Arhiv kategorij: Zgodbe, odmevi

A SMO, A NISMO? ODMIK ZA MOŠKE V DIVJINI

Na duhovnih vajah za zakonce v Ilirski Bistrici sva z Vidom Kregarjem izmenjala nekaj besed o moških. Spomnil sem se na prvi odmik za moške v divjini leta 2016. Vido je izkušen jamar in možak, ki ogromno hodi peš in pozna ljubo Slovenijo kot le malokdo. Takoj je naredil načrt za pot. Sijajno. Hvala Vido. Pa smo ga izvedli. Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src. Sam sem skrbel za duhovni del. Ker me koleno ne uboga in čakam na operacijo, sem se vozil na dogovorjene točke. Skupaj smo maševali in razmišljali o naši poti iz Jerihe v Jeruzalem. K sreči je Nekdo prišel iz Jeruzalema v Jeriho, da nam kaže pot nazaj in nas vodi. Začeli smo z Abrahamom, ki ga je Bog povabil na pot in iz egoista oblikoval darovalca in svojega sogovornika in sodelavca. Nadaljevali smo s priliko o Samarijanu, ki hodi z nami in ozdravlja na smrt pretepene in zapuščene. Glavno vprašanje je: “Komu sem jaz bližnji?” Bogataš in ubogi Lazar sta nas povabila v premišljevanje resnice, da večno življenje okušamo že v sedanjosti, če ne opuščamo dobrega, ki ga je Bog položil v nas, da bi ga delili s sopotniki in sodobniki. Višji cestninar Zahej se odpravi na pot, da bi od daleč videl Jezusa in ohranil svoj nadzor, potem pa ob njem odkrije svojo resnično istovetnost in postane darovalec in starešina. Za slovo nas je naš dvojček Tomaž spodbudil, da se ga vedno lahko dotaknemo v svojih ranah in ranah drugih. Danes jih ne manjka. Skupna pot, znoj, sonce, prenašanje napora, dež in smrčanje omogočata, da odkrivamo cilj poti, ki je ves čas v nas: ples Božanske Trojice, ki vse podarja, se po vsem podarja in nas vabi za mizo življenja kot svoje sinove in hčere, ki smo drug drugemu lahko bratje in sestre (p. Viljem Lovše).

Kako so omenjeno duhovno pot možje praktično doživljali, pa si preberite spodaj:

  1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7h v Kamniku pod Krimom, pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga rakičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot. 

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče sv. Vida smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je ponudil, kot protiuslugo, našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci, morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski, dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam. Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, ne povedati nikom

1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7 uri v Kamniku pod Krimom pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri poznem zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga Raktičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče pri sv. Vidu smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je kot protiuslugo ponudil našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so ga nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam… Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, nikomur ne povejte, da je bil na voljo tudi tuš.

2. dan: Sv. Vid – Gora

Hoja se je pričela ob 5:30 s kavo po želji, z ali brez ter blagoslovom popotnikov. Zajtrk smo si privoščili na Krpanovem pragu, v zavetju cerkve sv. Urha. Pod vplivom za slovensko istovetnost pomembnega lika je sledilo še razmišljanje o Emi Krški in njenem vplivu na slovenski prostor. Okrepljeni smo nadaljevali pot na Bloško planoto. V glavnem smo hodili po cesti in kljub temu, da vročina ni bila prehuda je bil skok v Bloško jezero več kot navdušujoč. Ob 10h še ni bilo gneče, voda pa je bila prima. Nekateri so tekočino rajši pretakali po grlu v senci na obali.

S posebno tekočino za pranje zob, ki jo ne boste našli na noben seznamu pohodniške opreme, smo si ves čas poti razkuževali dihalne poti, tako da kljub divjini primernim razmeram (predvsem ponoči) nihče na poti ni zbolel. Verjetno je, da je tekočina pripomogla k boljši volji tudi potem, ko so noge in ramena že pošteno javljale sporočila o preobremenjenosti.

Vido je sredi ceste pobral onemoglo ptico, ki smo jo poskušali napojiti in nahraniti, vendar je bila tako uboga, da niti ni hotela odpreti kljuna. Morda je bilo zanjo zadoščenje že to, da je bolje da leži v travi v senci, kjer smo jo pustili, kot sredi ceste.

Pot se je nadaljevala po ravnini Bloške planote, kjer smo že malo hodili po svoje, nekateri, npr. Marko, so poslušali glasbo, nekateri premišljevali in spet drugi srečevali stare znance. Medsebojni pogovori so bili zabavni, duhovni, poglobljeni ali pa tudi ne, zgodovinski oziroma na kratko – zelo življenjski. Tako se je današnja pot končala na Gori na grobu Magdalene Gornik, slovenske mistkinje.

Po maši in večerji iz nahrbtnika je narava, ko smo že bili pod streho, pokazala nekaj svojih obrazov. Najprej veter s točo, v naslednjem trenutku že dramatičen ples oblakov pred zahajajočim soncem in mavrico na vzhodu. Sveti Angel, varuh moj….Lahko noč.

3. dan: Gora – Babno polje

Župnik Anton Dobrovoljc nas je pospremil na pot in kot se je izkazalo kasneje, precej po bližnjicah, tako da smo lahko ta dan veliko več časa, kot je bilo predvideno, posvetili počitku. Prvi daljši postanek za zajtrk je bil kar v slaščičarni v Loškem potoku. Okrepljeni smo pot nadaljevali z vrtčevskimi otroki, zato je bolj otročje med nami zaskrbelo v katero vrsto spadamo…edina razlika za vzgojiteljice je bila, da smo imeli mi malo večji besedni zaklad.

Sledila je pot skozi že malo bolj ta prave, samotne gozdove. Gležnji in ramena so se pričela utrjevati, zato je hoja postajala užitek. Upanje, da bomo zmogli se je pokazalo tudi v bolj sproščenih pogovorih. Cilj Babno polje dosežen.

Pater Vili, ki je vedno od daleč prišel na dogovorjen kraj za mašo, je sprožil debato o zavedanju zdrave prehrane. Sedaj je na dieti, Uroš pa tudi, ker ga je ‘štihnila’ sladkorna. Res smiselno je torej gledati na to kaj, kdaj in kako se jé. To nas ni odvrnilo od naročila pizze, ki je bila, kot se je kasneje izkazalo, edina kuhana hrana v petih dneh. Posebna komisija je presojala ponudbi za prenočišče in na koncu je zmagala ponudba prijazne gostilničarke Nataše, ki nam je zrihtala brezplačno prenočevanje kar na podstrehi gostilne. Omeniti velja še Američana iz Kalifornije, ki je prišel v Slovenijo po poti Via Dinarica. Hitro, kot bi mignil je bilo tudi zanj urejeno prenočišče in prevoz za naslednji dan. Turbo prijazni ljudje, res.

Po maši je sledil še pogovor pred cerkvijo z gospo Magdo, o življenju v Babnem polju, o foto-škljocanju medvedov, najbližji trgovini (ta velika je oddaljena 33km), o vremenskih pogojih za pridelavo hrane (pozimi je tu prek -30 oC) in izzivih mladih. Zeeehhhh, spat bo treba.

4. dan: Babno polje – Gomance

Od tu naprej je bila obljubljena bolj divja pot in res, naši postanki so bili omejeni na zaprte lovske ali gozdarske koče. Zalog vode je bilo kolikor jih je bilo, izvira in hiše pa nikjer. Končno divjina, končno izziv! O prisotnosti človeka so pričali samo spomeniki preteklih vojn in skladovnice drv, ki so vse pod videonadzorom. Kako ta zares deluje sredi ničesar prepuščamo domišljiji. Zaradi bližine hrvaške meje smo začeli opažati prazne policijske terence. Nas opazujejo iz grmovja? Verjetno.

Tekočina za pranje zob ni pomagala enemu izmed nas, ki se mu je pojavila bolečina v kolenu. Naenkrat. Izkušen skavt ga je oskrbel s povojem in žavbo, preostali smo prevzeli težo njegovega nahrbtnika in je počasi šlo. Zapeli smo tudi eno bojno pesem v čast sv. Duhu in je šlo še bolje. A se č’mo vr’nt – ni govora – naprej! Zaradi najdaljšega odseka naše ture smo se učili lekcije ležanja v travi. Nepredstavljivo, možakarji v tišini ležijo v travi na planini Vala, nič ne delajo, nič ne govorijo, samo premišljujejo, spijo in uživajo.

Čeprav smo še v prejšnjem trenutku kleli čez Hrvate, smo že v naslednjem ob mejni tabli zmolili za njih Oče naš. S tem smo pokazali naše nestrinjanje s tem, da se nič ne da narediti. Ves dan med hojo ob meji smo imeli mir pred patruljami, zvečer pa se je vse spremenilo. Najprej vojska, nato še policija. Ker smo bili izkušeni možakarji, smo si pridobili njihovo zaupanje. Hkrati smo z vojsko opravili nekaj blagovne menjave in kadarkoli kasneje smo se ponovno srečali, zadnjič malo pred ciljem, smo si mahali v pozdrav. Da bi kar sami obvestili vse, kdo smo in kje smo ni prišlo v poštev, saj smo bili v popolnem komunikacijskem zavetrju, okenca za plačilo turistične takse pa tudi nismo iskali. Pripraviti si je bilo potrebno prenočišče, pomesti razbito keramiko in steklo okenskih šip, nanesti plohe za pod spalko. Demokratično smo se porazdelili tri na tri, zgornji in spodnji dom – eni smo spali zunaj nekateri notri. Noč je bila mirna, brez dežja, luč z neba se pa ni dala ugasnit.

5. dan: Gomance – Ilirska Bistrica

Spanje res ni bilo presežek udobja, zato pa je bil višinski zrak precej boljši kot tisti v hišah. Ob šesti uri zjutraj smo že hiteli proti svojemu cilju. Po gozdu, kjer smo hodili je vse podrejeno sečnji in spravilu lesa in za nepoučenemu se zdi veliko število šleparjev s hlodi presenetljivo. Ravnamo odgovorno s tem lesom ali gre samo za dobiček? Kratek postanek za hrano na razgledišču nad vasjo Žabiče in spet naprej proti dolini. Po zaslugi Mihove navigacije smo spet ubrali nekaj bližnjic. To nam je prišlo prav, saj je bil zrak vroč in vlažen. Rastje se je od starta današnje etape kar dvakrat spremenilo, spremenila se je tudi geološka sestava tal. Še zadnjih 7 do 10 km, odvisno od tega kje greš do Ilirske Bistrice smo zmogli. Sledila je maša pri sv. Juriju, simbolično, boj je dobljen. Nekatere od nas je zaskrbelo, ker smo pri maši spali, vendar nas je Vili potolažil, da je, med drugimi, tudi sv. Jožef dobil najpomembnejša sporočila med spanjem.

Izmed vseh misli na petih listih za pomoč pri razmišljanju so nam ostale v spominu tele stvari:

– da je treba biti pozoren, da ne bomo sebe in drugih zafiksali. Da prosimo tudi za druge, da se ne zafiksajo; Vido sicer pravi, da so fiksi zelo pomembni, saj jamarji nanje pritrjujejo vrvi na katere potem obešajo svoje truplo in življenje, dokler ga je še kaj v njem.

– da je pomembnejša pot kot cilj, ampak tudi poti ni brez cilja,

– da se je smiselno ustaviti in se skloniti k človeku, ki trpi, saj profitirata oba; rane trpečega pa tudi malo manj skelijo; nekaj se skupaj zlepi, kar je razbito,

– samospraševanje pred Bogom je temeljno – prikazovati slike svojega življenja Bogu in čakati na njegov odgovor in potem nadaljevati pogovor z njim – osebna vera,

– darovati sebe, svoje telo, bližnjim.

Skupno smo torej prehodili pribl. 115 km, aktivne hoje je bilo okrog 30 ur. Volkov in medvedov nismo srečali, čeprav so bili nenehno v naših mislih in pogovorih. Dež nas je ohlajal samo nekaj zadnjih kilometrov poti, oblaki so nam večinoma prihajali na pomoč, kadar nismo hodili po gozdu. Recite, kar hočete, bili smo naprej vzeti, kar se tiče vremena. In kar pride samo po sebi, vsi smo se malo stanjšali.

Koliko žuljev je imel vsak od nas, pa vam ne povemo. Pridite pogledat sami. Zagotavljamo vam, da je izkušnja lepa in vredna vseh naporov. Hvala Bogu, in Viliju, za to izkušnjo! Bolj skuliranega tipa, kot je bil naš vodnik Vido, ne boste našli. Hkrati pa se mu za njegovo odgovornost, izkušenost in občutek varnosti vsi iskreno zahvaljujemo. Se vid’mo še kdaj.

Zapisal Vito.



 

Molitev razumevanja Božje Ljubezni

(Premišljevanje ob koncu moškega vikenda na temo filma Koliba, 23-25.november 2018, )

Zakaj dopustiš Ti ki si Ljubezen, uničenje čiste duše. Kdo, ki ljubi v resnici in ne le z besedo, more prepustiti najdragocenejši človeški biser grozljivemu propadu.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil.

Ne ker bi si to posebno želel, pač pa zaradi priložnosti, ki se mi ponudi in se zdi celo pravična. Konec koncev že vse življenje potiho sodim in vrednostim vse kar so mi bližnji storili in ob čemer sem čutil ponižanje in uničevanje, neljubeznivost in celo sovraštvo. Pa še res je to kar pravim, to je moja resnica, moja sodba preteklih dejanj. Pa ne le bližnji, tudi mimoidoči in ljudje iz oddaljenega sveta so mnogi pravi zločinci in jih sodim. Saj vendar moram ločiti dobro in hudo na tem svetu. Vem, ločiti in soditi ni eno in isto pa vendar, ali ne delajo to milijarde ljudi po vsem svetu? Priznati si moram, moja sodba je subjektivna in tako subjektivne so tudi sodbe teh milijard sodnikov. Subjektivno ni objektivno, subjektivno se zdi človeško, se ne ogiba čustev, jeze in sovraštva, je iskreno in žal, žal sproža tudi vojne.

Skoraj vse življenje vse in vsakega presojam – v vsem. Svoja dejanja in vzgibe. Kot da bi mogel vedeti od kje prihajajo in ki so sadeži subjektivnega doživljanja, pri vsakem posamezniku izvirajoč iz njegovega osebnega življenja, vzgoje in nadalje vplivajo na vedno nove nezavedne vzgibe.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil. Ne ker bi si to posebno želel,  pač pa sodim zaradi tega, ker globoko v sebi čutim, da bo po sodbi drugih v meni zavladal mir, ki ga iščem, ker bom končno storil to kar drugi ves čas počnejo meni. Ne, v resnici ne bi želel soditi, ni objektivnih razlogov, da stopim v vlogo sodnika. Konec koncev nekje v sebi čutim, veliko vlogo Boga, nekje v sebi čutim, da je velik, da je On glavni. Hkrati zopet subjektivno, izvirajoč iz svojega življenja čutim, da ni ljubeč zato bom sedel na prestol in sodil. Kajti čutim, da Njegova ljubezen ni popolna in da je trpljenje mnogokrat nepravično.

Vsak dan sodim bližnjega po njegovi obleki, telesni govorici, po tem kako se nekdo giba in izraža, kaj je iz sebe naredil oziroma ni naredil. Sodim ga po tem koliko je do zadnje ure spravil skupaj in potem kako spretno zna obračati besede in kako se zna postavljati v družbi.

Priznati moram, da sem resnično dobro podkovan v sojenju ljudi.

Zato bom sedel na prestol sodišča in sodil. Prevzel bom vlogo Modrosti. Da koga ne izpustim bom šel kar po vrsti, sistematično, pravično sodim. Najprej najbližje, na koncu pa tudi posamična dejanja oddaljenih ljudi in tistih, ki sem jih v življenju srečal le mimogrede.

Sodim sebičnežem, saj jim ni mar za človeško življenje kakor ni mar tudi »požrtnežem«, pa tistim, ki so nesramni in boleči do mater, žena, sinov in hčera. Sodim morilcem, ki so brez vesti, ti res povzročajo opustošenja v duši svojcev, neizrekljivo bolečino; sodim prekupčevalcem drog, ki z ničvrednim prahom uničijo milijone dragocenih mladih. Soditi je treba tudi izkoriščevalce delavcev in vseh ki brez sramu uničujejo otroke, mladino in nebogljene. Vsem tem in še jih je, je treba soditi.

Kaj pa dečka, ki ga oče neusmiljeno tepe, maltretira, zlorablja, ki ga s svojim dejanji ne ljubezni, sovražnosti, poniževanjem iznakazi do popolne brezobličnosti duše ? Ta zlomljen deček, ta iznakažen otrok, ta krhka stvaritev, ustvarjena kot popolno Božje dete, kot angel, kot najsvetlejša in najtoplejša luč zdaj žal ugasnjena in zatemnjena, zdaj le še hladna podoba zagrenjenega morilca človeškega duha ? Ali sodim dečka ki ni niti bežen odsev Tega, katerega podoba ni bila več podobna človeški, katerega duša je bila tako nečloveško pobita ? Tak deček je tudi nekje v meni. Tega svojega očeta, mater, brata, sestro, soseda, neznanca in mnoge druge na las podobne njim, ali jih sodim?  Ne. Njega pa ne, saj je v svoji notranjosti le najbolj zapuščen med zapuščenimi. Tu priznam , a zgolj le v tej sodbi bi se v svoji subjektivnosti presoje motil, saj preteklosti dečka iz »drugega sveta« nisem mogel poznati. Sicer ostajam prepričan, da si uničevalec nedolžnega življenja zasluži prekletstvo, bolečino nedolžnega mora poplačati.

Sedel bom na prestol in sodil glavnega krivca vse človeške bede, tega, ki se razglaša za Vsemogočnega, še huje, ki se razglaša za najbolj ljubečega očeta vsega stvarstva. On je vse to ustvaril in sprožil tek kolesja, on je vsevedni. Vedel je, da ima nepopoln načrt zato na vprašanje ali je kriv odgovarjam: Absolutno-Boga obtožujem za vse!!

Zakaj želiš da sodim svojima otrokoma?  Nič takšnega nista zagrešila, da bi ju po tem mogel obsoditi na pekel. Res, včasih imamo nesporazume, ampak soditi na pekel otroka, tega pa res ne moreš zahtevati od mene. Moram? Kdo pravi da moram soditi svoja otroka, saj sem vendar njun oče, njih dveh pa že ne, tega ne moreš zahtevati od mene? Da nimam druge možnosti, da mora eden od njiju v pekel ob koncu tuzemskega življenja? To je pa že preveč, od takega sodišča odstopam saj imam svoja otroka rad. Da sta to v starosti le še dva stara človeka, polna grehov, ki sta si jih nabrala tekom življenja? Moja sta, ne glede na to kaj sta storila . Če sta dobra, sta dobra zaradi dobrih zgledov, če sta grešna, sta grešna zaradi slabih. Nič nista kriva. Moram enega, bolj obteženega obsoditi na pekel, enega mojih najljubših, to zahtevaš, to praviš, da moram storiti ? Nikdar, nikdar ne bi sprejel takšne odločitve, vzemi mene. Jaz grem namesto njiju. Vzemi mene.

 Da je takšna sodba, sodba po ključu ljubezni, sodba Boga nad vsakim izmed nas?

Sem se po tem takem motil več kot le enkrat? Vsakič? Kdo sem, ki sodim?

Res, zanju, za ta dva otroka, za to hčer in tega sina dam svoje življenje, kajti dragocenejša sta mi od vsega drugega. Nič ni primerljivo z njuno vrednostjo, vse sta kar je vredno v mojih očeh. To je pogled Očeta na sinove in hčere, na nepregledne množice človeštva. Pogled skozi oči polne ljubezni. Za svoje otroke gre Bog v darovanje samega sebe, v odkupnino. Nikogar ne sodi, razen če človek sam zavrača sodbo ljubezni.

Kdo se bo daroval za hčere in sinove človeštva, za morilce in morilke, ki so otroci Vsemogočnega?

Bom danes še sedel na prestolu sodišča, bom sodil in obsojal? Si sploh še upam pomisliti na kakršno koli pravičnost take sodbe? Pa vendar – sodim in vsak dan sodelujem z njim ki se imenuje zlo. Tu niso Nebesa, še vedno sem na Zemlji.

Oče, oprosti mi, ker sem Te sodil, ker sem sodil Ljubezen. Hvala ker puščaš preteklost za seboj, ker mi je ne očitaš, ker mi ne želiš, da se vrtim okrog nje. Hvala, ker se kljub moji nepopolnosti trudiš z menoj, me v vsem sprejemaš, v vsej moji bedi ne zapuščaš. Hvala ker me hrabriš, spodbujaš in vlivaš voljo, da znova vstanem in grem naprej. Hvala , ker mi odpuščaš in mojo bedo spreminjaš v vedno čistejšo in edinstveno stvaritev.

Še to te prosim, pomagaj mi zakopati trupla preteklosti, trupla pretekle bede. Naj jih enkrat za vselej izničim iz svojega življenja, da ne bodo zastirala pogled meni in drugim. Vem, da je njihov pokop, pokop trupel lastnih napak, zagrenjenosti, žalosti, nesramnosti in neskončnih občutij dušne bede, ki sem si jo zadal sam ali so mi jo prizadeli drugi, edini pravi in najboljši način da lahko v polnosti zadiham s teboj. Edini način, ki me osvobaja bolečine.

Za nekatere se sicer zdi , da ni pravično, da bi nekdo vseeno moral plačati ceno sodbe, ki jo tihoma narekuje moje notranje sodišče. Pomagaj mi, da bom v sebi znova in znova , kot jagode na rožnem vencu prebiral besedo: Odpustim. Odpustim si, ker sem grešil. Odpustim Ti, ker si me prizadel. Odpustim. Odpustim. Amen

Marko Lajovic

MSJ v Radljah ob Dravi pri MSM – maj 2018

V nedeljo 26.5.2018 so se možakarji iz ljubljanske skupine Mož sv. Jožefa s tremi avtomobili pripeljali v Radlje ob Dravi,  na obisk k Možem sv. Mihaela in mene na novi postojanki. Hvala vam možje. Mojster Mihael Jurač je pripravil zajtrk za vse, hči Vesna, dr. geografije, pa je skuhala kavo in lepo razložila utrip Radelj. Iskrena hvala obema, da sta zelo zavzeto in od začetka do konca sodelovala pri izpeljavi in vodenju programa tega možakarskega  obiska.  Po zajtrku in prijetnem klepetu ob kavici smo si ogledali cerkev Sv. Mihaela, farno lepotico. Možje so občudovali skrbno urejenost in lepoto svetišča. Nove orgle, nove klopi. Vsa cerkev v toplih barvah. Ob desnem stranskem oltarju pa še slika sv. Frančiška Ksaverja in nad njim njegovega in tudi mojega duhovnega očeta sv. Ignacija Lojolskega. Po poklonu starejšima bratoma svetnikoma in po priporočilu nadangelu Mihaelu smo jo urezali “grta” k Sv. Primožu nad Muto, kjer nas je pozdravila krasna cerkvica z dvema zvonikoma. Posebnost je drugi manjši zvonik, ki jaha sredino z lesenimi skodlami krite cerkvene strehe. Razgled po dravski dolini je enkraten. Radeljski otok na Dravi je raj za ptice, iz višine pa izgleda kakor oko dolge in mogčne vodene kače, po kateri med elektrarnami še vedno vozijo flosarji, zaigrajo na harmoniko in postrežejo z ribo. Na Dravi je več hidroelektrarn, ki preskrbljujejo našo domovino z električno energijo. Nad njo na eni strani mogočno zeleno Pohorje, Uršla gora, Peca, na drugi strani pa Kozjak in meja z Avstrijo. Vse kot na dlani globoko dol pod nami. Od sv. Primoža smo jo peš mahnili proti cerkvici Sv. Treh Kraljev, kjer so letos obnovili krasen baročen oltar v črno zlati tehniki.  Prvih dvajset minut smo hodili v tišini, poslušali simfonijo stvarstva in dovoljevali, da nas napolni Lepota največjega Umetnika, Očeta, Sina in Duha. Po dva in dva smo si podelili izkušnjo, ki sta jo v nas prebudila Samon in David, oba tako različna svetopisemska možaka.  Pri maši na Treh Kraljih smo kar žareli od veselja, čeprav nas je rahlo zeblo. Suzana in Simona, ključarki, sta vse zelo skrbno pripravili in nam zaželeli dobrodošlico tudi v lepo obnovljeni leseni hiši za cerkvijo. Obema se iskreno zahvaljuejem.  Čez mejni prehod Radel smo se potem odpravili “douta” do gostilne Žohar na kosilo. Za boljšo prebavo smo šli po kosilu še nižje “douta” med grajsko gospodo pod Kalvarijo, na kateri kraljujejo križani Kristus in nedavno obglavljena Devica Marija in Janez Evangelist. Hvaležni in zadovoljni smo se poslovili ob Vodnem parku v Radljah.

Hvala vam možje, pa še kdaj pridite!

sv. Ignacij Lojolski – cerkev sv. Treh Kraljev nad Radljami

Glavni oltar – sv. Trije Kralji nad Radljami

Molitev: Gospod, naj bom usmiljen!

04 (1)Gospod, sveto leto usmiljenja se je začelo. Tisto, v katerem lahko kaj več naredim zate, a tudi zase. Več kot običajno. Ne iz svoje moči, marveč iz tvoje, vendar s svojim sodelovanjem. To zmorem, če si Ti ob meni. Tedaj zmorem vse. Ko Ti mojo slabotno človeško voljo okrepiš v vedno novih prizadevanjih za dobro. Ne le za to, da bi bil manj grešen, marveč predvsem da bi bil bolj tvoj, Te resnično ljubil in deloval iz tvoje ljubezni. Če tega ne delam, sem ujet v svoje človeške meje, slabosti in nepopolnosti. Če pa se Ti ves prepustim, tedaj zmorem delati čudeže. Najprej pri sebi, nato pri drugih. Zato se danes obračam k Tebi s prošnjo, da me resnično spremeniš. To zmoreš le Ti. Vsi zdravniki sveta mi pri tem ne morejo pomagati, ker ni leka za moje slabosti, grešno naravo in padce iz dneva v dan. Pravo zdravilo za vse to in drugo, kar me vsak dan znova pribija k tlom, je le pri Tebi, v tvojem neizmerno ljubečem srcu. Dobil ga bom, če bom našel ključ do vrat tvojega srca. To je, da bom ljubil s tvojo ljubeznijo, čutil s tvojim srcem, se spreobračal v moči tvoje daritve na križu.

Sveto leto usmiljenja je priložnost za to. Leto zame, ne zate. Tvoje je vsako leto, moje pa resnično le tisto, ki je preživeto s teboj. Vsa ostala leta so izgubljena, vržena stran, tlakovana s satanovo skušnjavo biti kot Ti, vladar sveta in samega sebe, nazadnje pa sem poražen na vseh bojiščih. Predvsem na tistih, kjer bi moral zmagovati, a se iz bitke vračam vedno znova sklonjene glave. Tako je, ker sem jih vojskoval sam, s svojo močjo, prepričan, da zmorem vse. Nazadnje sem spoznal, da zelo malo, ker nisem imel pravega orožja s seboj za bitke s silami zla. Zato, Gospod, danes prihajam v tvojo orožarno, da me oborožiš z mečem odločnosti, z oklepom neprebojnosti in s sulico premočrtnosti, s katerimi se podajam v bitko proti zlim silam sveta. Najprej, da jih premagam v samem sebi, nato pa, očiščen greha, s teboj tudi v drugih. Skupaj bomo močna vojska proti vsakršnemu zlu. Nepremagljiva s Teboj. Trdno odločena boriti se do konca  zoper greh, usmiljena pa pri reševanju grešnika. Slednje dejanje prepuščamo Tebi. Mi smo le bojevniki Zate in s Teboj na čelu. Ti si tisti, ki daje pravo zdravilo. To je v kesanju, odpuščanju in trdnem sklepu hoditi le za Teboj in s Teboj. Po stezah edine prave rešitve. Potem nas čaka gotova zmaga s Teboj.

Jožef Pavlič

Lep odnos do žene

st-joseph-prayerČlani duhovne skupine Možje sv. Jožefa se učimo tudi izboljšati svoj odnos do žene. K temu nas najprej nagiblje izbrano branje za vsak mesec, ob katerem se pripravljamo na naša srečanja v ožjem (pogovorne skupine) in širšem smislu (skupni povzetek ugotovitev vseh udeležencev). Da bi bil naš premislek, pogovor in sklepi trden in odločen, bi resnično pomenil premik naprej v našem odnosu do žene, se najprej v molitvi pred  Najsvetejšim priporočimo Stvaritelju najlepšega bitja in nas samih ter našemu zavetniku sv. Jožefu.

Pri pogovoru v skupinah odkrivamo, kje smo na stopnišču spoznavanja posebnosti najbližjega bitja. Doma prebrano besedilo nam v marsikaterem pogledu odpira oči, ušesa in usta, predvsem pa razum in srce za poglobljen odnos do najdražje osebe. Ugotovitve »sobratov«, posebej tistih, ki so resnično iskreni in ne teoretizirajo, pred čemer nas svari duhovni voditelj p. dr. Viljem, nam govorijo, da je to zelo zahtevna naloga. Da smo v tem pogledu vsak dan učenci v šoli življenja, v kateri napredujemo toliko, kolikor napora vložimo vanjo. Nič ni samoumevno, vedno se je treba boriti, iti naprej, se ponižati pa spet dvigniti glavo in smelo ubrati novo smer. Za tisto, kar nam je bil podarjeno, in žena je gotovo največji Božji dar, lahko samo hvalimo Gospoda, obenem pa se mu priporočamo, da nam pomaga zdržati takrat, kadar je težko, najteže. Tudi v zakonu kdaj tako pride. Še celo v Sveti družini je, ko je Jožefa skrbelo, kje bo našel prenočišče za ženo Marijo, da bo lahko na varnem, v toplem zavetju, na primernem kraju rodila Božje Dete. Ni ga našel, a mu je Bog vseeno pomagal v veliki stiski. Tako tudi nam, kadar nam je zares hudo, težko, smo v velikih skrbeh za družino, ženo, otroke, samo dovolj moramo zaupati Vanj, neomajno verovati Vanj, verjeti, da je pri Bogu vse mogoče. Ko bo hotel On, ne mi!

Za marsikoga je novo to, da se je treba za ženo boriti. Ne v telesnem smislu, čeprav je ta borba podobna tudi tovrstni, marveč v duhovnem: da se moj odnos do žene izboljšuje iz dneva v dan, se imava vedno raje, vse skupaj načrtujeva, premišljujeva in uresničujeva. Sva eno. V telesni ljubezni, ki naju povezuje v zakramentu svetega zakona, zlasti pa v duševni in duhovni, kajti ene ni brez druge, najin zakon ni takšen, kakšen mora biti pravi zakon. Kako ga udejanjati, nam postaja jasneje iz srečanja v srečanje, na nas pa je, kaj od tega in iz tega tudi naredimo. Prizadevnost mož v naši skupini govori, da zelo resno delajo na izboljšanju svojega odnosa do žene in ob tem tudi do otrok. Dobri Bog, blagoslovi moj in njihov trud! Ob zgledu, navdihih in pomoči Svete Družine.

Jožef