Arhiv kategorij: Zgodbe, odmevi

MSJ v Radljah ob Dravi pri MSM – maj 2018

V nedeljo 26.5.2018 so se možakarji iz ljubljanske skupine Mož sv. Jožefa s tremi avtomobili pripeljali v Radlje ob Dravi,  na obisk k Možem sv. Mihaela in mene na novi postojanki. Hvala vam možje. Mojster Mihael Jurač je pripravil zajtrk za vse, hči Vesna, dr. geografije, pa je skuhala kavo in lepo razložila utrip Radelj. Iskrena hvala obema, da sta zelo zavzeto in od začetka do konca sodelovala pri izpeljavi in vodenju programa tega možakarskega  obiska.  Po zajtrku in prijetnem klepetu ob kavici smo si ogledali cerkev Sv. Mihaela, farno lepotico. Možje so občudovali skrbno urejenost in lepoto svetišča. Nove orgle, nove klopi. Vsa cerkev v toplih barvah. Ob desnem stranskem oltarju pa še slika sv. Frančiška Ksaverja in nad njim njegovega in tudi mojega duhovnega očeta sv. Ignacija Lojolskega. Po poklonu starejšima bratoma svetnikoma in po priporočilu nadangelu Mihaelu smo jo urezali “grta” k Sv. Primožu nad Muto, kjer nas je pozdravila krasna cerkvica z dvema zvonikoma. Posebnost je drugi manjši zvonik, ki jaha sredino z lesenimi skodlami krite cerkvene strehe. Razgled po dravski dolini je enkraten. Radeljski otok na Dravi je raj za ptice, iz višine pa izgleda kakor oko dolge in mogčne vodene kače, po kateri med elektrarnami še vedno vozijo flosarji, zaigrajo na harmoniko in postrežejo z ribo. Na Dravi je več hidroelektrarn, ki preskrbljujejo našo domovino z električno energijo. Nad njo na eni strani mogočno zeleno Pohorje, Uršla gora, Peca, na drugi strani pa Kozjak in meja z Avstrijo. Vse kot na dlani globoko dol pod nami. Od sv. Primoža smo jo peš mahnili proti cerkvici Sv. Treh Kraljev, kjer so letos obnovili krasen baročen oltar v črno zlati tehniki.  Prvih dvajset minut smo hodili v tišini, poslušali simfonijo stvarstva in dovoljevali, da nas napolni Lepota največjega Umetnika, Očeta, Sina in Duha. Po dva in dva smo si podelili izkušnjo, ki sta jo v nas prebudila Samon in David, oba tako različna svetopisemska možaka.  Pri maši na Treh Kraljih smo kar žareli od veselja, čeprav nas je rahlo zeblo. Suzana in Simona, ključarki, sta vse zelo skrbno pripravili in nam zaželeli dobrodošlico tudi v lepo obnovljeni leseni hiši za cerkvijo. Obema se iskreno zahvaljuejem.  Čez mejni prehod Radel smo se potem odpravili “douta” do gostilne Žohar na kosilo. Za boljšo prebavo smo šli po kosilu še nižje “douta” med grajsko gospodo pod Kalvarijo, na kateri kraljujejo križani Kristus in nedavno obglavljena Devica Marija in Janez Evangelist. Hvaležni in zadovoljni smo se poslovili ob Vodnem parku v Radljah.

Hvala vam možje, pa še kdaj pridite!

sv. Ignacij Lojolski – cerkev sv. Treh Kraljev nad Radljami
Glavni oltar – sv. Trije Kralji nad Radljami

Molitev: Gospod, naj bom usmiljen!

04 (1)Gospod, sveto leto usmiljenja se je začelo. Tisto, v katerem lahko kaj več naredim zate, a tudi zase. Več kot običajno. Ne iz svoje moči, marveč iz tvoje, vendar s svojim sodelovanjem. To zmorem, če si Ti ob meni. Tedaj zmorem vse. Ko Ti mojo slabotno človeško voljo okrepiš v vedno novih prizadevanjih za dobro. Ne le za to, da bi bil manj grešen, marveč predvsem da bi bil bolj tvoj, Te resnično ljubil in deloval iz tvoje ljubezni. Če tega ne delam, sem ujet v svoje človeške meje, slabosti in nepopolnosti. Če pa se Ti ves prepustim, tedaj zmorem delati čudeže. Najprej pri sebi, nato pri drugih. Zato se danes obračam k Tebi s prošnjo, da me resnično spremeniš. To zmoreš le Ti. Vsi zdravniki sveta mi pri tem ne morejo pomagati, ker ni leka za moje slabosti, grešno naravo in padce iz dneva v dan. Pravo zdravilo za vse to in drugo, kar me vsak dan znova pribija k tlom, je le pri Tebi, v tvojem neizmerno ljubečem srcu. Dobil ga bom, če bom našel ključ do vrat tvojega srca. To je, da bom ljubil s tvojo ljubeznijo, čutil s tvojim srcem, se spreobračal v moči tvoje daritve na križu.

Sveto leto usmiljenja je priložnost za to. Leto zame, ne zate. Tvoje je vsako leto, moje pa resnično le tisto, ki je preživeto s teboj. Vsa ostala leta so izgubljena, vržena stran, tlakovana s satanovo skušnjavo biti kot Ti, vladar sveta in samega sebe, nazadnje pa sem poražen na vseh bojiščih. Predvsem na tistih, kjer bi moral zmagovati, a se iz bitke vračam vedno znova sklonjene glave. Tako je, ker sem jih vojskoval sam, s svojo močjo, prepričan, da zmorem vse. Nazadnje sem spoznal, da zelo malo, ker nisem imel pravega orožja s seboj za bitke s silami zla. Zato, Gospod, danes prihajam v tvojo orožarno, da me oborožiš z mečem odločnosti, z oklepom neprebojnosti in s sulico premočrtnosti, s katerimi se podajam v bitko proti zlim silam sveta. Najprej, da jih premagam v samem sebi, nato pa, očiščen greha, s teboj tudi v drugih. Skupaj bomo močna vojska proti vsakršnemu zlu. Nepremagljiva s Teboj. Trdno odločena boriti se do konca  zoper greh, usmiljena pa pri reševanju grešnika. Slednje dejanje prepuščamo Tebi. Mi smo le bojevniki Zate in s Teboj na čelu. Ti si tisti, ki daje pravo zdravilo. To je v kesanju, odpuščanju in trdnem sklepu hoditi le za Teboj in s Teboj. Po stezah edine prave rešitve. Potem nas čaka gotova zmaga s Teboj.

Jožef Pavlič

Lep odnos do žene

st-joseph-prayerČlani duhovne skupine Možje sv. Jožefa se učimo tudi izboljšati svoj odnos do žene. K temu nas najprej nagiblje izbrano branje za vsak mesec, ob katerem se pripravljamo na naša srečanja v ožjem (pogovorne skupine) in širšem smislu (skupni povzetek ugotovitev vseh udeležencev). Da bi bil naš premislek, pogovor in sklepi trden in odločen, bi resnično pomenil premik naprej v našem odnosu do žene, se najprej v molitvi pred  Najsvetejšim priporočimo Stvaritelju najlepšega bitja in nas samih ter našemu zavetniku sv. Jožefu.

Pri pogovoru v skupinah odkrivamo, kje smo na stopnišču spoznavanja posebnosti najbližjega bitja. Doma prebrano besedilo nam v marsikaterem pogledu odpira oči, ušesa in usta, predvsem pa razum in srce za poglobljen odnos do najdražje osebe. Ugotovitve »sobratov«, posebej tistih, ki so resnično iskreni in ne teoretizirajo, pred čemer nas svari duhovni voditelj p. dr. Viljem, nam govorijo, da je to zelo zahtevna naloga. Da smo v tem pogledu vsak dan učenci v šoli življenja, v kateri napredujemo toliko, kolikor napora vložimo vanjo. Nič ni samoumevno, vedno se je treba boriti, iti naprej, se ponižati pa spet dvigniti glavo in smelo ubrati novo smer. Za tisto, kar nam je bil podarjeno, in žena je gotovo največji Božji dar, lahko samo hvalimo Gospoda, obenem pa se mu priporočamo, da nam pomaga zdržati takrat, kadar je težko, najteže. Tudi v zakonu kdaj tako pride. Še celo v Sveti družini je, ko je Jožefa skrbelo, kje bo našel prenočišče za ženo Marijo, da bo lahko na varnem, v toplem zavetju, na primernem kraju rodila Božje Dete. Ni ga našel, a mu je Bog vseeno pomagal v veliki stiski. Tako tudi nam, kadar nam je zares hudo, težko, smo v velikih skrbeh za družino, ženo, otroke, samo dovolj moramo zaupati Vanj, neomajno verovati Vanj, verjeti, da je pri Bogu vse mogoče. Ko bo hotel On, ne mi!

Za marsikoga je novo to, da se je treba za ženo boriti. Ne v telesnem smislu, čeprav je ta borba podobna tudi tovrstni, marveč v duhovnem: da se moj odnos do žene izboljšuje iz dneva v dan, se imava vedno raje, vse skupaj načrtujeva, premišljujeva in uresničujeva. Sva eno. V telesni ljubezni, ki naju povezuje v zakramentu svetega zakona, zlasti pa v duševni in duhovni, kajti ene ni brez druge, najin zakon ni takšen, kakšen mora biti pravi zakon. Kako ga udejanjati, nam postaja jasneje iz srečanja v srečanje, na nas pa je, kaj od tega in iz tega tudi naredimo. Prizadevnost mož v naši skupini govori, da zelo resno delajo na izboljšanju svojega odnosa do žene in ob tem tudi do otrok. Dobri Bog, blagoslovi moj in njihov trud! Ob zgledu, navdihih in pomoči Svete Družine.

Jožef