Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Viljem Lovše

Gotovost nam je podarjena


V pripravi na četrto adventno nedeljo nas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog varnosti in gotovosti. Častilci varnosti in gotovosti smo tesnobni. Veliko časa preživimo v skrbeh za prihodnost in molimo k svojemu bogu, da bi nas varoval. Veliko govorimo o izročilih, o tem kako so včasih delali stvari in reševali težave. Spominjanje starih dobrih časov nas razveseljuje in vsaj za hip pomiri.

Glavna dejavnost vernika malikov varnosti in gotovosti je v prvi polovici življenja vsa osredotočena na nadzor. Hočemo se obvarovati pred vzponi in padci sveta. Zato načrtujemo, garamo, gradimo, se borimo za kariere in status. Prepričani smo, da imamo nadzor in da smo mi sami gospodarji svojih življenj. A kljub temu so najglasnejša sporočila medijev prav strah in teror. Nenehno krožijo iste nevarnosti: teroristi, priseljenci, migranti, bolezni, globalno segrevanje, onesnaževanje, kriminal, starost. Živimo v samopostrežnem bifeju terorja.

Poskušamo se varovati, a grožnje so danes večje kakor kadar koli prej. Navkljub nenehnemu trudu za nadzor, gotovost in trdnost, negotovost narašča. Življenje je divje in prehitro. Hočemo se vrniti v zlato ero, ko se svet ni spreminjal vsako minuto in si dobro vedel kje si. Muči nas domotožje po izgubljenem svetu v katerem smo se nekoč počutili varne in gotove. Ena vrsta lažnega zatočišča je domotožje, druga pa fanatizem. Soočen s preveč spremembami in grozečimi novostmi se fanatik zateče v bivak gotovosti. Najboljše gorivo za fanatizem je strah. 

Najbolj goreči častilci gotovosti se največkrat tega niti ne zavedamo. Prepričani smo, da častimo popolnoma drugega boga. A vendar mu dajemo denar in pozornost ter pričakujemo nagrade, ki jih obljublja. Njegova svetišča so na nek način očitna: vsa so videti kakor cerkve. Ali je Cerkev posvečena lažnemu bogu gotovosti ali resničnemu Bogu lahko odkrijete šele potem, ko ste že dlje časa v njej. Prisotnost v cerkvi še ni zagotovilo, da se osredotočaš na pravega Boga.

Na žalost je po mojih izkušnjah ogromno moških srednjih let padlo v stanje globokega razočaranja nad lastnimi cerkvenimi skupnostmi. Nekateri so tudi duhovniki in odgovorni za skupnost. Ko si mlad imaš morda še moč, da greš naprej in dvome ignoriraš. V zrelih letih pa nimamo več toliko moči in ne moremo pobegniti pred vprašanji. Soočiti se moramo z njimi in jih premisliti. Ko sem star štirideset in čez ne deluje več duhovnost, ki je bila odlična in je delovala, ko sem bil mlad. Na tej življenjski stopnji me prav pomanjkanje preobrazbe spravi v nezadovoljstvo in depresijo. Če nisem preobražen, začenjam nazadovati. Med nazadovanjem začnem razmišljati: »Res ne vem zakaj vse to počnem?” Tudi vera, Cerkev in Bog me razočarajo. Vse porivam stran od sebe, najbolj pa sem razočaran nad samim seboj. Zlahka se zgodi, da naša cerkvena skupnost časti zgolj svojo varnost in zagotovljenost. Če se pretvarjamo, da nimamo dvomov, smo fanatiki. Skrijemo se za pravoverno dejavnost in izjave. Jezus je imel za takšne vedno najtrše besede. Gotovost v lastno pravičnost nas najbolj oddalji od resnice in življenja. Do vseh pa, ki so priznali svoje dvome, padce in strahove – do vseh zavzetih dvomljivcev – pa je bil Jezus vedno sočuten in ljubeč (Lk 18,9-14).

Povabljen sem, da kakor Marija vsak dan znova zaupam v Božjo gotovost in obljubo. Če ji dovolim bom doživljal, da moje življenje postaja sodelovanje z Bogom Očetom Jezusa Kristusa. Njegov sogovornik sem in njegovo dobroto lahko delim za vami vsemi.Povabljen sem, če hočem.

Kopičenje stvari razočara

V tem tednu vas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno si mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMW-ja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži všahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Življenja in sreče ni v bogastvu

V tretjem tednu adventa nas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja  brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki v zvezi s tem lažnim bogom nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat zato, ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMWja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo  tako kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam in v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži v šahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Živim za delo in status?

V tem adventnem tednu vas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga imata na nas lažni bog garanja in malik družbenega statusa. Častilci garanja in posledičnega statusa se zlahka prepoznamo po dolgih urah dela: od zgodnjega jutra do poznega večera. Čaščenje teh dveh lažnih bogov se pogosto nadaljuje na vlaku ali pa doma tudi ob koncih tedna. Templji teh malikov so mnogoštevilni in različni. Častilci izčrpanega garača živijo v strahu, da jih bodo pri »zmanjševanju in prestrukturiranju« podjetja izbrisali izpred njegovega obličja oziroma odpustili.

Malik garanja je zahteven bog in od nas zahteva ogromno neplačanih nadur. Služba je največji vzrok za tesnobo in nezadovoljstvo. Bog garanja je do številnih moških prav brutalno božanstvo. Ves čas nas spodbuja, da gledamo nase zgolj skozi njegova očala. Tako močno, da se mnogi moški definiramo s svojo službo. Zase smo uspešni ali neuspešni le, če smo uspešni v službi: plača, napredovanje in dosežki. Potem pa nekega dne opazimo, da lažni bog z nami ni zadovoljen. Pri napredovanju nas spregledajo. Naše mnenje in znanje ni več veliko vredno in ni cenjeno. Ignorirajo nas. Medtem pa skupina mlajših povzpetnikov, ki še zavdarjajo po fakulteti ali šoli, zasede naše področje. Najbolj uničujoče je, ko nas naš malik dela nekega dne popolnoma zavrže. Pokličejo nas v menadžerjevo pisarno. Edini zločin, ki ga imamo je ta, da smo bolj izkušeni od vseh okrog sebe, z daljšo delovno dobo in zato z veliko večjo plačo od vseh. Naš uspeh se v hipu spremeni v padec. Doživimo uničujočo moč lažne boginje uspeha.

Brezposlenost je največji dejavnik depresije srednjih let. Vendar raziskave kažejo, da bezposleni niso nesrečni zato, ker nimajo več plače, ampak zato, ker nimajo več smisla in statusa. Naše kariere nam požrejo življenje. Seveda ni težava v delu. Delati moramo vsi. Ustvarjalna in smiselna služba je nekaj kar izpolnjuje in zadovolji. Če pa svojo službo postavimo na božji podstavek, pa bomo na koncu uničeni.

Status je pomemben. Vsak potrebuje občutek, da je vreden. Status je pogosto tesno povezan z našo službo. Lahko pa je tudi posledica drugih dosežkov. Nekateri poskušajo doseči stastus s svojim bogastvom in načinom življenja, ter se za tako visoko raven življenja močno zadolžujejo. Drugi iščejo uspeh-status preko obvladovanja določenega hobija ali športa. Spet tretji iščejo družben položaj: član raznih komisij in odborov, ali pa njihov voditelj in predsednik društev in skupin.

Drugi najdejo svoj status skozi svoje družine. Nekateri moški se težko prilagodijo spreminjajoči se vlogi očetovstva. Ko so otroci majhni, so popolnoma odvisni od nas. Ko pa zrastejo, se vloga zelo spremeni. Postanemo taksi služba, kuharica, bančni avtomat. Nič več pa nismo bogu podobni očka, kakor smo bili otrokom pri šestih letih starosti. V resnici nas več ne potrebujejo, ali vsaj zdi se tako in nam to dajejo tudi vedeti.

Krizo srednjih let najbolj pogosto spremlja občutek nekoristnosti, nepotrebnosti, da smo samoposebi umevni in na stranskem tiru. Doma nas nihče več ne posluša. Zdi se nam, da se za nas nihče več ne meni. Nesrečni smo. Poiščemo si drugo žensko, takšno, ki nas zares ceni in upošteva ter nasiti našo lakoto po pozornosti. Začnemo varati sebe in druge. Izguba statusa – resnična ali namišljena – je neke vrste izničenje. Ko nas naši otroci nič več ne potrebujejo, ko so nas v službi dali na stranski tir, se bojimo, da bomo izginili. Na krajih kjer smo mislili, da smo najbolj vidni in pomembni, smo sedaj spregledani.

Na to se različno odzovemo. Nekateri se zaprejo v polno depresijo. Drugi v jezo in zagrenjenost. Občutki nizkega spoštovanja do sebe nas lahko zrušijo. Če se počutimo nevidne, smo v skušnjavi, da bi naredili karkoli, da nas spet opazijo. Nekateri začnejo mrzlično iskati stvari za katere menijo, da jim bodo spet povrnile visoki status: denar, imetje, moč in oblast. Drugi, tragično, zapustijo svoje zakone in družine, da bi zadovoljili svojo lakoto po pozornosti. Tretji pa zdržijo in dozorijo. Adventni čas je vabilo v dozorevanje in osvoboditev od lažnih bogov. Dan nam je, da bi se učili razlikovati, kaj je zares dobro in resnično.

Temna noč lope – izvrstna knjiga za moške

Draveljska založba je izdala knjigo, ki bo še posebej dobrodošla za vse, ki nas pesti kriza srednjih let. Za moške in za ženske. Moški se bolj zavedamo kaj se z nami dogaja, ženske pa nas boste lažje razumele. Res koristno branje in povezano z modrostjo rodov pred nami.

https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/temna-noc-lope

Knjigi na pot

 Vsako obdobje našega življenja je dar in priložnost. Skupaj z vsemi krizami, težavami in izzivi. Tudi današnji moški smo soustvarjalci zgodovine odrešenja, ki jo Bog želi udejanjati skupaj z nami. Veliko bolj jo piše po naših napakah, krivicah in neuspehih, kakor pa po uspehih in večkrat oholem zunanjem napihovanju posameznikov, narodov ali (u)stanov. Vsak od nas se sredi priložnosti in stisk današnjega časa te globoke resnice danega zgodovinskega trenutka po svoje in ob svojem času začne tudi zares zavedati. Slej ko prej osebno doživimo, da današnji svet s svojim delom in odnosi sami soustvarjamo ali pa souničujemo. Avtor pričujoče knjige Nick Page je ljubitelj in preučevalec svetopisemskega Boga, poročen in družinski oče. Temna noč lope je sad njegovega iskanja in rasti ob soočanju s krizo srednjih let. Glavni dar krize srednjih let je zagotovo zavedanje lastne smrtnosti in umrljivosti. Temna noč je nujen korak, da se naše življenje resnično odpre za uvajanje v našo pravo in podarjeno istovetnost. Prepoznati jo moramo in svobodno izbrati in zaživeti. V tem je naše dostojanstvo. Da bi lažje razumeli globino svoje temne noči, nam Nick na podlagi lastne izkušnje opiše lažne bogove ali malike, na katere v prvi polovici življenja stavimo in nas nujno vedno razočarajo. Vsako generacijo moških. Pokaže načine, na katere poskušamo prelisičiti sebe, druge in Boga. K sreči vsi ti načini ne delujejo. Pri nikomer. In nikdar ne bodo. Kakšna sreča in veselje. 8 Knjiga nastaja vzporedno s prenavljanjem lope, ki na koncu postane podobna kapeli. Nehote. Tudi sam avtor se tega začuden zaveda. S podobo lope nas vodi h globljemu zavedanju svojega moškega dozorevanja iz starega v novega človeka. Dogajanje srednjih let nam počasi kaže, da v življenju ne gre za naš mali jaz, za našo lastno samouveljavitev, samopotrditev in samouresničitev. Odkrijemo, da drugi niso na tem svetu zato, da bi se vrteli okrog nas in zadovoljevali naše sebične potrebe. Odkrijemo, da nimamo nadzora niti nad svojim življenjem niti nad življenjem drugih. Spotikajoč se odkrivamo, da našemu življenju daje vrednost veliko večja zgodba (zgodovina) v katero smo povabljeni kot sogovorniki in sodelavci. Tisti, ki nas je vanjo povabil po naravi in zgodovini, osebni in skupni, govori, da je On sam dar za nas. Zagotavlja, da smo tudi mi dar, najprej nam in nato drugim. Pomaga nam odkrivati, da nam je vse stvarstvo podarjeno zato, da bi Njega kot dar sprejeli in tudi sami postajali dar. Zavestno in odločno, načrtno in svobodno, vsak dan znova. To je velikonočna dinamika Ž(ž)ivljenja, ki nas nenehoma podarja in vabi v sodelovanje pri podarjanju. Kriza srednjih let je eno izmed glavnih resnih in osebnih Božjih povabil k sodelovanju in prepoznavanju svojega resničnega dostojanstva in poklicanosti. Vabilo, da postanem celovitejši, bolj ljubeč, bolj živ, skratka bolj Božji in s tem bolj človeški. Kakor mladi grizliji za svojo zrelost ali pa mladi orli za svoj let in svoje poslanstvo tudi današnji moški potrebujemo starejše in zrelejše brate in očete, ki bi nam pokazali pot, po kateri je mogoče hoditi kot Božji sogovornik in sodelavec. Avtor nam za vzor starejšega brata postavi svetopisemskega očaka Jakoba, prevaranta in grabežljivca. V pomoč pri razmišljanju mu je tudi Carl Gustav Jung in njegovo zavedanje moškega dozorevanja v prvi in drugi polovici življenja. 9 Odločilen smerokaz in pot avtorjevega duha pa je zagotovo Jezus Kristus, moški na Božji način. Bog nam je v Kristusu pokazal, da nas je ustvaril zato, da bi bili Božji sogovorniki in sodelavci. Svobodno si lahko izberemo, ali bomo to tudi postali ali pa ne. Čas našega življenja nam je dan na razpolago za odločitev in konkretno uresničitev naše resnične in od Boga dane istovetnosti. Edini pravi odgovor na krizo srednjih let je svojo moškost začeti živeti na Božji, Kristusov način: hvaležno sprejeti svoje življenje kot Očetov dar, ki smo ga zastonj prejeli, da bi ga podarili drugim (Jn 12,24). Vsak od nas je v srednjih letih povabljen, da začne zavestno sodelovati s skrivnostno dinamiko vsega stvarstva, z dinamiko ljubezni, ki nas vsak dan vabi, da sprejmemo življenje (uspeh), smrt (kriza) in vstajenje (preraščanje krhkosti). Avtorjeva konkretnost in praktičnost bo nagovorila marsikoga izmed nas. Povabim vas, da jo v dveh urah preberete na dušek, potem pa se je počasi lotite še v lopi. Lopa je pogovor med moškimi, podelitev osebne izkušnje. Lopa so skupine moških, ki počasi nastajajo po Sloveniji. Vsak izmed nas je strokovnjak za svojo lastno izkušnjo. In izkušnja vsakega je dragocena za druge moške. Samo razdeliti jo je treba. Knjiga in njeni praktični nasveti so seveda priporočljivi tudi za ženske, ki morate s takšnimi moškimi živeti. p. Viljem Lovše

 

 

 

Resnični kralj, razkrinka neštete lažne

34. nedelja Kristusa Kralja

Jezus samega sebe razglasi za kralja samo pred Pilatom, ko je že jasen izid proti njemu sproženega procesa: obsojen bo na križanje. Ta izid je sam večkrat napovedal. Evangelist Janez je vse to ohranil v svojem srcu in nam zapisal. Iz njegovega evangelija nam Jezus govori: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Jezus sam povezuje dejstvo, da je bil povzdignjen, s tem, da je kralj. Na križu, ko bo obsodba izvršena, bo postal kralj slave, kakor so antični križi pisali nad njegovo glavo. Na tak način se bo pokazala resnica.

Za kakšno kraljestvo in za kakšno resnico gre? V mašni prošnji po obhajilu na praznik Kristusa Kralja molimo: »Daj, da bomo Kristusu, kralju vesoljstva, na zemlji z veseljem služili in v nebeškem kraljestvu večno živeli z njim.« Ne prosimo le, da bi bili poslušni Kristusu in bi zato lahko vstopili v raj. Predvsem prosimo, da bi se uresničila naša najgloblja srčna hrepenenja. Ravno po križu Jezus, kralj slave, osvoji naše srce za Božjo ljubezen. In to tako korenito, da lahko sijaj te ljubezni živimo v vseh življenjskih dogodkih in ga nič ne more zadušiti. Kakor »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), tako človeštvu ni dan noben pomembnejši lik, ki bi lahko na boljši način razodeval smisel sveta in naše dostojanstvo, kakor ga razodeva žrtvovano Jagnje, Jezus Kristus. On pričuje o resnici Božje ljubezni do vsakega človeka. To je edina resnica, ki ljudi zanima: Bog nas ljubi do te mere, da se je njegov Sin žrtvoval, da bi Očetova ljubezen lahko zasijala in postala korenina dostojanstva in življenja za vse človeštvo. Gledati vanj, ki smo ga prebodli, pomeni, da nas je Božja ponudba zaveze osvojila. Božja ponudba zaveze zajema tudi vsak greh in revščino, preseže vsako pomanjkljivost in strah, premaga vsak odpor in bojazen. Nič več si ni potrebno zaslužiti in pritegniti kraljeve naklonjenosti. Potrebno je zgolj z Bogom deliti njegovo čutenje do celotnega človeštva. Ko spoštujem vse, sem le služabnik, ker sem že deležen njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je hrepenenje po končno uresničeni globoki zaupnosti z vsemi ljudmi, ki smo njegovi sinovi in hčere.

V glavni mašni prošnji tudi prosimo, da bi dojeli, da je resnično kraljevanje služenje. To prosimo, ker se nas je dotaknil sijaj Kristusa Kralja. Tista naša dejanja, ki izražajo služenje/kraljevanje, so deležna istih značilnosti Božjega kraljestva, o katerih govori Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« To pomeni, da je cilj ljubezni, ki jo Jezus izžareva, da preobrazi ta svet. Ni pa od tega sveta, nima svojih korenin v tem svetu. Zato svojega delovanja ne oblikuje po logiki tega sveta. A kljub temu njegova ljubezen izraža resnico sveta. Zato ker ga odpre in ga vodi v dopolnitev, po kateri hrepeni.

Vse ljubezni tega sveta niso drugega kot senca Božje ljubezni in nanjo kažejo. Vse moči tega sveta so zgolj senca moči Božje resnice, po kateri se jih presoja in ocenjuje. Kadar različne moči in ljubezni človeka odtrgajo od Božje ljubezni, s tem zanikajo izvor svoje legitimnosti, za človeka pa postanejo vzrok za muko. A naša srca tudi sredi te muke ne prenehajo skrivoma hrepeneti po Božji ljubezni, ki edina daje smisel našemu najglobljemu hrepenenju. Ta napetost tudi tebi in meni omogoča razumeti in sprejeti naslednjo spodbudo: »Odpriva vrata Gospodu: naj vstopi kralj veličastva, Kristus Gospod.« Amen.

Ljubiš, če za ljubljenega tudi trpiš

33. nedelja med letom

Počasi zaključujemo liturgično leto. Cerkev nas vabi, da se zavemo tudi pričakovanja konca ali cilja. Berila nas spominjajo na poslednje in skrivnostne dogodke. Tiste dogodke, ki se bodo zgodili preden pride Sin človekov, da njegova ljubezen stehta našo ljubezen in nam odpre vrata Božjega kraljestva. Celotno 13. poglavje Mr evangelija nam v apokaliptičnem jeziku govori o tem dogajanju. Apokaliptični jezik, poln domišljije in krepak, nam je težko razumljiv. Težko ga sprejmemo. V enem samem prizoru so pomešani različni dogodki: Jezusova smrt in vstajenje, uničenje Jeruzalema po rokah Rimljanov, tragedije človeške zgodovine, razne preizkušnje, mučeništvo vernikov, kozmična znamenja ob koncu časov in poslednja sodba, ki je blizu. Kako lahko svoje srce odpreva, da bova sposobna sredi vseh teh opisanih dogodkov slišati Besedo življenja, ki je v njih skrita?

Odgovor na to vprašanje nam lahko osvetli vstopni spev v mašo: »Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom; nazaj vas bom pripeljal iz izgnanstva iz vseh krajev«. Beseda ne kaže zgolj na nek prihodnji dogodek, ampak nam osvetljuje določeno napetost, napetost Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, da bi končno spoznali in priznali njegovo ljubezen, do nas kot njegovih sinov in hčera, ki se uresničuje v zgodovini. Zato bi lahko takole molila: »Gospod, podari nam Jezusovega Duha, ki omogoča zasijati tvoji ljubezni med ljudmi. Prosimo, da bi tudi mi, gnani od iste ljubezni, lahko od tega trenutka naprej videli prihod tvojega kraljestva, ki povezuje in združuje razkropljene Božje otroke.« Jezus je namreč za to prišel. V njem se končno uresničujejo in dopolnjujejo Božji načrti miru z ljudmi. Govorjenje o preizkušnjah, bolečinah, preganjanjih, mučeništvih, ki jih apokaliptična govorica prodorno opisuje, zgolj ostri in usmerja pogled na edino potrebno. Edino potrebno pa je, da vsak izmed nas ohranja svoje srce v ljubezni, ki prihaja od Boga in k spet nazaj k njemu vodi. Edino potrebno je, da ta ljubezen lahko končno osvoji vse. Zunaj Njega, zunaj Božjega načrta miru za človeka, ni mogoče zajeti te ljubezni. Brez nje tragičnost zgodovine ostane zgolj tragedija, razpršenost ostane vir jeze in ločevanja med ljudmi, ki se neizogibno približujejo koncu, ne da bi dosegli svoj resnični cilj. Zato, kadar se nad nas zgrne preizkušnja, kadar nas močno napade skušnjava in udari razdejanje, je edino opozorilo naslednje: pazite, bodite pozorni, bedite. Pazite, da se ne boste pustili prevarati in voditi za nos. Pazite, da vas ne preslepi. Ne pijte laži, ne varajte svojega srca.

Jezus se prizadeva, da bi nas na vse to spomnil: »nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle«. Prav zato ker verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli kako velika je Božja ljubezen do ljudi (do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo), si tudi mi prizadevamo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevamo si, da bi vsakemu srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.

Tesnobno vprašanje, ki nas spremlja, pa ostaja vedno isto: toda zakaj mora biti v zgodovini toliko bolečine? Zakaj mora ljubezen, če se hoče pokazati, skozi tako veliko trpljenje? Zakaj je Sin človekov tudi sin bolečin? Ali se človek lahko prepriča v tvojo ljubezen, če ne vidi, da zanj lahko tudi trpiš? Odgovor ostane skrit v Božjem srcu. Te skrivnosti je najino srce deležno takrat, ko si prizadeva z Bogom deliti njegov načrt miru za človeka. Prav kakor pravi obhajilni spev pri maši: »Srečen sem, če sem v božji bližini. Zato se z veseljem izročam v božje varstvo« (Ps 72,28). Tudi odpev psalma pravi: »Varuje me, Gospod, k tebi se zatekam!«. Prav razodevanje Jezusove Božje ljubezni tvojemu in mojemu srcu je tisto, kar ga varuje. Ta ga osvoji. Osvoji ga ljubezen, ki je resnična skrivnost naše človeškosti, naša korenina življenja. Pusti se osvojiti tudi ti.

Lahko dam tisto, kar nimam

32. nedelja med letom

V čem je moja gotovost?

Evangelij in bogoslužje me danes vabita, da se zamislim ob skrivnosti notranje drže uboge vdove: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. Iz enake gotovosti nama Jezus danes pravi: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Jezus ne vzpostavlja lestvice pomembnosti. Ljudje se med seboj redno vrednotimo po lestvici pomembnosti (najsi bo osebni, po zaslugah, po številu, po sposobnostih, po denarju ipd). Jezus želi poudariti povezanost, navezanost in vedenje srca med Bogom in ljudmi. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Jezus jo hvali, ne da bi ona za to vedela ali celo pričakovala. Bog v resnici potrebuje le srce, ki ga upa preprosto in popolnoma sprejeti tudi takrat, ko vse kaže in se zdi ravno nasprotno. In kje se pri tem kaže Božja obljuba? Dobesedno bi morali prevesti takole: »iz svojega pomanjkanja je vrgla vse, kar je imela, vse svoje življenje«. Naš Bog je čuden Gospod. Ne zahteva ne malo, ne veliko, ne vsega. Zahteva to, kar nimaš. Vdovina gesta, ki prinaša iz svojega pomanjkanja vse, kar je bilo njeno življenje, postane duhovni vzor. Dovolj je, če se spomnimo na zapovedi. Bog nam ukazuje: bodite krotki, usmiljeni, prinašajte mir. Pravilo delovanja med ljudmi je, da vsak da to, kar ima. Pri Bogu to ne velja: človek mora dati to, kar nima, in s tem tudi sam dobi to, kar je dal. Tako se od mene, ki v resnici nisem krotak, niti v miru, zahteva, da sem krotak, da prinesem mir. Kako je to mogoče? To je mogoče le zato, ker je Bog zvest svojim zapovedim. Če sem v Božjem imenu krotak do sočloveka, pomeni, da popolnoma zaupam Bogu, da bo tudi mojemu srcu dal okušati krotkost. V tem okušanju bom končno srečal Njega, ki ga moje srce ljubi. Kajti kako bi mu lahko zaupal, če ga že ne bi ljubil? Zato Jezus tako hvali vdovo. Ko zaupa svojemu Bogu, s tem kaže svojo ljubezen do Njega in do vseh njegovih stvari, to pomeni: do templja in do njegovega ljudstva, za katerega so prinašali denar v zakladnico. V zameno je na temelju Božje zvestobe zagotovljeno vse njeno življenje.

Ko Gregor Veliki razlaga pripravljenost ribičev, da gredo za Jezusovim klicem, pravi, da ti možje za seboj niso pustili ne vem česa, saj so bili revni. Doda pa, da je veliko zapustil tisti, ki ni ničesar zadržal zase. To je smisel in pomen pristne vere. Ni važno, ali pustiš veliko ali malo. Važno je, da ničesar ne zadržiš zase. Važno je, da do dna zaupaš vso svojo pot in vse svoje napore. Na tak način milost srečanja z Jezusom sčasoma razodene vse svoje sadove.

Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor tebi in meni, če bova te uboge srečala in se v njih dotaknila Božjega kraljestva. V njih nama bo vidno.

Sem predmet ali oseba?

31. nedelja med letom

Predmet ali oseba? Popredmetim ali poosebljam?

Bog ni predmet, ki ga lahko spoznava, ampak je oseba, s katero sva lahko v odnosu. Do njega ne moreva po poti razmišljanja, ampak le znotraj zgodovine odrešenja. Čim bolj sebe zaznavava kot del zgodovine odrešenja, bolj je najino oznanjevanje Boga živo in druge pritegne. Bog zasluži, da ga ljubiva z vsem srcem, in nama omogoča, da ljubiva.

Zato se najbolj slovesni del vsakodnevne molitve pobožnega Juda in njegova izpoved vere glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« S temi besedami Jezus odgovori pismouku.

Na prvem mestu je »poslušaj«. Božja beseda je tista, ki najino življenje utemeljuje in mu daje smisel ter srčno moč. V Bogu odkrijeva svoje korenine: »Gospod je naš Bog«. Izrazi »naš«/«moj« in »edini« so vedno skupaj. Moj jaz se prepozna v solidarnem občestvu. Bog prvi sklene zavezo z nami in menoj. V tej zavezi midva lahko prepoznava, kdo sva, in se sprejmeva. Najprej je tisto, kar je Bog storil in dela za nas. Znotraj tega lahko doživljam tudi sebe, ki me doseže Božje delovanje, zato lahko ljubim, odgovorim na Božji dar in uživam intimnost njegove zaveze z nami. V tej točki zapoved ni moralni ukaz, ampak vstopna vrata v skrivnost, ki me vabi, da sem je deležen in z njo sodelujem. Zapoved ljubezni do Boga pogosto dojemamo z vidika strahu, žrtve in odpovedi nečemu drugemu. V resnici se je zapovedi ljubezni potrebno naučiti brati z vidika najbolj notranjega hrepenenja srca. Zaradi Kristusa imava končno možnost, da to hrepenenje zaživiva. Ko zaznava, da naju je dosegla Božja ponudba ljubezni in zaveze v Kristusu, ki vse omogoča, takrat zmoreva živeti svoja najgloblja srčna hrepenenja. Pismouk je na vratih tega odkritja, zato ga Jezus pohvali.

Jezus pokaže, da človek, ki je njegovo besedo sprejel in dojel kot zaklad svojega srca, ne more drugače, kot da ta zaklad deli z vsemi drugimi. Zato takoj omeni drugo zapoved ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega po svojem pomenu ni vzporedna z ljubeznijo do Boga. Jezus želi povedati, da ljubezen do človeka ne bo popolna, če ne bo izhajala iz ljubezni do Boga. Vera je vedno vir ljubezni, čeprav je ljubezen tista, ki preverja iskrenost naše vere. Ko si delimo Božjo skrivnost v Jezusu, sodelujemo pri delovanju Svetega Duha. Sveti Duh ves čas razodeva skrivnost bratstva in sestrstva, v katerem se pokaže Božja navzočnost v svetu. Duhovno delovanje postane občestvo življenja z Jezusom in hkrati vir življenja za vse. Najprej odkrijeva to, kar prinaša srečanje z Gospodom Jezusom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). Nato pa se v nama uresniči njegova obljuba: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). Nikdar pa ne smeva pozabiti, da »kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

Božje dostojanstvo moža in žene

27. nedelja med letom

Trdosrčnost zanika Božjo ljubezen, ki jo je mogoče živeti samo v odnosu do človeka

Jezus nama govori o vrednosti, ki jo ima zakon med možem in ženo v Božjih očeh. Da bi farizejem, ki ga sprašujejo o ločitvi, pomagal iti vase, takoj vzpostavi razdaljo in jim vrne vprašanje: »Kaj vam je zapovedal Mojzes?«

Farizeji ga hočejo z vprašanjem ujeti, da bi ga lahko tožili. Vsi so vedeli, da je bila odslovitev žene mirno sprejeta navada, ki jo je Mojzes potrdil z natančno določenimi navodili. V resnici pa v celotnem Svetem pismu o odslovitvi žene ni nobene zapovedi niti norme. Mojzes je s svojo zakonodajo hotel zaščititi ženo, ki je bila prepuščena na milost in nemilost moški samovolji. Kakor da bi hotel reči: vem, da moški lahko odslovi svojo ženo, toda tega ne sme storiti tako zlahka. Kasneje je ne bo mogel več vzeti nazaj. Odpusti jo lahko le, če na njej najde nekaj sramotnega. V Jezusovih časih so to pravilo nekateri razlagali zelo ozko, drugi pa zelo široko. V prvem primeru je pravilo veljalo le takrat, če je žena moža prevarala z drugim. V drugem primeru pa kadarkoli in iz kakršnega koli razloga.

A Jezus želi priti do srčike tega vprašanja. Ni pomembno vprašanje ozke ali široke razlage tega pravila. Pomemben je vzrok, zakaj je to pravilo nastalo in dobilo svoj smisel. Odločilnega pomena ni uzakonjena navada, pa čeprav je bila zelo cenjena. Odločilen pomen pri presojanju tega pravila ima upoštevanje tega, kar Bog Oče želi in dela. On namreč izraža svojo voljo za človeka. Pokaže tisto, kar je za človeka resnično dobro. Zato Jezus spomni na Božje stvarjenje človeka: »na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.« Božji blagoslov od trenutka stvarjenja ni nikoli več manjkal. Ne glede na človeške grehe in krhkosti. Prav zaradi tega blagoslova ima zakon med možem in ženo večno vrednost. V judovskem okolju takratnega časa je lahko samo moški odslovil žensko. Zakaj naj potem odslovitev ne bi bila več dovoljena? Jezus se sklicuje na to, kako je te odnose postavil Bog. To je zelo pomembno za tvoje in moje srce. S tem, da se sklicuje na enakost med moškim in žensko, v resnici kritizira postavo ali zakone in brani Božjo čast in človekovo resnično dostojanstvo. Moški in ženska imata različne naloge in načine delovanja. Tudi čustveno prostorje in njegovo delovanje je drugačno. Oba pa imata enako dostojanstvo. V ljubezni imata oba enako dostojanstvo, ki je posledica dejstva, da lahko le preko ljubezni doživimo bližino ali spoznanje Boga. Ko se moški in ženska drug drugemu posvetita v ljubezni, je v igri uresničitev Božje ljubezni, ki se razodeva med njima in po njima, njima in nam.

Jezus razmišlja in se vede kot nekdo, ki živi iz vere, to je iz močnega osebnega odnosa z Bogom Očetom. Vsako stvar vidi in razume v vlogi Božje zamisli. Če otroci motijo odrasle, je tako zato, ker odrasli ne vidijo stvarnosti Božjega kraljestva. Vidijo jo namreč lahko samo tisti, ki so kakor otroci. Jezus dostojanstva moškega in ženske ne utemeljuje na osebni pomembnosti ali zaslugah, ampak na tem, da sta oba ustvarjena od Boga in zanj. Podarjena sta si za prihod Božjega kraljestva, da se pokaže in razodene Božja ljubezen in ju preobrazi. Ustvarjena sta zato, da bi uživala sijaj Božje ljubezni in vanjo vabila tudi otroke in vse druge. Na tak način torej Jezus po drugi napovedi svojega trpljenja in smrti učence spet povabi v vzajemno ljubezen. Ker hoče biti zvest Božji poti in vsakemu izmed nas pokazati Očetovo ljubezen, nas svari pred tekmovalnostjo in slavohlepnostjo ter nas vabi, naj se učimo biti enaki v dostojanstvu, ki nam ga daje vzajemna ljubezen, ki jo živita tudi mož in žena.