Vse bo dobro

3. velikonočna, 30.4.2017, Lk 24,13-35

Velika noč je izhod – prehod od enega pogleda na Jezusove rane k drugemu, prehod od »Ecce homo!« (Glejte človek) k »Ecce Deus!« (Glejte Bog). Jezusove rane, videne iz dveh perspektiv, vzbudijo dve reakciji, odeti v dve besedi — »človek« in »Bog«. In ti besedi, označujoči nekaj tako radikalno drugačnega (a vendar globoko povezanega), se lahko nanašata na isto osebo. Kristus je križani in vstali. Na to opozarjajo Kristusove rane.

Iz vseh poročil o srečanju z Vstalim je očitno, da ga je njegova pot skozi »dolino sence smrti« radikalno spremenila. Niti učenca, ki sta potovala v Emavs, niti Marija Magdalena, ki mu je bila tako blizu, ga sprva sploh niso prepoznali. Evangeliji očitno želijo poudariti, daje misterij vstajenja od mrtvih radikalna sprememba, in ne zgolj oživetje mrliča (resuscitacija) ter vrnitev nazaj v ta svet in v to življenje. Marija Magdalena ga prepozna po glasu, učenca na poti v Emavs po kretnji, s katero je razlomil kruh, Tomaž po ranah. To, s čimer se Jezus legitimira najprej svojim učencem, zbranim za zaklenjenimi vrati, in potem najbolj jasno in najbolj silovito Tomažu, so njegove rane, anamnesis (spomin, spominjanje) križa. Jezus »vstopa skozi zaprta vrata«- presega prestrašeno zaklenjenost apostolov ter jim »kaže roke in stran«.

Tomaž pa pri pogledu na Jezusove rane lahko doživi uresničitev njegovih besed: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Videl je Boga v Jezusu – in videl ga je skozi globel njegovih ran.

Morda pa je ne samo enovitost križanega in od mrtvih vstalega, ampak tudi tisto skrivnostno enovitost božanskosti in človeškosti – izraženo v kalcedonski dogmi (o Kristusovi božanskosti, o Jezusu kot pravem človeku in pravem Bogu), ki je za mnoge kamen spotike – mogoče zagledati skozi Jezusove rane.

Kdo tvori Jezusov »jaz«, kdo in kje je Jezus, ta edini Srednik med nami in Očetom. Tudi tebe in mene sprašuje: Kdo sem jaz? Na to vprašanje Jezus vendar odgovarja ravno s tisto izjavo »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Ti najmanjši, ljudje na obrobju (tudi na obrobju cerkva), v stiski (ne samo socialni), ranjeni (ne samo fizično) so tista zanesljiva in enkratna pot k Očetu, ki je ni mogoče relativizirati, ki je ni mogoče zaobiti. Z njimi in v njih je tu Jezus sam kot pot, resnica in življenje. Teh je danes nešteto povsod – ločeni, zlorabljeni, bolni, ostareli, osamljeni, preganjani, begunci…

Vstali Kristus je povsod tam, kjer so ljudje v stiski – in povsod tam so (in On v njih) tu za nas kot »priložnost«, kot odprta vrata k Očetu. In kje Jezusa ni? Ni ga samo na enem mestu: namreč v tistih in s tistimi, ki imajo sami sebe za pravične, videče, ki izločajo druge in delajo iz Jezusovih besed zaporo na vratih, ki jih skrbno stražijo, sami skoznje ne vstopajo in drugim branijo vstopiti. Tako Vstalega Kristusa lahko sprejemamo v njegovi polnosti (z vsemi, skozi katere se nam razodeva in razdaja).

Emavška učenca nas zato vabita v veselje, humor in smeh, sad naše vere v vstajenje, zmago življenja nad smrtjo in zmago ljubezni nad sovraštvom. Jezusovi učenci so bili po njegovem vstajenju veseli. Doživljali so to kar je zapisala mistikinja blaženja Julijana iz Norwicha: »Vse bo dobro in vse se bo obrnilo v dobro.« S humorjem izražajmo zaupanje v Boga, ki bo nazadnje vse obrnil v dobro. Veselje naj izraža vero. Posmehujmo se Satanu, saj je bilo vstajenje njegov poraz.

P. Viljem Lovše, DJ