info@moskaduhovnost.si
Moj način življenja mi pokaže kako si predstavljam in koliko poznam Boga. Kakšen je torej pomen spoznanja Boga za moje življenje in poklicanost?
Kolikor bolj poznam resnično Božje obličje, toliko bolj lahko prav odgovorim na svojo poklicanost. Kolikor bolj znam odgovarjati na svojo poklicanost, toliko bolj globoko spoznavam resnično Božje obličje. Vsaka zatemnitev resničnega Boga je tudi zatemnitev poklicanosti. Vsaka malomarnost, počasnost, zamujanje in zanemarjanje svoje poklicanosti je vir dvomov, nejasnosti in nepoznavanja Boga Jezusa Kristusa. Vedno, ko verjamem lažnim podobam Boga, izgubljam tudi svojo poklicanost.
Obe stvarnosti sta vedno vzporedni. Boga ne morem spoznati kakor knjigo, ker je živa oseba. Spoznavam ga postopno, ko sem z njim v stiku in odgovarjam na njegov klic. Če ne odgovorim na njegov klic, obstoj Boga postane zame zelo oddaljeno vprašanje. Celo spraševati se začnem, če Bog sploh je, če pa že je, pa me je verjetno zapustil. To kako živimo svoje življenje je zato drugi obraz mojega poznavanja Boga.
Ne smem pozabiti, da Boga spoznam po Jezusu. V svetu, kjer doživljam absurdnost, temo in smrt, je Bog zame Kristus Gospod, skrivnost njegovega življenja, smrti in vstajenja. Če Boga ne spoznavam po Kristusu (ki razodeva Trojico), tvegam vsaj praktični ateizem. Bog se je namreč zgodovinskemu, trpečemu, zapostavljenemu in od samote ogroženemu človeku razodel v Jezusovem obličju. Veliko ljudi hodi v cerkev in moli rožni venec, pa jim v resnici Bog skoraj nič ne pomeni. Podobno se lahko zgodi vsakemu možakarju: drži se določenih pravil in se bori za določene dobre stvari, ne da bi živel dinamizem vere v navzočnosti Živega Boga. Kje sem pa jaz?
