3. Velikonočna nedelja, 26.4.2020, Lk 24,13-35

“In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.”

»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala Jezusovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?

Poglejva, kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev. Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem, kar sta videla, pospeši njun korak.

Visoka pesem lepo osvetli moč gorečega srca: »Spala sem, a moje srce je bedelo. Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj« (5,2–6).

Jezusovo trpljenje je tisto, kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nama. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor tvojega in mojega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nama, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videla njegov obraz, lahko zadušijo. Midva sama stvari nikdar ne bi postavila tako, kakor jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo. 

Šele ko z branjem in premišljevanjem Svetega pisma sprejmeva Božji način delovanja in Božje misli, najine oči lahko spregledajo.

Ogenj, ki zagori v nama, je vnaprejšnje okušanje tega, kar bova videla. Goreče srce zaznava, da se bo tvoje in moje hrepenenje uresničilo, čeprav ne veva kdaj. Najino najgloblje hrepenenje je namreč, da bi videla Gospoda iz obličja v obličje. Ko ga srce končno ugleda, je blaženo, srečno in v blagoslovu. To, za kar si Gospod nenehno prizadeva, ustreza prav temu hrepenenju tvojega in mojega srca. A ker so njegove misli tako drugačne od najinih, mora še vedno nenehno izginjati izpred najinih oči. 

Ko se enkrat le odprejo in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej k Cerkvi in nato v svet. V Cerkvi je najino videnje Vstalega potrjeno. Podeliva ga z brati in sestrami. Cerkev nama omogoča, da lahko uzreva resnico o Bogu in resnico človeškega srca. V vzajemni povezanosti pričujemo svetu o Vstalem, ga iščemo, si ga podarjamo in sprejemamo. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. A ta počitek je drugačen od tega, kar si zamišljamo. Gotova pa sva lahko, da je počitek resničen. V tem dogajanju je skrita vsa skrivnost življenja.

Če to upoštevava, laže razumeva cerkvene očete, da je resnična ovira za duhovno rast neobčutljivost, zaprtost za skrivnost Boga. Ne oddaljujejo naju od njega najini grehi, ampak neobčutljivost zanj, kar je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti ogenj v nama ugasne. A le če je ogenj živ, se najine oči lahko odprejo in lahko resnično vidiva Gospoda, ostajava v veselju in pomagava, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš sodelovati tudi ti?