Arhiv kategorij: Glavni članek

Video utrinki iz 1. vseslovenskega srečanja mož, očetov in sinov

Avtor video utrinkov: Jaka Porenta

Vabilo na 1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene”

QR koda – za dogodek 1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene”

Ime srečanja: 1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov pri sv. Jožefu v Ljubljani

Naslov srečanja: Tukaj sem, pošlji mene

14. aprila 2018 pri Sv. Jožefu v Ljubljani

Spoštovani možje, povabljeni, da se skupaj utrdimo v svoji resnični identiteti Božjih sogovornikov in sodelavcev. Kot takšni smo poslani zajeti vsakogar in vse v eno veliko Božjo družino sinov in hčera. Življenje nam je podarjeno, da bi ga kot dragocen dar razdelili z brati in sestrami. Le tako vse kar delamo in živimo postaja večno.
Dobrodošli vsi možje, člani moških skupin znotraj Cerkve, vsi, ki bi takšne skupine radi ustanovili v svojih župnijah, vsi, ki v srcu dobro mislite in vam ni vseeno kaj postajamo današnji moški.
P. Vili

Zaradi lažje organizacije prosimo za prijavo na srečanje:

Klikni na :

PRIJAVA

Razlaga naslova: Bog ki me pošilja, vsak hip, prav tam, kjer sem. Bog je osebna ustvarjalna moč, ki pošilja, če jaz hočem. Nisem robot, ki ga Bog uporablja brez njegovega privoljenja. Poslan sem, da živim kot oseba za skupno dobro. Oseba pa pomeni, da sem jaz za druge in drugi zame, jaz v drugih in drugi v meni. Vsak dan sem poslan k družini in tudi v ljubeč odnos do sebe. Poslan sem, kakor je bil Jezus, ki je pokazal, da je Bog Oče ljubezen in ne sadistični Zeus, ki se igra z ljudmi. To je glavno poslanstvo. Življenje je poslanstvo: postati Božji sogovornik in sodelavec; sprejeti dar Božjega življenja in ga podariti naprej; soustvarjati z Bogom življenje v sedanjem trenutku, biti oče, mož, sin, ustvarjalec. Vse to je poslanstvo. Bog mi ga je zaupal in računa name in na moj odgovor.

PROGRAM:

09.30—11.00: SV.MAŠA: NADŠKOF ZORE IN SOMAŠEVALCI

11.00—12.30: UVODNO PREDAVANJE: p. dr. Vili Lovše

12.30—13.30: POGOVOR PO MALIH SKUPINAH

13.30—14.30:  KOSILO

14.30—16.00: TRI DELAVNICE S POGOVOROM NA TEMO POSLANSTVA MOŠKIH

1.) Dr. Jože Plut-Šorc, duhovnik:  – “Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

2.) Tino Mamić – profesor zgodovine in dipl. novinar: “Moški – ogrožena vrsta?”

3.) Tri pričevanja na temo: “Kako živim svoje poslanstvo moža, očeta in sina?”

Kako živim svoje poslanstvo očeta, kristjana, Slovenca? Robert Novak
Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca? Luka Mavrič
Kako živim svoje poslanstvo kot sin, samski moški, kristjan, Slovenec? Rok Kranjc

16.00—16.30: ZAKLJUČEK

16.30—18.00: NEFORMALNO DRUŽENJE

 

LETAK za tisk  (pdf)

Izziv jeze

6. nedelja med letom, 11.2.2018, Mr 1,40-45

Včasih se prevajalci svetega pisma z najboljšimi nameni zmotijo v prevodu. V današnjem evangeliju beremo, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Grška beseda, ki jo Marko uporablja pa pomeni jezo in ne smiljenja. Z izjemo izganjanja preprodajalcev iz templja pri Janezu in iz različnih razlogov so si rodovi prevajalcev zelo težko predstavljali, da bi bil Jezus jezen. V resnici pa je Jezusova jeza priložnost za čudovite uvide vanj in močan izziv za nas.

Jeza nam pove, da je nakaj narobe. Jeza je pomembno in dragoceno čustvo. Njena vrednost je nevtralna. Le tisto, kar iz jeze naredimo, določa kakšne učinke bo imela na naše življenje. Nekateri se usedemo na jezo in jo kuhamo. Drugi pa iz jeze potegnejo moč, da iz slabega potegnejo dobro ali da slabo popravijo na dobro.

V starih časih so vse tiste, ki so imeli kakršne koli kožne bolezni imenovali gobavci. Z njimi so sramotno ravnali. Živeti so morali izven naselij in mest. Če so se komu približali so morali vpiti, da so nečisti. Nikdar niso smeli v tempelj. Smatrali so jih za od Boga preklete in izključene iz Božjega izvoljenega ljudstva. Nič čudnega, da se je Jezus razjezil, ko je srečal moškega gobavca. Hkrati se je soočil tudi z družbenim sistemom ločevanja na sloje ali kaste, ki je temu človeku ukradel človeško dostojanstvo ter na religiozne zakone, ki so mu ukradli tudi upanje. Podobno se dogaja danes tudi z odnosom do ločenih v katoliški cerkvi, saj jih smatramo za edine gobavce katerih greh ni odpustljiv, če se ne pokesajo na tak način kot smo jim ga mi določili in takrat kot smo jim mi določili.

V današnji zgodbi sta še posebej pomembni dve podrobnosti. Gobavec čuti dovolj varnosti, da si upa iti naravnost k Jezusu, povedati svojo stisko in prositi za ozdravljenje. Rečeno nam je, da se ga je Jezus dotaknil. S tem sta Jezus in gobavec prekršila vse družbene in religiozne zakone tistega časa. Jezus pa ni ozdravil gobavega zgolj za to, da bi izzival družbeno verske zakone in tabuje. Ozdravljenemu naroči naj izpolni svoje verske dolžnosti, da bo lahko znova hodil v tempelj molit in se tako pridružil skupnosti. Jezus je čudeže delal zato, da bi vse tiste, ki jih je srečal spreobrnil k višjim zakonom ljubezni in sočutja.

Na današnjo nedeljo nas torej evangelij izziva naj zaupamo sveti jezi. Ne gre le za boj za lastne pravice, če so bile kršene. Borimo se za dostojanstvo in pravice drugih. Borimo se za pravice zdajšnje in bodoče generacije in za pravo skrb za naš planet. Jeza nam pri tem pomaga, da se lahko borimo tudi za vse, ki so zatirani in s katerimi se sramotno ravna v naši okolici, vasi, državi in svetu. Za vse izključene, zasmehovane, izkoriščane in za vse, ki jih naša opulentna kultura razglaša za nečiste.

Ali se naj vznemirjamo? Le čemu? Današnjo nedeljo spet prihaja k nam Kristus in pravi, da navkljub temu kar lahko mislimo sami o sebi ali nam je bilo rečeno od drugih, v nas ni ničesr brezupnega, nič takšnega, kar On ne bi mogel ozdraviti.

Naj nam evharistija podeli Kristusovo ljubezen in sočutje, da se bomo zaradi dostojanstva, ki ga prejemamo od Njega, tudi sami borili za dostojanstvo svojih bližnjih. Gospod nauči nas zaupati svoji jezi, da bo postala kakor tvoja jeza. Naredi iz nas ustvarjalce sprememb za pravičnejšo cerkev in svet.

Bog ne pošilja bolezni

5. nedelja med letom, 4.2.2018, Mr 1,29-39

V Jezusovih časih so ljudje vse tisto, česar niso uspeli razumeti, pripisovali demonom ali hudobnim duhovom. V talmudu, ki je zbirka naukov različnih židovskih rabijev, nastala malo po Jezusu, je zbrano tudi veliko zgodb o ozdravljanju vročice. Presenetljivo, kako navkljub napredovanju našega vedenja o zdravju in medicini, še vedno ostaja med nami podoben način razmišljanja, kot ga opisujejo talmudske zgodbe. Večina ljudi ne pripisuje krivde za svoja obolenja zlu, zlahka pa si predstavljajo, da jim je bolezen ali poškodbo poslal Bog. Takšne napačane teologije ne moremo uskladiti z novo zavezo in evangelijem.

Nikjer v evangeliju ne bomo našli odlomka, da bi Jezus drugim povzročil bolečino ali trpljenje. Nenehno pa je poudarjal, naj vzamemo vsak dan svoj križ in svoja bremena nosimo za Njim. S tem nam seveda ni on naložil našega križa in bremen. Nasprotno. Vedno kadar koli se je srečal s trpljenjem in bolečinami je Jezus ozdravljal in ljudem vračal novo življenje.

Razlika med ozdravljenjem Petrove tašče in vsemi drugimi zgodbami ozdravljenja v prvem poglavju Markovega evangelija je očitna. Tašča ni ozdravljena na javnem prostoru in pred očmi vseh, ampak v intimnem krogu Petrovega doma. Kadar Jezus ozdravlja človeka na postelji, nikdar ne izganja demonov in ničesar ne govori. Nežno jo prime za roko in ji pomaga vstati. Pri ostalih ozdravljenjih ne vemo za odziv ozdravljenih. Le za Petrovo taščo je rečeno, da jim je takoj stregla. Glede na vse podrobnosti, ki jih Marko navaja, pa je prava škoda, da nam ni povedal tudi njenega imena.

Včasih si predstavljamo Jezusove čudeže kot dejanja zaslepljujoče moči. Če si Jezusa predstavljamo kot nekoga, ki hodi okrog in čudodelniško ozdravlja ljudi, bomo težko razumeli zakaj včasih ni mogel storiti prav nobenega čudeža, spet drugič pa je ozdravljal zelo javno. Ne glede na to, kaj čudeži so, v evangelijih so vedno globoka in osebna srečanja v veri.

Kot kristjani verjamemo v moč čudežev in vemo, da je njihov avtor vedno Božja milost. Vendar nam na čudeže ni potrebno gledati kot na nekaj kar nam je od zunaj storjeno. Čudež je dogodek, ki odklene in razklene nekaj znotraj nas. Pri nekaterih ljudeh je Jezusova beseda ali dotik zgolj sprostil ozdravljajočo moč, ki jo je Bog že položil v njih. Pri drugih se čudež zgodi po posredovanju in na priprošnjo drugih ljudi. Enako je res tudi za nas danes. Danes lahko doživimo čudež med maziljenjem, pri spovedi ali evharistiji, na romanju, med postenjem ali molitvijo nad nami ali pa pri lastni molitvi. Če na čudež gledamo tako, potem lažje razumemo zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Če vsako osebno srečanje z Jezusom ni vedno vodilo v ozdravljenje, potem se ne smemo čuditi, da se podobno dogaja tudi danes in se Božja ozdravljajoča moč v nas ne pokaže vedno.

Mali in veliki čudeži se vsak dan in nenehoma dogajajo. Današnji evangelij nas spomni, da niso predstava in vir zabave množic. Čudeži so uresničitev vere. Če vzamemo za svoj vzor Petrovo taščo, smo ozdravljeni in okrepljeni zato, da bi lahko pričevali o Božji odrešujoči moči, na vse možne načine služili Božjemu kraljestvu in še naprej pričakovali Gospoda.

Sprejemam Božji dar

3. nedelja med letom, 21.1.2018, Mr 1,14-20

Današnja evangeljska zgodba se odvija ob vodi, zato bom dodal kratko zgodbo, ki se mi zdi primerna. Nekega dne so se trije možje sprehajali in nepričakovano prišli do široke razbesnele reke. Morali bi jo prečkati, vendar niso vedeli kako. Prvi je molil k Bogu: »Gospod, daj mi prosim moč, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal velike roke in močne noge in je v dveh urah uspel preplavati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj utopil.

Ko je drugi mož to videl, je tudi on molil k Bogu: »Gospod Bog, prosim te daj mi moč in tudi sredstva, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal čoln z vesli in v približno eni uri je uspel prečkati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj prevrnil.

Tretji mož je videl, kako se je izšlo prejšnjima dvema in je tudi sam molil k Bogu: »Gospod Bog, daj mi prosim, moč in sredstva in razumnost, da bom prečkal to reko.« Bog ga je v trenutku spremenil v žensko. Pogledala je na zemljevid, začela hoditi navzgor ob rečni obali kakih petsto metrov in nato prečkala reko preko mosta.

Vsi trije možje so prosili, da bi jim Bog nekaj dal: moč, sredstva in razumnost. Tudi danšanja berila govorijo o stvareh, ki naj bi jih mi sprejeli. Trije pohodniki so dobili na svoje molitve takojšnje odgovore. Jona, Pavel in Marko pa vedo, da je resnično sprejemanje veliko manj dramatično in nikdar tako hitro. Vedno vključuje izpuščanje iz rok in šele potem lahko sprejmemo. V krščanskem življenju takšno držo imenujemo spreobrnjenje, ki je v središču našega verskega življenja: nenehno sprejemanje Božje izročitve vsakomur izmed nas v Kristusu. Sprejemanje njegovega načrta ljubezni, ki nam ga vsak dan kaže in razkriva po našem življenju.

Kristjan se ne spreobrne samo enkrat v življenju, ampak vsak dan in to na mnoge načine. Sprejemanje tega, kar Bog dela in podarja omogoča nenehno preobražanje naše notranje drže in tudi zunanjega načina življenja. Iz tega kar sam delam, se spreobračam k temu, kar je Bog že storil za nas in nam podaril: sinovstvo/hčerinstvo v Sinu. To je dar vesele novice, ki jo je treba samo sprejeti. To je naša vera. Sprejemanje Božjega daru.

Vsako od treh beril pokaže eno od razsežnosti spreobrnjenja. Jona kliče Ninivljane k občestvenemu spreobrnjenju. Sveti Pavel, ki pravi, da je konec časov blizu, kliče Korinčane v spreobrnjenje uma. Evangelist Marko pa nam govori o osebnem spreobrnjenju Simona, Andreja, Jakoba in Janeza.

V danšanjih časih običajno slišimo Božji klic osebno, kot posamezniki. Običajno prepevamo, kako je Jezus umrl zame, ali pa »Tukaj sem, Gospod!« ali pa »Hodil bom za teboj!« Gledajoč posameznika so vse te izjave resnične. Težava je v tem, da zelo radi spregledamo biblično občestvene razsežnosti naše poklicanosti v spreobrnjenje. V svetem pismu Bog in Jezus ljudi osebno vabita v spreobrnjenje, a za širšo skupnost in občestvo. V Stari zavezi za Izraelsko ljudstvo, v novi zavezi pa za ves svet. Vsi postajamo Kristusovo vstalo telo, ki je navzoče v tem svetu za to, da bi vse povabilo v Očetovo ljubezen.

Današnja berila so lakmusov papir za preizkus našega spreobrnjenja. Če je naša vera postala klub za samopomoč v katerem govorimo zgolj o mojem Bogu, moji molitvi, moji cerkvi in moji maši, potem še zelo potrebujemo spreobrnjenje. Ni nam treba pustiti za seboj Božje osebne ljubezni do nas, ampak moramo spregledati, da je le ta samo nujna priprava na pripadnost Božjemu ljudstvu, ki se podarja svetu na vseh ravneh kot Kristusovo telo, kot občestvo oseb, iz katerih Sveti Duh, kakor iz Sina, dela kruh za življenje sveta. Zavreči moramo misel, da sva jaz in Bog nasproti sveta in sprejeti misel, da smo mi in Bog v svetu in zanj. Mi smo Kristusovo telo v svetu in za svet. V moči Sinovskega Duha ljubezni, ki je v nas v moči krsta. Poslani smo, da vse narode naredimo za Kristusove učence.

Naj nam Bog da moč, sredstva in razumnost, ki jo potrebujemo, da se bomo vsak dan znova kot občestveni ljudje ali osebe pripete na Božje življenje spreobračali k Njemu, ki ga prepoznavamo in mu služimo v bližnjih.

K čemu in h komu me kliče?

2. nedelja med letom, 14.1.2018, Jn 1,35-42

V anglosaksonskih deželah sem videl na oglasnih deskah raznih krščanskih cerkva takšne in drugačne stavke s katerimi poskušajo pritegniti pozornost mimoidočih:

Cerkveno parkirišče polno – samo za člane. Kršitelji bodo krščeni!

Brezplačno potovanje v nebesa. Podrobnosti znotraj!

Pridite naokrog in s seboj pripeljite otroke. Bog.

Iščete nov izgled? Tukaj vam naredimo verski lifting.

Ali te bo tvoja pot pripeljala do mene? Bog.

Deset zapovedi za hitro olajšanje. Vzemi dve tableti.

Če si na napačni poti, Bog omogoča popolne zavoje.

Pridi, delati za Gospoda. Delo je težko, ure dolge in plačilo nizko. Pokojninske ugodnosti pa so popolnoma nezemeljske.

Kaj počneš na tem svetu – za Kristusa?

Preko oglasnih desk in panojev ljudi kličejo k odgovoru, da bi zaživeli iz vere ali pa jo zavrgli. Cerkve poskušajo na humoren in gostoljuben način pokazati privlačen obraz širši javnosti.

Berilo iz prve Samuelove knjige in Janezov evangelij kličeta in vabita k odgovoru. Prvo berilo odigra določeno zelo razširjeno predstavo o Božjem klicu: jasen glas, ki nam pove, kaj moramo storiti. Janezov evangelij je bolj prefinjen. Prvi apostoli so doživeli klic na dva načina. Pri nobenem ni glasnih zahtev. Andrej gre za Jezusom zaradi besed Janeza Krstnika. Simon Peter pa pride k Jezusu na priporočilo brata Andreja.

Obe berili kažeta kako smo ljudje na različne načine pritegnjeni v življenje in služenje Bogu. Včasih si kdo zaželi gotovosti in pričakuje, da mu bo Božja volja bolj dramatično in očitno nakazana. Nekaterim ljudem tudi resnčino je. Večinoma pa je bolj običajna izkušnja Andreja in Simona Petra. Mi sledimo svojim željam in sledimo temu, kar nas priteguje. Sčasoma nam naša lastna izkušnja pokaže pot, ki nas bo vodila k najbolj zvesti in ljubeči izbiri. Še posebej spodbudno je v evangeliju dejstvo, da Andrej sledi Jezusu ne glede na to kaj bo. On živi z Jezusom in doživlja njegovo bližino za danes, nato pa postane njegov oficir za rekrute.

Danes je drugače. Mi nič več ne iščemo, kje živi Jezus. Dane so nam priložnosti, da izkusimo njegovo življenje, ga povabimo naj pride in z nami prebiva. Ne glede na to, kakšna razlika je v procesu, pa je končni sad isti. Samuel, Andrej in Peter niso mogli vedeti, kam jih bo njihov odgovor na Božji klic vodil. Tudi mi ne moremo vedeti, kam bo Božji klic vodil nas. Vse kar vemo je, da nas bo nekaj, ali pa morda celo vsega, stalo.

Odgovora na Božji klic v Kristusu ne moremo dati, če se prepuščamo bojazljivosti. Božji klic namreč vljučuje ljubezen do svojih sovražnikov, delo za mir, odpuščanje vsem, ki so nas prizadeli, ustvarjanje pravičnega sveta za vse Božje otroke. Če nič od tega ne nagovarja našega življenja, potem poslušamo druge glasove, ki nas vrtijo v začaranem krogu. Nismo pričvrščeni na izvir življenja, ki daje smisel in pomen vsem našim odnosom na tem in naslednjem svetu. (foto: dr. Janez Resman)