V času epidemije in sredi političnega dogajanja pri nas in po svetu je vsak izmed nas v nenehni skušnjavi (nevarnosti) idealiziranja ali demoniziranja sebe ali drugih. Odkod toliko gnojnice in slabega po medijih in družbenih omrežjih? Dovolj je samo bežen pogled na TV, Fb, Twitter ipd ipd. Nasilje, zaničevanje, izključevanje, laži, sovraštvo, grožnje – nekravava vojna.

Kadar kogarkoli ali karkoli idealiziramo, bomo na koncu malikovali (ideal – idol). Obnori nas, v nas prižge lažen ogenj, ob katerem se na koncu opečemo ali pa nas celo sežge. Do svojega ideala-idola imamo nestvarna pričakovanja. Od njega pričakujemo stvari in zmožnosti, ki jih nima in ne zmore. Ker se to vedno znova izkaže, smo razočarani in jezni. Počutimo se izdani. Tako v nas zlahka raste sovraštvo in bes do bližnjih.

Podobno se nam dogaja, kadar kogarkoli ali karkoli smatramo za popolnoma slabo. S tem dovolimo, da ima nad nami preveč moči in vpliva. Če se poskušamo proti temu zlu še neposredno boriti, smo vedno premagani. Vrtimo se v začaranem krogu. Temno moč zla proti kateri si domišljamo, da se borimo, v resnici vzamemo za svojo (ali nas vzame za svoje in zasužnji) in postanemo njena zrcalna slika. Ker se tega običajno ne zavedamo, se fanatiziramo ali zapademo v apatijo. Verni lahko postanemo hinavski, fanatični ter nasilno religiozni (pobožnjakarski) (prim. Mt 7,4-5).

V obeh primerih vsem in tudi sebi, krademo moč za dobro, lepo, resnično in ustvarjalno. Del posledic takšnega početja je tudi pandemija in virusiranje, ki smo mu sedaj priča. Toliko slabih misli in čustev se nakopiči na podlagi idealiziranja ali demoniziranja, da slabo vplivajo na nas, na naše odnose, naravo in celotno stvarstvo. Nekateri zagovarjajo vojno kot nujen proces prečiščevanja. Utvara slavi zmago in nas popolnoma razčloveči (pozverini).

Bog nam po Jezusu Kristusu, Božji Besedi, kaže pot iz tega začaranega kroga. V adventu nas znova vabi na začetno stopnjo šole vere, odnosa in ljubezni: Njegove do nas in naše do njega preko bližnjih in stvarstva.

Dve največji zapovedi, ki jih je Jezus učlovečil in odživel in s tem opolnomočil tudi nas, nam omogočita, da se lahko vsak dan znova prebijamo skozi obe utvari. Ni se potrebno boriti proti njima, ampak se obračati k Njemu. Če vsak dan znova častimo (imamo za svojega glavnega sogovornika) samo Boga, potem ne dovolimo, da bi nas lahko nekaj drugega obnorelo za daljši čas. Če se učimo ljubiti druge, kakor ljubimo samega sebe (kot od Boga ljubljenega sina/hči, brata/sestro), in če v to vključujemmo tudi “sovražnike”, potem ni več prostora za moralne križarske vojne proti zlu “tam zunaj”. Zlo poimenujemo, ne borimo se pa proti ljudem. Ne iščemo več grešnega kozla v drugih, ampak se v osebnem odnosu molitve postavljamo vedno znova v Božjo občestveno ljubezen. Brez osebne in skupne molitve ostajamo žrtve obeh utvar. Skupaj se podpirajmo v boju za molitev. Pridružujem se vsem, ki nas pri tem spodbujate. Zahvaljujem se vam za vse trenutke, ko molite pred Bogom in mu pripovedujete o sebi, o drugih, o svojih težavah, o dobrem, o lepem, o težkem, o bolečinah, o strahovih, o žalostih in o stiskah. O vsem. Podpiramo drug drugega. To zahteva veliko naše duhovne moči, ki pa jo nam Bog nenehno podarja, saj je Njegova. Izročajmo mu vse, kar nas ovira da bi ljubili »najprej znotraj svojega srca” in potem navzven, sredi sedanjega trenutka, ki bo vedno podarjen in dragocen, čeprav ne bo nikdar popolnoma ustrezal našim idealističnim (večinoma sebičnim) predstavam o sebi, o bližnjih in o Bogu.

Za koga ali kaj sem v tem času še posebej hvaležen? Za koga me Bog vabi naj se še posebej zahvaljujem?

Kako doživljam lastno razpetost med idealiziranje ali demoniziranje sebe in drugih ali stvari?

Ali se zavedam, da me Gospod po razočaranjih osvobaja otročjega računanja na ljudi in stvari?

Ali mu hočem zaupati, da me po tem kar se dogaja,  uči svobode, da bom sposoben res imeti rad, sebe in bližnje?

Katera pričakovanja mi prinašajo največ razočaranj? Ali jih lahko izročim Očetu in sprejmem njegova pričakovanja do mene in bližnjih?

“Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa” (Jn 17,3).

Morda menimo, da se besede “večno življenje” nanašajo le na življenje po smrti onkraj groba. Sv. Pavel pa je zapisal: “Ne živim pa več jaz, ampak v meni živi Kristus”. Danes. Živeti v Kristusu pomeni imeti dostop do Boga Očeta, okušati večno življenje sedaj in tukaj.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj in nauči me prepoznati Kristusa v sedanjem trenutku.

“To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil” (Jn 15,12).

Lahko si mnogokrat rečemo, da se imamo radi, pa to še nič ne pomeni. Najbolj zlorabljena beseda je ljubezen. Posledice za naše odnose in stvarstvo vsi doživljamo. Jezus je v nas položil svojo ljubezen že ob stvarjenju. Uresničeni smo, ko iz nje zajemamo in jo dajemo naprej. Ljubezen je srčika in bistvo naše istovetnosti.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj nam, da bomo v naših vzajemnih odnosih vedno bolj iskreno zajemali iz Jezusove brezpogojne ljubezni do vseh in vsakega izmed nas.

“Njegovi učenci so rekli: »Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe.” (Jn 16,29).

Jezusovi učenci so šli postopno in večplastno skozi proces rasti. Tudi mi rastemo na podoben način. Naj nas to ne preseneča. Veliko izkušenj je potrebno, da začnemo ceniti Božjo navzočnost znotraj sebe in okrog sebe ter nanjo zares računati.

Prosim: Sv. Jožef, zavetnik in vodnik romarjev, pripoveduj Bogu on naši potrebi po vztrajnosti in potrpežljivosti.

“Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?” (Apd 1,11).

Jezusov vnebohod ni tehnologija, ki bi jo bilo potrebno razložiti, ampak skrivnost, ki jo je potrebno praznovati in vstopati vanjo. Vnebohod je izpolnitev njegovega poslanstva in začetek našega poslanstva, da nadaljujemo njegovo delo v svojem poklicu, sredi običajnih in izrednih dogodkov vsakdana.

Prosim: Sv. Jožef, pokaži in povej Bogu našo željo, da bi bili danes Jezusovi zvesti učenci.

“Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem” (1 Kor 15,1).

Velike so matere, ki svoje otroke nenehno opominjajo naj se toplo oblečejo, naj se izogibajo slabi prehrani in poskrbijo za počitek. Spomnijo se številnih ukrepov, da otroke ohranjajo zdrave, v pravi smeri in pozorne. Duhovni očetje in matere delajo podobno v odnosu do svojih duhovnih sinov in hčera pri rasti v duhovnem – sinovsko hčerinskem – življenju.

Prosim: Sv. Jožef, ti si naš duhovni oče, pomagaj nam, da bomo osredotočeni in pozorni na Jezusov evangelij.

“Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji” (Ps 127,1).

Ko sem bil v srednji šoli sva z očetom zidala hišo. Takrat sem razumel kako pomembno je načrtovati in dobro postaviti temelje, če hočemo, da bo zgradba trajna in trdna. Enako pomembno je nenehno utrjevanje temeljev lastnega duhovnega življenja.

Prosim: Sv. Jožef, bodi naš vodnik in pomočnik, da bom svoje duhovno življenje gradil na kakovostnih in solidnih temeljih.