Današnja berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen vzame vase. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru. Tudi papež Frančišek se mu v tej osvobajajoči drži pridružuje.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

Vsaka težava je priložnost

Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

Evangelist Luka nama danes pripoveduje o prvem Jezusovem oznanjevanju v Nazaretu. S to svarilno in opozorilno podobo želi povzeti smisel celotnega Jezusovega mesijanskega sporočila in tudi dogodke, ki jih bo to oznanilo sprožilo. Tudi tebe in mene vabi, da premisliva svojo notranjo držo. Ali ni čudno, da pocestnice in cestninarji Jezusovo sporočilo vzamejo zares, pobožni Izraelci pa se čutijo prizadete, kakor da jih Jezus napada? Lahko se vprašava, zakaj Božja beseda naleti na nezaupanje in trdoto najinih src? V Jezusu naju Bog doseže v najinih najglobljih srčnih ranah. Ali se pustiva prepričati Jezusovemu pričevanju o Bogu, ali pa se na vso moč upreva in slediva lastni misli o Bogu, zaradi katere se distancirava od vseh ljudi, ki niso, kakor sva sama? V igri sta dve teologiji ali razumevanji Boga: Jezusova in hudičeva. Prvo je Jezus z besedo in celotnim življenjem izpričal. Hudičeva pa temelji na laži, ki kakor Adama in Evo tudi naju vedno znova prevara.

Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose, ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi.

Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi tvoje in moje veselje, nama ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nama smernice za srečno življenje svoje človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.

Zakaj naju torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračava to Božjo ponudbo? Ali naju ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bila spet prevarana in žrtev laži? Sama pri sebi si govoriva: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečeva: »Realno življenje ni takšno!« Pozabiva, da še vedno bolj verjameva laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjameva, dovoliva sovražniku človeške narave, da je najin gospodar, midva pa sužnja zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor.

Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljava Boga in ljubeče skrbiva za drugega do te mere, da sva pripravljena dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nama Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame?

Nehemija nama ponudi odgovor: »Gospodovo veselje je vaša moč.« Namen božje besede je, da razveseljuje srce in nama omogoča ljubiti. Zato sva vedno znova povabljena, da bereva, premišljujeva in kot kruh uživava njegovo Besedo ter jo nosiva v srcu. On je prava hrana. V njeni moči bova lahko izžarevala iskreno skrb za drugega, bova bolj vesela in bova hkrati izžarevala resnico Božjega obličja.

NE SAMO NA DRUGE

Bog se v Jezusu Kristusu tebi, meni in vsemu svetu razglaša na tri načine. Prvič ob obisku treh modrih. Drugič pri krstu v reki Jordan, tretjič pa ob čudežu spremenjenja vode v vino na svatbi v galilejski Kani.

O Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo natanko, za kaj gre, a njihovo srce je tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalema, sprašujejo in iščejo. Izobraženi in vplivni jeruzalemski pismouki in farizeji imajo čisto drugačno držo: vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.

To so tri možne drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino. 

Modri odprejo svoje srce in darujejo to, kar vsebuje. Zlato, vidno bogastvo, predstavlja to, kar nekdo ima; kadilo, nevidno kot Bog, predstavlja to, kar si nekdo želi; mira, mazilo, ki zdravi rane in ščiti pred razkrajanjem, predstavlja to, kar nekdo je. Kraljevskost, božanskost, umrljivost, lastna ustvarjenemu bitju, vse, kar kot človek imam, predvsem pa to, kar si želim in kar mi manjka, je moj zaklad. Bogu odprem svoje imetje, svoje želje in svoje pomanjkanje. In Bog vstopi v moj zaklad. Tu je, »kjer« Sina rodi Oče. Meso našega srca je njegova mati. S tem ko dajo to, kar so, modri prejmejo njega, ki je, in mu tudi sami postanejo podobni. Bog se rodi v človeku in človek v Bogu. Tu se pot dopolni. 

Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se odprejo Božji skrivnosti. Z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje. Modri dovolijo svojemu srcu gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.

Zato si zastavljam eno vprašanje in eno trditev:

1) Če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu. Pred svetom sva ti in jaz odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva ter zakaj sva tukaj.

2) Če je Odrešenik obljubljen vsem ljudstvom, to pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega, kar v resnici sva, niti tega, kar nosiva v sebi in česar sva sposobna.

Podobno je v odnosu do Boga. Vse dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna in naju vabi v držo češčenja. Skromno in omejeno odgovarjava na zapoved ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.

Spremenitev vode v vino na svatbi v galilejski Kani je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko jih spolnjujeva iz ljubezni do Boga. Ni dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega, kar žene moje srce, da deluje, če ne zaznam učinka, ki ga ima moje delovanje na srce drugega, če mi ni dano veselje od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi, da vino razveseljuje človeku srce. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani »dolžni« dati temu svetu, ki čaka razglašenja.

V pripravi na četrto adventno nedeljo nas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog varnosti in gotovosti. Častilci varnosti in gotovosti smo tesnobni. Veliko časa preživimo v skrbeh za prihodnost in molimo k svojemu bogu, da bi nas varoval. Veliko govorimo o izročilih, o tem kako so včasih delali stvari in reševali težave. Spominjanje starih dobrih časov nas razveseljuje in vsaj za hip pomiri.

Glavna dejavnost vernika malikov varnosti in gotovosti je v prvi polovici življenja vsa osredotočena na nadzor. Hočemo se obvarovati pred vzponi in padci sveta. Zato načrtujemo, garamo, gradimo, se borimo za kariere in status. Prepričani smo, da imamo nadzor in da smo mi sami gospodarji svojih življenj. A kljub temu so najglasnejša sporočila medijev prav strah in teror. Nenehno krožijo iste nevarnosti: teroristi, priseljenci, migranti, bolezni, globalno segrevanje, onesnaževanje, kriminal, starost. Živimo v samopostrežnem bifeju terorja.

Poskušamo se varovati, a grožnje so danes večje kakor kadar koli prej. Navkljub nenehnemu trudu za nadzor, gotovost in trdnost, negotovost narašča. Življenje je divje in prehitro. Hočemo se vrniti v zlato ero, ko se svet ni spreminjal vsako minuto in si dobro vedel kje si. Muči nas domotožje po izgubljenem svetu v katerem smo se nekoč počutili varne in gotove. Ena vrsta lažnega zatočišča je domotožje, druga pa fanatizem. Soočen s preveč spremembami in grozečimi novostmi se fanatik zateče v bivak gotovosti. Najboljše gorivo za fanatizem je strah. 

Najbolj goreči častilci gotovosti se največkrat tega niti ne zavedamo. Prepričani smo, da častimo popolnoma drugega boga. A vendar mu dajemo denar in pozornost ter pričakujemo nagrade, ki jih obljublja. Njegova svetišča so na nek način očitna: vsa so videti kakor cerkve. Ali je Cerkev posvečena lažnemu bogu gotovosti ali resničnemu Bogu lahko odkrijete šele potem, ko ste že dlje časa v njej. Prisotnost v cerkvi še ni zagotovilo, da se osredotočaš na pravega Boga.

Na žalost je po mojih izkušnjah ogromno moških srednjih let padlo v stanje globokega razočaranja nad lastnimi cerkvenimi skupnostmi. Nekateri so tudi duhovniki in odgovorni za skupnost. Ko si mlad imaš morda še moč, da greš naprej in dvome ignoriraš. V zrelih letih pa nimamo več toliko moči in ne moremo pobegniti pred vprašanji. Soočiti se moramo z njimi in jih premisliti. Ko sem star štirideset in čez ne deluje več duhovnost, ki je bila odlična in je delovala, ko sem bil mlad. Na tej življenjski stopnji me prav pomanjkanje preobrazbe spravi v nezadovoljstvo in depresijo. Če nisem preobražen, začenjam nazadovati. Med nazadovanjem začnem razmišljati: »Res ne vem zakaj vse to počnem?” Tudi vera, Cerkev in Bog me razočarajo. Vse porivam stran od sebe, najbolj pa sem razočaran nad samim seboj. Zlahka se zgodi, da naša cerkvena skupnost časti zgolj svojo varnost in zagotovljenost. Če se pretvarjamo, da nimamo dvomov, smo fanatiki. Skrijemo se za pravoverno dejavnost in izjave. Jezus je imel za takšne vedno najtrše besede. Gotovost v lastno pravičnost nas najbolj oddalji od resnice in življenja. Do vseh pa, ki so priznali svoje dvome, padce in strahove – do vseh zavzetih dvomljivcev – pa je bil Jezus vedno sočuten in ljubeč (Lk 18,9-14).

Povabljen sem, da kakor Marija vsak dan znova zaupam v Božjo gotovost in obljubo. Če ji dovolim bom doživljal, da moje življenje postaja sodelovanje z Bogom Očetom Jezusa Kristusa. Njegov sogovornik sem in njegovo dobroto lahko delim za vami vsemi.Povabljen sem, če hočem.