Bog, odvisnik sem

¨Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč¨ (2 Kor 12,7-9).

V Božjih očeh so odvisnosti avtoceste za odrešenje. Omogočijo zagon, ki ga potrebujemo, da končno predamo svoje življenje Bogu. Odvisnost je dokaz prve vrste, da ne morem biti sam sebi odrešenik. Imam še veliko drugih dokazov za to, a ta je najbolj prepričljiv. Brez odvisnosti bi samega sebe skoraj lahko prepričal, da ne potrebujem odrešenika. Naj poskušam karkoli, naj imam še takšne diplome ali prijatelje, naj naredim še toliko obljub, naj ne vem kolikokrat na dan molim, ne morem premagati svoje odvisnosti. Potrebujem višjo moč, da me potegne iz odvisnosti.

Najsrečnejši, najbolj zdravi in najbolj sveti ljudje kar jih poznam, so alkoholiki, ki svobodno govorijo o svoji odvisnosti. Zdi se kakor da so našli neke vrste svobodo, ko so si priznali: »Vdam se, ne zmorem in se ne bom več boril. Sem alkoholik, alkohol me obvlada.« Ne morem si predstavljati olajšanje, ki ga nekdo doživi, ko se končno odreče bitkam in prosi Kristusa naj bo njegov prvak. Mnogi gredo celo tako daleč, da se zahvalijo za svojo odvisnost, kajti preko nje so našli Boga in tudi sebe.

Zveni zelo podobno Sv. Pavlu, ali ne?

Vsak izmed nas je odvisnik. Vsak izmed nas je preveč navezan na to ali ono stvar. Če ne pazimo nas odvisnost uniči. Lahko nas uniči hitro ali pa zelo počasi spodjeda naše življenje, pusti nas inpotentne in brez moči. To se zgodi takrat, če se nismo odločili, da so naše odvisnosti pot do Kristusovega oltarja, prostor kjer kristjani obhajamo Gospodovo razlomljeno telo. Njegova razlomljenost nas ozdravi in poceloti.