3. nedelja med letom, 21.1.2018, Mr 1,14-20

Današnja evangeljska zgodba se odvija ob vodi, zato bom dodal kratko zgodbo, ki se mi zdi primerna. Nekega dne so se trije možje sprehajali in nepričakovano prišli do široke razbesnele reke. Morali bi jo prečkati, vendar niso vedeli kako. Prvi je molil k Bogu: »Gospod, daj mi prosim moč, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal velike roke in močne noge in je v dveh urah uspel preplavati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj utopil.

Ko je drugi mož to videl, je tudi on molil k Bogu: »Gospod Bog, prosim te daj mi moč in tudi sredstva, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal čoln z vesli in v približno eni uri je uspel prečkati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj prevrnil.

Tretji mož je videl, kako se je izšlo prejšnjima dvema in je tudi sam molil k Bogu: »Gospod Bog, daj mi prosim, moč in sredstva in razumnost, da bom prečkal to reko.« Bog ga je v trenutku spremenil v žensko. Pogledala je na zemljevid, začela hoditi navzgor ob rečni obali kakih petsto metrov in nato prečkala reko preko mosta.

Vsi trije možje so prosili, da bi jim Bog nekaj dal: moč, sredstva in razumnost. Tudi danšanja berila govorijo o stvareh, ki naj bi jih mi sprejeli. Trije pohodniki so dobili na svoje molitve takojšnje odgovore. Jona, Pavel in Marko pa vedo, da je resnično sprejemanje veliko manj dramatično in nikdar tako hitro. Vedno vključuje izpuščanje iz rok in šele potem lahko sprejmemo. V krščanskem življenju takšno držo imenujemo spreobrnjenje, ki je v središču našega verskega življenja: nenehno sprejemanje Božje izročitve vsakomur izmed nas v Kristusu. Sprejemanje njegovega načrta ljubezni, ki nam ga vsak dan kaže in razkriva po našem življenju.

Kristjan se ne spreobrne samo enkrat v življenju, ampak vsak dan in to na mnoge načine. Sprejemanje tega, kar Bog dela in podarja omogoča nenehno preobražanje naše notranje drže in tudi zunanjega načina življenja. Iz tega kar sam delam, se spreobračam k temu, kar je Bog že storil za nas in nam podaril: sinovstvo/hčerinstvo v Sinu. To je dar vesele novice, ki jo je treba samo sprejeti. To je naša vera. Sprejemanje Božjega daru.

Vsako od treh beril pokaže eno od razsežnosti spreobrnjenja. Jona kliče Ninivljane k občestvenemu spreobrnjenju. Sveti Pavel, ki pravi, da je konec časov blizu, kliče Korinčane v spreobrnjenje uma. Evangelist Marko pa nam govori o osebnem spreobrnjenju Simona, Andreja, Jakoba in Janeza.

V danšanjih časih običajno slišimo Božji klic osebno, kot posamezniki. Običajno prepevamo, kako je Jezus umrl zame, ali pa »Tukaj sem, Gospod!« ali pa »Hodil bom za teboj!« Gledajoč posameznika so vse te izjave resnične. Težava je v tem, da zelo radi spregledamo biblično občestvene razsežnosti naše poklicanosti v spreobrnjenje. V svetem pismu Bog in Jezus ljudi osebno vabita v spreobrnjenje, a za širšo skupnost in občestvo. V Stari zavezi za Izraelsko ljudstvo, v novi zavezi pa za ves svet. Vsi postajamo Kristusovo vstalo telo, ki je navzoče v tem svetu za to, da bi vse povabilo v Očetovo ljubezen.

Današnja berila so lakmusov papir za preizkus našega spreobrnjenja. Če je naša vera postala klub za samopomoč v katerem govorimo zgolj o mojem Bogu, moji molitvi, moji cerkvi in moji maši, potem še zelo potrebujemo spreobrnjenje. Ni nam treba pustiti za seboj Božje osebne ljubezni do nas, ampak moramo spregledati, da je le ta samo nujna priprava na pripadnost Božjemu ljudstvu, ki se podarja svetu na vseh ravneh kot Kristusovo telo, kot občestvo oseb, iz katerih Sveti Duh, kakor iz Sina, dela kruh za življenje sveta. Zavreči moramo misel, da sva jaz in Bog nasproti sveta in sprejeti misel, da smo mi in Bog v svetu in zanj. Mi smo Kristusovo telo v svetu in za svet. V moči Sinovskega Duha ljubezni, ki je v nas v moči krsta. Poslani smo, da vse narode naredimo za Kristusove učence.

Naj nam Bog da moč, sredstva in razumnost, ki jo potrebujemo, da se bomo vsak dan znova kot občestveni ljudje ali osebe pripete na Božje življenje spreobračali k Njemu, ki ga prepoznavamo in mu služimo v bližnjih.