Navade in kompulzije

26. nedelja med letom – leto B – Mr 9,38-43.45.47-48

V duhu današnjega evangelija se sprašujem kako se lahko naši bratje kristjani, ki sveto pismo razlagajo in razumejo dobesedno, izognejo dejstvu, da bi si morali odsekati roke in noge, izdeti očesa in živeti nenehno v strahu kako vroče je v peklu. Ne vem kako je pri njih. Toda mene so moje noge nesle na kraje, kamor nisem želel iti. Tam so moje oči gledale stvari, ki jih nisem želel videti. Navkljub vsem trenutkom, ko se pustim porušiti, sem še vedno celovit in ne preveč zaskrbljen zaradi peklenskih črvov in neznosne vročine, ki naj bi tam vladala.

Jezus je bil izreden in zelo močan govornik in komunikator. Kot vsi veliki učitelji vseh časov je tudi on za poudarjanje bistvenega uporabljal prispodobe in pretiravanja. Jezus v Markovem evangeliju zlo jemlje zelo resno. Vedno se zaveda, da je zlo okrog njega in da brez nas prihaja iz naše notranjosti. Danes nas Jezus vabi naj prenehamo z rušilnim ali uničevalnim vedenjem, ki nam onemogoča ljubiti Boga, sebe in druge.

Grešno obnašanje lahko razvrstimo v dve kategoriji: navade in kompulzije. Navade so res nenavadne. Zaradi dobrih navad se zahvalimo in prosimo. Določene navade se lahko začnejo z dobrim namenom, pa nas na koncu obsedejo, recimo skrb za telesno kondicijo. Druge navade nam prinašajo trenutke olajšanja in razelektritve: laganje, nepoštenost, kraja. Na koncu pa se izkaže, da so rušilne.

Kompulzivno obnašanje je zelo drugačno. Igre na srečo, popivanje, nakupovanje, kajenje, nasilje, garanje, seks, nažiranje, drogiranje, pornografija, pohelp in odvisnost od interneta so zelo moderni primeri kompulzivnega obnašanja. Za vsemi temi odvisnostmi se skrivajo globlji razlogi odnosa do sebe, do drugih, do Boga in celo genetska zasnova.

Ko smo ujetniki kompulzivnega obnašanja običajno rečemo, da ne vemo kako in zakaj vedno znova ponavljamo isto vedenje. Nekateri so tako osamljeni in depresivni zaradi svojega kompulzivnega obnašanja, da razmišljajo, da bi si odrezali roko, nogo ali iztaknili oko.

Jezus poudarja, da moramo s svojim rušilnim vedenjem prenehati. Daje nam praktične nasvete kako to lahko tudi zares storimo. Najprej nas spodbuja naj storimo tisto, kar nam pomaga. Za nekatere ljudi so primerne prav najbolj nenavadne rešitve, ki se dotikajo globljih razlogov in omogočajo, da se v srcu znova sestavimo v Božjega sogovornika in sodelavca. Drugi se pri tem ne bodo mogli vedno strinjati z nami. To niti ni pomembno. Kdor ni proti nam, je za nas. Drugi nasvet je: sprejmi pomoč. Nobeden izmed nas ne more vseh življenjskih bremen nositi ves čas sam. Smo osebe. Oseba je občestvena: jaz sem v tebi, ti si v meni; jaz sem zate, ti si zame. Le v medsebojnem pogovoru se lahko počasi začnemo zavedati resnične narave svojih odvisnosti in tudi načinov, ki nam jih pomagajo preseči. Nihče izmed nas ne zna brati misli, zato se pogovarjamo in drug drugemu pomagamo pri podarjanju globokega sprejemanja, ki smo ga vsak hip deležni s strani Boga, našega Očeta. Sprejeti Očetovo ljubezen in sprejemanje po bratih in sestrah je lahko tako osvežujoče kot kozarec vode o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju.

Navada in kompulzivno obnašanje vedno sledita določenemu vzorcu. Zato je potrebno, da svoje dogajanje redno in vsak dan večkrat pripovedujemo dobremu Bogu Očetu, ki vidi na skrivno. Tako počasi začnemo zaznavati kdaj, kaj in kako nas vrže in odtuji dialogu in ljubečemu odnosu z Njim, s seboj, z bližnjimi in stvarstvom. Šele ko se rušilnega vzorca zares zavedamo, nam Bog lahko da moč, da ga z Njegovo ljubeznijo tudi presežemo in nič več ne potrebujemo.

Ko resnčino spoznamo sebe takšne kot smo in kakor nas pozna Bog Oče v Svetem Duhu, smo šele sposobni zares izbrati življenje in ne smrti. Nič ne pomaga, če še vedno hočemo živeti iz tega, kako si želimo, da bi bili. Sogovornik in sodelavec sem lahko samo, če živim iz tega, kar in kakršen v resnici sem.