Romarski duhovni odmik v Španijo 2018
Moški potrebujemo pot
Podelimo si moške izkušnje v Facebook skupini.
Jezus je bil najmočnejši in najbolj trden, pravi Božji moški in ob njem, se mi zdi, se lahko učimo kako biti moški, tudi mi, slovenski možje.

TINO MAMIĆ _“Moški – ogrožena vrsta?”

Tino Mamić – profesor zgodovine in dipl. novinar
Posnetki iz predavanja na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov pri sv. Jožefu v Ljubljani

MOŠKI KDO SI

Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni…

Preberi si ...
MOŠKI IN ŽENSKA

Ona od svojega moškega ne potrebuje ničesar. Ona ima življenje popolnoma pod nadzorom. Ona v družini nosi hlače.

Preberi si ...
OČE IN SIN

PREBUJANJE ADAMA Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na …

Preberi si ...
MATI IN SIN

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So …

Preberi si ...
MOŠKI IN BOG

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene” nas bo nagovoril tudi duhovnik, msgr. dr. Jože …

Preberi si ...

Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

VILI LOVSE

“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

VILI LOVSE

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Vseslovensko srečanje mož

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani bo 14. aprila gostila prvo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov z naslovom Tukaj sem, Gospod, pošlji mene! Več v videu.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/

Ženske, ki kastrirajo

Ženske lahko večinoma razdelimo v tri kategorije: dominantne ženske, obupane ženske ali ženske, ki vzbu(r)jajo. Prvi dve sta to, kar se zgodi Evi po padcu. Tretja pa je ženska, ki ji je Bog obnovil ženskost, in jo ponuja drugim.

Annie iz knjige Šepetati konjem je  primer dominantne ženske, ki kastrira. Ona od svojega moškega ne potrebuje ničesar. Ona ima življenje popolnoma pod nadzorom. Ona v družini nosi hlače. Njeno sporočilo je jasno: »Ti si šibek in nevreden zaupanja.Jaz sem močna. Prepusti mi vodenje in vse se bo dobro izšlo.« Učinek na moškega ni dober. Ko ženska postane nadzorovalna in niti slučajno ranljiva, njena zapeljivost ugasne. Sporočilo je: »Umakni se – to bom jaz uredila.« Se čudite, da se on umakne?

Toliko žensk se boji divjosti, ki jo je Bog postavil v njihovega moškega. Privlači jih njegova moč, ko pa ga ‘ulovijo’, se odločijo, da ga bodo naredile pohlevnega. »Nočem več, da se voziš z motorjem. Nočem, da se toliko družiš s svojimi prijatelji. Zakaj moraš toliko hoditi na vse tiste pustolovščine?« Ženske, ki svoje moške prisilijo, da lulajo sede.

Vendar so še drugi tipi žensk, ki kastrirajo. V filmu Enchanted April srečamo štiri ženske – dve sta obupani, dve pa kastrirata. Caroline je ženska, ki je lepa, s takšno vrsto lepote, ki jo večina žensk zavida. Toda njena lepota je ostra. Uporablja jo kot orožje, da bi dobila, kar želi, pri tem pa za seboj pušča sled strtih src. Na njej ni nič mehkega. Mehkost je ključ do ženske. Ne šibkost – mehkost. Nežnost. Gospa Fisher, bogata vdova, je druga oseba, ki kastrira. Ona vsem okoli ukazuje, svet vodi kot diktator. Ne kaže nobenih čustev, razen gnusa do očitne šibkosti pri ljudeh. Na njej ni popolnoma nič privlačnega. Ženske, ki kastrirajo, pošiljajo jasno sporočilo: »Ne potrebujem te. Zavračam ranljivost in vabljivost. Ničesar nimaš, kar bi mi lahko ponudil.«

Nesrečne ženske

Tretji lik v EnchantedAprilje Lottie. Ona ni ostra – samo zaprta, kot posledica let, ki jih je preživela s sebičnim dominantnim prascem. Videti je kot pretepen psiček, ki se trudi, da bi kakorkoli ustregel, ne iz ljubezni, temveč iz strahu in neke čudne ideje o podložnosti. Ona je potrta. Rose je Lottiejina prijateljica, spoznali sta se v cerkvi. Ona je religiozna ženska. Tipična cerkvena dama. Pravzaprav je kar lepa, vendar se oblači tako, kot da bi to skrivala. Vrečaste obleke, lasje speti v figo. Tudi njeno srce je zaprto. Skriva se za molitvami in svojimi ‘dobrimi deli v božji službi’. Ona je zdolgočasena in utrujena. Nesrečne ženske ob prvi priložnosti niso videti, da bi tako kastrirale. Ne napadajo niti niso dominantne. Vendar prav tako ne privlačijo. Njihovo sporočilo je preprosto: »Zate tukaj ni ničesar.« Luči so ugasnjene, zatemnile so svoj žar, nikogar ni doma. Moški se v njihovi prisotnosti počuti … nepovabljen. Nezaželen. To je oblika zavrnitve, gotove kastracije. Vendar jo je težje izpostaviti, ker je zelo prefinjena. Nesrečne ženske so lahko tudi tiste, ki jih določa njihova bolečina. Ženske, ki bodo naredile, karkoli je potrebno, da bi dobile moškega. Takšen primer bi bila ženska pri vodnjaku v Evangeliju po Janezu 4. Premika se od ljubimca do ljubimca in poskuša zapolniti praznino v sebi. Ona je na voljo – vendar na oklepajoč, obupan način. »Klečeplazijo,« kot je rekla neka prijateljica, »manipulirajo, prosjačijo za pozornost.« Kot lik, ki ga Catherine Zeta-Jones igra v Terminalu. Njihovo sporočilo moškim je: »Preveč te potrebujem. Prosim, povej mi, kdo sem. Izpolni me.« Takšne ženske moški izkoriščajo – vendar jih ne ljubijo. Ne počutijo se izzvani, da bi bili junak. Nesrečne ženske ne kličejo moških v svoje življenje, da bi bili junaki.

( Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

 

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Jože Plut Šorc

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene” nas bo nagovoril tudi duhovnik, msgr. dr. Jože Plut Šorc, ki je kot višji vojaški uslužbenec XV. razreda šestnajst let vodil Vojaški vikariat.

Naslov njegovega nagovora bo ”Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

Ta njegov prispevek je vzet iz objave v časopisu Večer.

Ponosen Slovenec in katoličan sem

V pričakovanjih prvih tisočletij se je prihod (Bog je namreč držal svojo obljubo o tem, da bo svet odrešil) zgodil na nadvse čudovit način, v katerem so bili nagovorjeni pastirji ob rojstvu, marsikdo vmes, pa tudi razbojnik na križu. Ko pa jih je Jezus nagovarjal z besedami “Kdor je iz resnice, posluša moj glas” (Jn 18,37), se resnici ni izognil z izmikanjem in umivanjem rok le Pilat, ampak na primerljiv način mnogi njegovi sodobniki. Kakor danes. Po eni strani se tu odstira skrivnost človekove svobode in odgovornosti, predvsem pa ljubezen in zvestoba Boga, ki se ne utrudi človeka ljubiti navkljub zavračanju. Bog pač ljubi življenje in mu ni nič tuje, kar je ustvaril, zato želi v svojem usmiljenju vsakogar objeti. Vsem želi polnost življenja in vse nas vabi, naj s svobodo, ki nam je dana, odgovorno upravljamo. Nekoč, pravi, “bom vse to – kot bi rekli moderno – prišel “prečekirat”. To pa je pričakovanje Kristusovega drugega prihoda, ki se ga ni potrebno bati, če je življenje pravšnje.

Bog nas namreč ne želi pustiti zapuščene kakor sirote (prim. Jn 14,18), ampak se k nam na različne načine sklanja. To sporočilo je lepo upodobil prav slovenski duhovnik in umetnik Marko Ivan Rupnik z upodobitvijo loga svetega leta usmiljenja. Bog si na svoje rame nadene človeka s tako empatijo, nežnostjo, usmiljenjem in ljubeznijo, da gleda z očesom tistega, ki ga nosi. Zato, če smo pozorni, na upodobitvi vidimo dva obraza in le tri očesa. Kot duhovnik – tudi misijonar usmiljenja – sem v tem letu doživel toliko milostnih Božjih dotikov posameznikov, ki so takrat, ko jih je Jezus “spustil s svojega ramena”, odšli veseli, sproščeni in z zavestjo, da jih ima Bog rad. Naš Bog je “Bog s človekovim (človeškim) obrazom”.
V tem svetem letu, zlasti med srečanjem s papežem Frančiškom ob začetku posta, sem še posebej začutil njegovo željo po tem, da bi se ljudje zavedali, da ima Bog vsakega človeka rad, da ga želi nežno objeti in na svojo ramo dvigniti, če je potrebno, ter mu vrniti upanje in dostojanstvo. “Nebeški Oče je usmiljen, bodite kakor usmiljeni očetje (zlasti v spovednici) tudi vi”, nam je večkrat ponovil. Vse kristjane papež znova in znova – tudi z lastnim zgledom – vabi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja. Pravi, naj bomo še naprej “orodje usmiljenja”.

Želim pa si, da bi živeli v svetu normalnosti za vse in ne samo za nekatere; da bi v naši državi ne debatirali o človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah in bi pred njimi prednosti ne dajali sekundarnim ali tercialnim pravicam; da bi manjšina nikoli ne govorila večini, “da nima pojma” npr. o življenju; da bi zakoni veljali enako za vse; da bi temelj zakonov bila pravičnost (zakonitost je dandanes le izgovarjanje); in bi s svobodo združevali odgovornost tako v družbi kot Cerkvi.

In če to odgovornost obrnemo v konkretni svet in pogledamo npr. vprašanje migrantov, bi si drznil dejati, da od voditeljev in pravzaprav vsakogar pričakujemo, da bodo tudi o tem imeli svoje stališče. Od kristjanov lahko pričakujemo krščansko stališče. Tudi od papeža. Ampak, če obrnem pogled od vrha Cerkve k nam, kristjanom “v svetu”, krščanski pogled dobi nove razsežnosti. Živeti krščanstvo v svetu pomeni živeti veselo življenje, življenje upanja in pesmi, življenje vrednot, življenja z jasno identiteto in navdušujočim stilom življenja. In ko se res človeku srce trga zaradi množice smrti migrantov v Sredozemskem morju, se mu srce trga tudi zaradi smrti kristjanov in drugih v Siriji, Iraku … In o tem mediji v glavnem molčijo, molčimo kristjani in molčijo muslimani … Morda nanje opozarjata bolj papež in Cerkev kot pa drugi. Gre za konkretno in celostno pričevanje!

Kaj lahko sodobna zahodna (in slovenska) družba vseenosti in relativizma ponudi ljudem, ki prihajajo k nam, z izjemo hrane in zasilne nastanitve? Zgolj “zgodbo” o “dobrodošlici” in “integraciji”? Po eni strani naša družba nad migranti, njihovo identiteto in kulturo negoduje, po drugi jim ne nudi ničesar “oprijemljivega”. Česa naj se k nam prihajajoči ljudje oprimejo razen tega, česar se držijo, če po drugi strani vidijo alergijo na Cerkev (in krščanstvo), sicer pa vlada relativizem? Sicer pa, še dobro, da je alergija ozdravljiva. Dozdeva se mi, da imajo mnogi kreatorji naše mnenjske, družbene in politične klime neljubeč odnos do države, jezika, kulture in migrantov, zelo ljubeč pa do tega, kaj njim osebno prinaša “doda(t)no vrednost”. Res je tudi naslednje (v podobi govorim): ko “gosta” sprejmemo v svoj dom, upravičeno pričakujemo (in tudi izrazimo, če je potrebno), da bo spoštoval naš način življenja, intimo nekaterih prostorov … Standarde in okvire gostoljubja postavlja domačin, gost jih sprejema. Tu vidim tudi vlogo države.

Ne oziraje se na vse slabo v naši družbi in državi pa se veselim 26 let demokracije in suverenosti Slovenije. Za (skoraj vse) praznike obesim slovensko zastavo, saj sem ponosen Slovenec in katoličan (ter duhovnik), ki druge spoštujem, upravičeno pa pričakujem spoštovanje do sebe; spoštujem tudi mnenja in stališča drugih in njihovo izraznost, vendar pričakujem, da svoje lahko povem tudi sam.

Pa čeprav morda zveni malo patetično: Naš “raj pod Triglavom” bo zopet raj z jezikom pesmi, vriskanja in življenja takrat, ko bomo ponosni na svoj jezik, tradicijo, vrednote (in vero) in ko nas bodo bolj motile laž, krivica in nepoštenost kakor stoletna glasba cerkvenih zvonov …

Pozdravljam in vsem želim le dobro.

Jože Plut – Šorc

(Vir: https://www.vecer.com/ponosen-slovenec-in-katolican-sem-624…)

 

Kakšna bi danes morala biti vloga moškega v družbi?

“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati. Hkrati pa bi bili tudi kot trdna skala, na katero se lahko nasloniš, torej močna opora vsem bližnjim.”

“Zagotovo je simpatično, ko nekatere dame moškim ob njihovem prazniku prinesejo trnje. To je neka simbolika, ki se je uveljavila in morda skušajo ženske prav s tem izražati željo po tem, da bi bili moški bolj moški. To, kar pogrešajo v tem svetu.”

“Moški bi moral biti človek, ki zna zastopati svoja stališča, ki se ne pusti voditi kot lutka, in je vedno nekdo, ki druge razume in je trdna opora za vse, ki potrebujejo njegovo pomoč. Torej človek, na katerega se lahko zaneseš. V neki obliki stalnosti. A to ne pomeni, da so ženske pa samo nasprotje moškega. Vsak spol ima svoje kvalitete in nekatere se med seboj tudi prepletajo. Na koncu koncev pa naj bo moški moški in ženska naj bo ženska.”

Vir: https://si.aleteia.org/…/manjka-nam-moskih-ki-ne-bi-bili-c…/

ODMIKI ZA MOŠKE

Odmiki za moške v letu 2018/19

Termini in kraji odmikov za moške:

20.-22 april 2018: BODI TOREJ MOČAN, BODI MOŽ!

Potrošniška kultura pričakuje od nas moških naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih moških se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih zunanjih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in materialnih uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so resna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi in sovražniki!« Alternativo bomo odkrivali skupaj s pomočjo dobrega filma.

Nazarje
PRIJAVA


odmik_odpuščam.png

Ignacijev dom, Ljubljana
PRIJAVA


odmik-bolečina.png

Ignacijev dom, Ljubljana
PRIJAVA


Nazarje
PRIJAVA


Skupine, odmiki in srečanje1.png

odmevi.png

 

NASTANEK ODMIKA ZA MOŠKE

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dala smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti1 ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

IZZIV BESEDE

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne.

Preberi si ...
OBJAVE V MEDIJIH

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v …

Preberi si ...
SKUPINE ZA MOŠKE

Skupine so namenjene možem, očetom in sinovom. Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite …

Preberi si ...
ZGODBE, ODMEVI

V nedeljo 26.5.2018 so se možakarji iz ljubljanske skupine Mož sv. Jožefa s tremi avtomobili pripeljali v Radlje ob Dravi, …

Preberi si ...
FOTOGALERIJA

1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov 2018 – fotografije iz svete maše

Oglej si ...

Iz zla delati dobro, to je Božje

11. nedelja med letom, 17.6.2018. 

Seme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim. (foto: dr. Resman)

Članek za Cerkev danes: Novi pastoralni izzivi – moška duhovnost

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v Ljubljani je primerno, da pogledamo, kaj ta dogodek kot tudi sama pastorala mož pomeni za današnji čas in družbo, kaj za Slovensko Cerkev, katere priložnosti prinaša in obenem tudi izzive. Srečanje je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupinami mož sv. Jožefa in Mednarodnim združenjem mož sv. Jožefa.

Nekaj o izrazih

Pojem »pastorala mož« pogosto najdemo v povezavi skupaj z izrazom »moška duhovnost«. Na tem mestu nimam namena natančneje definirati, kaj pomeni prvo in kaj drugo. Za to bi potrebovali več prostora. V izogib nesporazumom je prav, da povemo, kaj to ni. Pastorala mož ne pomeni neke nove kategorialne pastorale, ker moški niso neka posebna kategorija ljudi v posebnih okoliščinah kot npr. bolniki, zaporniki, vojaki, policija … Pastorala mož vključuje vse moške ne glede na poklic, stan, življenjske okoliščine in status. Posveča se vprašanjem, s katerimi se srečuje praktično vsak moški v svoji duhovni in osebnostni rasti in so nekako tipično moška. Od tod tudi izraz »moška duhovnost«. Te ne smemo razumeti kot neko posebno vrsto duhovnosti, saj ne obstaja moška in ženska duhovnost kot taka. Tudi ne gre za kakšno »mačistično teologijo« kot nasprotje bolj znani »feministični«. To ni duhovnost, ki bi jo umestili ob bok drugim duhovnim tokovom, kot je npr ignacijanska duhovnost, benediktinska ali frančiškovska … Bolj kot to označuje predvsem način, kako se moškemu postavljajo vprašanja, ko išče svojo poklicanost, svojo identiteto moža in očeta, ko se sooča s svojimi slabostmi, kako kot moški vstopa v odnose z drugimi in z Bogom. S pomočjo drugih odkriva, kakšen je moški, ustvarjen po Božji podobi in k čemu je poklican. Glede na porast moških skupin v Cerkvi v zadnjih letih bi lahko rekli, da pastorala mož odgovarja na nekatera bistvena življenjska vprašanja moških katoličanov in dobiva zato vedno večjo vlogo v življenju Cerkve.

Začetki pastorale mož

Prvi odmik za moške sta pripravila jezuita p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristič v Repnjah l. 2008. V teh desetih letih je šlo skozi odmike za moške že na stotine mož. Jeseni 2011 je pod vodstvom p. Vilija pri sv. Jožefu v Ljubljani nastala prva skupina Mož sv. Jožefa. Kasneje so po vsej Sloveniji začele nastajati še nove, tudi po zgledu in metodi Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa.

To pa ni prvi poskus pastorale mož pri nas. Izjemno zanimiva in žal povsem spregledana je ostala izkušnja beltinškega župnika Janka Škrabana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih 20. st. v Beltincih začel s katehezo očetov. Kot sam pravi, je ob desetletnem opazovanju prišel do presenetljivega statističnega podatka: kjer oče ni stal ob strani pri verski vzgoji svojega otroka in je to prepustil materi, so se vsi ti otroci po končani osemletki Cerkvi povsem odtujili, čeprav so bili prej morda zelo vključeni v župnijsko življenje. Spoznal je, da je od očeta odvisna ohranitev otrokove vere v mladostni dobi in da mati nikakor ne more odločilno vplivati na ohranitev vere svojih otrok. »Očetje so stebri in kažipot vere v mladosti svojih otrok« (Škraban 1981, 151).

Začel je načrtno delati z očeti. Organiziral je srečanja očetov vseh otrok 7. in 8. razreda osemletke. Vsak drugi mesec je imel poseben verouk samo za očete teh otrok in imel neverjeten obisk ter zanimanje, ki ni splahnelo. Pridobili so dragocena spoznanja ter izkušnje. Predlagal je, da izvedenci verskega življenja mladostnikov te izkušnje tudi teoretično utemeljijo. Očetje so si želeli izdajo »katekizma za očete«, ki bi jim pomagal spoznavati samega sebe, kaj je oče, kakšne dolžnosti ima do družine in kako naj pomaga otroku na poti v življenje. Zanimivo je, da ti pozivi praktično niso imeli kakega odmeva v Cerkvi in da njegove izkušnje ni nihče posnemal.

Današnje skupine mož, ki se porajajo na župnijski ravni, imajo prednosti malih občestev, omogočajo katehezo odraslih in se v njih kalijo novi laični voditelji. To so cilji, ki jih Slovenska Cerkev bolj ali manj neuspešno zasleduje praktično od 2. vatikanskega koncila dalje.

Prvo vseslovensko srečanje

Na prvo vseslovensko srečanje mož, sinov in očetov, 14. aprila 2018 je prišlo ok. 200 mož iz vseh koncev Slovenije. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »Tukaj sem, pošlji mene!« Analiza izpolnjenih anket je pokazala, da je bila večina udeležencev poročenih očetov, prišli pa so tudi ločeni, samski in vdovci. Poleg nadškofa Stanislava Zoreta je somaševalo še 11 duhovnikov. Polovica udeležencev je bila včlanjenih v določene skupine mož, polovica pa ne. Prav tako jih je polovica tudi potrdila, da v njihovi župniji ali kraju obstaja skupina za može. Največ mož (skoraj dve tretjini) je prišlo iz področja ljubljanske nadškofije, sledila je koprska, ostale pa so bile precej izenačene, le za murskosoboško ni podatka.

Praktično vsi udeleženci so izrazili željo, da se prihodnje leto ponovno organizira tako srečanje. Ob tem seveda ne gre le za enkratno srečanje, ampak za zagon sistematičnega pristopa v pastorali moških in za novo evangelizacijo v Slovenski Cerkvi preko mož, sinov in očetov. Taka srečanja spodbudijo može, da se vključijo v že obstoječe skupine in da se oblikujejo nove, kjer jih še ni.

Pastoralne priložnosti in izzivi

Dogodek in porast moških skupin je vsekakor potrditev, da je pastorala mož nujnost našega časa in da moramo na to potrebo v Slovenski Cerkvi odgovoriti. Pred nami se kažejo nove pastoralne priložnosti za katehezo odraslih mož in novo evangelizacijo preko teh malih občestev. Če ugotavljamo, da nove evangelizacije ni mogoče načrtovati preko ustaljene kateheze otrok veroučencev, se sedaj poraja možnost za nov, drugačen in neposreden pristop do odraslih mož in očetov, ki so po svoji vlogi steber družine in zato tudi njeni duhovni voditelji.

Pred nami je izziv, da zaznamo potrebe, vprašanja, stiske in izzive, s katerimi se srečujejo današnji moški v svojem vsakdanjem življenju. Ti očitno še vedno iščejo nek varen prostor, kjer bi se utrdili v veri v Boga, v vlogi moža in očeta in zaživeli življenje iz vse polnosti. Kolikor jim bomo v Cerkvi omogočili ta prostor, da možje zaživijo v sebi iz moči, ki jim jo Bog podarja, toliko bo Cerkev zaživela iz novih moči, ki jih bo v bodoče še kako potrebovala, še posebej v luči naglega upadanja števila duhovnikov.

Luka Mavrič

Literatura:

Škraban, Janko. 1981. Očetova vera. Cerkev v sedanjem svetu, 151.

Krščanske skupine za moške v Sloveniji

Skupine so namenjene možem, očetom in sinovom.

Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite ali pa povabite druge može in fante po predhodnem dogovoru s kontaktno osebo.

Nekatere skupine so še v nastajanju, vse skupaj pa so spodbuda, da zasnujete skupino tudi v vašem kraju. Pri tem vam je lahko v pomoč:

  • p. Viljem Lovše s predstavitvenim predavanjem o moški duhovnosti in metodi dela v skupini za moške (Kontakt: p.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626),
  • gradivo za srečanja, ki ga po dogovoru dobite po e-pošti,
  • možnost objav na spletni strani moskaduhovnost.si,
  • udeležba na Odmikih za moške.

KML-LogoFullscreen-LogoQR-code-logoGeoJSON-LogoGeoRSS-Logo
Skupine mož

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Skupine mož: 46.049800, 14.506800
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Ljubljana
Možje sv. Jožefa Ljubljana
srečanja: vsak četrti torek v mesecu od 18.45 do 22h
kje: Ulica stare pravde 11, Ljubljana
kontakt: Tomaž Porenta, 041 287 649, toma.porenta@gmail.com
duhovni asistent: p. dr. Viljem Lovše, 041 632 626, viljem.lovse@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje Štepanja vas
Možje Štepanja vas
srečanja: vsak četrti ponedeljek v mesecu
kje: Mekinčeva 3, Ljubljana
kontakt: Aleš Čerin, 041 789 188, alescerin@gmail.com
duhovni asistent: Matej Štravs, 031 434 520, matej.stravs@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Škofja Loka
Možje sv. Jožefa Škofja Loka
srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu od 20h-22h
kje: Cankarjev trg 13, Škofja Loka
kontakt: Luka Klobučar, 031 227 994, lukaklo@gmail.com
duhovni asistent: g. Matej Nastran, 031 463 828, matej.nastran.ml@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Velenje sv. Martin
Moška skupina Velenje sv. Martin
srečanja: vsak tretji četrtek od 20h-23h
kje: Šmarška cesta 2, Velenje
kontakt: Miran Razboršek, miran_razborsek@t-2.net
duhovni asistent: g. Janko Rezar, 031 367 839, janko.rezar@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Polhov Gradec
Moška skupina Polhov Gradec
srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu
kje: Polhov Gradec 31
kontakt: Simon Purger, 031 812 172, simonpurger@gmail.com
duhovni asistent: g. Bogdan Oražem, 01 364 51 24, bogdan.orazem@siol.net
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jurija Mozirje
Možje sv. Jurija Mozirje
srečanja: enkrat mesečno po predhodnem dogovoru
kje: župnišče Mozirje, Cesta na Vrhe 2, Mozirje
duhovni asistent: g. Sandi Koren, 031 461 700, sandikoren@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Celje
Možje sv. Jožefa Celje
kje: Župnija Celje – Sv. Cecilija, Breg 18, Celje
kontakt: Sašo Štampe, 040 796 034, saso.stampe@gmail.com
duhovni asistent: p. Primož Kovač, 041 780 109, primoz.kovac@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Koper sv. Marko
Moška skupina Koper sv. Marko
kje: Kvedrova 17, Koper
duhovni asistent: g. Ervin Mozetič, mozjesvetegajozefa.koper@gmail.com
splet: http://zupnija-kopersvetimarko.rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro
Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro
kontakt: Luka Mavrič, 051 319 433, mavric.luka@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož sv. Mihaela, Radlje
Skupina mož sv. Mihaela, Radlje
duhovni asistent: p. Viljem Lovše, 041 632 626, p.vili.lovse@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Novo mesto
Skupina mož Novo mesto
duhovni asistent: p. Krizostom Komar, 041 347 069, krizostom.komar@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Maribor sv. Magdalena
Moška skupina Maribor sv. Magdalena
kontakt: p. Ivan Hočevar, 041 286 352, ivan.janez@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina sv. Jožefa Goriče
Moška skupina sv. Jožefa Goriče
srečanja:  vsak zadnji torek v mesecu ob 20. uri
kje: v župnišču.
kontakt: Janez Vevar, janez.vevar@gmail.com
duhovni asistent: g. župnik Branko Balažic, branko.balazic@salve.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika
Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika
srečanja: vsaka druga sreda v mesecu
kje: srečanje se začne s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki
kontakt: Ivo Pivk, 051 605 653, ivo.pivk@aktanta.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina sv. Jožef, Studenci
Moška skupina sv. Jožef, Studenci
srečanja: vsak drugi petek ob 20h
kje: pri sv. Jožefu v Mariboru.
duhovna asistenta: kapucin Vinko Škafar in župnik Franček Bertolini francesco.bertolini@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Maribor-1
Skupina mož Maribor-1
srečanja:
vsak tretji četrtek v mesecu (zaprtega tipa)
koordinator: Kristian Bošak
duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Maribor-2
Skupina mož Maribor-2
koordinator: Milan Čivre, milan.civre@gmail.com
duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Bevke
Skupina mož Bevke
srečanja: po dogovoru ob predavanjih različnih gostov
kje: župnišče Bevke, Bevke 42
vodi: g. župnik Janez Očkon, 01/75 69 853, zupnijski.urad.bevke@siol.net
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož svetega Jožefa Podutik
Skupina mož svetega Jožefa Podutik
srečanja: vsak drugi torek v mesecu ob 20.00
kje: župnišče v Podutiku
kontakt: Matej Križanič, matej.krizanic@gmail.com, 031 752 251,
Marko Mavric, mavricmarko@gmail.com, 041 218 679
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina za moške - Divji v srcu
Skupina za moške - Divji v srcu
srečanja: vsako 1. in 3. nedeljo v mesecu ob 20.00
kje: župnišče Ljubljana Trnovo
kontakt: Nejc Panič, nejc.panic@gmail.com,  031 028 028,
Matej Križanič, matej.krizanic@gmail.com, 031 752 251

Legenda:
marker icon Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške
marker icon Skupine delujejo po drugih metodah

Moške skupine (Skupine mož sv. Jožefa)

Skupine delajo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške. Do sedaj jih je obiskalo že okoli 500 mož.
Naj pričujejo predvsem izjave udeležencev rednih mesečnih srečanj Možakarjev sv. Jožefa, ki se sestajajo pri Sv. Jožefu na Poljanah. V več drugih mestih in krajih deluje po isti metodi že 11 skupin, nekatere pa so v ustanavljanju.

Pričevanja:

»Ko sem drugo leto zapored za vikend obiskal Odmik za moške, sem začutil potrebo po stalni, za življenje potrebni duhovni rasti v resni družbi mož, ki v odprtosti in zaupanju opogumljajo drug drugega.«

»Če hočem poslušati in slišati soborce na srečanju možakarjev, se mi ni potrebno do vseh vedenj in modrosti prebiti skozi lastne poraze.«

»Duhovni oče Vili nas iz življena za življenje s prehojenimi in preizkušenimi znanji domiselno vodi med čermi življenja.«

»V prijateljskem in zaupnem ozračju lahko pokažem tudi svoja čustva, s katerimi moram kot moški včasih tako skopariti.«

»Vsakomesečno srečanje me napolni z novimi spoznanji, prekaljenimi izkušnjami in vitalnimi močmi. Vsakič odhajam v gotovem upanju in veselju, da se kmalu srečamo ob izviru, ki ga skupaj napajamo.«

»Iz pripovedovanja starejšega sopotnika sem spoznal, zakaj sva z ženo iz zaljubljencev postala tekmeca. V nadaljevanju pa tudi kako po težavah in padcih, tekmovalno energijo porabiti za ustvarjanje sinergije.«

»Slišal sem, da je vsaka drugačnost zakonca, lahko tudi zoprna, praviloma dopolnitev mojih mankov.«

»Od moža in očeta s kilometrino sem slišal, da je za mojo rast potrebno sodelovanje in ne tekmovanje. Sodelovanje in dopolnjevanje pa je modrost vzgoje. Otroci se namreč vzgajajo prek opazovanja in doživljajsko posnemajo naša starševska ravnanja in čustvovanja.«

»Od mož sem se naučil, da povem, če si kaj želim, če me je česa strah, če sem prizadet, žalosten. Prej sem mislil, da se o tem ne sme govoriti, kaj šele priznati in pokazati kakšno čustvo.«

MSJ v Radljah ob Dravi pri MSM – maj 2018

V nedeljo 26.5.2018 so se možakarji iz ljubljanske skupine Mož sv. Jožefa s tremi avtomobili pripeljali v Radlje ob Dravi,  na obisk k Možem sv. Mihaela in mene na novi postojanki. Hvala vam možje. Mojster Mihael Jurač je pripravil zajtrk za vse, hči Vesna, dr. geografije, pa je skuhala kavo in lepo razložila utrip Radelj. Iskrena hvala obema, da sta zelo zavzeto in od začetka do konca sodelovala pri izpeljavi in vodenju programa tega možakarskega  obiska.  Po zajtrku in prijetnem klepetu ob kavici smo si ogledali cerkev Sv. Mihaela, farno lepotico. Možje so občudovali skrbno urejenost in lepoto svetišča. Nove orgle, nove klopi. Vsa cerkev v toplih barvah. Ob desnem stranskem oltarju pa še slika sv. Frančiška Ksaverja in nad njim njegovega in tudi mojega duhovnega očeta sv. Ignacija Lojolskega. Po poklonu starejšima bratoma svetnikoma in po priporočilu nadangelu Mihaelu smo jo urezali “grta” k Sv. Primožu nad Muto, kjer nas je pozdravila krasna cerkvica z dvema zvonikoma. Posebnost je drugi manjši zvonik, ki jaha sredino z lesenimi skodlami krite cerkvene strehe. Razgled po dravski dolini je enkraten. Radeljski otok na Dravi je raj za ptice, iz višine pa izgleda kakor oko dolge in mogčne vodene kače, po kateri med elektrarnami še vedno vozijo flosarji, zaigrajo na harmoniko in postrežejo z ribo. Na Dravi je več hidroelektrarn, ki preskrbljujejo našo domovino z električno energijo. Nad njo na eni strani mogočno zeleno Pohorje, Uršla gora, Peca, na drugi strani pa Kozjak in meja z Avstrijo. Vse kot na dlani globoko dol pod nami. Od sv. Primoža smo jo peš mahnili proti cerkvici Sv. Treh Kraljev, kjer so letos obnovili krasen baročen oltar v črno zlati tehniki.  Prvih dvajset minut smo hodili v tišini, poslušali simfonijo stvarstva in dovoljevali, da nas napolni Lepota največjega Umetnika, Očeta, Sina in Duha. Po dva in dva smo si podelili izkušnjo, ki sta jo v nas prebudila Samon in David, oba tako različna svetopisemska možaka.  Pri maši na Treh Kraljih smo kar žareli od veselja, čeprav nas je rahlo zeblo. Suzana in Simona, ključarki, sta vse zelo skrbno pripravili in nam zaželeli dobrodošlico tudi v lepo obnovljeni leseni hiši za cerkvijo. Obema se iskreno zahvaljuejem.  Čez mejni prehod Radel smo se potem odpravili “douta” do gostilne Žohar na kosilo. Za boljšo prebavo smo šli po kosilu še nižje “douta” med grajsko gospodo pod Kalvarijo, na kateri kraljujejo križani Kristus in nedavno obglavljena Devica Marija in Janez Evangelist. Hvaležni in zadovoljni smo se poslovili ob Vodnem parku v Radljah.

Hvala vam možje, pa še kdaj pridite!

sv. Ignacij Lojolski – cerkev sv. Treh Kraljev nad Radljami
Glavni oltar – sv. Trije Kralji nad Radljami

1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov 2018 – sveta maša

Duhovni odmik v tišino

V tišini se zavem kdo v resnici sem. Postane zgovorna in topla in oživlja. Vsako mojo besedo, vsak pogled in …

Moški v obleganju večnega mesta Rima

Dobrodošli v Moškem obleganju večnega mesta – Rima.
3 in 7. novembra 2018 – mednarodno srečanje moških

Romarski duhovni odmik “Po Ignacijevih stopinjah” v Španijo 2018!

Želiš začeti osebni stik in odnos z Bogom in spoznati ljudi, ki že hodijo po tej poti? Lahko si “oddaljen” kristjan, ki še ni čisto obupal nad lepoto naše vere. Morda pa si želiš samo potovati, se naužiti veselja do življenja, si odpočiti v dobri družbi in spoznati nekaj lepote Božjega sveta? Ali pa želiš romanje podariti svojemu sorodniku za obletnico življenja, poroke, krsta ali birme? Morda želiš posvetiti nekaj časa sebi in svojim najdražjim, znova zasnubiti svojo ženo ali okrepiti medsebojno sprejemanje, naklonjenost in spoštovanje? V vsakem primeru si dobrodošel.