet odrešil) zgodil na nadvse čudovit način, v katerem so bili nagovorjeni pastirji ob rojstvu, marsikdo vmes, pa tudi razbojnik na križu. Ko pa jih je Jezus nagovarjal z besedami “Kdor je iz resnice, posluša moj glas” (Jn 18,37), se resnici ni izognil z izmikanjem in umivanjem rok le Pilat, ampak na primerljiv način mnogi njegovi sodobniki. Kakor danes. Po eni strani se tu odstira skrivnost človekove svobode in odgovornosti, predvsem pa ljubezen in zvestoba Boga, ki se ne utrudi človeka ljubiti navkljub zavračanju. Bog pač ljubi življenje in mu ni nič tuje, kar je ustvaril, zato želi v svojem usmiljenju vsakogar objeti. Vsem želi polnost življenja in vse nas vabi, naj s svobodo, ki nam je dana, odgovorno upravljamo. Nekoč, pravi, “bom vse to – kot bi rekli moderno – prišel “prečekirat”. To pa je pričakovanje Kristusovega drugega prihoda, ki se ga ni potrebno bati, če je življenje pravšnje.

Bog nas namreč ne želi pustiti zapuščene kakor sirote (prim. Jn 14,18), ampak se k nam na različne načine sklanja. To sporočilo je lepo upodobil prav slovenski duhovnik in umetnik Marko Ivan Rupnik z upodobitvijo loga svetega leta usmiljenja. Bog si na svoje rame nadene človeka s tako empatijo, nežnostjo, usmiljenjem in ljubeznijo, da gleda z očesom tistega, ki ga nosi. Zato, če smo pozorni, na upodobitvi vidimo dva obraza in le tri očesa. Kot duhovnik – tudi misijonar usmiljenja – sem v tem letu doživel toliko milostnih Božjih dotikov posameznikov, ki so takrat, ko jih je Jezus “spustil s svojega ramena”, odšli veseli, sproščeni in z zavestjo, da jih ima Bog rad. Naš Bog je “Bog s človekovim (človeškim) obrazom”.
V tem svetem letu, zlasti med srečanjem s papežem Frančiškom ob začetku posta, sem še posebej začutil njegovo željo po tem, da bi se ljudje zavedali, da ima Bog vsakega človeka rad, da ga želi nežno objeti in na svojo ramo dvigniti, če je potrebno, ter mu vrniti upanje in dostojanstvo. “Nebeški Oče je usmiljen, bodite kakor usmiljeni očetje (zlasti v spovednici) tudi vi”, nam je večkrat ponovil. Vse kristjane papež znova in znova – tudi z lastnim zgledom – vabi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja. Pravi, naj bomo še naprej “orodje usmiljenja”.

Želim pa si, da bi živeli v svetu normalnosti za vse in ne samo za nekatere; da bi v naši državi ne debatirali o človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah in bi pred njimi prednosti ne dajali sekundarnim ali tercialnim pravicam; da bi manjšina nikoli ne govorila večini, “da nima pojma” npr. o življenju; da bi zakoni veljali enako za vse; da bi temelj zakonov bila pravičnost (zakonitost je dandanes le izgovarjanje); in bi s svobodo združevali odgovornost tako v družbi kot Cerkvi.

In če to odgovornost obrnemo v konkretni svet in pogledamo npr. vprašanje migrantov, bi si drznil dejati, da od voditeljev in pravzaprav vsakogar pričakujemo, da bodo tudi o tem imeli svoje stališče. Od kristjanov lahko pričakujemo krščansko stališče. Tudi od papeža. Ampak, če obrnem pogled od vrha Cerkve k nam, kristjanom “v svetu”, krščanski pogled dobi nove razsežnosti. Živeti krščanstvo v svetu pomeni živeti veselo življenje, življenje upanja in pesmi, življenje vrednot, življenja z jasno identiteto in navdušujočim stilom življenja. In ko se res človeku srce trga zaradi množice smrti migrantov v Sredozemskem morju, se mu srce trga tudi zaradi smrti kristjanov in drugih v Siriji, Iraku … In o tem mediji v glavnem molčijo, molčimo kristjani in molčijo muslimani … Morda nanje opozarjata bolj papež in Cerkev kot pa drugi. Gre za konkretno in celostno pričevanje!

Kaj lahko sodobna zahodna (in slovenska) družba vseenosti in relativizma ponudi ljudem, ki prihajajo k nam, z izjemo hrane in zasilne nastanitve? Zgolj “zgodbo” o “dobrodošlici” in “integraciji”? Po eni strani naša družba nad migranti, njihovo identiteto in kulturo negoduje, po drugi jim ne nudi ničesar “oprijemljivega”. Česa naj se k nam prihajajoči ljudje oprimejo razen tega, česar se držijo, če po drugi strani vidijo alergijo na Cerkev (in krščanstvo), sicer pa vlada relativizem? Sicer pa, še dobro, da je alergija ozdravljiva. Dozdeva se mi, da imajo mnogi kreatorji naše mnenjske, družbene in politične klime neljubeč odnos do države, jezika, kulture in migrantov, zelo ljubeč pa do tega, kaj njim osebno prinaša “doda(t)no vrednost”. Res je tudi naslednje (v podobi govorim): ko “gosta” sprejmemo v svoj dom, upravičeno pričakujemo (in tudi izrazimo, če je potrebno), da bo spoštoval naš način življenja, intimo nekaterih prostorov … Standarde in okvire gostoljubja postavlja domačin, gost jih sprejema. Tu vidim tudi vlogo države.

Ne oziraje se na vse slabo v naši družbi in državi pa se veselim 26 let demokracije in suverenosti Slovenije. Za (skoraj vse) praznike obesim slovensko zastavo, saj sem ponosen Slovenec in katoličan (ter duhovnik), ki druge spoštujem, upravičeno pa pričakujem spoštovanje do sebe; spoštujem tudi mnenja in stališča drugih in njihovo izraznost, vendar pričakujem, da svoje lahko povem tudi sam.

Pa čeprav morda zveni malo patetično: Naš “raj pod Triglavom” bo zopet raj z jezikom pesmi, vriskanja in življenja takrat, ko bomo ponosni na svoj jezik, tradicijo, vrednote (in vero) in ko nas bodo bolj motile laž, krivica in nepoštenost kakor stoletna glasba cerkvenih zvonov …

Pozdravljam in vsem želim le dobro.

Jože Plut – Šorc

(Vir: https://www.vecer.com/ponosen-slovenec-in-katolican-sem-624…)

Kakšna bi danes morala biti vloga moškega v družbi?

“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati. Hkrati pa bi bili tudi kot trdna skala, na katero se lahko nasloniš, torej močna opora vsem bližnjim.”