Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše