Arhiv kategorij: Objave

Prava molitev

30. nedelja med letom

S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler smo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični, in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki bo sodil vsako srce in ga zares pozna. In Jezusova prilika osvetljuje prav resnico Božje sodbe in presoje tvojega in mojega srca. Iz templja je odšel opravičen le cestninar. Le njegova molitev je bila Bogu všeč. Jezus nam ne pove, zakaj je bila Bogu všeč cestninarjeva molitev. A če tega ne bova doumela, se bova čustveno sicer poistovetila s cestninarjem, v resnici pa se bova vedno obnašala kakor farizej.

Ko farizej v priliki razglaša svojo pravičnost, ne laže, a njegovo srce ni prav usmerjeno. Svojo pravičnost razlaga kot nekaj, s čimer se pred Bogom lahko hvali. Pred Bogom pa samohvala in samopoveličevanje nič ne veljata. Farizej prinaša pokvarjeno daritev. Zaradi tega je Bog ne more sprejeti. Razlog pa je še globlji. Dovolj je, če farizejevo molitev: »O Bog, hvala, da nisem kakor drugi ljudje …« primerjava z Jezusovo molitvijo, ki jo navaja evangelist Mt 11,25: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« Med obema molitvama so vsaj tri očitne razlike: Jezus moli iz svoje domačnosti in zaupnosti z Očetom, izraža svojo solidarnost z Bogom in ljudmi, slavi Boga in ne človeka. Farizejeva molitev je zgolj površinska, poudarja ločitev od drugih, poveličuje človeka in ne Boga. Če je v Jezusovi molitvi Bog slavljen kot Oče, v farizejevi molitvi prav tega ni. Ne razglaša, da je Bog Oče vseh.

V molitvi Očenaš so vse zahteve naslovljene na Boga, razen ene, ki se glasi: kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če se globoko zavedava svojega greha in kakor cestninar Boga prosiva odpuščanja, potem grehov drugih proti sebi ne bova niti zaznala. Le tako se bova pustila voditi Jezusovemu Duhu in iskala njegovo kraljestvo. Le tako bova sposobna živeti na tak način, da se bo Božje ime nenehno posvečevalo. Le tedaj bova lahko kakor Jezus Boga klicala za Očeta. V očenašu tudi prosiva, da bi se hranila z Božjim kruhom življenja, ki je Jezusov Duh in njegova beseda, ki je postala meso in kri. Prav tako sprejemava za svoje najvišje merilo obnašanja skrivnost Božje dobrote do slehernega človeka vseh časov. In prav tega farizej ne more storiti. Če pa tega ne zmore, kako bo lahko njegova molitev Bogu všeč? Smisel vsake molitve je namreč v tem, da se našemu srcu razodene Božja resnica. Ta pa je, da je Bog Oče tvoj, moj in vseh.

Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja zate in zame in za vse, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalila in napihovala ter ga prepričevala, naj pride k nama. Ni se nama treba pred njim ločevati od svojih bratov in sester in se delati pomembnejša. V molitvi se učiva zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. Lahko skupaj z vsemi uživava Božje odrešenje. To je pravi in edini smisel in cilj molitve.

Kolikor bolj se nekdo hvali, toliko šibkejšo podobo o Bogu pusti rasti v sebi; bolj se hoče delati pomembnega od drugih in sebe izpostavljati, manj pozna Božje odrešenje, bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj naju Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas podarja drug drugemu.

Zakaj nenehno moliti?

29. nedelja med letom

Zakaj Bog, če zares je, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Najino človeško življenje je dramatično, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.

Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Bogoslužje naju vabi, naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.

Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: Kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi: Ali je mogoče Božje kraljestvo videti? Drugo pa: Ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če Božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način, kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati, se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč.

Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi posebej poudari. »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanje, se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.

»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče Boga samega ter domačnost in zaupnost z njim.

Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora, kot si ga on zamišlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Če nenehno ne vztrajava v molitvi, najina vera ne bo zdržala.

Zakaj moramo vedno moliti? Zato, ker Božjega kraljestva ne vidimo in, ker Božji Sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev, ali še bolje stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogočajo gledanje Sina in slutenje Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24–27).

p. Vili Lovše

Uresničen?

28. nedelja med letom

Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

Nekoristen?

27. nedelja med letom

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

Za življenje gre

26. nedelja med letom

Jezus nama pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Najprej nama želi povedati, da se bo položaj obrnil. Na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če sva v življenju solidarna, nama je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

V igri je življenje. Če ljubiva, ga imava, če ne, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

Jezus nama kaže Božjo misel o človeku zato, da bi midva življenje usmerila v pravo smer. Ne želi naju zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nama skrivnost življenja. Pokaže nama, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On naju prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra.

S priliko nama Jezus kaže, kako lahko tudi midva prav živiva. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešava s tem, kar uporabljava, in na koncu postaneva sužnja stvarem. Nimava več imena in istovetnosti. Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da sva pozabila Boga in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo morava tudi sama prehoditi, preden spoznava in priznava resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi naju spodbuja, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico ter življenje vzela resno – kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi, in izginja, če ga hočeva zadržati zase.

Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za naju. On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.

p. Vili Lovše

 

Oskrbniki dobrin

25. nedelja med letom

Oskrbniki dobrin

Evangelij zveni čudno. Gospodar hvali svojega krivičnega oskrbnika. Zdi se, kot da bi nas Jezus vabil k nepoštenosti in krivičnosti? Če dobro pogledava, pa vidiva, da to ni res. Jezus to priliko pripoveduje svojim učencem in jih večkrat primerja z oskrbniki. Njegov cilj je drugačen. Na kaj kaže? V priliki pravi, da je gospodar pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal. Jezus hvali oskrbnikovo preudarnost in zvitost. Zagotovo ni bil bedak, če je bil sposoben takega ravnanja. Bil je pohlepen in poželjiv in je zaradi tega izgubil službo. Če to priliko primerjava s priliko o bogatašu, lahko hitro zaznava razliko med oskrbnikom in bogatašem. Oskrbnik je preudaren, bogataš je nespameten. Prvi se organizira v duhu svojih interesov, drugi sanjari. A za oba velja odločilno vprašanje: kaj storiti? Medtem ko nespametni fantazira, preudarni ureja. Njuno delovanje se presoja glede na prihodnost: drugi premišljuje, kaj naj stori in ostane zaprt sam vase, prvi pa ve, kaj mora storiti in se odpre drugim. Glavni poudarek te prilike je, da oskrbnik natanko ve, kaj mora storiti, da si zagotovi prihodnost.

S priliko Jezus ponazori, da moramo v odnosu do svojega življenja vedeti, kaj storiti. Glavna tema prilike je, kako uporabljati dobrine tega sveta za dosego polnosti življenja. Gospodar iz prilike je Bog, ki svoje dobrine zaupa nam, ki smo njihovi oskrbniki. Ob svojem času nas bo vprašal, kako smo s temi dobrinami ravnali, in od nas zahteval račun. Ne smeva prezreti, da nihče od nas ni absolutni lastnik dobrin, saj jih imamo le začasno v uporabi. Prva posledica tega dejstva je, da lahko dobrine posedujeva na tak način, da dobrine ne posedujejo naju, da nisva njihova sužnja. Pohlepnež in lakomnež, ki svoje življenje posveti dobrinam, s tem med seboj in svojo srečo koplje nepremostljiv jarek. Če hočeva biti srečna, morava preudarno obrniti na glavo sprijeno razmerje, ki sva ga vzpostavila v odnosu do dobrin. Namesto da svoje življenje posvetiva dobrinam, raje dobrine posvetiva življenju. To pa se zgodi, ko dobrine, ki nama jih je Bog dal, deliva z drugimi, z vsemi. Midva bova zvito ravnala takrat, ko bova gospodarja z zvijačo pripravila, da naju pohvali, ker bova bratom in sestram odpustila dolgove. Dobro se namreč zavedava, da gospodarja neposredno ne bova mogla pomiriti, saj je najin primanjkljaj nerazrešljiv.

Priliko lahko razumeva tudi kot ponazoritev zahteve iz očenaša: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezus razlaga in loči med »mojim« in »drugih«, med »veliko« in »malo«. Pravi, da naj bi kupili to, kar je naše, s tistim, kar ni naše. Pravi, da naj bi dosegli veliko z malo. Vse, kar na tem svetu uporabljamo, ni naše in nam ne pripada. Pa ne samo to. To, kar uporabljamo, v primerjavi s tem, kar resnično iščemo, zares niti ni pomembno. Zato se šteje, da je malo.

In vendar za dosego tega, kar je najino, nimava druge možnosti, kot da uporabiva stvari, ki niso najine. Pogoj je, da stvari uporabljamo tako, da nas ne zasužnjijo in upravljajo. Pogoj je, da jih delimo z vsemi in jih uživamo skupaj z drugimi. In kaj je našega? Ciril Aleksandrijski pravi, da je zares naša »sveta in čudovita lepota, ki jo Bog oblikuje v srcih ljudi, ko nas dela sebi podobne, v skladu s tem, kar smo bili od začetka«. To je tisti »mnogo«, ki nas določa in nas dela to, kar smo v resnici. V resnici pa smo sinovi in hčere Najvišjega. Naša je podobnost z Gospodom Jezusom, ki jo spet vzpostavlja: kakor Bog imamo tudi mi vseobsegajoče srce in notranjost ustvarjeno za večno ljubezen.

p. Vili Lovše

Bog me/te išče

24. nedelja med letom

V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše

Modrost

23. nedelja med letom

Jezus očara, a ne prevara. Njegove besede so jasne in nedvoumne: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Ali midva lahko sprejmeva te Jezusove besede, če najinega srca ni dosegla modrost od zgoraj? Prav modrost od zgoraj omogoča, da se tvoje in moje srce odpreta skrivnosti Božjega Sina, ki razodeva sijaj Očetove ljubezni do ljudi. Če srce tega sijaja ne zaznava, je vse zaprto in odvratno, ovirano in odbijajoče. Ne pozabiva, da je modrost vodila stvarjenje vsega obstoječega sveta in vesolja. Pozna skrivnosti stvari, ker pozna Božje misli.

Pri oznanjevanju svoje dobre novice, ki to, kar pravi, tudi uresničuje, Jezus ne preskoči najine človeške narave, ampak nakaže njeno izpolnitev in uresničitev. Zakaj se nama torej Jezusovo govorjenje tako upira in je tako odbijajoče?

Odgovor na to vprašanje nosi v sebi človeško dramo in slavo. Vsak izmed nas hrepeni po dobrem, a v sebi nimamo kriterija, da bi znali to dobro tudi razločevati in se zanj odločiti. Nihče, ki je zdrave pameti, ne bo trdil, da družinska čustva niso dobra (med drugim o njih govori tudi četrta zapoved). Kdo pa lahko trdi, da so družinska čustva vedno in v vsakem primeru dobra? »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober,« je rekel Jezus. Naravno naklonjenost lahko presojava le v odnosu do vsem skupne poklicanosti k božji človeškosti, ki je naš cilj. Moč sijaja ljubezni, ki jo je Bog v Jezusu pokazal do vsakega izmed nas, določa našo poklicanost v človeškost. Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo do kogarkoli. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le ta je merilo razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Če hočemo živeti v polnosti, moramo umreti sebi. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod, nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Poznavanje Božjih misli je vedno povezano z odkrivanjem resničnih korenin življenja. Odkritje Božje modrosti in na njivi skritega Zaklada vedno vsebuje notranje veselje. To veselje nama omogoča, da vsak dan znova zaradi njega prodava vse drugo.

Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Imetje je vse, kar vzdržuje življenje. Imetje so dobrine in naklonjenosti. Vse te stvari učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupava in ga okušava šele takrat, ko prenehava zaupati v dobrine in stvari. Če zaupava v dobrine, izgubiva zaupanje v življenje. Šele ko doseževa zaupanje v Življenje, lahko zares z veseljem uživava tudi dobrine. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. Tisto življenje, ki ga on sam živi in posreduje svojemu učencu. Učenčevo življenje izvira iz Jezusovega uresničevanja poklicanosti v Božjo človeškost. V Jezusu je človeškost popolna in izžareva Božjo ljubezen. Njegova človeškost nas usmeri k Bogu in od njega tudi midva dobiva vso moč in lepoto. Modrost, za katero prosiva, naj nama pomaga prav k temu: k človeškosti, ki kaže na to, da je Božji dar.

p. Vili Lovše

 

Prava ponižnost

22. nedelja med letom

»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna.

Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega usmiljenja, ne zaradi naših zaslug. Če midva še vedno trmasto vztrajava in delava razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujeva s posebnimi častmi, s tem kaževa, da še vedno nisva spoznala in okusila zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo ponudbo celo zavrneva. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen.

Zato naju današnje bogoslužje ne vabi, naj prosiva, da bi se naučila ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi naju, naj prosiva, da bi se naučila tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nama je dana v Jezusu, da bova zaničevala vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da naju bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nama bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike.

p. Viljem Lovše

Ozka vrata – skesano srce

21. nedelja med letom

Zdi se, da Gospod mnogih naših vprašanj ne upošteva. Res je, da pogosto postavljamo nekoristna, zavajajoča in goljufiva vprašanja. Gospod na vsakega ne odgovarja. A je vedno pripravljen, da nas privede nazaj k resnici srca, svojega nauka ali preprosto k resnici.

Če Jezus ne odgovarja na naša slabo zastavljena vprašanja, tudi mi ne smemo na podlagi slabo zastavljenih vprašanj poskušati, da bi doumeli njegove odgovore.

Za izhodišče vzemiva zadnji stavek evangelija: »Glejte, so zadnji, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo zadnji«. Ne misli na tistih nekaj malo ali veliko, ki bodo rešeni. Niti ne poskuša povedati, kateri imajo prednost. Jezus hoče povedati, da Bog ponuja svoje odrešenje vsem brez razlike. Prav vsi in vsak človek je deležen njegove ponudbe. Gorje mu, kdor misli, da ima zaradi tega posebne pravice. Ne bodo mu priznane.

Na začetku in na koncu naše zgodovine, pred menoj in pred vsemi, sedaj in vedno je brezmejna Božja dobrohotna ljubezen, ki hoče, da bi bil vsakdo in vsi odrešeni. Kdor sebe gradi na drugačnih temeljih, se je že obsodil. Prej omenjeni izraz lažje razumeva, če ga poveževa z Jezusovim prvim odgovorom: »Prizadevajte si vstopiti skozi ozka vrata!« Nekoristno je raziskovati, kolikšno je število izvoljenih. Kajti z ničimer si ne moremo pridobiti posebnih pravic ali privilegijev. Edino, kar morava vedeti, je, kam je treba iti in kako doseči odrešenje.

V Jezusovem odgovoru morava upoštevati dva vidika: gibanje in prehod. Izraz »prizadevajte si!« namiguje na to, kar bo sv. Pavel imenoval boj vere, cerkveni očetje pa »duhovni boj«, »boj duha«. Brez omenjene notranje napetosti ne pridemo nikamor in ni mogoče ničesar dovršiti in izpolniti. Za kakšno dovršitev ali izpolnitev pa v resnici gre? Gre za tvoje in moje rojstvo od zgoraj v moči Sv. Duha. Gre za rojstvo v Sv. Duhu do te mere, da lahko skupaj s sv. Pavlom vzklikneva: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Krisutus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To je rojstvo za Božje kraljestvo, ki ga je Jezus opisal kakor gostijo in s tem poudaril skrivnost polnosti in domačnosti v ljubezni, ki je osvojila srce. Jezusova prispodoba ne kaže na to, kar se bo uresničilo ob koncu časov, ampak kaže, da je cilj časov prišel obiskat človeška srca, da bi jim dal okusiti lepoto Božjih skrivnosti.

Drugi vidik je prehod, ki ga evangelij imenuje ozka vrata. Vstop v Božje kraljestvo je mogoč le skozi ozka vrata. Ta ozka vrata je sam Jezus Kristus. Skozi njega moramo iti. Ozka so zato, ker jih je odprl Bog in ne mi. Ozka so zato, ker izražajo modrost, ki prihaja od zgoraj in je nasprotna modrosti sveta, s katero smo prežeti mi. Ozka zato, ker Jezus razodeva Božje čutenje, ki je nasprotno čutenju našega mesa. A ta ožina je prehod v življenje. Podobna poti dojenčka v ta svet. V Jezusu se znova rodimo. Šele v njem in z njim odkrijemo svoje resnično bitje v obilju življenja, po katerem brezmejno hrepenimo.

Ko bo Bog postal vir vsakega našega dejanja in vsake misli, bomo prešli skozi ozka vrata, ki vodijo v kraljestvo življenja. Zato izbrati ponižnost in skesano srce pomeni izbrati Gospoda Jezusa, ki sam o sebi pravi takole: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«

p. Vili Lovše