za več moške moči
Krajše postenje za prvo izkušnjo ali preizkušnjo
Povabljen v izziv postenja. Imaš vse kar je potrebno.
Podelimo si moške izkušnje v Facebook skupini.

2. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov “Srečen in uspešen?”

Možje, očetje in sinovi, povabljeni 16. 3. 2019 na  2. VSESLOVENSKO srečanje mož, očetov in sinov pod naslovom: Srečen in uspešen?Kraj srečanja: …

MOŠKI KDO SI

Draveljska založba je izdala knjigo, ki bo še posebej dobrodošla za vse, ki nas pesti kriza srednjih let. Za moške …

Preberi si ...
MOŠKI IN ŽENSKA

Moški se včasih hecajo ali tarnajo, da so ženske za njih skrivnost. Pravzaprav smo pogosto res! Vendar je to resnično …

Preberi si ...
OČE IN SIN

PREBUJANJE ADAMA Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na …

Preberi si ...
MATI IN SIN

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So …

Preberi si ...
MOŠKI IN BOG

Adventni čas je priložnost za osvoboditev od lažnih bogov. Kristus je to pot odprl kot krhko dete. Pridruži se, če hočeš in želiš.

Preberi si ...

Temna noč lope – izvrstna knjiga za moške

Draveljska založba je izdala knjigo, ki bo še posebej dobrodošla za vse, ki nas pesti kriza srednjih let. Za moške in za ženske. Moški se bolj zavedamo kaj se z nami dogaja, ženske pa nas boste lažje razumele. Res koristno branje in povezano z modrostjo rodov pred nami.

https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/temna-noc-lope

Knjigi na pot

 Vsako obdobje našega življenja je dar in priložnost. Skupaj z vsemi krizami, težavami in izzivi. Tudi današnji moški smo soustvarjalci zgodovine odrešenja, ki jo Bog želi udejanjati skupaj z nami. Veliko bolj jo piše po naših napakah, krivicah in neuspehih, kakor pa po uspehih in večkrat oholem zunanjem napihovanju posameznikov, narodov ali (u)stanov. Vsak od nas se sredi priložnosti in stisk današnjega časa te globoke resnice danega zgodovinskega trenutka po svoje in ob svojem času začne tudi zares zavedati. Slej ko prej osebno doživimo, da današnji svet s svojim delom in odnosi sami soustvarjamo ali pa souničujemo. Avtor pričujoče knjige Nick Page je ljubitelj in preučevalec svetopisemskega Boga, poročen in družinski oče. Temna noč lope je sad njegovega iskanja in rasti ob soočanju s krizo srednjih let. Glavni dar krize srednjih let je zagotovo zavedanje lastne smrtnosti in umrljivosti. Temna noč je nujen korak, da se naše življenje resnično odpre za uvajanje v našo pravo in podarjeno istovetnost. Prepoznati jo moramo in svobodno izbrati in zaživeti. V tem je naše dostojanstvo. Da bi lažje razumeli globino svoje temne noči, nam Nick na podlagi lastne izkušnje opiše lažne bogove ali malike, na katere v prvi polovici življenja stavimo in nas nujno vedno razočarajo. Vsako generacijo moških. Pokaže načine, na katere poskušamo prelisičiti sebe, druge in Boga. K sreči vsi ti načini ne delujejo. Pri nikomer. In nikdar ne bodo. Kakšna sreča in veselje. 8 Knjiga nastaja vzporedno s prenavljanjem lope, ki na koncu postane podobna kapeli. Nehote. Tudi sam avtor se tega začuden zaveda. S podobo lope nas vodi h globljemu zavedanju svojega moškega dozorevanja iz starega v novega človeka. Dogajanje srednjih let nam počasi kaže, da v življenju ne gre za naš mali jaz, za našo lastno samouveljavitev, samopotrditev in samouresničitev. Odkrijemo, da drugi niso na tem svetu zato, da bi se vrteli okrog nas in zadovoljevali naše sebične potrebe. Odkrijemo, da nimamo nadzora niti nad svojim življenjem niti nad življenjem drugih. Spotikajoč se odkrivamo, da našemu življenju daje vrednost veliko večja zgodba (zgodovina) v katero smo povabljeni kot sogovorniki in sodelavci. Tisti, ki nas je vanjo povabil po naravi in zgodovini, osebni in skupni, govori, da je On sam dar za nas. Zagotavlja, da smo tudi mi dar, najprej nam in nato drugim. Pomaga nam odkrivati, da nam je vse stvarstvo podarjeno zato, da bi Njega kot dar sprejeli in tudi sami postajali dar. Zavestno in odločno, načrtno in svobodno, vsak dan znova. To je velikonočna dinamika Ž(ž)ivljenja, ki nas nenehoma podarja in vabi v sodelovanje pri podarjanju. Kriza srednjih let je eno izmed glavnih resnih in osebnih Božjih povabil k sodelovanju in prepoznavanju svojega resničnega dostojanstva in poklicanosti. Vabilo, da postanem celovitejši, bolj ljubeč, bolj živ, skratka bolj Božji in s tem bolj človeški. Kakor mladi grizliji za svojo zrelost ali pa mladi orli za svoj let in svoje poslanstvo tudi današnji moški potrebujemo starejše in zrelejše brate in očete, ki bi nam pokazali pot, po kateri je mogoče hoditi kot Božji sogovornik in sodelavec. Avtor nam za vzor starejšega brata postavi svetopisemskega očaka Jakoba, prevaranta in grabežljivca. V pomoč pri razmišljanju mu je tudi Carl Gustav Jung in njegovo zavedanje moškega dozorevanja v prvi in drugi polovici življenja. 9 Odločilen smerokaz in pot avtorjevega duha pa je zagotovo Jezus Kristus, moški na Božji način. Bog nam je v Kristusu pokazal, da nas je ustvaril zato, da bi bili Božji sogovorniki in sodelavci. Svobodno si lahko izberemo, ali bomo to tudi postali ali pa ne. Čas našega življenja nam je dan na razpolago za odločitev in konkretno uresničitev naše resnične in od Boga dane istovetnosti. Edini pravi odgovor na krizo srednjih let je svojo moškost začeti živeti na Božji, Kristusov način: hvaležno sprejeti svoje življenje kot Očetov dar, ki smo ga zastonj prejeli, da bi ga podarili drugim (Jn 12,24). Vsak od nas je v srednjih letih povabljen, da začne zavestno sodelovati s skrivnostno dinamiko vsega stvarstva, z dinamiko ljubezni, ki nas vsak dan vabi, da sprejmemo življenje (uspeh), smrt (kriza) in vstajenje (preraščanje krhkosti). Avtorjeva konkretnost in praktičnost bo nagovorila marsikoga izmed nas. Povabim vas, da jo v dveh urah preberete na dušek, potem pa se je počasi lotite še v lopi. Lopa je pogovor med moškimi, podelitev osebne izkušnje. Lopa so skupine moških, ki počasi nastajajo po Sloveniji. Vsak izmed nas je strokovnjak za svojo lastno izkušnjo. In izkušnja vsakega je dragocena za druge moške. Samo razdeliti jo je treba. Knjiga in njeni praktični nasveti so seveda priporočljivi tudi za ženske, ki morate s takšnimi moškimi živeti. p. Viljem Lovše

 

 

 

Poznavanje njegove zgodbe

Moški se včasih hecajo ali tarnajo, da so ženske za njih skrivnost. Pravzaprav smo pogosto res! Vendar je to resnično tudi v obratni smeri. Jaz živim v gospodinjstvu štirimi moškimi (mož in trije sinovi), ki so zame pogosto skrivnost. Poznam veliko žensk, ki so zbegane na enak način. Izjemno koristno je razumeti moškega v svojem življenju, kar lahko dosežemo tako, da spoznamo njegovo zgodbo. Kako je odraščal? Kako je bilo odgovorjeno na veliko vprašanje njegovega srca? Je vedel, da je ljubljen? So ga kot fanta in kot moškega spodbujali? So mu povedali, ‘da ima, kar je potrebno’? S čim še mora živeti, in kaj ga še utesnjuje?

Pojdite za svojim moškim in ga pripravite, da vam pove svojo zgodbo, zgodbo svojega otroštva, svojih najstniških let. Povprašajte ga o dobrih in o slabih spominih. Resnično prisluhnite. Poglabljanje razumevanja, od kod prihaja vaš moški, vam ga bo pomagalo ljubiti, imeti sočutje do njega, vam pa bo dalo sposobnost, da ga opogumljate k iskanju njegovega ozdravljenja in k drugačnemu življenju.

V Jezusovem rodovniku je omenjenih pet žensk. Mogoče se vam to ne bo zdelo nič tako velikega, dokler ne boste razumeli, da v teh rodovnikih ženske nikoli niso omenjene. Vedno so moški. »Oče tega in tega, sin tega in tega.« Berejo se kot poročila s tekem baseballa. Ko Matej (pisec evangelija, op. prev) zasedbi doda še nekaj žensk, je to velika in opazna izjema. Te ženske so za Boga tako pomembne, da mora pisec zaradi tega prelomiti vse kulturne norme ter se celo izpostaviti kritiziranju in neupoštevanju, da bi poudaril: »Poglejte sem – te so resnično dobre ženske.«

Seveda je omenjena Marija, Jezusova mati. Tu je še Ruta, ljubljenka tečajev preučevanja Svetega pisma. Pa še dve drugi – Rahaba in Tamara. V čem se te ženske razlikujejo? Različne situacije, različna dejanja poslušnosti. Vendar je skupna tema naslednja: pogum, pretkanost in osupljiva ranljivost. Marija je izjemna mlada ženska. Kakšnih petnajst ali nekaj takega. Sprejme nalogo, ki ji jo je zadal Bog, čeprav jo bo drago stala. Dajte, no – mlado dekle, za katero je znano, da se srečuje s starejšim moškim, je naenkrat noseča in trdi, da jo je oplodil Bog? Ona je neoporečna, vendar bodo drugi njeno odločitev videli kot škandalozno vse njeno življenje. Sebe naredi ranljivo – neverjetno ranljivo (za to bi lahko bila kamenjana, zagotovo pa bo zapuščena ter izobčena) – da bi lahko sledila Bogu.

Tamarina zgodba je zapletena in lepa, a zanjo tukaj nimamo časa. Vendar se je z njo vredno spopasti. (Lahko jo najdete v 1. Mojzesovi knjigi 38.) Ona vpričo moških, ki so jo grdo pustili na cedilu, uporabi pretkanost, da bi izpostavila njihov greh ter jih povabila (ne zahtevala), da naredijo, kar je potrebno. Rahaba je še ena škandalozna zgodba. Je ženska, ki je zagrešila izdajo, da bi lahko hodila z Bogom in rešila svojo družino. (Skrila je izraelske vohune, ko so prišli v njeno mesto, Jeriho, v izvidnico pred napadom – v jasni kljubovalnosti proti svoji vladi.) Tudi o tej nismo slišali kakšnih svetopisemskih preučevanj. »Ko izdaja postane ključna za žensko.« In potem je tukaj še Ruta. Tako sem njeno zgodbo razložil v Divji v srcu.

Kot se vsi spomnite, je Ruta snaha judovske ženske po imenu Naomi. Obe ženski sta vdovi in sta v dokaj slabem stanju, nimata nikogar, ki bi skrbel zanju, njun finančni položaj je pod pragom revščine in poleg tega sta ranljivi na mnogo drugih načinov. Stvari so videti bolje, ko Ruto opazi bogat samski moški po imenu Boaz. Boaz je dober človek, to že vemo. Ponudi ji nekaj zaščite in nekaj hrane. Toda Boaz Ruti ne daje tega, kar resnično potrebuje – prstan.

Kaj torej naredi Ruta? Zapelje ga. Prizor je takšen: Moški so delali od zore do mraka, da bi pospravili žetev ječmena, pravkar so končali in sedaj je čas za zabavo. Ruta se okopa v peneči kopeli ter si obleče obleko, potem pa počaka na pravi trenutek. Pozno zvečer, ko je Boaz spil malo preveč, je primeren trenutek: »Ko se je Boaz najedel in napil ter bil dobre volje …« (Ruta 3,7). »Dobre volje« je tukaj za bolj konservativne bralce. Možakar je pijan, kar je razvidno iz njegovega naslednjega dejanja: onesvesti se. »… šel je leč kraj kopice« (3,7). To, kar se zgodi po tem, je prav škandalozno, vrstica se nadaljuje: »Tedaj je po tihem prišla, odgrnila prostor pri njegovih nogah in legla.«

Tega odlomka ni mogoče prebrati na ‘varen’ ali ‘prijeten’ način. To je čisto preprosto zapeljevanje – in Bog jo s tem, ko ji nameni ne le svojo knjigo, temveč  jo še omeni v rodovniku, daje za vzor vsem ženskam, da bi ji sledile. Da, obstajajo ljudje, ki vam bodo rekli, da je ‘v tisti kulturi’ popolnoma normalno za lepo mlado samsko žensko, da sredi noči, ko ni nikogar v bližini (rob kopice), pristopi k samskemu moškemu (ki je preveč popil) in mu zleze pod odejo. To so isti ljudje, ki vam bodo rekli, da Visoka pesem ni nič več kot le ‘teološka metafora, ki se nanaša na Kristusa in njegovo nevesto’. Vprašajte jih, kaj bodo naredili z vrsticami, kot je »Tvoja postava je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. Dejal sem: Zlezel bom na palmo, potrgal njen sad« (Vp 7,8-9, EKU). To je preučevanje Svetega pisma, kajne?

Ne, nikakor ne mislim, da sta Ruta in Boaz tisto noč imela spolne odnose, temveč mislim, da se ni zgodilo popolnoma nič neprimernega. Vendar to prav tako ni družabna večerja. Povem vam, da je cerkev resnično pohabila ženske, s tem ko jim pravi, da je njihova lepota nečimrna, ter da so najbolj ženstvene, ko ‘služijo drugim’. Ženska je v svoji najboljši moči, ko je ženska. Boaz potrebuje nekaj pomoči, da spravi stvari v tek, Ruta pa ima nekaj možnosti. Lahko ga nadleguje: Vse, kar počneš, je, da samo delaš, delaš, delaš. Zakaj se ne postaviš in si moški? Lahko bi tarnala: Boaz, prooosim, pohiti in se poroči z mano. Lahko ga kastrira: Mislila sem, da si resničen moški, domnevam, da sem se zmotila. Lahko pa uporabi vse svoje čare kot ženska ter doseže, da bo on uporabil vse, kar kot moški ima. Lahko ga vzburi, navdihne, mu da zagon … ga zapelje. Vprašajte svojega moškega, kaj ima raje.

Kaj predlagam, da naj samska ženska prenoči v stanovanju svojega fanta, da bo v njem vzbudila željo, da se poroči z njo? Ne. Pravim, da bi se morala poročena ženska seksualno ponujati svojemu možu, čeprav je on do nje nasilen? Ne. Nič bolj, kot nam zgodba o Petru, ki hodi po vodi, govori, naj si vsi priskrbimo čoln, gremo na jezero in poskusimo. Načelo zgodbe je tisto, ki je pomembno tukaj. Ruta sprejme tveganje – tveganje, ki ga pozna vsaka ženska – ko postane ranljiva in privlačna za Boaza. Ona ga vzbudi, da zaigra moškega. V njem prebudi željo, da postane junak. V tem je bistvo.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

Dr. Andrej Perko “To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico”

Vaša knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu…

… če je korekten.

Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo… Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo… »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

(Vir in celoten članek: http://www.delo.si/druzba/dr-andrej-perko-v-oni-to-je-rezultat-upognjeni-sin-ki-caplja-za-mamico_2.html )

Adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO«

Od 25.11. do 25.12. 2018.

Video nagovor z vabilom:

Nihče izmed nas ni sam svoj vir moči in življenja.  Nekateri ta vir imenujemo Bog Oče, drugi energija, tretji narava. Če živimo iz sebe in zase smo posamezniki, ki jih veter maje in življenje počasi zapravimo. Sebičnost nam predlaga lažne bogove samoodrešenja, ki nas pustijo prazne, tekmovalne, nevoščljive, osamljene, sprte, upehane, nezaupljive, sovražne, pijane, škodoželjne, hudobne… Adventni čas je priložnost za osvoboditev od lažnih bogov. Kristus je to pot odprl kot krhko dete. Vabi me nanjo. Nikdar me ne sili. Če hočem. Pridruži se, če hočeš in želiš.

PRIJAVA

VEČ: https://jn159.wordpress.com/2018/11/22/povabilo-v-adventni-spletni-misijon/

V letu 2017 smo začeli izvajati spletni misijon z namenom, da dosežemo čim več ljudi, predvsem tistih, ki se ne morejo udeleževati duhovnih odmikov. Odziv je bil velik, saj se vas je vključilo več kot 1000 in število še narašča.
Če hočeš vstopiti tudi ti, potrebuješ le dostop do spleta in željo sodelovati. Duhovna obnova pred Božičem in Veliko nočjo ti bo prinesla več veselja in miru med prazniki.
Udeležence enkrat med misijonom povabimo tudi k udeležbi pri poglobljeni sveti maši, kateri sledi možnost podelitve prejetih biserov molitve v skupini ter veselo druženje.
Lahko pa sprejmeš izziv in s prejetim gradivom organiziraš duhovno obnovo v svoji skupnosti. Deležen boš naše podpore v največji meri. Lahko tudi  pridemo in predstavimo.

 

Duhovni odmik v vsakdanjem življenju ponuja:
Tedenski video nagovor.
Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
Šolo molitve.
Duhovno gradivo v povezavi s temo misijona.
Katehezo ob nedeljskem evangeliju.
Dodatno neobvezujoče gradivo.
Pisanje duhovnega dnevnika in možnost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
ter FB strani: fb.me/duhovnevajevvsakdanjemzivljenju

Vodi: p. dr. Viljem Lovše, DJ s sodelavci

 

ODMIKI ZA MOŠKE

Novi termini odmikov za moške

Termini in kraji odmikov za moške:

Nazarje, PRIJAVA


Skupine, odmiki in srečanje1.png

odmevi.png

NASTANEK ODMIKA ZA MOŠKE

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dala smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti1 ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

IZZIV BESEDE

6. nedelja med letom, Lk 6,17.20-26 Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil …

Preberi si ...
OBJAVE V MEDIJIH

Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo.

Preberi si ...
SKUPINE ZA MOŠKE

Povabljeni možje iz bližnje in širše okolice!

Preberi si ...
ZGODBE, ODMEVI

(Premišljevanje ob koncu moškega vikenda na temo filma Koliba, 23-25.november 2018, ) Zakaj dopustiš Ti ki si Ljubezen, uničenje čiste …

Preberi si ...
FOTOGALERIJA

1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov 2018 – fotografije iz svete maše

Oglej si ...

Bog računa name

6. nedelja med letom, Lk 6,17.20-26

Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil veliko limuzino s katero so ga običajno prevažali. Svojega šoferja je prosil, da se zamenjata. Pritisnil je na plin, saj je hotel tudi sam občutiti zmoglijvosti motorja. Kar naenkrat ju ustavi policist. Papež odpre okno in prijazno pozdravi. Policist, vidno v zadregi, rahlo odstopi od avtomobila, se opraviči in vzame telefon: “Samo trenutek, vaša svetost, moram poklicati nadrejenega.” Ko se oglasi vodja izmene mu prične razlagati: “Nekaj pomembnega je.” Šef ga prekinja: “Ali je glavni šef policije?” “Ne, šef, veliko pomembnejši je,” v zadregi odvrne. “Ali je župan?” zanima šefa. “Ne, gospod, še pomembnejši je.” “Pa ja nisi ustavil predsednika države?” zveni jezno šef. “Ne vem, gospod, kdo je tako pomemben, da ima papeža za šoferja?” končno izdavi policist.

Z zgodbo želim pokazati, da to kar vidimo, večkrat ne ustreza resnici. Današnji evangelij spada v to kategorijo. Ko slišimo besede, “Blagor vam,” nam lahko zvenijo zelo pokroviteljsko. Zdi se, kakor da Jezus na vse vrste težkih človeških dogajanj zgolj površno in z lažno tolažbo odgovarja: “Dobro je, samo nadaljujte, bodite srečni, saj bomo v nebesih vse uredili.” Če blagre tako razumemo, jih razumemo popolnoma narobe in v nasprotju s tem kar pravi Jezus, še bolj pa v nasprotju z njegovim konkretnim življenjem blagrov.

Židovski pojem blagrovanja in blagoslavljanja ne pomeni božjega polaganja rok na sklonjene človeške glave. Blagor pomeni, da lahko v karkršnem koli konkretnem življenjskem dogajanju odkrijemo, najdemo in zaživimo iz Božje navzočnosti in moči. Blagoslov ali blagor je odkritje, da je Bog dejavno navzoč v moji trenutni osebni izkušnji, prav tukaj in sedaj.

Blagri zagotavljajo, da nam ni treba iskati Božje navzočnosti zunaj naših vsakdanjih opravkov, preizkušenj in bojev. Jezus zagotavlja, da ob srečanju z ubogim, z usmilljenim, z žalujočim, z borcem za pravico, s trpečim zaradi krivic, z nedolžnim, z delavcem za mir in z mučencem, na poseben način srečujemo Njegovo navzočnost.

Jezus pokaže, da Bog ni neobčutljiv za našo bolečino in srečo. Pokaže, da Bog ni veliki manipulator, ki nas strašnimi dogodki kaznuje in nas nasilno uči, česar se nočemo naučiti. Ne. Bog blagrov je naš sopotnik, tovariš in prijatelj. V vsaki naši osebni ali skupni izkušnji in doživetju je z nami, on v nas in mi v njem. O tem govorijo blagri.

A evangelist Luka Jezusove blagre takoj dopolni z “gorje” ali z “žal mi je za vas”. Njegova opozorila so prav tako pomembna kakor blagrovanja. Luka nam pokaže, da vsak blagor vsebuje tudi klic. Trdi, da je vsak dar tudi dolžnost, da ga delimo naprej. Zagotavlja nam, da vsak moj “prav” zahteva tudi odgovornost. To še posebej drži za naš predel sveta v katerem ima večina državljanov svoj dom, izobrazbo, vzgojo, čisto pitno vodo, dolgo življenjsko dobo in uživa v dokaj stabilni “demokratični” družbeni ureditvi. S tem smo v samem vrhu 15 odstotkov privilegiranega svetovnega prebivalstva. Sredi vseh teh blagoslovov naj bi bili tudi mi, Kristusovi učenci in sledilci, sposobni odkrivati Božjo navzočnost, ki nam nalaga tudi naše odgovornosti.

Ni dovolj, da se zaradi vedno večjega brezna med revnimi in bogatimi, pri nas in po svetu, zgolj razburjamo. Današnji evangelij nas izziva in vabi, da tudi kaj konkretnega storimo: najprej v molitvi, potem s skrbno uporabo virov (hrane, vode, zraka, denarja, okolja). Vabi nas, da smo pozorni za kaj zapravljamo svoj denar in tudi na to, koga volimo v vlade, ki bi morda na mednarodni ravni lahko kaj spremenile.

Blagri in opozorila nas vabijo in kličejo, da postanemo zavestno in odkrito pozorni na pravičnost, razvoj in mir za vse ljudi. Da bodo lahko ljudje po Kristusovih učencih zares prejeli tisto, kar v njih vidijo.

Dokler živiš le zase, greš sebi na jetra noč in dan

Vir: (INTERVJU) Pater Viljem Lovše

 https://www.vecer.com/intervju-pater-viljem-lovse-dokler-zivis-le-zase-gres-sebi-na-jetra-noc-in-dan-6635167

V Ljubljani je študiral filozofijo, v Rimu družbeno obveščanje in teologijo, v Madridu na Papeški univerzi Comillas pa je obiskoval študij duhovne teologije. Sedaj član nove skupnosti sv. Ignacija v Radljah ob Dravi. Dr. Viljem Lovše, jezuit: “Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase.”

V času božiča, ko se zberejo družine, so medosebni odnosi posebej izpostavljeni. V srca se naselijo mir in toplina, a mnogi se v tem času počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej.

 
Notranja moč je torej tista, ki šteje.

“Vsi se moramo naučiti živeti iz notranje moči, vsak človek, zunanje okoliščine pa nam pomagajo, da počasi pridemo do tega. Kristus je ta proces živel in vanj vabi tudi nas. Imenuje se velika noč. Ženske dobro vedo, da se samo iz smrti rodi novo življenje, že po telesu, vsak mesec je umiranje, nato pa spet priprava za življenje, vstajenje. Samo, če nekaj umre, se lahko rodi nekaj novega. Če se navežem na nekoga in se nočem od njega posloviti, sem zaprt za sedanji trenutek. Če zamerim, se zaprem v pretekli dogodek, tam ostanem zaprt. Življenje pa je le v sedanjem trenutku. Če sem ostal v neki zameri v preteklosti, v sedanjosti nisem sposoben živeti tako, kot je potrebno. Zamera mi krade moči, veselje in ustvarja v meni strah pred prihodnostjo. Ne živim sebe kot dar, ki je enkraten, in ga lahko sedaj delim z drugimi. Če ga ne, sem zaprt in tekmujem, kdo bo večji, močnejši, bogatejši. Zunanjo moč slej ko prej izgubim, če ne prej, ko zbolim, ko me upokojijo. Takrat moram spregledati, da ta moč ni izpolnila mojih hrepenenj po sreči in smislu. Vsak od nas mora to na lastni koži doživeti. Vsi gremo skozi proces dozorevanja v resnični človeškosti.”

 

A vendar želimo vse v življenju nadzirati, predvsem našo karierno pot.

“Seveda. Sla po nadzoru (samoodrešitvijo) nam požre ogromno živcev, zato pa vsak drugi Slovenec potrebuje antidepresive. Nadzor in želja po gotovosti in varnosti ustvarja ogromno napetost v vsakem izmed nas. To napetost povečuje še družbeni sistem tekmovalnosti, ekonomizma, globalnega imperija. Pri vsej zaposlenosti in napetostih nimamo več časa, da bi se zavedali sebe in gojili globlje vzajemne odnose. Zlahka smo žrtve manipulacij medijev in razne propagande. Veliko resnice je v tem, kar je zapisal pater Karel Geržan v svoji knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti. Pomaga nam k širšemu zavedanju globalnega in osebnega dogajanja. Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase. Je vir vseh bolezni in našemu telesu onemogoča, da bi normalno delovalo. Beg pred stresom nam zapolni zabavno industrijo. Omogoča nam pozabljati na trdo in ogrožujočo sedanjost. Ko sem v veliki stiski, imam dve možnosti – ali jo sprejmem in iz tega naredim priložnost za rast, ali pa pred njo neuspešno bežim in si zatiskam oči. Stiska in neprijetna počutja so priložnost za večje zavedanje tega, kaj se v resnici dogaja, za spremembo, za preobrazbo, ki nam pomaga, da postajamo to, kar v resnici smo: ljudje, sposobni ljubezni – podaritve samega sebe, ustvarjeni po božji podobi. Beg pa se konča v deloholizmu, alkoholizmu, drogi in raznih odvisnostih. Le redke so še takšne službe, kjer ne bi bilo mobinga in teroriziranja.”

Kaj menite o Marakeški deklaraciji? 
“To je zdaj ukazana tema. Treba je o njej govoriti in polarizirati – deliti javnost. Besedilo je napisano čudovito, kakor da smo angeli in to, kar smo zapisali, tudi v resnici zmoremo in uresničujemo. Izkušnje tisočletij pa kažejo, da to ni tako. Države, ki so zapisale človekove pravice, jih v resnici še vedno tudi najbolj kršijo, čeprav se za lastno javnost vseskozi sklicujejo nanje. Če pogledamo, kaj vse so po drugi in tudi že po prvi svetovni vojni počele velesile po Afriki, Bližnjem Vzhodu in Aziji, potem je jasno, da je ta dogovor le gašenje simptomov, ne pa zdravljenje bolezni. Če prav razumem, dokument postavlja migracije kot nujne in potrebne in nič ne pove o resničnih vzrokih zanje, ki se jih nihče ne dotakne. Migracije morajo biti, ker jih Evropa in Amerika za svojo “potrošniško mašino” potrebujeta. Potrebujemo delovno silo. Zahodna politika je za vse te države roparska. Mednarodni sklad jim posodi denar, nato pa obresti ne morejo plačati, ker so tako oderuške. Država postane sužnja mednarodnega monetarnega sklada in vseh entitet, ki se za njim skrivajo. Ne vlaga se v državo, iz katere zaradi revščine in kaosa ljudje bežijo, ampak se jim kot obljubljeni raj prikazuje Evropo. Takšno delovanje je načrtno. Milijone ljudi je načrtno usmerjanih na zahod. Poglejmo tudi Slovenijo; menda gre vsako leto osem tisoč mladih Slovencev delat v tujino. Doma namreč nimamo dobrih gospodarjev, ki bi potrošili toliko, kolikor zaslužimo in skrbeli za blaginjo vseh. Pohlep in sebični interesi raznih lobijev pa nam vsiljujejo to, kar se danes dogaja. Muslimanom se govori, da so vse krivice v njihovih državah v zadnjih dvesto letih povzročili kristjani (ne pa Američani, Francozi, Angleži, Nemci oziroma njihove korporacije).
V Rimu sem študiral z Afričani, ki so bili mnenja – vi ste nam pokradli vse, zato doma nimamo prihodnosti. K vam prihajamo zato, da vzamemo nazaj nekaj svojega. Med ljudmi v nečloveško izkoriščanih državah umetno raste sovraštvo do nas, med nami pa ga po medijih umetno želijo prebujati v odnosu do njih. Oboje je manipulacija. Žrtve pa bomo spet mi, običajni državljani. Ne smemo pozabiti, da je vse to gibanje ljudi tudi velika trgovina in zaslužek. O tem se pa ne sme govoriti. Moč propagande je v tem, da nam mediji predstavijo le tisto, kar je v interesu kapitala in vodilnih v tem procesu. Iz angleškega besedila Marakeša se mi zdi posebej izstopajoče dejstvo, da bo nekaznovano edino podpiranje migracij in obstoječega stanja. Vse ostalo razmišljanje bo označeno za sovražni govor in fašizem ali kaj podobnega. Zdi se, kakor da se o tem ne sme javno razmišljati drugače, kakor je določeno. Umira demokracija, če jo je sploh še kaj ostalo. Vračamo se v diktaturo v imenu človekovih pravic.”

Pravite, da brez drame v odnosih ne gre, saj smo ljudje, ker smo ranjeni in ranimo naprej.

“Ko v duhu zlatega pravila naredimo nekaj slabega, se počutimo krive. Ponavadi potem svojo jezo nase projiciramo na druge, kar je storil že Kajn. Mislim, da so nam prav takšne konfliktne situacije in zlo dani kot priložnost, da se sredi njih naučimo imeti radi zares radi sebe in bližnje. Ta stiska, današnji divji ritem je v resnici priložnost, da najdemo resnično notranjo moč: osebni dialog z Bogom. Zunanja moč – čast, oblast in denar – nas namreč vedno znova razočara. Prvo polovico življenja živim samouresničitev in izpolnitev življenja po svojih predstavah, določenih s kulturo. Ko sem razočaran, me Bog vabi v podaritev, da drugim razdelim svojo notranjo moč, svojo pravo istovetnost božjega sogovornika in sodelavca. Številni, še posebej možakarji, danes prav tu zatajimo. Krize ne vzamemo kot priložnosti za preobrazbo v prinašalca miru in trdnosti, ampak se še bolj ženemo za denarjem in zunanjimi “uspehi”. Ne priznamo si, da hočemo svojemu odsotnemu očetu dokazati, da smo sposobni in tudi mi zmoremo nekaj ustvariti. Ker nas ni pohvalil in dal priznanja, ga iščemo zunaj in pri tem spregledamo odnose, družino, Boga in tudi naravo. Depresija mi pomaga, da bi spregledal svojo slepoto in postal ustvarjalen moški, ki podarja mir in sebe drugim. Mnoge srečam prav na tej prelomnici in sem zato hvaležen. Iz tega nastajajo skupine za možakarje.”

Specializirani ste za področje moške duhovnosti. Kot pravite, družbo preveva kronično pomanjkanje možatih moških.

“Nisem specializiran, ampak se učim od mož in iz lastne izkušnje. Otroci, še posebej dečki, potrebujemo mamino ljubezen in skrb tja do 14 leta starosti. Potem pa bi morali starešine, moški fante uvesti v moškost. Do tega ne pride. Moški smo odstotni pri vzgoji. Ostali smo zunaj. Za vse morajo poskrbeti matere. Fant postane odvisen od mame in ne raste v moškega. Potrebuje jo (za pranje, kuhanje, stanovanje), hkrati pa jo zaničuje, ker ne raste kot moški, sposoben nekaj ustvariti in spoznati svoje moči ter svoje meje. Fantje se ne moremo učiti, kako biti moški od mam, ampak le od drugih moških. Če moški te vloge na opravljamo, fantje ne vedo, kako biti moški in kaj to sploh pomeni. To je značilno za našo potrošniško družbo. Vzgojo, delo, skrb za dom prevzame žena, mož pa je samo v službi, po službi gre pa v bar ali pa streljat glinene golobe, igrati golf. Moški smo danes sami nad sabo močno razočarani. Zaradi tega tudi bolj nasilni in nas je lažje manipulirati. Starejši možje ne učijo mlajših, kako nositi težo življenja, kako svoj dar zastaviti za druge, kako prepuščati nadzor Bogu in kako biti umrljiv in zaradi tega šele sposoben prave ustvarjalnosti, ki je dobra za vse. Tega se potem možakarji učimo sami skozi življenjske neuspehe, napake in udarce, ki smo jih deležni od drugih in jih povzročimo tudi sami. Morda pa nas prav sedanje razmere izzivajo, da bi se znova lotili uvajanja v moškost: da bi oče upal in znal biti oče, mož zares mož in sin zares sin. Zagotovo kot moški nisem uresničen, če živim samo za svoj lastni uspeh, bogastvo in čast.”

 

Na svojem blogu ste se pozitivno opredelili tudi do služenja vojaškega roka.

“Pozitivno, ker je bilo to poleg športa še edino vsaj kolikor toliko trdo okolje, ki ga potrebujemo fantje za dozorevanje v ustvarjalnega moškega. Danes to do določene mere še vedno nadomesti športno treniranje. Fanta pri trinajstih daš v ekipo, kjer ga trener “nadere”, da v nič, preizkusi do skrajnosti. Mlad fant potrebuje prav to: odkriti svoje moči in kako z njimi ravnati ustvarjalno in vsem v dobrobit. Ne le sebi. Nujno se mora soočiti s svojimi strahovi in krhkostmi. Tako postane bolj umirjen, stvaren in odprt za sodelovanje in ustvarjanje. Mama bi hotela, da se fant nikdar ne udari, da se mu nič težkega ali slabega ne zgodi, da je ves čas v “vatki”. Do trinajstega leta je taka drža dobrodošla, po tem pa je “smrtno” nevarno za fanta. Možakarji pa v puberteti rabimo ravno to – tveganja, preizkušanje meja, svojih sposobnosti. Doživeti moramo lakoto, ogroženost, nujnost sodelovanja z drugimi, spoštovanje do žensk, umrljivost, krhkost in vključenost v večjo zgodbo, ki ti daje smisel in dostojanstvo. Ko izkustveno ugotoviš, da je tvoje življenje za druge, takrat postaneš še “dedc” in zacvetiš. Dokler živiš le zase, greš samemu sebi na jetra, noč in dan. Če živim le za svoj denar, avto, uspeh, sem svojo moškost že zdavnaj izgubil.”

Nova skupina za moške Cerklje na Gorenjskem

Povabljeni možje iz bližnje in širše okolice!

Molitev razumevanja Božje Ljubezni

(Premišljevanje ob koncu moškega vikenda na temo filma Koliba, 23-25.november 2018, )

Zakaj dopustiš Ti ki si Ljubezen, uničenje čiste duše. Kdo, ki ljubi v resnici in ne le z besedo, more prepustiti najdragocenejši človeški biser grozljivemu propadu.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil.

Ne ker bi si to posebno želel, pač pa zaradi priložnosti, ki se mi ponudi in se zdi celo pravična. Konec koncev že vse življenje potiho sodim in vrednostim vse kar so mi bližnji storili in ob čemer sem čutil ponižanje in uničevanje, neljubeznivost in celo sovraštvo. Pa še res je to kar pravim, to je moja resnica, moja sodba preteklih dejanj. Pa ne le bližnji, tudi mimoidoči in ljudje iz oddaljenega sveta so mnogi pravi zločinci in jih sodim. Saj vendar moram ločiti dobro in hudo na tem svetu. Vem, ločiti in soditi ni eno in isto pa vendar, ali ne delajo to milijarde ljudi po vsem svetu? Priznati si moram, moja sodba je subjektivna in tako subjektivne so tudi sodbe teh milijard sodnikov. Subjektivno ni objektivno, subjektivno se zdi človeško, se ne ogiba čustev, jeze in sovraštva, je iskreno in žal, žal sproža tudi vojne.

Skoraj vse življenje vse in vsakega presojam – v vsem. Svoja dejanja in vzgibe. Kot da bi mogel vedeti od kje prihajajo in ki so sadeži subjektivnega doživljanja, pri vsakem posamezniku izvirajoč iz njegovega osebnega življenja, vzgoje in nadalje vplivajo na vedno nove nezavedne vzgibe.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil. Ne ker bi si to posebno želel,  pač pa sodim zaradi tega, ker globoko v sebi čutim, da bo po sodbi drugih v meni zavladal mir, ki ga iščem, ker bom končno storil to kar drugi ves čas počnejo meni. Ne, v resnici ne bi želel soditi, ni objektivnih razlogov, da stopim v vlogo sodnika. Konec koncev nekje v sebi čutim, veliko vlogo Boga, nekje v sebi čutim, da je velik, da je On glavni. Hkrati zopet subjektivno, izvirajoč iz svojega življenja čutim, da ni ljubeč zato bom sedel na prestol in sodil. Kajti čutim, da Njegova ljubezen ni popolna in da je trpljenje mnogokrat nepravično.

Vsak dan sodim bližnjega po njegovi obleki, telesni govorici, po tem kako se nekdo giba in izraža, kaj je iz sebe naredil oziroma ni naredil. Sodim ga po tem koliko je do zadnje ure spravil skupaj in potem kako spretno zna obračati besede in kako se zna postavljati v družbi.

Priznati moram, da sem resnično dobro podkovan v sojenju ljudi.

Zato bom sedel na prestol sodišča in sodil. Prevzel bom vlogo Modrosti. Da koga ne izpustim bom šel kar po vrsti, sistematično, pravično sodim. Najprej najbližje, na koncu pa tudi posamična dejanja oddaljenih ljudi in tistih, ki sem jih v življenju srečal le mimogrede.

Sodim sebičnežem, saj jim ni mar za človeško življenje kakor ni mar tudi »požrtnežem«, pa tistim, ki so nesramni in boleči do mater, žena, sinov in hčera. Sodim morilcem, ki so brez vesti, ti res povzročajo opustošenja v duši svojcev, neizrekljivo bolečino; sodim prekupčevalcem drog, ki z ničvrednim prahom uničijo milijone dragocenih mladih. Soditi je treba tudi izkoriščevalce delavcev in vseh ki brez sramu uničujejo otroke, mladino in nebogljene. Vsem tem in še jih je, je treba soditi.

Kaj pa dečka, ki ga oče neusmiljeno tepe, maltretira, zlorablja, ki ga s svojim dejanji ne ljubezni, sovražnosti, poniževanjem iznakazi do popolne brezobličnosti duše ? Ta zlomljen deček, ta iznakažen otrok, ta krhka stvaritev, ustvarjena kot popolno Božje dete, kot angel, kot najsvetlejša in najtoplejša luč zdaj žal ugasnjena in zatemnjena, zdaj le še hladna podoba zagrenjenega morilca človeškega duha ? Ali sodim dečka ki ni niti bežen odsev Tega, katerega podoba ni bila več podobna človeški, katerega duša je bila tako nečloveško pobita ? Tak deček je tudi nekje v meni. Tega svojega očeta, mater, brata, sestro, soseda, neznanca in mnoge druge na las podobne njim, ali jih sodim?  Ne. Njega pa ne, saj je v svoji notranjosti le najbolj zapuščen med zapuščenimi. Tu priznam , a zgolj le v tej sodbi bi se v svoji subjektivnosti presoje motil, saj preteklosti dečka iz »drugega sveta« nisem mogel poznati. Sicer ostajam prepričan, da si uničevalec nedolžnega življenja zasluži prekletstvo, bolečino nedolžnega mora poplačati.

Sedel bom na prestol in sodil glavnega krivca vse človeške bede, tega, ki se razglaša za Vsemogočnega, še huje, ki se razglaša za najbolj ljubečega očeta vsega stvarstva. On je vse to ustvaril in sprožil tek kolesja, on je vsevedni. Vedel je, da ima nepopoln načrt zato na vprašanje ali je kriv odgovarjam: Absolutno-Boga obtožujem za vse!!

Zakaj želiš da sodim svojima otrokoma?  Nič takšnega nista zagrešila, da bi ju po tem mogel obsoditi na pekel. Res, včasih imamo nesporazume, ampak soditi na pekel otroka, tega pa res ne moreš zahtevati od mene. Moram? Kdo pravi da moram soditi svoja otroka, saj sem vendar njun oče, njih dveh pa že ne, tega ne moreš zahtevati od mene? Da nimam druge možnosti, da mora eden od njiju v pekel ob koncu tuzemskega življenja? To je pa že preveč, od takega sodišča odstopam saj imam svoja otroka rad. Da sta to v starosti le še dva stara človeka, polna grehov, ki sta si jih nabrala tekom življenja? Moja sta, ne glede na to kaj sta storila . Če sta dobra, sta dobra zaradi dobrih zgledov, če sta grešna, sta grešna zaradi slabih. Nič nista kriva. Moram enega, bolj obteženega obsoditi na pekel, enega mojih najljubših, to zahtevaš, to praviš, da moram storiti ? Nikdar, nikdar ne bi sprejel takšne odločitve, vzemi mene. Jaz grem namesto njiju. Vzemi mene.

 Da je takšna sodba, sodba po ključu ljubezni, sodba Boga nad vsakim izmed nas?

Sem se po tem takem motil več kot le enkrat? Vsakič? Kdo sem, ki sodim?

Res, zanju, za ta dva otroka, za to hčer in tega sina dam svoje življenje, kajti dragocenejša sta mi od vsega drugega. Nič ni primerljivo z njuno vrednostjo, vse sta kar je vredno v mojih očeh. To je pogled Očeta na sinove in hčere, na nepregledne množice človeštva. Pogled skozi oči polne ljubezni. Za svoje otroke gre Bog v darovanje samega sebe, v odkupnino. Nikogar ne sodi, razen če človek sam zavrača sodbo ljubezni.

Kdo se bo daroval za hčere in sinove človeštva, za morilce in morilke, ki so otroci Vsemogočnega?

Bom danes še sedel na prestolu sodišča, bom sodil in obsojal? Si sploh še upam pomisliti na kakršno koli pravičnost take sodbe? Pa vendar – sodim in vsak dan sodelujem z njim ki se imenuje zlo. Tu niso Nebesa, še vedno sem na Zemlji.

Oče, oprosti mi, ker sem Te sodil, ker sem sodil Ljubezen. Hvala ker puščaš preteklost za seboj, ker mi je ne očitaš, ker mi ne želiš, da se vrtim okrog nje. Hvala, ker se kljub moji nepopolnosti trudiš z menoj, me v vsem sprejemaš, v vsej moji bedi ne zapuščaš. Hvala ker me hrabriš, spodbujaš in vlivaš voljo, da znova vstanem in grem naprej. Hvala , ker mi odpuščaš in mojo bedo spreminjaš v vedno čistejšo in edinstveno stvaritev.

Še to te prosim, pomagaj mi zakopati trupla preteklosti, trupla pretekle bede. Naj jih enkrat za vselej izničim iz svojega življenja, da ne bodo zastirala pogled meni in drugim. Vem, da je njihov pokop, pokop trupel lastnih napak, zagrenjenosti, žalosti, nesramnosti in neskončnih občutij dušne bede, ki sem si jo zadal sam ali so mi jo prizadeli drugi, edini pravi in najboljši način da lahko v polnosti zadiham s teboj. Edini način, ki me osvobaja bolečine.

Za nekatere se sicer zdi , da ni pravično, da bi nekdo vseeno moral plačati ceno sodbe, ki jo tihoma narekuje moje notranje sodišče. Pomagaj mi, da bom v sebi znova in znova , kot jagode na rožnem vencu prebiral besedo: Odpustim. Odpustim si, ker sem grešil. Odpustim Ti, ker si me prizadel. Odpustim. Odpustim. Amen

Marko Lajovic

1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov 2018 – sveta maša

Odmik za mladeniče: Hiša na skali, na čem gradim svojo moškost?

Ta duhovni vikend je namenjen vsem mlajšim moškim od 19. – 26. leta, ki želijo odkriti prave temelje na katerih …

Zimski duhovni odmik s postenjem

Vodita  ga p. dr. Viljem Lovše in  ga. Karmen Kristan. Dobrodošli v zimsko zgodbo okušanja novih spoznanj o sebi, drugih …

Odmik za moške OČE IN SIN

Nazarje, 22. do 24. februar 2019PRIJAVA Preveč pričakujemo od svojih očetov. Zato očetovska rana še bolj skeli. A prav iz …