Bog, strah me je

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! (Jn 20,19-22)

Molitev mi lahko pomaga, da pridem do korenin svojih strahov. Primer: če me je strah, da bi se v službi oglasil proti krivičnemu ravnanju, ki ga predlagajo odgovorni, se moram vprašati: »Česa se v resnici bojim? Zavrnitve ali nevšečnosti s strani sodelavcev ali s strani vodilnih? Ali se bojim samega konflikta? Ali me je strah, da izgubim službo?«

Če vsak dan molim, mi bo v molitvi dano vedno globlje prodreti v jedro svojega strahu. Vedno, ko si postavim vprašanje: »Česa me je v resnici strah?«, naj bi odkrival vedno globlji odgovor. V zgornjem primeru lahko po več molitvah in pogovorih z Bogom o svojem strahu, odkrijem, da se v resnici bojim svojega nadrejenega. Ob tem se naj bi vprašal: »Česa me je pri nadrejenem resnično strah?« Lahko odkrijem, da me šef spominja na mamo, ki me je vedno vzgajala s pomočjo strahu in tepeža. Ali pa odkrijem, da hočem na šefa narediti velik vtis ter prikriti svojo šibko ali slabo stran. Morda pa odkrijem občutek, da se mi zdi, da je moja služba veš čas ogrožena in me šef lahko vsak hip odpusti. Če je moj strah ta, da bi izgubil službo, se lahko znova vprašam: »Česa me je v resnici strah?« Morda odkrijem, da je pod strahom, da bi izgubil službo, skrit teror, da bi bil nesposoben in slab oče svojim otrokom. Do korenine svojega strahu pridem počasi in le, če sem dlje časa molil in se z Bogom pogovarjal o tem. Vedno znova se moram pred njim spraševati: »Gospod, pokaži mi, česa se v resnici bojim?«

Nato Jezusu dovolim, da vstopi v ta strah skupaj z menoj. Skupaj z njim se sprehodim skozi neštete sobe svoje duše. Ko končno prideva do zaklenjene sobe (tistega, kar se pri sebi najbolj bojim), pa lahko Jezusu dovolim, da vstopi skupaj z menoj ali pa se mu opravičim in ga ne spustim noter, pa tudi sam ne vstopim. Morda porabimo ogromno duhovne moči in časa, da bi obdržali ta vrata znotraj sebe dobro zaprta. Če bom nadaljeval z molitvijo o tem, mi bo to jasno dano videti. Predstavljajte si kakšna osvoboditev, ko enkrat dovolite Jezusu in skupaj z njim vstopite v svojo sobo strahov in prikazni. Povabi ga v svojo temno sobo. Usedi se na tla poleg njega in njemu in sebi dovoli čutiti prostor od katerega si tako dolgo bežal. Dovoli Jezusu, da prižge svečo, da bosta jasno videla in drug drugemu opisala kaj vidita. Potem ko Jezus prižge luč, soba ni več tako strašljiva.

Predlagani svetopisemski odlomki

1 Sam 17,32-51: David in Goljat

Ps 23: Gospod je moj pastir

Ps 27: Gospod je moja luč in moja rešitev

Ps 56: Ko me je strah, ti zaupam

Ps 62:  Moje srce se umiri le v Bogu

Ps 69: Reši me, o Bog

Ps 91: Rešil te bo iz rok hudobneža

Ps 118: Bog je z menoj, ne bojim se

Iz 25,4-26,4: Gospod je večna skala

Iz 41,1-10: Ne bojte se, jaz sem z vami

Iz 43,1-8: Hodili boste skozi ogenj in vas ne bo ožgal

Mt 10, 16-20: Ne skrbite kaj boste govorili

Mt 14,22-33: Jezus reši apostole iz nevihte

Mr 5,21-43: Strah je nekoristen, vera pomaga

Mr 10,27: Bogu je vse mogoče

Mr 16,1-8: Žene so bežale od groba

Lk 1038-42: Marta skrbi te mnogo stvari

Lk 22,40-46: Jezus poti krvavi pot