27.11.2021 – Hvaležnost, zdravilo za srce

»Gospodove dobrote bom klical v spomin, Gospodova slavna dela, po vsem, kar nam je storil Gospod« (Iz 63,7) Premislim: Preprosti in nepremožni ljudje …

Z OČETOVIM SRCEM

»Gospodove dobrote bom klical v spomin, Gospodova slavna dela, po vsem, kar nam je storil Gospod« (Iz 63,7) Premislim: Preprosti in nepremožni ljudje …

Preberi si ...
MOŠKI IN ŽENSKA

“Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati” Odnos med …

Preberi si ...
OČE IN SIN

PREBUJANJE ADAMA Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na …

Preberi si ...
MATI IN SIN

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So …

Preberi si ...
MOŠKI IN BOG

V času epidemije in sredi političnega dogajanja pri nas in po svetu je vsak izmed nas v nenehni skušnjavi (nevarnosti) …

Preberi si ...

27.11.2021 – Hvaležnost, zdravilo za srce

»Gospodove dobrote bom klical v spomin, Gospodova slavna dela, po vsem, kar nam je storil Gospod« (Iz 63,7)

Premislim: Preprosti in nepremožni ljudje mnogokrat delujejo kakor, da imajo ogromno za kar so lahko hvaležni. Obdani so z blagoslovi, ki ne stanejo veliko, ampak so bistveni za naše življenje. Živijo iz tega, kar za denar ni mogoče kupiti.

Zahvalim se: Sv. Jožef, hvala ti za tvojo preprostost in hvaležnost za ljubezen, ki ti jo je bilo dano sprejemati in podarjati vsem, ki so s teboj prihajali v stik. Nauči tega tudi mene.

“Misliš, da te žena kritizira, a ona te želi izboljšati”

“Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati”

Odnos med njo in njim, večna tema, večni izziv, večno približevanje in oddaljevanje. Predvsem o moškem pogledu na odnose in zakon smo se pogovarjali z jezuitom patrom Vilijem Lovšetom.

Ogromno se ukvarjate s skupinami za moške oziroma moško duhovnostjo. Kaj “možakarje”, kot pogosto pravite, v odnosu do žen(sk) najbolj skrbi, tišči, živcira?
To, da moški žensk ne razumejo zares. Gre za drug način komunikacije in čutenja, gre za drugačno dojemanje sveta. John Gray v knjigi Moški so drugačni, ženske tudi razlaga, kako smo moški ranljivi in občutljivi glede učinkovitosti. “Padamo”, če nas nekdo skritizira, da smo nesposobni in neučinkovitosti.

Delaš ves dan, in ko prideš domov, žena začne tarnati, da te že dva meseca prosi za menjavo žarnice. Tedaj pomislim, da sta moja učinkovitost in sposobnost pod vprašajem. Ne razumem pa tega, da ona želi povedati svojo stisko, da želi biti slišana, sprejeta, dragocena. Ne da jaz nujno rešim vse težave.

Ampak žarnica pa še vedno ni zamenjana …
Da … Ko te ženska kritizira, misliš, da te zaničuje, sporoča, da si nesposoben. Ona te pa želi izboljšati. Dobro je vedeti, na podlagi česa mi moški gradimo svojo identiteto. Predvsem v prvi polovici življenja, obdobju, ko gradiš svoj ego, živiš zase. Nekateri pa tako živijo vse življenje. Ko si zrel, svoje talente uporabljaš zato, da jih daruješ drugim. To je resnični smisel življenja. Ženske, ki se po naravi več darujejo, to ponavadi odkrijejo prej kot moški. Mi velikokrat to dojamemo šele, ko nas doletita krhkost in ranljivost.

Je pri moških torej bolj poudarjen ego?
Seveda, ko imaš težave, se soočiš s svojim egom. Posledice sebičnega življenja te prisilijo v to, da razmišljaš, kaj je narobe. Vidiš, da so neuspehi posledice tvojega napačnega razumevanja življenja. Lahko si hiperbogat, a je v tebi ogromna praznina, ker živiš zase in iz sebe. Si v puščavi, peklu, praznini. Takrat se začneš spraševati, kaj je narobe. Tvoj ego je ozdravljen takrat, ko odkrije, da obstaja zato, da se podari. A to gre počasi, po delčkih, vsako leto po malo. Začneš spoštovati svojo krhkost, odpuščati sebi in drugim.

Odnos z ženo je najbolj dragocen in težak, ker ga različno doživljamo. Oboji pa smo občutljivi. Moški se zapremo, ženske pa se med sabo pogovarjajo in dajo čustva ven. Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati.

Katoliški pogled na spolnost. Zdi se, da nimajo veliko priložnosti prebrati o tem. Tudi na to temo pripravljate odmike. Kaj je v središču razprav?

Na naših odmikih za moške, pogovorih gre za podelitev izkušnje, vzajemno spoštovanje pri poslušanju. Vsak ima svojo zgodbo, smo si pa zelo podobni, saj smo navsezadnje moški. Vzpostavi se zaupno vzdušje v nas in nas vabi, da smo drug za drugega, ne zase. To je temeljna razsežnost spolnosti. Pri tovrstnih pogovorih dajemo drug drugemu moč za rast. Ko si v “ego” obdobju, je tudi spolnost lahko zelo egoistična. Stari človek, ego, se upira temu, da bi se podaril skozi spolnost.

Kje živim ljubezen do Boga? Tam, kjer jaz sem. Torej v ljubezni do žene, otrok, sodelavcev … Če samo sedim v kapeli in nič ne naredim, to nima smisla. Seveda pa molitev v kapeli lahko pripomore k dejavnejši ljubezni.


Katere so pasti upiranja? Kaj vam povedo udeleženci?
Vsak svojo izkušnjo, na primer, kako je šlo s samozadovoljevanjem, pornografijo, kako je rasel odnos z ženo. Ko slišiš druge, dobiš moč, mir in hvaležnost za svojo izkušnjo, ki je ena od mnogih, ampak hkrati naša skupna. Smo spolna bitja, ki cvetimo, ko se podarjamo drugim. Gre za nenehno bitko z egom: včasih se zapremo, drugič ženo boli glava, tretjič …

Moč črpamo iz tega, da si upamo to povedati drug drugemu. Ko si sam, ko te zvija ego, da bi si vbrizgal lažni nadomestek odnosa, kar sta na primer pornografija in samozadovoljevanje, dobiš moč, da se temu upreš. Ker si slišal še deset drugih možakarjev, kako se borijo in jim to uspeva.

Danes je intimnost postala že kar javna, v reklamah jo na primer srečamo na vsakem koraku. Po drugi strani pa se intimnosti bojimo, saj ne želimo biti ranljivi. Kaj se dogaja?

Vsakodnevni izzivi, včasih so jim rekli skušnjave, so priložnost, da se odločim, v katero smer bom šel. Bo spolnost dar ali popredmetenje drugih? Tudi ko grem v napačno smer, iščem srečo in izpolnitev. Ampak samega sebe ne moreš osrečiti. Ko smo moški skupaj, začutimo, da smo dragoceni, vredni spoštovanja. Iz tega lahko drugače gradiš odnos do sebe, manj si posesiven in popredmeten. Avtomatsko je tega deležna tudi žena. Znova se obnovita spoštovanje do nje in podarjanje. Odnos se gradi neprestano, nenehno gre za približevanje in oddaljevanje.

Videti je, kot da bi ob smrti izgubili življenje. Ne, smrt je zadnja podaritev. Kristus se je podaril do konca. Zato je vstal. Dopolnjen, srečen človek je na križu, ker se je do konca izročil. Smrt ni več groza, od katere je treba bežati, ampak je cilj, novo rojstvO.

 

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

IDEALIZACIJA – DEMONIZACIJA

V času epidemije in sredi političnega dogajanja pri nas in po svetu je vsak izmed nas v nenehni skušnjavi (nevarnosti) idealiziranja ali demoniziranja sebe ali drugih. Odkod toliko gnojnice in slabega po medijih in družbenih omrežjih? Dovolj je samo bežen pogled na TV, Fb, Twitter ipd ipd. Nasilje, zaničevanje, izključevanje, laži, sovraštvo, grožnje – nekravava vojna.

Kadar kogarkoli ali karkoli idealiziramo, bomo na koncu malikovali (ideal – idol). Obnori nas, v nas prižge lažen ogenj, ob katerem se na koncu opečemo ali pa nas celo sežge. Do svojega ideala-idola imamo nestvarna pričakovanja. Od njega pričakujemo stvari in zmožnosti, ki jih nima in ne zmore. Ker se to vedno znova izkaže, smo razočarani in jezni. Počutimo se izdani. Tako v nas zlahka raste sovraštvo in bes do bližnjih.

Podobno se nam dogaja, kadar kogarkoli ali karkoli smatramo za popolnoma slabo. S tem dovolimo, da ima nad nami preveč moči in vpliva. Če se poskušamo proti temu zlu še neposredno boriti, smo vedno premagani. Vrtimo se v začaranem krogu. Temno moč zla proti kateri si domišljamo, da se borimo, v resnici vzamemo za svojo (ali nas vzame za svoje in zasužnji) in postanemo njena zrcalna slika. Ker se tega običajno ne zavedamo, se fanatiziramo ali zapademo v apatijo. Verni lahko postanemo hinavski, fanatični ter nasilno religiozni (pobožnjakarski) (prim. Mt 7,4-5).

V obeh primerih vsem in tudi sebi, krademo moč za dobro, lepo, resnično in ustvarjalno. Del posledic takšnega početja je tudi pandemija in virusiranje, ki smo mu sedaj priča. Toliko slabih misli in čustev se nakopiči na podlagi idealiziranja ali demoniziranja, da slabo vplivajo na nas, na naše odnose, naravo in celotno stvarstvo. Nekateri zagovarjajo vojno kot nujen proces prečiščevanja. Utvara slavi zmago in nas popolnoma razčloveči (pozverini).

Bog nam po Jezusu Kristusu, Božji Besedi, kaže pot iz tega začaranega kroga. V adventu nas znova vabi na začetno stopnjo šole vere, odnosa in ljubezni: Njegove do nas in naše do njega preko bližnjih in stvarstva.

Dve največji zapovedi, ki jih je Jezus učlovečil in odživel in s tem opolnomočil tudi nas, nam omogočita, da se lahko vsak dan znova prebijamo skozi obe utvari. Ni se potrebno boriti proti njima, ampak se obračati k Njemu. Če vsak dan znova častimo (imamo za svojega glavnega sogovornika) samo Boga, potem ne dovolimo, da bi nas lahko nekaj drugega obnorelo za daljši čas. Če se učimo ljubiti druge, kakor ljubimo samega sebe (kot od Boga ljubljenega sina/hči, brata/sestro), in če v to vključujemmo tudi “sovražnike”, potem ni več prostora za moralne križarske vojne proti zlu “tam zunaj”. Zlo poimenujemo, ne borimo se pa proti ljudem. Ne iščemo več grešnega kozla v drugih, ampak se v osebnem odnosu molitve postavljamo vedno znova v Božjo občestveno ljubezen. Brez osebne in skupne molitve ostajamo žrtve obeh utvar. Skupaj se podpirajmo v boju za molitev. Pridružujem se vsem, ki nas pri tem spodbujate. Zahvaljujem se vam za vse trenutke, ko molite pred Bogom in mu pripovedujete o sebi, o drugih, o svojih težavah, o dobrem, o lepem, o težkem, o bolečinah, o strahovih, o žalostih in o stiskah. O vsem. Podpiramo drug drugega. To zahteva veliko naše duhovne moči, ki pa jo nam Bog nenehno podarja, saj je Njegova. Izročajmo mu vse, kar nas ovira da bi ljubili »najprej znotraj svojega srca” in potem navzven, sredi sedanjega trenutka, ki bo vedno podarjen in dragocen, čeprav ne bo nikdar popolnoma ustrezal našim idealističnim (večinoma sebičnim) predstavam o sebi, o bližnjih in o Bogu.

Za koga ali kaj sem v tem času še posebej hvaležen? Za koga me Bog vabi naj se še posebej zahvaljujem?

Kako doživljam lastno razpetost med idealiziranje ali demoniziranje sebe in drugih ali stvari?

Ali se zavedam, da me Gospod po razočaranjih osvobaja otročjega računanja na ljudi in stvari?

Ali mu hočem zaupati, da me po tem kar se dogaja,  uči svobode, da bom sposoben res imeti rad, sebe in bližnje?

Katera pričakovanja mi prinašajo največ razočaranj? Ali jih lahko izročim Očetu in sprejmem njegova pričakovanja do mene in bližnjih?

ODMIKI ZA MOŠKE

Taborjenje očetov in otrok

Poglejte to sporočilo v brskalniku

Enovečerno taborjenje

očetov in otrok v Kančevcih,

– 30. julija 2021 ,
– 20. avgusta 2021

 

 
Prijava

Vabilo na enovečerno taborjenje očetov in otrok v Kančevcih 2021 – 30. julija ali  20. avgusta

Pozdravljeni

V Kančevcih smo prvo letošnjo enovečerno taborjenje za očete in njihove otroke (osnovnošolske, predšolske, deklice in fante)  uspešno izvedli 2. julija.
Predvidena sta še dva termina: 
– iz petka 30. julija na soboto 31. julija,
– iz petka 20. avgusta na soboto 21. avgusta

Vsa taborjenja se začnejo ob 17:00 ter končajo naslednji dan z zajtrkom. Seveda je možno, da pridete nekoliko pozneje ali prej oddidete..
 
Postavili bomo šotore, zakurili in kaj spekli

Taborjenje bo poleg doma v Kančevcih, tako da imamo vodo, wc in streho, če nas karkoli preseneti.

Če vas zanima, se prijavite na naslednjem linku  https://docs.google.com/forms/d/1r4iDCHJ9gLvHZI6ztidMs4g2dX1Qc2gnOVrWWZgJxhM/   vsaj 4 dni pred začetkom, da bomo priskrbeli pravo količino hrenovk za pečti 🙂
Prosimo, da se prijavite, saj vas lahko ob pravem času obvestimo, če bo kak termin odpovedan (zaradi predvidenega slabega vremena ali kakih drugih nepredvidenih razmer).
Kdor se je letos že prijavil in označil ta dva termina, se ne rabi ponovno prijavljati (ni pa nič narobe, če spet izpolni obrazec)


Četudi nimate šotora, ni panike. Nekaj jih imam na zalogi za posoditi.

Za več informacij sem na voljo preko emaila janez.bohanec@gmail.com
Lahko pa si o preteklih taborjenjih preberete na
https://si.aleteia.org/2019/08/07/neprecenljivi-trenutki-z-ocetom-zal-mi-je-da-tega-nisem-pocel-ze-prej/
in
https://www.casnik.si/enovecerno-taborjenje/ .

Zelo bomo veseli, če to vabilo pošljete še komu, ki bi ga taborjenje zanimalo.


lp
Janez Bohanec

https://mailchi.mp/287361ad6bb1/vabilo-na-enoveerno-taborjenje-oetov-in-otrok-v-kanevcih-26-junija-14912623?e=ec763384ec

IZZIV BESEDE

Na spletni strani lahko najdete moja razmišljanja ob božji besedi za vsak dan. Povabljeni!

Preberi si ...
OBJAVE V MEDIJIH

Sveti Jožef je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je znotraj svete družine pripadala, spremenil v popoln dar samega sebe, svojega življenja, svojega dela.

Preberi si ...
SKUPINE ZA MOŠKE

Skupine so namenjene možem, očetom in sinovom. Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite …

Preberi si ...
ZGODBE, ODMEVI

Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src.

Preberi si ...
FOTOGALERIJA

Fotogalerija – 2. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov

Oglej si ...

Kruh Besede

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog

Na spletni strani lahko najdete moja razmišljanja ob božji besedi za vsak dan. Povabljeni!

Je sveti Jožef lahko vzor tudi danes?

https://avdio.ognjisce.si/oddaja/svetovalnica_2019_03_19

Sveti Jožef je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je znotraj svete družine pripadala, spremenil v popoln dar samega sebe, svojega življenja, svojega dela. Ob njegovem godu smo v Svetovalnici govorili o vlogi današnjega moža, očeta… Z nami so bili možje, ki svojo duhovnost krepijo v skupinah za moške.

Krščanske skupine za moške v Sloveniji

Skupine so namenjene možem, očetom in sinovom.

Spodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite ali pa povabite druge može in fante po predhodnem dogovoru s kontaktno osebo.

Nekatere skupine so še v nastajanju, vse skupaj pa so spodbuda, da zasnujete skupino tudi v vašem kraju. Pri tem vam je lahko v pomoč:

  • p. Viljem Lovše s predstavitvenim predavanjem o moški duhovnosti in metodi dela v skupini za moške (Kontakt: p.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626),
  • gradivo za srečanja, ki ga po dogovoru dobite po e-pošti,
  • možnost objav na spletni strani moskaduhovnost.si,
  • udeležba na Odmikih za moške.

KML-LogoFullscreen-LogoGeoJSON-LogoGeoRSS-Logo
Skupine mož

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Skupine mož: 46.049800, 14.506800
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Ljubljana
Možje sv. Jožefa Ljubljana
srečanja: vsak četrti torek v mesecu od 18.45 do 22h
kje: Ulica stare pravde 11, Ljubljana
kontakt: koordinator Branko Cvelbar, 031 625 888, branko.cvelbar@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje Štepanja vas
Možje Štepanja vas
srečanja: vsak četrti ponedeljek v mesecu
kje: Mekinčeva 3, Ljubljana
kontakt: Jakob Štrbenk, 031 516 872, jakob.strbenk@gmail.com
duhovni asistent: Matej Štravs, 031 434 520, matej.stravs@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Škofja Loka
Možje sv. Jožefa Škofja Loka
srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu od 20h-22h
kje: Cankarjev trg 13, Škofja Loka
kontakt: Luka Klobučar, 031 227 994, lukaklo@gmail.com
duhovni asistent: g. Matej Nastran, 031 463 828, matej.nastran.ml@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Velenje sv. Martin
Moška skupina Velenje sv. Martin
srečanja: vsak tretji četrtek od 20h-23h
kje: Šmarška cesta 2, Velenje
kontakt: Miran Razboršek, miran_razborsek@t-2.net
duhovni asistent: g. Janko Rezar, 031 367 839, janko.rezar@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Polhov Gradec
Moška skupina Polhov Gradec
srečanja: vsak drugi četrtek v mesecu
kje: Polhov Gradec 31
kontakt: Simon Purger, 031 812 172, simonpurger@gmail.com
duhovni asistent: g. Bogdan Oražem, 01 364 51 24, bogdan.orazem@siol.net
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jurija Mozirje
Možje sv. Jurija Mozirje
srečanja: enkrat mesečno po predhodnem dogovoru
kje: župnišče Mozirje, Cesta na Vrhe 2, Mozirje
duhovni asistent: g. Sandi Koren, 031 461 700, sandikoren@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Celje
Možje sv. Jožefa Celje
kje: Župnija Celje – Sv. Cecilija, Breg 18, Celje
kontakt: Sašo Štampe, 040 796 034, saso.stampe@gmail.com
duhovni asistent: p. Primož Kovač, 041 780 109, primoz.kovac@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Koper sv. Marko
Moška skupina Koper sv. Marko
kje: Kvedrova 17, Koper
duhovni asistent: g. Ervin Mozetič, mozjesvetegajozefa.koper@gmail.com
splet: http://zupnija-kopersvetimarko.rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož sv. Mihaela, Radlje
Skupina mož sv. Mihaela, Radlje
duhovni asistent: p. Viljem Lovše, 041 632 626, p.vili.lovse@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Novo mesto
Skupina mož Novo mesto
duhovni asistent: p. Krizostom Komar, 041 347 069, krizostom.komar@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Maribor sv. Magdalena
Moška skupina Maribor sv. Magdalena
kontakt: p. Ivan Hočevar, 041 286 352, ivan.janez@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jurija v Šturjah
Možje sv. Jurija v Šturjah
srečanja: ob 19h (19.1.)
kje: Levstikova 1, 5270 Ajdovščina
duhovni asistent: g. Zoran Zornik, 041 673 292, zoran.zornik@rkc.si
splet: http://zupnija-sturje.rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina v župniji Preska
Moška skupina v župniji Preska
Kdaj:
vsak 2. torek v mesecu ob 19.30.
Kje: v Pastoralnem domu Valentina Oblaka, Preška cesta 33, 1215 Medvode
Koordinar: Iztok Žebovec, 030/813-509, iztok.zebovec@rkc.si ali iztok.zebovec@siol.net
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Slivinca pri Mariboru
Možje sv. Jožefa Slivinca pri Mariboru
srečanja:
vsako drugo sredo v mesecu
kje: župnišče, K cerkvi 9, Slivnica pri Mariboru
koordinator skupine: Zlatko Pintar, 051691319, zlatko.pintar58@gmail.com
duhovni asistent: Jože Šomen, župnik, 031590556
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa kamniške dekanije
Možje sv. Jožefa kamniške dekanije
srečanja: vsak zadnji PONEDELJEK v mesecu od 19.00 do 22h
kje: Raspov prehod 2, Kamnik
kontakt: Janez Kunc, 041 599 578,  janez_kunc@t-2.net
duhovni asistent: Luka Demšar, (01) 831 92 90, zu.kamnik@rkc.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Nazarje
Možje sv. Jožefa Nazarje
srečanja:
kje:
Samostanska pot 50, 3331 Nazarje, Slovenija
duhovni asistent: p. Tomaž Pinter OFM, 041 705 323, tomaz.pinter@gmail.com
splet: https://fancikani-nazarje.si/kontakt/
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje sv. Jožefa Cerklje na Gorenjskem
Možje sv. Jožefa Cerklje na Gorenjskem
srečanja: vsak prvi ponedeljek v mesecu po večerni maši (koledar srečanj na spletni strani)

kje: Dvorana Jožefa Kvasa, Trg Davorina Jenka 14, 4207 Cerklje
kontakt: Boris Jereb, boris.jereb@t-2.net, 040 545 765
duhovni asistent: mag. Jernej Marenk, 04 252 82 00, jernej.marenk@rkc.si,
splet: MSJ Cerklje
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina Kanal
Moška skupina Kanal
srečanja: enkrat mesečno
kontakt: Jakob Merljak, 031 417 012
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina sv. Jožefa Goriče
Moška skupina sv. Jožefa Goriče
srečanja: vsak zadnji torek v mesecu ob 20. uri
kje: župnišče Goriče, del cerkve Sv. Andreja
kontakt: Janez Vevar, 041 991 958, janez.vevar@gmail.com
duhovni asistent: g. župnik Branko Balažic, 041 760 352, branko.balazic@salve.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika
Skupnost mož svetega Jožefa Vrhnika
srečanja: vsaka druga sreda v mesecu
kje: srečanje se začne s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki
kontakt: Ivo Pivk, 051 605 653, ivo.pivk@aktanta.si
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro
Skupina mož Šmartno pod Šmarno goro
srečanja:
ob sredah, vsakih 14 dni ob 19:30
kje:
prostori pošte ob cerkvi
kontakt: Luka Mavrič, 051 319 433, mavric.luka@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Moška skupina sv. Jožef, Studenci
Moška skupina sv. Jožef, Studenci
srečanja: vsak drugi petek ob 20h
kje: pri sv. Jožefu v Mariboru.
kontakt: Franček Bertolini, 051 328 924, francesco.bertolini@rkc.si
duhovna asistenta: kapucin Vinko Škafar 02 420 25 78 (kontakt samostana) in župnik Franček Bertolini
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
MOSJI, Divji v srcu
MOSJI, Divji v srcu
srečanja: vsako 1. in 3. nedeljo v mesecu ob 20.00
kje: župnišče Ljubljana Trnovo
kontakt: Nejc Panič, nejc.panic@gmail.com,  031 028 028,
Matej Križanič, matej.krizanic@gmail.com, 031 752 251
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje za Kristusa
Možje za Kristusa
srečanja: zadnji petek v mesecu ob 19.00
kje: župnišče Ljubljana Trnovo
kontakt: Martin Treven, 040 739 545, martin.treven@gmail.com,
David Krevs, 031 854 532, davidkrevs@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Možje pri Lovrencu na Pohorju
Možje pri Lovrencu na Pohorju
srečanja: torek (po dogovoru) ob 18.30
kje: župnišče Lovrenc na Pohorju
kontakt: Janez Ajd, 041 674 524, monte@siol.net
duhovni asistent: Damjan Mlinarič, 02 675 16 31, damjan.mlinaric@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Maribor-1
Skupina mož Maribor-1
srečanja:
vsak tretji četrtek v mesecu (zaprtega tipa)
koordinator: Kristian Bošak, 040 237 515, kristian.bosak@rkc.si
duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Maribor-2
Skupina mož Maribor-2
koordinator: Milan Čivre, milan.civre@gmail.com
duhovni asistent: Bernard Geršak, 041 572 386, bernard.gersak@gmail.com
marker icon
icon-car.png Fullscreen-Logo KML-Logo
Skupina mož Bevke
Skupina mož Bevke
srečanja: po dogovoru ob predavanjih različnih gostov
kje: župnišče Bevke, Bevke 42
vodi: g. župnik Janez Očkon, 01/75 69 853, zupnijski.urad.bevke@siol.net

Legenda:
marker icon Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške

marker icon Skupine so del Mednarodnega  združenja mož Svetega Jožefa (MOSJI)

marker icon Skupine delujejo po drugih metodah

Moške skupine (Skupine mož sv. Jožefa)

Skupine delajo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki se uporablja na Odmikih za moške. Do sedaj jih je obiskalo že okoli 500 mož.
Naj pričujejo predvsem izjave udeležencev rednih mesečnih srečanj Možakarjev sv. Jožefa, ki se sestajajo pri Sv. Jožefu na Poljanah. V več drugih mestih in krajih deluje po isti metodi že 11 skupin, nekatere pa so v ustanavljanju.

Pričevanja:

»Ko sem drugo leto zapored za vikend obiskal Odmik za moške, sem začutil potrebo po stalni, za življenje potrebni duhovni rasti v resni družbi mož, ki v odprtosti in zaupanju opogumljajo drug drugega.«

»Če hočem poslušati in slišati soborce na srečanju možakarjev, se mi ni potrebno do vseh vedenj in modrosti prebiti skozi lastne poraze.«

»Duhovni oče Vili nas iz življena za življenje s prehojenimi in preizkušenimi znanji domiselno vodi med čermi življenja.«

»V prijateljskem in zaupnem ozračju lahko pokažem tudi svoja čustva, s katerimi moram kot moški včasih tako skopariti.«

»Vsakomesečno srečanje me napolni z novimi spoznanji, prekaljenimi izkušnjami in vitalnimi močmi. Vsakič odhajam v gotovem upanju in veselju, da se kmalu srečamo ob izviru, ki ga skupaj napajamo.«

»Iz pripovedovanja starejšega sopotnika sem spoznal, zakaj sva z ženo iz zaljubljencev postala tekmeca. V nadaljevanju pa tudi kako po težavah in padcih, tekmovalno energijo porabiti za ustvarjanje sinergije.«

»Slišal sem, da je vsaka drugačnost zakonca, lahko tudi zoprna, praviloma dopolnitev mojih mankov.«

»Od moža in očeta s kilometrino sem slišal, da je za mojo rast potrebno sodelovanje in ne tekmovanje. Sodelovanje in dopolnjevanje pa je modrost vzgoje. Otroci se namreč vzgajajo prek opazovanja in doživljajsko posnemajo naša starševska ravnanja in čustvovanja.«

»Od mož sem se naučil, da povem, če si kaj želim, če me je česa strah, če sem prizadet, žalosten. Prej sem mislil, da se o tem ne sme govoriti, kaj šele priznati in pokazati kakšno čustvo.«

A SMO, A NISMO? ODMIK ZA MOŠKE V DIVJINI

Na duhovnih vajah za zakonce v Ilirski Bistrici sva z Vidom Kregarjem izmenjala nekaj besed o moških. Spomnil sem se na prvi odmik za moške v divjini leta 2016. Vido je izkušen jamar in možak, ki ogromno hodi peš in pozna ljubo Slovenijo kot le malokdo. Takoj je naredil načrt za pot. Sijajno. Hvala Vido. Pa smo ga izvedli. Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src. Sam sem skrbel za duhovni del. Ker me koleno ne uboga in čakam na operacijo, sem se vozil na dogovorjene točke. Skupaj smo maševali in razmišljali o naši poti iz Jerihe v Jeruzalem. K sreči je Nekdo prišel iz Jeruzalema v Jeriho, da nam kaže pot nazaj in nas vodi. Začeli smo z Abrahamom, ki ga je Bog povabil na pot in iz egoista oblikoval darovalca in svojega sogovornika in sodelavca. Nadaljevali smo s priliko o Samarijanu, ki hodi z nami in ozdravlja na smrt pretepene in zapuščene. Glavno vprašanje je: “Komu sem jaz bližnji?” Bogataš in ubogi Lazar sta nas povabila v premišljevanje resnice, da večno življenje okušamo že v sedanjosti, če ne opuščamo dobrega, ki ga je Bog položil v nas, da bi ga delili s sopotniki in sodobniki. Višji cestninar Zahej se odpravi na pot, da bi od daleč videl Jezusa in ohranil svoj nadzor, potem pa ob njem odkrije svojo resnično istovetnost in postane darovalec in starešina. Za slovo nas je naš dvojček Tomaž spodbudil, da se ga vedno lahko dotaknemo v svojih ranah in ranah drugih. Danes jih ne manjka. Skupna pot, znoj, sonce, prenašanje napora, dež in smrčanje omogočata, da odkrivamo cilj poti, ki je ves čas v nas: ples Božanske Trojice, ki vse podarja, se po vsem podarja in nas vabi za mizo življenja kot svoje sinove in hčere, ki smo drug drugemu lahko bratje in sestre (p. Viljem Lovše).

Kako so omenjeno duhovno pot možje praktično doživljali, pa si preberite spodaj:

1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7 uri v Kamniku pod Krimom pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri poznem zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga Raktičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče pri sv. Vidu smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je kot protiuslugo ponudil našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so ga nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam… Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, nikomur ne povejte, da je bil na voljo tudi tuš.

2. dan: Sv. Vid – Gora

Hoja se je pričela ob 5:30 s kavo po želji, z ali brez ter blagoslovom popotnikov. Zajtrk smo si privoščili na Krpanovem pragu, v zavetju cerkve sv. Urha. Pod vplivom za slovensko istovetnost pomembnega lika je sledilo še razmišljanje o Emi Krški in njenem vplivu na slovenski prostor. Okrepljeni smo nadaljevali pot na Bloško planoto. V glavnem smo hodili po cesti in kljub temu, da vročina ni bila prehuda je bil skok v Bloško jezero več kot navdušujoč. Ob 10h še ni bilo gneče, voda pa je bila prima. Nekateri so tekočino rajši pretakali po grlu v senci na obali.

S posebno tekočino za pranje zob, ki jo ne boste našli na noben seznamu pohodniške opreme, smo si ves čas poti razkuževali dihalne poti, tako da kljub divjini primernim razmeram (predvsem ponoči) nihče na poti ni zbolel. Verjetno je, da je tekočina pripomogla k boljši volji tudi potem, ko so noge in ramena že pošteno javljale sporočila o preobremenjenosti.

Vido je sredi ceste pobral onemoglo ptico, ki smo jo poskušali napojiti in nahraniti, vendar je bila tako uboga, da niti ni hotela odpreti kljuna. Morda je bilo zanjo zadoščenje že to, da je bolje da leži v travi v senci, kjer smo jo pustili, kot sredi ceste.

Pot se je nadaljevala po ravnini Bloške planote, kjer smo že malo hodili po svoje, nekateri, npr. Marko, so poslušali glasbo, nekateri premišljevali in spet drugi srečevali stare znance. Medsebojni pogovori so bili zabavni, duhovni, poglobljeni ali pa tudi ne, zgodovinski oziroma na kratko – zelo življenjski. Tako se je današnja pot končala na Gori na grobu Magdalene Gornik, slovenske mistkinje.

Po maši in večerji iz nahrbtnika je narava, ko smo že bili pod streho, pokazala nekaj svojih obrazov. Najprej veter s točo, v naslednjem trenutku že dramatičen ples oblakov pred zahajajočim soncem in mavrico na vzhodu. Sveti Angel, varuh moj….Lahko noč.

3. dan: Gora – Babno polje

Župnik Anton Dobrovoljc nas je pospremil na pot in kot se je izkazalo kasneje, precej po bližnjicah, tako da smo lahko ta dan veliko več časa, kot je bilo predvideno, posvetili počitku. Prvi daljši postanek za zajtrk je bil kar v slaščičarni v Loškem potoku. Okrepljeni smo pot nadaljevali z vrtčevskimi otroki, zato je bolj otročje med nami zaskrbelo v katero vrsto spadamo…edina razlika za vzgojiteljice je bila, da smo imeli mi malo večji besedni zaklad.

Sledila je pot skozi že malo bolj ta prave, samotne gozdove. Gležnji in ramena so se pričela utrjevati, zato je hoja postajala užitek. Upanje, da bomo zmogli se je pokazalo tudi v bolj sproščenih pogovorih. Cilj Babno polje dosežen.

Pater Vili, ki je vedno od daleč prišel na dogovorjen kraj za mašo, je sprožil debato o zavedanju zdrave prehrane. Sedaj je na dieti, Uroš pa tudi, ker ga je ‘štihnila’ sladkorna. Res smiselno je torej gledati na to kaj, kdaj in kako se jé. To nas ni odvrnilo od naročila pizze, ki je bila, kot se je kasneje izkazalo, edina kuhana hrana v petih dneh. Posebna komisija je presojala ponudbi za prenočišče in na koncu je zmagala ponudba prijazne gostilničarke Nataše, ki nam je zrihtala brezplačno prenočevanje kar na podstrehi gostilne. Omeniti velja še Američana iz Kalifornije, ki je prišel v Slovenijo po poti Via Dinarica. Hitro, kot bi mignil je bilo tudi zanj urejeno prenočišče in prevoz za naslednji dan. Turbo prijazni ljudje, res.

Po maši je sledil še pogovor pred cerkvijo z gospo Magdo, o življenju v Babnem polju, o foto-škljocanju medvedov, najbližji trgovini (ta velika je oddaljena 33km), o vremenskih pogojih za pridelavo hrane (pozimi je tu prek -30 oC) in izzivih mladih. Zeeehhhh, spat bo treba.

4. dan: Babno polje – Gomance

Od tu naprej je bila obljubljena bolj divja pot in res, naši postanki so bili omejeni na zaprte lovske ali gozdarske koče. Zalog vode je bilo kolikor jih je bilo, izvira in hiše pa nikjer. Končno divjina, končno izziv! O prisotnosti človeka so pričali samo spomeniki preteklih vojn in skladovnice drv, ki so vse pod videonadzorom. Kako ta zares deluje sredi ničesar prepuščamo domišljiji. Zaradi bližine hrvaške meje smo začeli opažati prazne policijske terence. Nas opazujejo iz grmovja? Verjetno.

Tekočina za pranje zob ni pomagala enemu izmed nas, ki se mu je pojavila bolečina v kolenu. Naenkrat. Izkušen skavt ga je oskrbel s povojem in žavbo, preostali smo prevzeli težo njegovega nahrbtnika in je počasi šlo. Zapeli smo tudi eno bojno pesem v čast sv. Duhu in je šlo še bolje. A se č’mo vr’nt – ni govora – naprej! Zaradi najdaljšega odseka naše ture smo se učili lekcije ležanja v travi. Nepredstavljivo, možakarji v tišini ležijo v travi na planini Vala, nič ne delajo, nič ne govorijo, samo premišljujejo, spijo in uživajo.

Čeprav smo še v prejšnjem trenutku kleli čez Hrvate, smo že v naslednjem ob mejni tabli zmolili za njih Oče naš. S tem smo pokazali naše nestrinjanje s tem, da se nič ne da narediti. Ves dan med hojo ob meji smo imeli mir pred patruljami, zvečer pa se je vse spremenilo. Najprej vojska, nato še policija. Ker smo bili izkušeni možakarji, smo si pridobili njihovo zaupanje. Hkrati smo z vojsko opravili nekaj blagovne menjave in kadarkoli kasneje smo se ponovno srečali, zadnjič malo pred ciljem, smo si mahali v pozdrav. Da bi kar sami obvestili vse, kdo smo in kje smo ni prišlo v poštev, saj smo bili v popolnem komunikacijskem zavetrju, okenca za plačilo turistične takse pa tudi nismo iskali. Pripraviti si je bilo potrebno prenočišče, pomesti razbito keramiko in steklo okenskih šip, nanesti plohe za pod spalko. Demokratično smo se porazdelili tri na tri, zgornji in spodnji dom – eni smo spali zunaj nekateri notri. Noč je bila mirna, brez dežja, luč z neba se pa ni dala ugasnit.

5. dan: Gomance – Ilirska Bistrica

Spanje res ni bilo presežek udobja, zato pa je bil višinski zrak precej boljši kot tisti v hišah. Ob šesti uri zjutraj smo že hiteli proti svojemu cilju. Po gozdu, kjer smo hodili je vse podrejeno sečnji in spravilu lesa in za nepoučenemu se zdi veliko število šleparjev s hlodi presenetljivo. Ravnamo odgovorno s tem lesom ali gre samo za dobiček? Kratek postanek za hrano na razgledišču nad vasjo Žabiče in spet naprej proti dolini. Po zaslugi Mihove navigacije smo spet ubrali nekaj bližnjic. To nam je prišlo prav, saj je bil zrak vroč in vlažen. Rastje se je od starta današnje etape kar dvakrat spremenilo, spremenila se je tudi geološka sestava tal. Še zadnjih 7 do 10 km, odvisno od tega kje greš do Ilirske Bistrice smo zmogli. Sledila je maša pri sv. Juriju, simbolično, boj je dobljen. Nekatere od nas je zaskrbelo, ker smo pri maši spali, vendar nas je Vili potolažil, da je, med drugimi, tudi sv. Jožef dobil najpomembnejša sporočila med spanjem.

Izmed vseh misli na petih listih za pomoč pri razmišljanju so nam ostale v spominu tele stvari:

– da je treba biti pozoren, da ne bomo sebe in drugih zafiksali. Da prosimo tudi za druge, da se ne zafiksajo; Vido sicer pravi, da so fiksi zelo pomembni, saj jamarji nanje pritrjujejo vrvi na katere potem obešajo svoje truplo in življenje, dokler ga je še kaj v njem.

– da je pomembnejša pot kot cilj, ampak tudi poti ni brez cilja,

– da se je smiselno ustaviti in se skloniti k človeku, ki trpi, saj profitirata oba; rane trpečega pa tudi malo manj skelijo; nekaj se skupaj zlepi, kar je razbito,

– samospraševanje pred Bogom je temeljno – prikazovati slike svojega življenja Bogu in čakati na njegov odgovor in potem nadaljevati pogovor z njim – osebna vera,

– darovati sebe, svoje telo, bližnjim.

Skupno smo torej prehodili pribl. 115 km, aktivne hoje je bilo okrog 30 ur. Volkov in medvedov nismo srečali, čeprav so bili nenehno v naših mislih in pogovorih. Dež nas je ohlajal samo nekaj zadnjih kilometrov poti, oblaki so nam večinoma prihajali na pomoč, kadar nismo hodili po gozdu. Recite, kar hočete, bili smo naprej vzeti, kar se tiče vremena. In kar pride samo po sebi, vsi smo se malo stanjšali.

Koliko žuljev je imel vsak od nas, pa vam ne povemo. Pridite pogledat sami. Zagotavljamo vam, da je izkušnja lepa in vredna vseh naporov. Hvala Bogu, in Viliju, za to izkušnjo! Bolj skuliranega tipa, kot je bil naš vodnik Vido, ne boste našli. Hkrati pa se mu za njegovo odgovornost, izkušenost in občutek varnosti vsi iskreno zahvaljujemo. Se vid’mo še kdaj.

Zapisal Vito.



 

Fotogalerija – 2. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov

Vir: radio Ognjišče, Aleteia, Jaka Porenta

Odmik za moške

Možje se neštetokrat vprašamo, kaj žene pričakujejo od nas. Vsak ima svoj odgovor in vsak misli, da ga ve. Pa je res tako? Ali je pri teh pričakovanjih še kaj bolj pomembnega, kar oba pričakovalca – moškega in žensko – poveže in umiri v vzajemni podaritvi? To bomo skupaj odkrivali. Dobrodošel. Tvoja izkušnja je dragocena. Če hočeš pomagati drugim, sprejmi pomoč bratov.

Duhovne vaje s prekinitvenim postom

Možakar, ki ne zna brzdati svojega telesa je suženj in ujetnik, nesrečnež in uničevalec okolja. Od začetkov človeštva so se …

Duhovne vaje s postenjem na Krku

3. do 12.9.  KRK Oddih. Nabiranje D vitamina. Priprava na ustvarjanje in delo, na to, da sem Dar. PRIJAVA ​ …