09.07.2017: 14. Nedelja med letom: Mt 11,25-30

Pred mojo prvo mašo, mi je starejši pater povedal dve dobri misli.

Prva: »Ali veš kdaj je mašno občestvo najbolj polno optimizma? Potem ko si po dolgih oznanilih ob koncu maše rekel: »Pojdite v miru in vzemite v roke avtomobilske ključe!«

Druga: »Nikdar ne podcenjuj bremen, ki jih ljudje prinesejo s seboj k maši. Pogosto si niti ne predstavjaš kakšne težave in bolečine morajo naši župljani prenašati.«

Skrbi in bremena, ki jih nekateri prinašajo k maši, si res večkrat ne zmorem predstavljati. A ne glede na to kakšna so ta bremena, nas Jezus vabi, naj mu jih izročimo in se jih prenehamo oklepati. Vsaj za nekaj trenutkov bi jih On rad vzel nase in nam dal nekaj svojega miru. Seveda, če mu bomo pri maši to dovolili.

Vabilo »pridite in si malo odpočijte« lahko zveni zelo pobožno. Lahko se zdi, da nima prav nobenega stika z našo stvarnostjo in vsakdanjimi boji, s skrbmi in preizkušnjami vsakega izmed nas.

Evangelij je bil napisan Matejevi skupnosti v Jeruzalemu, približno petinštirideset let po Jezusovi smrti in vstajenju. Vemo, da je skupnost izredno trpela in morala nositi težka bremena. Izključeni so bili iz sinagoge in zaradi svoje vere v Jezusa Kristusa mučeni in preganjani.

Nič čudnega ni, da so se tako močno oklepali Jezusovih spodbudnih besed: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi s težkimi bremeni, in jaz vam bom dal počitek in vas poživil. V Jezusovem zgledu so našli moč in tolažbo. »Vzemite moj jarem nase in se učite od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.«

Ker počasi dozorevamo, vedno znova podležemo skušnjavi, da poskušamo določene zelo trde stvarnosti preveč na hitro poduhoviti, namesto da bi oznanjali, da je Bog naš sopotnik in da nam pomaga, da se lahko soočamo z vsakršnimi izzivi, ki nam jih življenje prinaša.

Naša vera nas ne uči pred težavami ali strahovi bežati v molitev in si želeti, da bi bilo drugače. Naša vera je okušanje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu zaradi katerega svojih bremen nikdar ne nosimo sami. Bog je naš sopotnik in vodnik. Vsaka krščanska skupnost je poklicana, da je prostor v katerem drug drugemu pomagamo nositi bremena in si drug ob drugem za trenutek odpočiti in oddahniti.

Vsako nedeljo pri maši praznujemo dejstvo, da bo imel Bog zadnjo besedo: pravično, veselo, ljubečo in pomirjajočo besedo na tem svetu in na onem.

Jezus ne prihaja k nam kakor božanski čarovnik, ne maha s čarobno paličico čez naše težave, da bi v hipu posušil vse naše solze. Ne. On nas spremlja, da nam lahko pokaže, da je dar miru in počitka od življenjskih bremen mogoče najti z darom razločevanja ali prave presoje  in vzajemnega pogovora med nami. Omogoča nam najboljše izbire in s tem lajša naše bolečine in težave. To je delo Svetega Duha, če mu dovolimo in nanj računamo.

Ob tem sem se spomnil na redovnico, ki je otroke pripravljala na obhajilo ter ga vzporejala s pomembnostjo hrane za naše življenje. V svoji pripovedi je otrokom zastavila tudi uganko: »Kaj je majhno, divje in je oreščke?« Otroci so v odgovor molčali, kakor da so nemi. Zato je sestra poskušala znova: »Kaj je majhno, divje in je oreščke?« Tišina je bila še vedno svinčena. Tedaj sestra pokliče izmed učencev Vilija in ga prosi za odgovor. Po daljšem obotavljanju in premišljevanju Vili počasi izusti: »Sestra vem, da mora biti odgovor Jezus, kajti odgovor na vsa vaša vprašanja je vedno Jezus. Toda moram vam povedati, da gre pri vsem tem za navadno veverico.«

Včasih odgovor ni preprosto »Jezus«. Vsi dobro vemo, da za nekatere naše težave ni hitre duhovne rešitve. Ni poceni milosti. Odgovor ni vedno preprosto Jezus. Jezus nam daje drug drugega in skupnost. On postaja naša pot.

Pri soočanju z izzivi in bremeni nas Jezus vabi, da si vzamemo čas, da smo potrpežljivi in spoštljivi do sebe in bližnjih, da se o svojih bremenih pogovorimo z drugimi in prosimo za nasvet in poslušanje. Res je, da se bremen drugih največkrat niti zares ne zavedamo. Molimo, da bi vsak izmed nas našel trenutek počitka, prijazno in poslušajoče uho sočloveka in dar Kristusovega miru, prav preko občestva v katerega nas je povabil. V tem je glavni dar skupin Srce ob srcu, ki sedaj počasi rastejo po Sloveniji in v katerih si pomagajo med seboj tisti, ki so doživeli ločitev. Podoben dar so tudi skupine Možakarjev sv. Jožefa, vse zakonske skupine in gibanja in vsa mala občestva, ki rastejo med nami, ki po svojih omejenih zmožnostih hodimo za vstalim Kristusom.