Advent – navzočnost in prihajanje Boga v moje/naše življenje

Današnja kultura nam pod shizofreno zunanjostjo govori tudi o resničnih potrebah ljudi, naših željah in grobovih iz katerih jih-nas Bog kliče v vstajenje. Bolezen modernega časa razodeva kje in kaj želi Bog zdraviti. Preko provokacije dveh simbolov – Krstnika in Marije – ki sta osebi, nas vabi nazaj v to kar smo zanj. Vodi nazaj v smisel in Božje življenje za katerega smo bili ustvarjeni.

Vsak izmed nas doživlja, da je oddaljen. Najprej od Njega, potem od sebe in tudi od drugih in stvarstva. V tem smo si vsi podobni. A ne le v tem. Še bolj pa smo si podobni v tem, da nam je On vsem blizu. On je edini, ki ni oddaljen. On namreč že dela v vsakem človeku. Je navzoč v srcu in med nami. Usmerimo svojo pozornost v to, kar On dela in živimo iz tega, da je Bog z nami! V to nas vabi adventni čas: vabi nas domov. On je naš Dom!

Adventni nedeljski evangeliji (Mr 13, 33-37; Mr 1, 1-8; Jn 1, 6-8. 19-28; Lk 1, 26-38) tako spet usmerijo našo pozornost na veliko dragocenost in dostojanstvo človeka v Božji roki. Ko se tega ponovno zavedamo v nas privrejo na dan velika pričakovanja in hrepenenja, da bi bili božje bivališče in bi živeli iz tega, da smo Njemu dragoceni.

Dal nam je oblast, da iz podarjenega življenja naredimo hvaležen odgovor na dar. Kdo torej smo? Komu želimo pripadati? Oziroma komu v resnici znotraj sebe pripadamo? Od tega notranjega sogovornika je odvisno kam gre moje – tvoje življenje in življenje naših otrok. Edini resnični in pravi sogovornik – Bog – nas vabi k čuječnosti in budnosti, naj ne izgubimo njegove Besede in s tem svoje dragocenosti, ki nam jo zagotavlja z učlovečenjem. Od znotraj se dotakne vseh naših aktualnih vprašanj: religije zdravja – prehrana, mode – zunanjost, lestvice vrednot – mesto in puščava, strahu pred smrtjo, nesmisla sebične spolnosti, obsedenosti s politiko in oblastjo, strahu pred nosečnostjo in lastnimi potomci.

Oznanjenje Mariji pove, da je on v nas in za nas. Ni oddaljen. Naša dragocenost je v tem, da sprejmemo njegovo bližino. Da sprejmemo dejstvo, da smo v njem in njegovi. On nas zajame v naših ranah, bolečinah, razočaranjih in trpljenju. Nismo sami. Učlovečenje pokaže, da so vsi trenutki našega življenja dragoceni in zajeti v Njegovo navzočnost: težki in lepi, bolezen in zdravje, uspeh in neuspeh.

Prva adventna nedelja nas opozarja: »Ne veste kdaj pride čas!« Govori o smrti. Želi nam posredovati mir, da pred dejstvom smrti ne bomo panični in je ne bomo po nepotrebnem banalizirali. Smrt je namreč učiteljica modrosti: memento mori. Z masovno kulturo smrti se je potrebno soočiti. Z namenom, da bi obvladali prevladujoč strah pred smrtjo. Vsi Tv shopi in reklame nenehno propagirajo »večno« telesnost. Borijo se proti gubam, minljivosti, za spolno in telesno moč in lepoto. Gre za preprosto prodajo telesnosti, ki je zapisana smrti. V krstu smo šli kristjani že preko smrti in sedaj iz vstajenja gledamo na življenje in na svojo telesno smrt.

Na drugo adventno nedeljo smo postavljeni pred lik Janeza Krstnika, ki je bil prerok in provokator prevladujoče miselnosti in kulture takratnega časa. Bog ni diktator niti moralni nadzornik. Bog ni policaj, ki čaka da narediš prekršek in te potem ustavi ter mastno kaznuje. Predstavlja Boga kot vzgojitelja in zgodovino odrešenja kot vzgojni proces s postopnostjo razvoja in rasti. Postopno nas pripravlja na svoje razodetje in izročitev samega sebe.

Bog govori po simbolih. Janez Krstnik je simbol. Bog po njem provocira razumne in mogočne takratnega in današnjega časa. Živi v puščavi, ne v mestu. S tem kaže, da je mesto kraj smrti in ne puščava. Kritizira mestno lestvico samo odreševalnih vrednot. Oblečen je v kameljo dlako in s tem provocira današnjo visoko modo in naš odnos do obleke. Ko gledamo visoko modo sanjamo o tem, da smo nadljudje. Ali so manekenke in manekeni ideal pravega človeka? Ali naj bomo takšni? Ali je res vse v obleki? Krstnik zavrne kult obleke in nosi kameljo dlako. Slovenci tekmujemo v oblačenju in nevoščljivosti. Na dan vseh svetih na grobovih pokažemo drugim svoj oblačilni »prestiž«. Za obleko in avto zapravimo ogromno denarja. Urejen pa moraš biti pravimo. Druga Krstnikova provokacija je hrana. Jedel je kobilice in med. Ogabno. Jedel je naravno prehrano – bio. Danes smo žrtve panike glede prehrane. Iz skrbi za pravo hrano rastejo cele filozofije in založbe. Prehrambni preroki na račun religije zdravja in naše naivnosti dobro služijo. Strah za lastno zdravje je postal civilizacijska travma. Strah pred okužbo in obsedenost s sterilnostjo in čistočo sta nas potegnila v brezštevilne alergije.

Tretja Krstnikova preroška provokacija je samskost. S tem kakor Jezus in Esseni kaže na svet, ki prihaja. Tudi naše sodobnike samskost in celibat motita in mučita. Vse je usmerjeno v spolnost, kot sredstvo za sebični užitek. Nekateri jo priporočajo kot univerzalno terapijo za vse vrste psiholoških in duhovnih problemov. Samskost zaradi kraljestva, ki pride je močna provokacija današnje kulture. Samski smo ker bomo vsi stali sami pred Bogom.

Tretja adventna nedelja pokaže odziv na Krstnikovo preroškost. Oblast se je vznemirila. Ker mora kontrolirati se oblast še vedno vznemirja, če simbolov ne nadzoruje. Takoj hočejo vedeti kdo je in s kakšno oblastjo to dela. Evangelij nam kaže kako deluje oblast. Danes se nam zdita politika in oblast najpomembnejša tema v Sloveniji. Politika ima mitične razsežnosti. »Z božjo pomočjo bom zmagali« pravijo nekateri. Zmaga na volitvah izgleda kakor zmaga nad hudičem. Tudi mnogi duhovniki se preveč identificirajo s politiko. Tudi verska institucija se boji preroka. Postavljajo mu religiozna vprašanja. Če nisi znotraj našega katekizma si vprašljiv. Preroka religija ne sprejme, ker je do nje kritičen. Religija je sociološka oblika in pojav. Krščanstvo ni le religija, uporablja pa to sociološko obliko. Je pa mnogo več kot religija.

S tretjo adventno nedeljo se konča moški del adventne preroške drže: Janez Krstnik. On provocira z besedo, z življenjem v puščavi ter svojo fizično pojavo. Prerok provocira, da bi pomagal usmeriti pogled iz smrti na življenje. Iz strahu na Očeta in našega Gospoda. Preroštvo ima moški princip (Krstnika) in ženski princip (Marijo).

Četrta nedelja nam predstavi ženski del adventnega pričakovanja in kristjanove preroške drže: Marijo. Adventna podoba nosečnosti je najlepša podoba žene. De Vinčijeva šifra govori o tem, da krščanstvo zatira žensko (in govori o »sveti ženskosti«, ki je v resnici prostitutka, občevanje z njo na oltarju pa višek stika z Bogom). Marija je prva emancipirana ženska – sama stoji pred Bogom in je njegova sogovornica. Ne potrebuje sistema niti moškega. Kot nosečnica je uresničena žena. Naša zahodna neoliberalno kapitalistična civilizacija se prav nosečnice najbolj boji, ker ne služi »Kapitalu« (manj otrok kot ima žena, več dela, več zapravlja in vlaga v trgovino – sistem). Otrok je največja grožnja kapitalizma (novorojeni torej ogroža kapitalizem. To do sedaj ni uspelo in ne uspeva niti socializmu niti komunizmu, niti fevdalizmu niti sužnje lastništvu. Kapitalizem ustvarja absurdno kulturo smrti, ki je neplodna. Njena spolnost je sterilna in užitkarska, popredmetena in razčlovečevalna. Vse je erotizirano, a spolnost je neplodna. Je spolnost za smrt in ne za življenje. Je živeti Božje življenje danes in tukaj. Življenje, ki je premagalo smrt, ker je po krstu že umrlo smrti.

Marija je prerokinja za naš čas. Ona živi Božje življenje. Zato lahko sprejme izziv nosečnosti in »nerazumevanje svojega delodajalca«. Ona izpove vero in tako premaga Evin strah pred smrtjo, nesmisel, sterilnost in izginotje. Izpoved njene vere je vrhunec in dopolnitev Krstnikovega preroštva. Ona premaga strah pred Bogom in sočlovekom – bratom in sestro. Ni fanatična, ampak hoče pojasnila. Razmišlja s svojo glavo. Upošteva svoj strah in negotovost, a ne postane njuna žrtev.

Laična kultura išče odsotnega očeta, s katerim bi se človek tudi stepel. Navijači po tekmi provocirajo varnostnike – državo – očeta in se z njimi stepejo. So proti očetu, oblasti in državi. Iščejo očeta in ga hkrati sovražijo. To je izhodišče za dialog in pogovor z laično humanistično kulturo smrti. Mladi danes nič več ne verjamejo v ideologije in stvari ne počno zaradi idej. Današnji življenjski slog je zgolj izražanje. Naši filmi govorijo o človeku, ki je sam in osamljen – izoliran – mit. Mlade je strah verjeti v karkoli. Vse je le igra. Vse se ruši. Je in hkrati ni.

V imenu Očeta prav ta kultura smrti in oddaljenosti postaja kraj srečanja in vstajenja od mrtvih v Jezusu Kristusu, ki postane dete. Zaradi Kristusovega učlovečenja je greh priložnost za sprejem Božjega življenja. Jasli so podoba teme v katero se vedno znova vračamo (lažni jaz, stari človek). Zaradi Jezusa, ki se uleže v jasli (ikona rojstva) postanejo le te kraj Božje bližine v naši oddaljenosti, postanejo prostorje Božjega hrepenenja in poguma v naši zadušenosti s strahom zase.

Bog nas znova vabi v svojo zgodbo. Ne da se ugnati in se mu zdi škoda, da tako brezglavo živimo in se bojimo smrti, ki smo jo sami povzročili in ji pustimo, da nam uničuje vsak dan znova. Kot trdovratnim pubertetnikom nam hoče prav v našem uporništvu vrniti smisel in življenjsko moč, življenje in ne smrt. Advent je zgolj začetek njegovega snubljena vsakega posebej. Išče nas v naših iluzijah in utvarah s katerimi si grenimo življenje. Tudi naša generacija.

Kar Bog dela stoji in ni odvisno od nas. Naše življenje pa je odvisno od tega ali to sprejmemo ali pa ne. »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog.« Iz 62,4,-5