Arhiv kategorij: Objave

Brezbožen ali pobožen?

Giotto Last-judgment

Kristus Kralj vesoljstva

Povabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani otroci. So simbol poganov, ki križanega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožnež se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv.

Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vstopijo vsi sveti. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«? Morda ga je presunila nedolžnost, ki je žarela iz Jezusa, ki je visel tako blizu njega. Razbojnik je pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom uspel pogledati na lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, izlite na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.

Jezus nama pokaže, kdo je Bog, in nama omogoči, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da je zemlja našega srca postala raj, v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva, lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

Podoba dobrega razbojnika razkrije skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju ima za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giottovi sliki vesoljne sodbe v kapeli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Droben človek objema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je, ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.

p. Vili Lovše

Drame sveta prostor odrešenja

33. nedelja med letom

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezusu izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

 

Odpuščeno mi je, odpuščam

32. nedelja med letom

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Božje bivališče sem/smo

31. nedelja med letom

Sveti Irenej je zapisal: »Božja slava je človek, poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga.« Božja slava ni človek že samo zato, ker je živ, ampak zato, ker živi za Boga. Tudi Božji sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so ljudje, ki odgovorijo na klic, naj okušajo razodevanje samega Boga. Božja hči in sin sva takrat, kadar sprejmeva povabilo, da gledava obličje Boga, ki je v Jezusu Kristusu pokazal, da je najin Oče.

Sin je dan tebi in meni, da bi midva lahko spoznala Božje obličje in odkrila vso Božjo ljubezen do vsakega človeka. Bog naju vabi, da se nasitiva Sinove lepote in ljubezni, prav v trenutku, ko nama razodeva, da je Oče tako blizu vsakemu izmed nas. S svojim Duhom nama omogoča, da živiva bratstvo z ljudmi kot prostor, v katerem doživljava Boga kot Očeta, in to ob nama lahko zaznajo tudi drugi.

In prav to je zaznal in odkril Zahej iz evangelija. Bil je majhen, zato ni mogel videti Jezusa. Zaradi sovražne množice ni mogel priti bližje, da bi Jezusa sam videl. Če dobro pogledava, vidiva, da niti Zahej niti množica niso sposobni videti Jezusa kot Odrešenika. Vsak ga seveda ne vidi zaradi svojih razlogov.

Zahej, načelnik cestninarjev in bogat človek, je ob Jezusu odkril, da ne more ostati tam, kjer je bil. Bogastvo, s katerim se je delal močnega pred drugimi in so se ga zaradi tega bali, ne more potešiti hrepenenja njegovega srca. Hoče videti, kdo naj bi bil Jezus. Kar se je odprlo v njegovem srcu, bo zato kmalu potešeno. A tudi množica, ki Jezusa zastira, ne zna jasno videti, kdo v resnici je. Ni sposobna sprejeti skrivnosti Boga, ki nam prihaja naproti. Ta množica sva tudi ti in jaz, kadar hočeva delati dobro, a to dobro ne prinaša želenih sadov. Najbolj zaželeni sad je spoznanje Gospoda ter občestvo čutenja in hrepenenja z našim Bogom. Dobro, ki ga delava kot del množice, je vsiljeno, se razkazuje in zahteva zase. Ko sva del množice, nimava zaupnosti z Bogom. Dobro, ki ga delava sebi, nama prav nič ne pomaga k zaupnosti z Bogom.

Lahko pa ga prosiva, naj dopolni in izpolni najino hotenje in hrepenenje po dobrem. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bo dobrota, ki jo bova živela in delala, nam in drugim pomagala h gledanju Njega. Moje prizadevanje, da bi delal dobro, še ni resnično dobro. Resnično dobro delam takrat, kadar ga delam na tak način, da se tvojemu in mojemu srcu pokaže Božje obličje.

Ko Jezus prispe do drevesa, na katerem je bil Zahej, povzdigne pogled in ga povabi dol, ker bi danes rad ostal v njegovi hiši. V resnici ne gre Jezus v Zahejevo hišo, ampak Zahej v Jezusovo. Vesel je, da je v Jezusovi hiši. Kaj je Jezusova hiša? Je skrivnost bratstva in sestrstva, ki vsem ljudem kaže pravo Božje obličje. Dobrota, ki jo v Jezusovi hiši lahko živiva, ni več razkazovanje, nič ne zahteva zase, nič ne izsiljuje. Je preprosta posledica domačnosti z Bogom v Jezusu. Zahej je to domačnost spet odkril in našel, zato lahko zaupa.

Jezus pa Zaheju in s tem tudi tebi in meni zagotavlja: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Reči hoče, da je vsak trenutek naše zgodovine primeren, da postane sveta zgodovina. Takšna postane takoj, ko v srcu odpreva pot hrepenenju, da bi videla, kdo je Jezus. V vsakem položaju, v vsaki okoliščini in v vsakem grehu lahko slišiva »hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši«. Gospoda nič ne more odvrniti od tega, da bi tebe in mene povabil v svojo hišo ter naju razvezal, da bova končno lahko zaživela bratstvo in sestrstvo, ki tudi drugim kaže Božje obličje.

p. Vili Lovše

 

Prava molitev

30. nedelja med letom

S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler smo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični, in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki bo sodil vsako srce in ga zares pozna. In Jezusova prilika osvetljuje prav resnico Božje sodbe in presoje tvojega in mojega srca. Iz templja je odšel opravičen le cestninar. Le njegova molitev je bila Bogu všeč. Jezus nam ne pove, zakaj je bila Bogu všeč cestninarjeva molitev. A če tega ne bova doumela, se bova čustveno sicer poistovetila s cestninarjem, v resnici pa se bova vedno obnašala kakor farizej.

Ko farizej v priliki razglaša svojo pravičnost, ne laže, a njegovo srce ni prav usmerjeno. Svojo pravičnost razlaga kot nekaj, s čimer se pred Bogom lahko hvali. Pred Bogom pa samohvala in samopoveličevanje nič ne veljata. Farizej prinaša pokvarjeno daritev. Zaradi tega je Bog ne more sprejeti. Razlog pa je še globlji. Dovolj je, če farizejevo molitev: »O Bog, hvala, da nisem kakor drugi ljudje …« primerjava z Jezusovo molitvijo, ki jo navaja evangelist Mt 11,25: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« Med obema molitvama so vsaj tri očitne razlike: Jezus moli iz svoje domačnosti in zaupnosti z Očetom, izraža svojo solidarnost z Bogom in ljudmi, slavi Boga in ne človeka. Farizejeva molitev je zgolj površinska, poudarja ločitev od drugih, poveličuje človeka in ne Boga. Če je v Jezusovi molitvi Bog slavljen kot Oče, v farizejevi molitvi prav tega ni. Ne razglaša, da je Bog Oče vseh.

V molitvi Očenaš so vse zahteve naslovljene na Boga, razen ene, ki se glasi: kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če se globoko zavedava svojega greha in kakor cestninar Boga prosiva odpuščanja, potem grehov drugih proti sebi ne bova niti zaznala. Le tako se bova pustila voditi Jezusovemu Duhu in iskala njegovo kraljestvo. Le tako bova sposobna živeti na tak način, da se bo Božje ime nenehno posvečevalo. Le tedaj bova lahko kakor Jezus Boga klicala za Očeta. V očenašu tudi prosiva, da bi se hranila z Božjim kruhom življenja, ki je Jezusov Duh in njegova beseda, ki je postala meso in kri. Prav tako sprejemava za svoje najvišje merilo obnašanja skrivnost Božje dobrote do slehernega človeka vseh časov. In prav tega farizej ne more storiti. Če pa tega ne zmore, kako bo lahko njegova molitev Bogu všeč? Smisel vsake molitve je namreč v tem, da se našemu srcu razodene Božja resnica. Ta pa je, da je Bog Oče tvoj, moj in vseh.

Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja zate in zame in za vse, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalila in napihovala ter ga prepričevala, naj pride k nama. Ni se nama treba pred njim ločevati od svojih bratov in sester in se delati pomembnejša. V molitvi se učiva zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. Lahko skupaj z vsemi uživava Božje odrešenje. To je pravi in edini smisel in cilj molitve.

Kolikor bolj se nekdo hvali, toliko šibkejšo podobo o Bogu pusti rasti v sebi; bolj se hoče delati pomembnega od drugih in sebe izpostavljati, manj pozna Božje odrešenje, bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj naju Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas podarja drug drugemu.

Zakaj nenehno moliti?

29. nedelja med letom

Zakaj Bog, če zares je, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Najino človeško življenje je dramatično, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.

Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Bogoslužje naju vabi, naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.

Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: Kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi: Ali je mogoče Božje kraljestvo videti? Drugo pa: Ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če Božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način, kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati, se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč.

Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi posebej poudari. »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanje, se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.

»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče Boga samega ter domačnost in zaupnost z njim.

Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora, kot si ga on zamišlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Če nenehno ne vztrajava v molitvi, najina vera ne bo zdržala.

Zakaj moramo vedno moliti? Zato, ker Božjega kraljestva ne vidimo in, ker Božji Sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev, ali še bolje stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogočajo gledanje Sina in slutenje Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24–27).

p. Vili Lovše

Uresničen?

28. nedelja med letom

Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

Nekoristen?

27. nedelja med letom

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

Za življenje gre

26. nedelja med letom

Jezus nama pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Najprej nama želi povedati, da se bo položaj obrnil. Na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če sva v življenju solidarna, nama je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

V igri je življenje. Če ljubiva, ga imava, če ne, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

Jezus nama kaže Božjo misel o človeku zato, da bi midva življenje usmerila v pravo smer. Ne želi naju zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nama skrivnost življenja. Pokaže nama, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On naju prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra.

S priliko nama Jezus kaže, kako lahko tudi midva prav živiva. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešava s tem, kar uporabljava, in na koncu postaneva sužnja stvarem. Nimava več imena in istovetnosti. Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da sva pozabila Boga in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo morava tudi sama prehoditi, preden spoznava in priznava resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi naju spodbuja, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico ter življenje vzela resno – kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi, in izginja, če ga hočeva zadržati zase.

Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za naju. On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.

p. Vili Lovše

 

Oskrbniki dobrin

25. nedelja med letom

Oskrbniki dobrin

Evangelij zveni čudno. Gospodar hvali svojega krivičnega oskrbnika. Zdi se, kot da bi nas Jezus vabil k nepoštenosti in krivičnosti? Če dobro pogledava, pa vidiva, da to ni res. Jezus to priliko pripoveduje svojim učencem in jih večkrat primerja z oskrbniki. Njegov cilj je drugačen. Na kaj kaže? V priliki pravi, da je gospodar pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal. Jezus hvali oskrbnikovo preudarnost in zvitost. Zagotovo ni bil bedak, če je bil sposoben takega ravnanja. Bil je pohlepen in poželjiv in je zaradi tega izgubil službo. Če to priliko primerjava s priliko o bogatašu, lahko hitro zaznava razliko med oskrbnikom in bogatašem. Oskrbnik je preudaren, bogataš je nespameten. Prvi se organizira v duhu svojih interesov, drugi sanjari. A za oba velja odločilno vprašanje: kaj storiti? Medtem ko nespametni fantazira, preudarni ureja. Njuno delovanje se presoja glede na prihodnost: drugi premišljuje, kaj naj stori in ostane zaprt sam vase, prvi pa ve, kaj mora storiti in se odpre drugim. Glavni poudarek te prilike je, da oskrbnik natanko ve, kaj mora storiti, da si zagotovi prihodnost.

S priliko Jezus ponazori, da moramo v odnosu do svojega življenja vedeti, kaj storiti. Glavna tema prilike je, kako uporabljati dobrine tega sveta za dosego polnosti življenja. Gospodar iz prilike je Bog, ki svoje dobrine zaupa nam, ki smo njihovi oskrbniki. Ob svojem času nas bo vprašal, kako smo s temi dobrinami ravnali, in od nas zahteval račun. Ne smeva prezreti, da nihče od nas ni absolutni lastnik dobrin, saj jih imamo le začasno v uporabi. Prva posledica tega dejstva je, da lahko dobrine posedujeva na tak način, da dobrine ne posedujejo naju, da nisva njihova sužnja. Pohlepnež in lakomnež, ki svoje življenje posveti dobrinam, s tem med seboj in svojo srečo koplje nepremostljiv jarek. Če hočeva biti srečna, morava preudarno obrniti na glavo sprijeno razmerje, ki sva ga vzpostavila v odnosu do dobrin. Namesto da svoje življenje posvetiva dobrinam, raje dobrine posvetiva življenju. To pa se zgodi, ko dobrine, ki nama jih je Bog dal, deliva z drugimi, z vsemi. Midva bova zvito ravnala takrat, ko bova gospodarja z zvijačo pripravila, da naju pohvali, ker bova bratom in sestram odpustila dolgove. Dobro se namreč zavedava, da gospodarja neposredno ne bova mogla pomiriti, saj je najin primanjkljaj nerazrešljiv.

Priliko lahko razumeva tudi kot ponazoritev zahteve iz očenaša: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezus razlaga in loči med »mojim« in »drugih«, med »veliko« in »malo«. Pravi, da naj bi kupili to, kar je naše, s tistim, kar ni naše. Pravi, da naj bi dosegli veliko z malo. Vse, kar na tem svetu uporabljamo, ni naše in nam ne pripada. Pa ne samo to. To, kar uporabljamo, v primerjavi s tem, kar resnično iščemo, zares niti ni pomembno. Zato se šteje, da je malo.

In vendar za dosego tega, kar je najino, nimava druge možnosti, kot da uporabiva stvari, ki niso najine. Pogoj je, da stvari uporabljamo tako, da nas ne zasužnjijo in upravljajo. Pogoj je, da jih delimo z vsemi in jih uživamo skupaj z drugimi. In kaj je našega? Ciril Aleksandrijski pravi, da je zares naša »sveta in čudovita lepota, ki jo Bog oblikuje v srcih ljudi, ko nas dela sebi podobne, v skladu s tem, kar smo bili od začetka«. To je tisti »mnogo«, ki nas določa in nas dela to, kar smo v resnici. V resnici pa smo sinovi in hčere Najvišjega. Naša je podobnost z Gospodom Jezusom, ki jo spet vzpostavlja: kakor Bog imamo tudi mi vseobsegajoče srce in notranjost ustvarjeno za večno ljubezen.

p. Vili Lovše