Arhiv kategorij: Glavni članek

Gotovost nam je podarjena


V pripravi na četrto adventno nedeljo nas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog varnosti in gotovosti. Častilci varnosti in gotovosti smo tesnobni. Veliko časa preživimo v skrbeh za prihodnost in molimo k svojemu bogu, da bi nas varoval. Veliko govorimo o izročilih, o tem kako so včasih delali stvari in reševali težave. Spominjanje starih dobrih časov nas razveseljuje in vsaj za hip pomiri.

Glavna dejavnost vernika malikov varnosti in gotovosti je v prvi polovici življenja vsa osredotočena na nadzor. Hočemo se obvarovati pred vzponi in padci sveta. Zato načrtujemo, garamo, gradimo, se borimo za kariere in status. Prepričani smo, da imamo nadzor in da smo mi sami gospodarji svojih življenj. A kljub temu so najglasnejša sporočila medijev prav strah in teror. Nenehno krožijo iste nevarnosti: teroristi, priseljenci, migranti, bolezni, globalno segrevanje, onesnaževanje, kriminal, starost. Živimo v samopostrežnem bifeju terorja.

Poskušamo se varovati, a grožnje so danes večje kakor kadar koli prej. Navkljub nenehnemu trudu za nadzor, gotovost in trdnost, negotovost narašča. Življenje je divje in prehitro. Hočemo se vrniti v zlato ero, ko se svet ni spreminjal vsako minuto in si dobro vedel kje si. Muči nas domotožje po izgubljenem svetu v katerem smo se nekoč počutili varne in gotove. Ena vrsta lažnega zatočišča je domotožje, druga pa fanatizem. Soočen s preveč spremembami in grozečimi novostmi se fanatik zateče v bivak gotovosti. Najboljše gorivo za fanatizem je strah. 

Najbolj goreči častilci gotovosti se največkrat tega niti ne zavedamo. Prepričani smo, da častimo popolnoma drugega boga. A vendar mu dajemo denar in pozornost ter pričakujemo nagrade, ki jih obljublja. Njegova svetišča so na nek način očitna: vsa so videti kakor cerkve. Ali je Cerkev posvečena lažnemu bogu gotovosti ali resničnemu Bogu lahko odkrijete šele potem, ko ste že dlje časa v njej. Prisotnost v cerkvi še ni zagotovilo, da se osredotočaš na pravega Boga.

Na žalost je po mojih izkušnjah ogromno moških srednjih let padlo v stanje globokega razočaranja nad lastnimi cerkvenimi skupnostmi. Nekateri so tudi duhovniki in odgovorni za skupnost. Ko si mlad imaš morda še moč, da greš naprej in dvome ignoriraš. V zrelih letih pa nimamo več toliko moči in ne moremo pobegniti pred vprašanji. Soočiti se moramo z njimi in jih premisliti. Ko sem star štirideset in čez ne deluje več duhovnost, ki je bila odlična in je delovala, ko sem bil mlad. Na tej življenjski stopnji me prav pomanjkanje preobrazbe spravi v nezadovoljstvo in depresijo. Če nisem preobražen, začenjam nazadovati. Med nazadovanjem začnem razmišljati: »Res ne vem zakaj vse to počnem?” Tudi vera, Cerkev in Bog me razočarajo. Vse porivam stran od sebe, najbolj pa sem razočaran nad samim seboj. Zlahka se zgodi, da naša cerkvena skupnost časti zgolj svojo varnost in zagotovljenost. Če se pretvarjamo, da nimamo dvomov, smo fanatiki. Skrijemo se za pravoverno dejavnost in izjave. Jezus je imel za takšne vedno najtrše besede. Gotovost v lastno pravičnost nas najbolj oddalji od resnice in življenja. Do vseh pa, ki so priznali svoje dvome, padce in strahove – do vseh zavzetih dvomljivcev – pa je bil Jezus vedno sočuten in ljubeč (Lk 18,9-14).

Povabljen sem, da kakor Marija vsak dan znova zaupam v Božjo gotovost in obljubo. Če ji dovolim bom doživljal, da moje življenje postaja sodelovanje z Bogom Očetom Jezusa Kristusa. Njegov sogovornik sem in njegovo dobroto lahko delim za vami vsemi.Povabljen sem, če hočem.

Kopičenje stvari razočara

V tem tednu vas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno si mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMW-ja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži všahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Življenja in sreče ni v bogastvu

V tretjem tednu adventa nas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja  brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki v zvezi s tem lažnim bogom nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat zato, ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMWja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo  tako kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam in v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži v šahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Živim za delo in status?

V tem adventnem tednu vas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga imata na nas lažni bog garanja in malik družbenega statusa. Častilci garanja in posledičnega statusa se zlahka prepoznamo po dolgih urah dela: od zgodnjega jutra do poznega večera. Čaščenje teh dveh lažnih bogov se pogosto nadaljuje na vlaku ali pa doma tudi ob koncih tedna. Templji teh malikov so mnogoštevilni in različni. Častilci izčrpanega garača živijo v strahu, da jih bodo pri »zmanjševanju in prestrukturiranju« podjetja izbrisali izpred njegovega obličja oziroma odpustili.

Malik garanja je zahteven bog in od nas zahteva ogromno neplačanih nadur. Služba je največji vzrok za tesnobo in nezadovoljstvo. Bog garanja je do številnih moških prav brutalno božanstvo. Ves čas nas spodbuja, da gledamo nase zgolj skozi njegova očala. Tako močno, da se mnogi moški definiramo s svojo službo. Zase smo uspešni ali neuspešni le, če smo uspešni v službi: plača, napredovanje in dosežki. Potem pa nekega dne opazimo, da lažni bog z nami ni zadovoljen. Pri napredovanju nas spregledajo. Naše mnenje in znanje ni več veliko vredno in ni cenjeno. Ignorirajo nas. Medtem pa skupina mlajših povzpetnikov, ki še zavdarjajo po fakulteti ali šoli, zasede naše področje. Najbolj uničujoče je, ko nas naš malik dela nekega dne popolnoma zavrže. Pokličejo nas v menadžerjevo pisarno. Edini zločin, ki ga imamo je ta, da smo bolj izkušeni od vseh okrog sebe, z daljšo delovno dobo in zato z veliko večjo plačo od vseh. Naš uspeh se v hipu spremeni v padec. Doživimo uničujočo moč lažne boginje uspeha.

Brezposlenost je največji dejavnik depresije srednjih let. Vendar raziskave kažejo, da bezposleni niso nesrečni zato, ker nimajo več plače, ampak zato, ker nimajo več smisla in statusa. Naše kariere nam požrejo življenje. Seveda ni težava v delu. Delati moramo vsi. Ustvarjalna in smiselna služba je nekaj kar izpolnjuje in zadovolji. Če pa svojo službo postavimo na božji podstavek, pa bomo na koncu uničeni.

Status je pomemben. Vsak potrebuje občutek, da je vreden. Status je pogosto tesno povezan z našo službo. Lahko pa je tudi posledica drugih dosežkov. Nekateri poskušajo doseči stastus s svojim bogastvom in načinom življenja, ter se za tako visoko raven življenja močno zadolžujejo. Drugi iščejo uspeh-status preko obvladovanja določenega hobija ali športa. Spet tretji iščejo družben položaj: član raznih komisij in odborov, ali pa njihov voditelj in predsednik društev in skupin.

Drugi najdejo svoj status skozi svoje družine. Nekateri moški se težko prilagodijo spreminjajoči se vlogi očetovstva. Ko so otroci majhni, so popolnoma odvisni od nas. Ko pa zrastejo, se vloga zelo spremeni. Postanemo taksi služba, kuharica, bančni avtomat. Nič več pa nismo bogu podobni očka, kakor smo bili otrokom pri šestih letih starosti. V resnici nas več ne potrebujejo, ali vsaj zdi se tako in nam to dajejo tudi vedeti.

Krizo srednjih let najbolj pogosto spremlja občutek nekoristnosti, nepotrebnosti, da smo samoposebi umevni in na stranskem tiru. Doma nas nihče več ne posluša. Zdi se nam, da se za nas nihče več ne meni. Nesrečni smo. Poiščemo si drugo žensko, takšno, ki nas zares ceni in upošteva ter nasiti našo lakoto po pozornosti. Začnemo varati sebe in druge. Izguba statusa – resnična ali namišljena – je neke vrste izničenje. Ko nas naši otroci nič več ne potrebujejo, ko so nas v službi dali na stranski tir, se bojimo, da bomo izginili. Na krajih kjer smo mislili, da smo najbolj vidni in pomembni, smo sedaj spregledani.

Na to se različno odzovemo. Nekateri se zaprejo v polno depresijo. Drugi v jezo in zagrenjenost. Občutki nizkega spoštovanja do sebe nas lahko zrušijo. Če se počutimo nevidne, smo v skušnjavi, da bi naredili karkoli, da nas spet opazijo. Nekateri začnejo mrzlično iskati stvari za katere menijo, da jim bodo spet povrnile visoki status: denar, imetje, moč in oblast. Drugi, tragično, zapustijo svoje zakone in družine, da bi zadovoljili svojo lakoto po pozornosti. Tretji pa zdržijo in dozorijo. Adventni čas je vabilo v dozorevanje in osvoboditev od lažnih bogov. Dan nam je, da bi se učili razlikovati, kaj je zares dobro in resnično.

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Video utrinki iz 1. vseslovenskega srečanja mož, očetov in sinov

Avtor video utrinkov: Jaka Porenta