Arhiv kategorij: Objave

Članek za Cerkev danes: Novi pastoralni izzivi – moška duhovnost

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v Ljubljani je primerno, da pogledamo, kaj ta dogodek kot tudi sama pastorala mož pomeni za današnji čas in družbo, kaj za Slovensko Cerkev, katere priložnosti prinaša in obenem tudi izzive. Srečanje je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupinami mož sv. Jožefa in Mednarodnim združenjem mož sv. Jožefa.

Nekaj o izrazih

Pojem »pastorala mož« pogosto najdemo v povezavi skupaj z izrazom »moška duhovnost«. Na tem mestu nimam namena natančneje definirati, kaj pomeni prvo in kaj drugo. Za to bi potrebovali več prostora. V izogib nesporazumom je prav, da povemo, kaj to ni. Pastorala mož ne pomeni neke nove kategorialne pastorale, ker moški niso neka posebna kategorija ljudi v posebnih okoliščinah kot npr. bolniki, zaporniki, vojaki, policija … Pastorala mož vključuje vse moške ne glede na poklic, stan, življenjske okoliščine in status. Posveča se vprašanjem, s katerimi se srečuje praktično vsak moški v svoji duhovni in osebnostni rasti in so nekako tipično moška. Od tod tudi izraz »moška duhovnost«. Te ne smemo razumeti kot neko posebno vrsto duhovnosti, saj ne obstaja moška in ženska duhovnost kot taka. Tudi ne gre za kakšno »mačistično teologijo« kot nasprotje bolj znani »feministični«. To ni duhovnost, ki bi jo umestili ob bok drugim duhovnim tokovom, kot je npr ignacijanska duhovnost, benediktinska ali frančiškovska … Bolj kot to označuje predvsem način, kako se moškemu postavljajo vprašanja, ko išče svojo poklicanost, svojo identiteto moža in očeta, ko se sooča s svojimi slabostmi, kako kot moški vstopa v odnose z drugimi in z Bogom. S pomočjo drugih odkriva, kakšen je moški, ustvarjen po Božji podobi in k čemu je poklican. Glede na porast moških skupin v Cerkvi v zadnjih letih bi lahko rekli, da pastorala mož odgovarja na nekatera bistvena življenjska vprašanja moških katoličanov in dobiva zato vedno večjo vlogo v življenju Cerkve.

Začetki pastorale mož

Prvi odmik za moške sta pripravila jezuita p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristič v Repnjah l. 2008. V teh desetih letih je šlo skozi odmike za moške že na stotine mož. Jeseni 2011 je pod vodstvom p. Vilija pri sv. Jožefu v Ljubljani nastala prva skupina Mož sv. Jožefa. Kasneje so po vsej Sloveniji začele nastajati še nove, tudi po zgledu in metodi Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa.

To pa ni prvi poskus pastorale mož pri nas. Izjemno zanimiva in žal povsem spregledana je ostala izkušnja beltinškega župnika Janka Škrabana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih 20. st. v Beltincih začel s katehezo očetov. Kot sam pravi, je ob desetletnem opazovanju prišel do presenetljivega statističnega podatka: kjer oče ni stal ob strani pri verski vzgoji svojega otroka in je to prepustil materi, so se vsi ti otroci po končani osemletki Cerkvi povsem odtujili, čeprav so bili prej morda zelo vključeni v župnijsko življenje. Spoznal je, da je od očeta odvisna ohranitev otrokove vere v mladostni dobi in da mati nikakor ne more odločilno vplivati na ohranitev vere svojih otrok. »Očetje so stebri in kažipot vere v mladosti svojih otrok« (Škraban 1981, 151).

Začel je načrtno delati z očeti. Organiziral je srečanja očetov vseh otrok 7. in 8. razreda osemletke. Vsak drugi mesec je imel poseben verouk samo za očete teh otrok in imel neverjeten obisk ter zanimanje, ki ni splahnelo. Pridobili so dragocena spoznanja ter izkušnje. Predlagal je, da izvedenci verskega življenja mladostnikov te izkušnje tudi teoretično utemeljijo. Očetje so si želeli izdajo »katekizma za očete«, ki bi jim pomagal spoznavati samega sebe, kaj je oče, kakšne dolžnosti ima do družine in kako naj pomaga otroku na poti v življenje. Zanimivo je, da ti pozivi praktično niso imeli kakega odmeva v Cerkvi in da njegove izkušnje ni nihče posnemal.

Današnje skupine mož, ki se porajajo na župnijski ravni, imajo prednosti malih občestev, omogočajo katehezo odraslih in se v njih kalijo novi laični voditelji. To so cilji, ki jih Slovenska Cerkev bolj ali manj neuspešno zasleduje praktično od 2. vatikanskega koncila dalje.

Prvo vseslovensko srečanje

Na prvo vseslovensko srečanje mož, sinov in očetov, 14. aprila 2018 je prišlo ok. 200 mož iz vseh koncev Slovenije. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »Tukaj sem, pošlji mene!« Analiza izpolnjenih anket je pokazala, da je bila večina udeležencev poročenih očetov, prišli pa so tudi ločeni, samski in vdovci. Poleg nadškofa Stanislava Zoreta je somaševalo še 11 duhovnikov. Polovica udeležencev je bila včlanjenih v določene skupine mož, polovica pa ne. Prav tako jih je polovica tudi potrdila, da v njihovi župniji ali kraju obstaja skupina za može. Največ mož (skoraj dve tretjini) je prišlo iz področja ljubljanske nadškofije, sledila je koprska, ostale pa so bile precej izenačene, le za murskosoboško ni podatka.

Praktično vsi udeleženci so izrazili željo, da se prihodnje leto ponovno organizira tako srečanje. Ob tem seveda ne gre le za enkratno srečanje, ampak za zagon sistematičnega pristopa v pastorali moških in za novo evangelizacijo v Slovenski Cerkvi preko mož, sinov in očetov. Taka srečanja spodbudijo može, da se vključijo v že obstoječe skupine in da se oblikujejo nove, kjer jih še ni.

Pastoralne priložnosti in izzivi

Dogodek in porast moških skupin je vsekakor potrditev, da je pastorala mož nujnost našega časa in da moramo na to potrebo v Slovenski Cerkvi odgovoriti. Pred nami se kažejo nove pastoralne priložnosti za katehezo odraslih mož in novo evangelizacijo preko teh malih občestev. Če ugotavljamo, da nove evangelizacije ni mogoče načrtovati preko ustaljene kateheze otrok veroučencev, se sedaj poraja možnost za nov, drugačen in neposreden pristop do odraslih mož in očetov, ki so po svoji vlogi steber družine in zato tudi njeni duhovni voditelji.

Pred nami je izziv, da zaznamo potrebe, vprašanja, stiske in izzive, s katerimi se srečujejo današnji moški v svojem vsakdanjem življenju. Ti očitno še vedno iščejo nek varen prostor, kjer bi se utrdili v veri v Boga, v vlogi moža in očeta in zaživeli življenje iz vse polnosti. Kolikor jim bomo v Cerkvi omogočili ta prostor, da možje zaživijo v sebi iz moči, ki jim jo Bog podarja, toliko bo Cerkev zaživela iz novih moči, ki jih bo v bodoče še kako potrebovala, še posebej v luči naglega upadanja števila duhovnikov.

Luka Mavrič

Literatura:

Škraban, Janko. 1981. Očetova vera. Cerkev v sedanjem svetu, 151.

Iz zla delati dobro, to je Božje

11. nedelja med letom, 17.6.2018. 

Seme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim. (foto: dr. Resman)

MSJ v Radljah ob Dravi pri MSM – maj 2018

V nedeljo 26.5.2018 so se možakarji iz ljubljanske skupine Mož sv. Jožefa s tremi avtomobili pripeljali v Radlje ob Dravi,  na obisk k Možem sv. Mihaela in mene na novi postojanki. Hvala vam možje. Mojster Mihael Jurač je pripravil zajtrk za vse, hči Vesna, dr. geografije, pa je skuhala kavo in lepo razložila utrip Radelj. Iskrena hvala obema, da sta zelo zavzeto in od začetka do konca sodelovala pri izpeljavi in vodenju programa tega možakarskega  obiska.  Po zajtrku in prijetnem klepetu ob kavici smo si ogledali cerkev Sv. Mihaela, farno lepotico. Možje so občudovali skrbno urejenost in lepoto svetišča. Nove orgle, nove klopi. Vsa cerkev v toplih barvah. Ob desnem stranskem oltarju pa še slika sv. Frančiška Ksaverja in nad njim njegovega in tudi mojega duhovnega očeta sv. Ignacija Lojolskega. Po poklonu starejšima bratoma svetnikoma in po priporočilu nadangelu Mihaelu smo jo urezali “grta” k Sv. Primožu nad Muto, kjer nas je pozdravila krasna cerkvica z dvema zvonikoma. Posebnost je drugi manjši zvonik, ki jaha sredino z lesenimi skodlami krite cerkvene strehe. Razgled po dravski dolini je enkraten. Radeljski otok na Dravi je raj za ptice, iz višine pa izgleda kakor oko dolge in mogčne vodene kače, po kateri med elektrarnami še vedno vozijo flosarji, zaigrajo na harmoniko in postrežejo z ribo. Na Dravi je več hidroelektrarn, ki preskrbljujejo našo domovino z električno energijo. Nad njo na eni strani mogočno zeleno Pohorje, Uršla gora, Peca, na drugi strani pa Kozjak in meja z Avstrijo. Vse kot na dlani globoko dol pod nami. Od sv. Primoža smo jo peš mahnili proti cerkvici Sv. Treh Kraljev, kjer so letos obnovili krasen baročen oltar v črno zlati tehniki.  Prvih dvajset minut smo hodili v tišini, poslušali simfonijo stvarstva in dovoljevali, da nas napolni Lepota največjega Umetnika, Očeta, Sina in Duha. Po dva in dva smo si podelili izkušnjo, ki sta jo v nas prebudila Samon in David, oba tako različna svetopisemska možaka.  Pri maši na Treh Kraljih smo kar žareli od veselja, čeprav nas je rahlo zeblo. Suzana in Simona, ključarki, sta vse zelo skrbno pripravili in nam zaželeli dobrodošlico tudi v lepo obnovljeni leseni hiši za cerkvijo. Obema se iskreno zahvaljuejem.  Čez mejni prehod Radel smo se potem odpravili “douta” do gostilne Žohar na kosilo. Za boljšo prebavo smo šli po kosilu še nižje “douta” med grajsko gospodo pod Kalvarijo, na kateri kraljujejo križani Kristus in nedavno obglavljena Devica Marija in Janez Evangelist. Hvaležni in zadovoljni smo se poslovili ob Vodnem parku v Radljah.

Hvala vam možje, pa še kdaj pridite!

sv. Ignacij Lojolski – cerkev sv. Treh Kraljev nad Radljami
Glavni oltar – sv. Trije Kralji nad Radljami

Življenje je Trojica – občestvo

Sveta trojica, Mt 28, 16-20

Ob družinskih, krajevnih in celo mednarodnih krizah pogosto slišimo krilatico, da je potrebno držati skupaj. In res smo lahko večkrat začudeni in celo ponosni, kako se lahko ljudje odrečemo svojim razlikam in skupaj borimo za obče dobro. Sodelovanje dolgoročno večkrat omogoči padanje meja, še posebej namišljenih, škodljivih in nepotrebnih. Včasih pa žal stara nasprotja, sovraštva, zamere in predsodki po krizi znova dobijo nazaj vso svojo moč. Nekaj podobnega se je v Sloveniji zgodilo po osamosvojitvi.

Na praznik sv. Trojice proslavljamo dejstvo, da Oče, Sin in Sveti Duh vedno držijo skupaj v naše dobro, ne glede na krize in letne čase. Ljubijo in rešujejo nas. To kar smatramo za najboljšo lastnost svoje družine, mesta ali naroda, določa kdo je naš krščanski Bog in kaj vidijo, kako sodijo in na kakšen način se vedejo do sveta.

Slavna ikona svete Trojice prikazuje tri osebe za mizo za katero so štirje prostori. V odprtini v nogi mize naj bi bilo po mnenju nekaterih nameščeno ogledalo, da je vsak gledalec ikone lahko dojel, da je četrto mesto za mizo na ikoni njegovo. Vsak od nas je povabljen, da se trem osebam pridruži. Seveda tudi to globoko teologijo lahko napačno razumemo.

Nismo le osebno povabljeni, da se pridružimo življenju Boga, da z Njim sodelujemo pri ljubezni in reševanju sveta. Četrti prostor na ikoni je rezerviran za celotno človeštvo.

Praktično je nemogoče izpovedovati vero v sveto Trojico in hkrati početi stvari, ki človeško družino razbijajo, ločujejo in uničujejo. Škandalozno je izpovedovati vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, hkrati pa biti rasist, seksist, sovražnik beguncev in vseh, ki vsak dan umrejo od lakote. Ne moremo izpovedovati vere v Sveto Trojico in hkrati živeti samo za to, da bomo bogatejši in bolj varni, medtem ko ostali del človeštva postaja vedno bolj reven in nima nujnega za osnovno človekovo dostojanstvo. Gandi je nekoč dejal: »Radi imam novo zavezo in krščanske zamisli o Bogu. Jutri bi se dal krstiti, če bi videl kakšnega kristjana, ki to kar oznanja, tudi zares živi.«

Nedelja svete Trojice ni namenjena teološki matematiki in filozofiranju o tem kako so lahko trije eno. Namen praznika je, da pri evharistiji dobimo moč, da držimo skupaj s človečnostjo vsakega človeka, da postajamo tudi mi kruh in dar za druge. Namen praznika je, da vsi Božji sinovi in hčere (to je vsak človek) dobijo priložnost, da bi slišali dobro novico o dejstvu kako nas Bog brezpogojno ljubi kot Oče, Sin in Sveti Duh. Tisto, kar rečemo in delamo, naj bi vsem ljudem pomagalo, da bi dobili svoj prostor za mizo Svete Trojice, da bi vsi postali člani Božje družine. Večina ljudi bo spoznala odrešujočo Božjo ljubezen samo preko opazovanja in presojanja našega delovanja, razmišljanja in načina odnosov.

Ni slučajno, da v katoliškem izročilu, sveto Trojico običajno prikličemo vedno, ko se pokrižamo. Spomni nas, da ne moremo živeti zgolj zase in svoj poln trebuh. Vsakič ko izpovemo Trojico se znova zavežemo umiranju svoji sebičnosti, da bo Božja odrešujoča ljubezen tudi po nas lahko dosegla vsakega človeka tega sveta. Poleg izpovedovanja vere v Sveto Trojico in enega Boga z usti, prosimo Duha, da nas drži skupaj in nauči živeti kot občestvo: jaz v tebi, ti v meni, jaz zate, ti zame, vsak za vsakogar, ne zase. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Naš Bog je ogenj, ki očiščuje

Binkošti

Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost.

Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje zelo različni in da smo razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?

Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1 Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1 Mz 11 – pripoved o babilonskem stolpu).

Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: babilonski stolp je služil podjarmljenju drugih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.

»Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, kar pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.

P. Viljem Lovše

Pismo očeta: »Draga gospa, ki vas med mašo motijo moji otroci …«

Čudovit odgovor očeta, ki je poslušal, da se njegovi otroci pri maši »neprimerno obnašajo«.

Spodnji prispevek me je kot moža in očeta močno nagovoril. Tommy Tighe, mož in oče štirih otrok se je odzval na negodovanje gospe nad njegovimi otroki, ki je pri maši sedela za njihovo družino. On se je odzval in v bran svojim otrokom nastavil sebe. Ob gledanju televizijskih prispevkov in branju časopisnih člankov reševanj raznovrstnih problemov pred očmi javnosti opažam, da se v ospredje skoraj vedno postavijo žene. One zastavijo svojo besedo in ugled za reševanje težav in problemov, ki so tako hudi, da so prisiljene v reševanje vključiti širšo javnost. Kje so možje? Predstavljamo se kot varuhi družine, zaščitniki žensk, borci, bojevniki, … Zelo malo jih ima toliko poguma in družbene odgovornosti za tak korak. V razmislek!

Obvezno preberite do konca!

Pozdravljeni!

V resnici se ne poznava, a se vam po kratkem srečanju, ki je sledilo sveti maši prejšnjo nedeljo, čutim dolžnega napisati to pismo.

Prepričan sem, da se me spominjate: jaz sem obupan, neoprhan, pobruhan direktor štiričlanskega cirkusa v klopi točno pred vami, ki med mašo pobira dude in padajoče igrače.

Mi smo razlog, da ljudje ne spremljajo pridige, mi smo glasen »amen« ob napačnem času, smrkljast stisk roke ob pozdravu miru, dojenje ob povzdigovanju … In še bi lahko našteval.

Verjetno ne veste, a sami se zelo dobro zavedamo vsega, s čimer vplivamo na doživljanje maše vseh prisotnih.

Verjetno ni videti, a vsakič, ko je eden od najinih »največjih darov zakona« preglasen, vsakič, ko na tla spusti pesmarico, se igra s klečalnikom ali se pokaka v plenico, smo v veliki zadregi in hudem strahu, da morda oviramo druge pri čaščenju vsemogočnega Boga.

Vem, da ni videti, saj vas je (tako domnevam) zadnjo nedeljo Sveti Duh navdihnil, da ste mi povedali, kako se s položajem spoprijemam povsem narobe.

Mar ne vem, da imamo prostor v zakristiji, kjer lahko otroci divjajo, kolikor jim srce poželi? Lahko jokajočega dojenčka naslednjič odnesem ven? Zakaj otrok ne poučim, da med evangelijem ne smejo plesati med klopmi? Se ne zavedamo, da ljudje poskušajo moliti?!

Žal mi je, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, ko ste mi postregli s temi uporabnimi informacijami. Če sem iskren, me je vaš komentar tako pobil, da sem lahko odgovoril le: »Žal mi je.«

Na poti proti našemu enoprostorcu so mi na misel začele prihajati vse stvari, ki bi vam jih rad povedal v odgovor.

Želim si, da bi vam povedal, kako se ob grdih pogledih in očitajočih pripombah starši začnemo spraševati, ali lahko otroke sploh pripeljemo k maši.

Želim si, da bi vas spomnil na 10. poglavje Markovega evangelija, kjer učenci grajajo starše, ki k Jezusu prinašajo otroke. Želim si, da bi vas spomnil na Jezusov odziv: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: ‘Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.’«

Bil je nejevoljen!

Želim si, da bi vas spomnil na besede papeža Pavla VI., ki nas je v pastoralni konstituciji Gaudium et spes spomnil, da so »otroci resnično največji dar zakona«.

Resnica, s katero imamo vsi težave, je, da so otroci največji dar tudi iz razlogov, ki vas pri maši tako živcirajo. (Tudi mene, ko smo že pri tem.) Motijo, nas dražijo, odvračajo pozornost od prioritet in zaradi tega opravljajo velikansko delo, da bi nas spremenili v svetnike.

Želim si vam povedati, da so moji otroci, ki vas motijo pri maši, morda natanko tisto, kar si Bog želi za vas. Morda je to način, ki bi vam pomagal preseči egoistično mišljenje in postati svetnica, za katero vas je ustvaril Bog! Zase vem, da mi je prav s to nalogo podaril otroke.

Nazadnje bi vas rad spomnil, da je naša katoliška vera usmerjena pro-life – torej odprta za življenje. Čeprav je to lahko neprikladno in zahtevno, so moteči otroci in sitni dojenčki čudovit rezultat takšnega pro-life prepričanja.

Prispevek povzet po www.iskreni.net

Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

VILI LOVSE

“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

VILI LOVSE

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Vseslovensko srečanje mož

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani bo 14. aprila gostila prvo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov z naslovom Tukaj sem, Gospod, pošlji mene! Več v videu.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/

Svoboden, če imam Boga za Očeta

7. velikonočna nedelja

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

P. Vili Lovše

Veselje je pot, ne cilj

6. velikonočna nedelja

Jezus nama danes neposredno opiše stvarnost, o kateri je preteklo nedeljo spregovoril v podobi trte in mladike. Svoj govor razvije na treh »kakor«: »Kakor je Oče ljubil mene … kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta … kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,9.10.12).

Takoj razčistiva nesporazum. Besede »kakor« Jezus ne uporablja za primerjanje s seboj. Ne daje nama za zgled samega sebe. Ne zahteva, da bi ga morala ti in jaz dosegati v intenzivnosti njegove ljubezni.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Jezus ves in v celoti računa na Očeta. Kakor da bi nama rekel: vse veselje, ki ga ima Oče do mene, imam jaz do tebe in vseh. V meni ste tudi vi poklicani, da vstopite v to veselje in uživate njegove sadove. Očetovo veselje do Jezusa in nas traja vso večnost in skozi vso zgodovino. Jezus nama tudi pove, pod kakšnimi pogoji bova lahko uživala sadove tega veselja: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.«

Očetove zapovedi so odrešenje zate in zame, za vsakega človeka. Omogočajo nama sodelovanje pri njegovem veselju. Omogočajo nam sožitje v ljubezni. In prav to je smisel tvoje in moje ter vse človeške zgodovine. Kdor te razsežnosti ne dojame, zanj bo življenje nesmiselno ali pretrdo. Kajti ne počiva v domačnosti. To namreč pomenijo besede »ostanite v moji ljubezni«: bližino, zaupnost in domačnost z Bogom. Pogoj za izpolnjevanje zapovedi je Božja ljubezen, ki je vir življenja in hkrati tudi odločitev, da bova iz tega vira živela. V tem je vir najinega veselja in dostojanstva, ki pa nista omejena zgolj na naju sama. Bog ni tisti, ki bi napolnjeval samo mojo potrebo po ljubezni in me nasičeval. Takšna sebična ljubezen nima nič skupnega z Božjo ljubeznijo, ki prihaja do naju po Jezusu. Zato Jezus takoj nato doda, da da svoje življenje.

Ljubezen je takšna, da zajame vse ali pa se izgubi. Ljubezni ni mogoče omejiti le na nekoga, drugim pa jo zanikati. Takšna ljubezen ne bi bila več Jezusova ljubezen. Resničnost Jezusove ljubezni je konkretna in jo lahko preverimo z naslednjimi besedami: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Ljubezen do vseh pomeni, da vse vključimo v vzajemno ljubezen, ki je značilna za izkušnjo sožitja z Jezusom, ki razodeva Očetovo ljubezen.

Ne prezriva, da Jezus ne govori o zapovedih, ampak o eni sami zapovedi. To pomeni, da ta zapoved vse druge zapovedi povzame in hkrati pokaže edini cilj vseh zapovedi, pečata pristnosti in resnosti. Vzajemna ljubezen je neposredno odvisna od izkustva Gospodove odrešujoče ljubezni. Zato Jezus v drugih evangeljskih odlomkih lahko reče: »če bodo ljudje videli, da se ljubite, bodo prepoznali moje ime.« Drugi odlomki nama bodo pokazali, da je vzajemna ljubezen dar Svetega Duha, ki iz nas naredi eno srce in eno dušo. Iz nas naredi uresničeno skrivnost evharistije. Ustvari bratstvo in sestrstvo, ki sta Božje delo, in razodevata, da je Bog Oče.

Ljubezen, v katero nas povabi Jezus, ustreza notranji strukturi tvojega in mojega srca. Srca vsakega človeka. Omogoča nama, da živiva svojo resnično človeško poklicanost. Zato Jezus pravi, da nama srčnega veselja, ki ga ustvarja dinamika njegove ljubezni, ne bo mogel nihče ukrasti. To pa zato, ker sega tako globoko, da tudi demoni nimajo dostopa do nje in je za vsakega izmed nas dediščina življenja.

Midva pa bova odkrila, da korenine tega veselja pripadajo Bogu, s katerim bova delila njegovo čutenje in ljubezen do nas.