Bog naju prosi naj ostaneva v njegovem usmiljenju

12987231_1085598861503041_3906891267430425868_n6. velikonočna nedelja, 1. maja 2016, Jn 14,23-29

Glavna mašna prošnja povzame molitveno držo Cerkve, ki prosi, da bi z dejanji in sredi življenja pričevala za Jezusovo veliko noč, kajti Bog je osvobodil svoje ljudstvo. Pri maši praznujemo dejstvo, da nas je Jezus osvobodil in da to svobodo lahko živimo v drobnih stvareh vsakdanjika. Zaradi tega sva lahko vesela. Značilno velikonočno znamenje te Božje svobode je veselje. Veselje, katerega cilj in smisel je v tem, da med nami ustvarja sožitje in povezanost. Veselje, ki v tebi in meni ne obrodi hrepenenja po sožitju in povezanosti z drugimi, ni velikonočno veselje in verjetno tudi pravo veselje ni. Je lažno.

Osvoboditev je vir veselja, veselje pa omogoča skupno sožitje. V tem je bistvo krščanske velikonočne dinamike.

Evangelij, ki ga beremo pri maši, odgovarja na Judovo vprašanje: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Božje delovanje ni očitno. Nikogar ne postavi na glavo in ne šokira. Le tistemu, ki bo uresničeval Jezusovo besedo, se bo lahko razodelo Božje kraljestvo. Le tistemu in nikomur drugemu. Zakaj? Zato ker je njegova beseda beseda ljubezni. Kdor Jezusove ljubezni ne sprejme, njegove besede sploh ne more razumeti. Njegova beseda skriva v sebi moč Očetove ljubezni do vseh ljudi. Šele ko se ti ali jaz osebno odločiva, da bova Jezusovo besedo poslušala in tudi midva kakor otrok, ki uboga mamino besedo, ubogala njegovo, šele takrat se tudi nama pokaže resnična Božja moč Jezusovih besed. Ker se Jezus s svojo besedo obrača na vse, s tem omogoča tudi sožitje in povezanost med nami.

Zato Jezus poudari: če sprejmeva njegovo besedo, sva deležna njegove življenjske intimnosti z Bogom Očetom v Svetem Duhu, ki nama ga je podaril. Sveti Duh nama kaže, da je Jezus resnična priča Očetove ljubezni do ljudi. Na dnu tvoje in moje duhovne rasti je torej vedno zakoreninjenost v intimen odnos z Bogom, ki srcu omogoča, da se odpre in sebe in druge zazna takšne, kot v resnici smo, ljubljeni. Jezus se nama jasno pokaže. Vse govori o njem, vse sije zaradi njega. Življenje nama razodeva svojo najglobljo skrivnost, v katero sva povabljena.

Kasneje, ko bo Jezus govoril o sebi kot trti in o naju kot mladikah, bo spet poudaril: Ostanite v moji ljubezni. Te besede niso najprej ukaz, naj bomo zvesti njegovi besedi. Pravi nama, če sprejmeva njegovo besedo, bova uživala ljubezen, ki Boga Očeta veže nanj in njega na Očeta. To je za najina ušesa nekaj nezaslišanega, morda celo neverjetnega in nesprejemljivega. Hkrati pa si najino srce prav tega najbolj želi. Ko je Jezusa ob njegovem krstu in spremenjenju Božji glas razglasil za ljubljenega sina, je s tem zajel tudi tebe in mene. Tudi ti in jaz, če verujeva in zaupava Jezusu ter sprejemava njegovo besedo zato, da bi jo uresničevala, s tem vstopava v blagoslov ljubljenosti. V blagoslovljeno ljubljenost hoče Bog zajeti vse. Njegovo razodetje je zato vedno namenjeno tebi in meni. Govori nama o njegovi ljubezni do človeka. Ko torej moliva besede očenaša »zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji«, ne prosiva najprej za to, da bi bila zvesta Božji volji, ampak neposredno prosiva, da bi lahko okušala njegovo ljubečo voljo do vsakega izmed nas in nadvse uživala v sožitju z Njim. Prav to nama podarja delovanje Svetega Duha, ki naju nenehno živo spominja na Jezusa Kristusa in njegovo poslanstvo na tem svetu.

p. Vili Lovše