Arhiv kategorij: Objave

Hvaležen za Njegovo moč

Današnja berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen vzame vase. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru. Tudi papež Frančišek se mu v tej osvobajajoči drži pridružuje.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

Vsaka težava je priložnost

Vsaka težava je priložnost

Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

TRDO SRCE JE BREME

Evangelist Luka nama danes pripoveduje o prvem Jezusovem oznanjevanju v Nazaretu. S to svarilno in opozorilno podobo želi povzeti smisel celotnega Jezusovega mesijanskega sporočila in tudi dogodke, ki jih bo to oznanilo sprožilo. Tudi tebe in mene vabi, da premisliva svojo notranjo držo. Ali ni čudno, da pocestnice in cestninarji Jezusovo sporočilo vzamejo zares, pobožni Izraelci pa se čutijo prizadete, kakor da jih Jezus napada? Lahko se vprašava, zakaj Božja beseda naleti na nezaupanje in trdoto najinih src? V Jezusu naju Bog doseže v najinih najglobljih srčnih ranah. Ali se pustiva prepričati Jezusovemu pričevanju o Bogu, ali pa se na vso moč upreva in slediva lastni misli o Bogu, zaradi katere se distancirava od vseh ljudi, ki niso, kakor sva sama? V igri sta dve teologiji ali razumevanji Boga: Jezusova in hudičeva. Prvo je Jezus z besedo in celotnim življenjem izpričal. Hudičeva pa temelji na laži, ki kakor Adama in Evo tudi naju vedno znova prevara.

Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose, ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi.

Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi tvoje in moje veselje, nama ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nama smernice za srečno življenje svoje človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.

Zakaj naju torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračava to Božjo ponudbo? Ali naju ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bila spet prevarana in žrtev laži? Sama pri sebi si govoriva: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečeva: »Realno življenje ni takšno!« Pozabiva, da še vedno bolj verjameva laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjameva, dovoliva sovražniku človeške narave, da je najin gospodar, midva pa sužnja zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor.

Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljava Boga in ljubeče skrbiva za drugega do te mere, da sva pripravljena dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nama Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame?

Nehemija nama ponudi odgovor: »Gospodovo veselje je vaša moč.« Namen božje besede je, da razveseljuje srce in nama omogoča ljubiti. Zato sva vedno znova povabljena, da bereva, premišljujeva in kot kruh uživava njegovo Besedo ter jo nosiva v srcu. On je prava hrana. V njeni moči bova lahko izžarevala iskreno skrb za drugega, bova bolj vesela in bova hkrati izžarevala resnico Božjega obličja.

BOG RAČUNA TUDI NAME

NE SAMO NA DRUGE

Bog se v Jezusu Kristusu tebi, meni in vsemu svetu razglaša na tri načine. Prvič ob obisku treh modrih. Drugič pri krstu v reki Jordan, tretjič pa ob čudežu spremenjenja vode v vino na svatbi v galilejski Kani.

O Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo natanko, za kaj gre, a njihovo srce je tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalema, sprašujejo in iščejo. Izobraženi in vplivni jeruzalemski pismouki in farizeji imajo čisto drugačno držo: vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.

To so tri možne drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino. 

Modri odprejo svoje srce in darujejo to, kar vsebuje. Zlato, vidno bogastvo, predstavlja to, kar nekdo ima; kadilo, nevidno kot Bog, predstavlja to, kar si nekdo želi; mira, mazilo, ki zdravi rane in ščiti pred razkrajanjem, predstavlja to, kar nekdo je. Kraljevskost, božanskost, umrljivost, lastna ustvarjenemu bitju, vse, kar kot človek imam, predvsem pa to, kar si želim in kar mi manjka, je moj zaklad. Bogu odprem svoje imetje, svoje želje in svoje pomanjkanje. In Bog vstopi v moj zaklad. Tu je, »kjer« Sina rodi Oče. Meso našega srca je njegova mati. S tem ko dajo to, kar so, modri prejmejo njega, ki je, in mu tudi sami postanejo podobni. Bog se rodi v človeku in človek v Bogu. Tu se pot dopolni. 

Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se odprejo Božji skrivnosti. Z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje. Modri dovolijo svojemu srcu gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.

Zato si zastavljam eno vprašanje in eno trditev:

1) Če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu. Pred svetom sva ti in jaz odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva ter zakaj sva tukaj.

2) Če je Odrešenik obljubljen vsem ljudstvom, to pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega, kar v resnici sva, niti tega, kar nosiva v sebi in česar sva sposobna.

Podobno je v odnosu do Boga. Vse dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna in naju vabi v držo češčenja. Skromno in omejeno odgovarjava na zapoved ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.

Spremenitev vode v vino na svatbi v galilejski Kani je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko jih spolnjujeva iz ljubezni do Boga. Ni dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega, kar žene moje srce, da deluje, če ne zaznam učinka, ki ga ima moje delovanje na srce drugega, če mi ni dano veselje od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi, da vino razveseljuje človeku srce. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani »dolžni« dati temu svetu, ki čaka razglašenja.

Dokler živiš le zase, greš sebi na jetra noč in dan

Vir: (INTERVJU) Pater Viljem Lovše

 https://www.vecer.com/intervju-pater-viljem-lovse-dokler-zivis-le-zase-gres-sebi-na-jetra-noc-in-dan-6635167

V Ljubljani je študiral filozofijo, v Rimu družbeno obveščanje in teologijo, v Madridu na Papeški univerzi Comillas pa je obiskoval študij duhovne teologije. Sedaj član nove skupnosti sv. Ignacija v Radljah ob Dravi. Dr. Viljem Lovše, jezuit: “Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase.”

V času božiča, ko se zberejo družine, so medosebni odnosi posebej izpostavljeni. V srca se naselijo mir in toplina, a mnogi se v tem času počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej.

 
Notranja moč je torej tista, ki šteje.

“Vsi se moramo naučiti živeti iz notranje moči, vsak človek, zunanje okoliščine pa nam pomagajo, da počasi pridemo do tega. Kristus je ta proces živel in vanj vabi tudi nas. Imenuje se velika noč. Ženske dobro vedo, da se samo iz smrti rodi novo življenje, že po telesu, vsak mesec je umiranje, nato pa spet priprava za življenje, vstajenje. Samo, če nekaj umre, se lahko rodi nekaj novega. Če se navežem na nekoga in se nočem od njega posloviti, sem zaprt za sedanji trenutek. Če zamerim, se zaprem v pretekli dogodek, tam ostanem zaprt. Življenje pa je le v sedanjem trenutku. Če sem ostal v neki zameri v preteklosti, v sedanjosti nisem sposoben živeti tako, kot je potrebno. Zamera mi krade moči, veselje in ustvarja v meni strah pred prihodnostjo. Ne živim sebe kot dar, ki je enkraten, in ga lahko sedaj delim z drugimi. Če ga ne, sem zaprt in tekmujem, kdo bo večji, močnejši, bogatejši. Zunanjo moč slej ko prej izgubim, če ne prej, ko zbolim, ko me upokojijo. Takrat moram spregledati, da ta moč ni izpolnila mojih hrepenenj po sreči in smislu. Vsak od nas mora to na lastni koži doživeti. Vsi gremo skozi proces dozorevanja v resnični človeškosti.”

 

A vendar želimo vse v življenju nadzirati, predvsem našo karierno pot.

“Seveda. Sla po nadzoru (samoodrešitvijo) nam požre ogromno živcev, zato pa vsak drugi Slovenec potrebuje antidepresive. Nadzor in želja po gotovosti in varnosti ustvarja ogromno napetost v vsakem izmed nas. To napetost povečuje še družbeni sistem tekmovalnosti, ekonomizma, globalnega imperija. Pri vsej zaposlenosti in napetostih nimamo več časa, da bi se zavedali sebe in gojili globlje vzajemne odnose. Zlahka smo žrtve manipulacij medijev in razne propagande. Veliko resnice je v tem, kar je zapisal pater Karel Geržan v svoji knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti. Pomaga nam k širšemu zavedanju globalnega in osebnega dogajanja. Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase. Je vir vseh bolezni in našemu telesu onemogoča, da bi normalno delovalo. Beg pred stresom nam zapolni zabavno industrijo. Omogoča nam pozabljati na trdo in ogrožujočo sedanjost. Ko sem v veliki stiski, imam dve možnosti – ali jo sprejmem in iz tega naredim priložnost za rast, ali pa pred njo neuspešno bežim in si zatiskam oči. Stiska in neprijetna počutja so priložnost za večje zavedanje tega, kaj se v resnici dogaja, za spremembo, za preobrazbo, ki nam pomaga, da postajamo to, kar v resnici smo: ljudje, sposobni ljubezni – podaritve samega sebe, ustvarjeni po božji podobi. Beg pa se konča v deloholizmu, alkoholizmu, drogi in raznih odvisnostih. Le redke so še takšne službe, kjer ne bi bilo mobinga in teroriziranja.”

Kaj menite o Marakeški deklaraciji? 
“To je zdaj ukazana tema. Treba je o njej govoriti in polarizirati – deliti javnost. Besedilo je napisano čudovito, kakor da smo angeli in to, kar smo zapisali, tudi v resnici zmoremo in uresničujemo. Izkušnje tisočletij pa kažejo, da to ni tako. Države, ki so zapisale človekove pravice, jih v resnici še vedno tudi najbolj kršijo, čeprav se za lastno javnost vseskozi sklicujejo nanje. Če pogledamo, kaj vse so po drugi in tudi že po prvi svetovni vojni počele velesile po Afriki, Bližnjem Vzhodu in Aziji, potem je jasno, da je ta dogovor le gašenje simptomov, ne pa zdravljenje bolezni. Če prav razumem, dokument postavlja migracije kot nujne in potrebne in nič ne pove o resničnih vzrokih zanje, ki se jih nihče ne dotakne. Migracije morajo biti, ker jih Evropa in Amerika za svojo “potrošniško mašino” potrebujeta. Potrebujemo delovno silo. Zahodna politika je za vse te države roparska. Mednarodni sklad jim posodi denar, nato pa obresti ne morejo plačati, ker so tako oderuške. Država postane sužnja mednarodnega monetarnega sklada in vseh entitet, ki se za njim skrivajo. Ne vlaga se v državo, iz katere zaradi revščine in kaosa ljudje bežijo, ampak se jim kot obljubljeni raj prikazuje Evropo. Takšno delovanje je načrtno. Milijone ljudi je načrtno usmerjanih na zahod. Poglejmo tudi Slovenijo; menda gre vsako leto osem tisoč mladih Slovencev delat v tujino. Doma namreč nimamo dobrih gospodarjev, ki bi potrošili toliko, kolikor zaslužimo in skrbeli za blaginjo vseh. Pohlep in sebični interesi raznih lobijev pa nam vsiljujejo to, kar se danes dogaja. Muslimanom se govori, da so vse krivice v njihovih državah v zadnjih dvesto letih povzročili kristjani (ne pa Američani, Francozi, Angleži, Nemci oziroma njihove korporacije).
V Rimu sem študiral z Afričani, ki so bili mnenja – vi ste nam pokradli vse, zato doma nimamo prihodnosti. K vam prihajamo zato, da vzamemo nazaj nekaj svojega. Med ljudmi v nečloveško izkoriščanih državah umetno raste sovraštvo do nas, med nami pa ga po medijih umetno želijo prebujati v odnosu do njih. Oboje je manipulacija. Žrtve pa bomo spet mi, običajni državljani. Ne smemo pozabiti, da je vse to gibanje ljudi tudi velika trgovina in zaslužek. O tem se pa ne sme govoriti. Moč propagande je v tem, da nam mediji predstavijo le tisto, kar je v interesu kapitala in vodilnih v tem procesu. Iz angleškega besedila Marakeša se mi zdi posebej izstopajoče dejstvo, da bo nekaznovano edino podpiranje migracij in obstoječega stanja. Vse ostalo razmišljanje bo označeno za sovražni govor in fašizem ali kaj podobnega. Zdi se, kakor da se o tem ne sme javno razmišljati drugače, kakor je določeno. Umira demokracija, če jo je sploh še kaj ostalo. Vračamo se v diktaturo v imenu človekovih pravic.”

Pravite, da brez drame v odnosih ne gre, saj smo ljudje, ker smo ranjeni in ranimo naprej.

“Ko v duhu zlatega pravila naredimo nekaj slabega, se počutimo krive. Ponavadi potem svojo jezo nase projiciramo na druge, kar je storil že Kajn. Mislim, da so nam prav takšne konfliktne situacije in zlo dani kot priložnost, da se sredi njih naučimo imeti radi zares radi sebe in bližnje. Ta stiska, današnji divji ritem je v resnici priložnost, da najdemo resnično notranjo moč: osebni dialog z Bogom. Zunanja moč – čast, oblast in denar – nas namreč vedno znova razočara. Prvo polovico življenja živim samouresničitev in izpolnitev življenja po svojih predstavah, določenih s kulturo. Ko sem razočaran, me Bog vabi v podaritev, da drugim razdelim svojo notranjo moč, svojo pravo istovetnost božjega sogovornika in sodelavca. Številni, še posebej možakarji, danes prav tu zatajimo. Krize ne vzamemo kot priložnosti za preobrazbo v prinašalca miru in trdnosti, ampak se še bolj ženemo za denarjem in zunanjimi “uspehi”. Ne priznamo si, da hočemo svojemu odsotnemu očetu dokazati, da smo sposobni in tudi mi zmoremo nekaj ustvariti. Ker nas ni pohvalil in dal priznanja, ga iščemo zunaj in pri tem spregledamo odnose, družino, Boga in tudi naravo. Depresija mi pomaga, da bi spregledal svojo slepoto in postal ustvarjalen moški, ki podarja mir in sebe drugim. Mnoge srečam prav na tej prelomnici in sem zato hvaležen. Iz tega nastajajo skupine za možakarje.”

Specializirani ste za področje moške duhovnosti. Kot pravite, družbo preveva kronično pomanjkanje možatih moških.

“Nisem specializiran, ampak se učim od mož in iz lastne izkušnje. Otroci, še posebej dečki, potrebujemo mamino ljubezen in skrb tja do 14 leta starosti. Potem pa bi morali starešine, moški fante uvesti v moškost. Do tega ne pride. Moški smo odstotni pri vzgoji. Ostali smo zunaj. Za vse morajo poskrbeti matere. Fant postane odvisen od mame in ne raste v moškega. Potrebuje jo (za pranje, kuhanje, stanovanje), hkrati pa jo zaničuje, ker ne raste kot moški, sposoben nekaj ustvariti in spoznati svoje moči ter svoje meje. Fantje se ne moremo učiti, kako biti moški od mam, ampak le od drugih moških. Če moški te vloge na opravljamo, fantje ne vedo, kako biti moški in kaj to sploh pomeni. To je značilno za našo potrošniško družbo. Vzgojo, delo, skrb za dom prevzame žena, mož pa je samo v službi, po službi gre pa v bar ali pa streljat glinene golobe, igrati golf. Moški smo danes sami nad sabo močno razočarani. Zaradi tega tudi bolj nasilni in nas je lažje manipulirati. Starejši možje ne učijo mlajših, kako nositi težo življenja, kako svoj dar zastaviti za druge, kako prepuščati nadzor Bogu in kako biti umrljiv in zaradi tega šele sposoben prave ustvarjalnosti, ki je dobra za vse. Tega se potem možakarji učimo sami skozi življenjske neuspehe, napake in udarce, ki smo jih deležni od drugih in jih povzročimo tudi sami. Morda pa nas prav sedanje razmere izzivajo, da bi se znova lotili uvajanja v moškost: da bi oče upal in znal biti oče, mož zares mož in sin zares sin. Zagotovo kot moški nisem uresničen, če živim samo za svoj lastni uspeh, bogastvo in čast.”

 

Na svojem blogu ste se pozitivno opredelili tudi do služenja vojaškega roka.

“Pozitivno, ker je bilo to poleg športa še edino vsaj kolikor toliko trdo okolje, ki ga potrebujemo fantje za dozorevanje v ustvarjalnega moškega. Danes to do določene mere še vedno nadomesti športno treniranje. Fanta pri trinajstih daš v ekipo, kjer ga trener “nadere”, da v nič, preizkusi do skrajnosti. Mlad fant potrebuje prav to: odkriti svoje moči in kako z njimi ravnati ustvarjalno in vsem v dobrobit. Ne le sebi. Nujno se mora soočiti s svojimi strahovi in krhkostmi. Tako postane bolj umirjen, stvaren in odprt za sodelovanje in ustvarjanje. Mama bi hotela, da se fant nikdar ne udari, da se mu nič težkega ali slabega ne zgodi, da je ves čas v “vatki”. Do trinajstega leta je taka drža dobrodošla, po tem pa je “smrtno” nevarno za fanta. Možakarji pa v puberteti rabimo ravno to – tveganja, preizkušanje meja, svojih sposobnosti. Doživeti moramo lakoto, ogroženost, nujnost sodelovanja z drugimi, spoštovanje do žensk, umrljivost, krhkost in vključenost v večjo zgodbo, ki ti daje smisel in dostojanstvo. Ko izkustveno ugotoviš, da je tvoje življenje za druge, takrat postaneš še “dedc” in zacvetiš. Dokler živiš le zase, greš samemu sebi na jetra, noč in dan. Če živim le za svoj denar, avto, uspeh, sem svojo moškost že zdavnaj izgubil.”

Gotovost nam je podarjena


V pripravi na četrto adventno nedeljo nas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog varnosti in gotovosti. Častilci varnosti in gotovosti smo tesnobni. Veliko časa preživimo v skrbeh za prihodnost in molimo k svojemu bogu, da bi nas varoval. Veliko govorimo o izročilih, o tem kako so včasih delali stvari in reševali težave. Spominjanje starih dobrih časov nas razveseljuje in vsaj za hip pomiri.

Glavna dejavnost vernika malikov varnosti in gotovosti je v prvi polovici življenja vsa osredotočena na nadzor. Hočemo se obvarovati pred vzponi in padci sveta. Zato načrtujemo, garamo, gradimo, se borimo za kariere in status. Prepričani smo, da imamo nadzor in da smo mi sami gospodarji svojih življenj. A kljub temu so najglasnejša sporočila medijev prav strah in teror. Nenehno krožijo iste nevarnosti: teroristi, priseljenci, migranti, bolezni, globalno segrevanje, onesnaževanje, kriminal, starost. Živimo v samopostrežnem bifeju terorja.

Poskušamo se varovati, a grožnje so danes večje kakor kadar koli prej. Navkljub nenehnemu trudu za nadzor, gotovost in trdnost, negotovost narašča. Življenje je divje in prehitro. Hočemo se vrniti v zlato ero, ko se svet ni spreminjal vsako minuto in si dobro vedel kje si. Muči nas domotožje po izgubljenem svetu v katerem smo se nekoč počutili varne in gotove. Ena vrsta lažnega zatočišča je domotožje, druga pa fanatizem. Soočen s preveč spremembami in grozečimi novostmi se fanatik zateče v bivak gotovosti. Najboljše gorivo za fanatizem je strah. 

Najbolj goreči častilci gotovosti se največkrat tega niti ne zavedamo. Prepričani smo, da častimo popolnoma drugega boga. A vendar mu dajemo denar in pozornost ter pričakujemo nagrade, ki jih obljublja. Njegova svetišča so na nek način očitna: vsa so videti kakor cerkve. Ali je Cerkev posvečena lažnemu bogu gotovosti ali resničnemu Bogu lahko odkrijete šele potem, ko ste že dlje časa v njej. Prisotnost v cerkvi še ni zagotovilo, da se osredotočaš na pravega Boga.

Na žalost je po mojih izkušnjah ogromno moških srednjih let padlo v stanje globokega razočaranja nad lastnimi cerkvenimi skupnostmi. Nekateri so tudi duhovniki in odgovorni za skupnost. Ko si mlad imaš morda še moč, da greš naprej in dvome ignoriraš. V zrelih letih pa nimamo več toliko moči in ne moremo pobegniti pred vprašanji. Soočiti se moramo z njimi in jih premisliti. Ko sem star štirideset in čez ne deluje več duhovnost, ki je bila odlična in je delovala, ko sem bil mlad. Na tej življenjski stopnji me prav pomanjkanje preobrazbe spravi v nezadovoljstvo in depresijo. Če nisem preobražen, začenjam nazadovati. Med nazadovanjem začnem razmišljati: »Res ne vem zakaj vse to počnem?” Tudi vera, Cerkev in Bog me razočarajo. Vse porivam stran od sebe, najbolj pa sem razočaran nad samim seboj. Zlahka se zgodi, da naša cerkvena skupnost časti zgolj svojo varnost in zagotovljenost. Če se pretvarjamo, da nimamo dvomov, smo fanatiki. Skrijemo se za pravoverno dejavnost in izjave. Jezus je imel za takšne vedno najtrše besede. Gotovost v lastno pravičnost nas najbolj oddalji od resnice in življenja. Do vseh pa, ki so priznali svoje dvome, padce in strahove – do vseh zavzetih dvomljivcev – pa je bil Jezus vedno sočuten in ljubeč (Lk 18,9-14).

Povabljen sem, da kakor Marija vsak dan znova zaupam v Božjo gotovost in obljubo. Če ji dovolim bom doživljal, da moje življenje postaja sodelovanje z Bogom Očetom Jezusa Kristusa. Njegov sogovornik sem in njegovo dobroto lahko delim za vami vsemi.Povabljen sem, če hočem.

Molitev razumevanja Božje Ljubezni

(Premišljevanje ob koncu moškega vikenda na temo filma Koliba, 23-25.november 2018, )

Zakaj dopustiš Ti ki si Ljubezen, uničenje čiste duše. Kdo, ki ljubi v resnici in ne le z besedo, more prepustiti najdragocenejši človeški biser grozljivemu propadu.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil.

Ne ker bi si to posebno želel, pač pa zaradi priložnosti, ki se mi ponudi in se zdi celo pravična. Konec koncev že vse življenje potiho sodim in vrednostim vse kar so mi bližnji storili in ob čemer sem čutil ponižanje in uničevanje, neljubeznivost in celo sovraštvo. Pa še res je to kar pravim, to je moja resnica, moja sodba preteklih dejanj. Pa ne le bližnji, tudi mimoidoči in ljudje iz oddaljenega sveta so mnogi pravi zločinci in jih sodim. Saj vendar moram ločiti dobro in hudo na tem svetu. Vem, ločiti in soditi ni eno in isto pa vendar, ali ne delajo to milijarde ljudi po vsem svetu? Priznati si moram, moja sodba je subjektivna in tako subjektivne so tudi sodbe teh milijard sodnikov. Subjektivno ni objektivno, subjektivno se zdi človeško, se ne ogiba čustev, jeze in sovraštva, je iskreno in žal, žal sproža tudi vojne.

Skoraj vse življenje vse in vsakega presojam – v vsem. Svoja dejanja in vzgibe. Kot da bi mogel vedeti od kje prihajajo in ki so sadeži subjektivnega doživljanja, pri vsakem posamezniku izvirajoč iz njegovega osebnega življenja, vzgoje in nadalje vplivajo na vedno nove nezavedne vzgibe.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil. Ne ker bi si to posebno želel,  pač pa sodim zaradi tega, ker globoko v sebi čutim, da bo po sodbi drugih v meni zavladal mir, ki ga iščem, ker bom končno storil to kar drugi ves čas počnejo meni. Ne, v resnici ne bi želel soditi, ni objektivnih razlogov, da stopim v vlogo sodnika. Konec koncev nekje v sebi čutim, veliko vlogo Boga, nekje v sebi čutim, da je velik, da je On glavni. Hkrati zopet subjektivno, izvirajoč iz svojega življenja čutim, da ni ljubeč zato bom sedel na prestol in sodil. Kajti čutim, da Njegova ljubezen ni popolna in da je trpljenje mnogokrat nepravično.

Vsak dan sodim bližnjega po njegovi obleki, telesni govorici, po tem kako se nekdo giba in izraža, kaj je iz sebe naredil oziroma ni naredil. Sodim ga po tem koliko je do zadnje ure spravil skupaj in potem kako spretno zna obračati besede in kako se zna postavljati v družbi.

Priznati moram, da sem resnično dobro podkovan v sojenju ljudi.

Zato bom sedel na prestol sodišča in sodil. Prevzel bom vlogo Modrosti. Da koga ne izpustim bom šel kar po vrsti, sistematično, pravično sodim. Najprej najbližje, na koncu pa tudi posamična dejanja oddaljenih ljudi in tistih, ki sem jih v življenju srečal le mimogrede.

Sodim sebičnežem, saj jim ni mar za človeško življenje kakor ni mar tudi »požrtnežem«, pa tistim, ki so nesramni in boleči do mater, žena, sinov in hčera. Sodim morilcem, ki so brez vesti, ti res povzročajo opustošenja v duši svojcev, neizrekljivo bolečino; sodim prekupčevalcem drog, ki z ničvrednim prahom uničijo milijone dragocenih mladih. Soditi je treba tudi izkoriščevalce delavcev in vseh ki brez sramu uničujejo otroke, mladino in nebogljene. Vsem tem in še jih je, je treba soditi.

Kaj pa dečka, ki ga oče neusmiljeno tepe, maltretira, zlorablja, ki ga s svojim dejanji ne ljubezni, sovražnosti, poniževanjem iznakazi do popolne brezobličnosti duše ? Ta zlomljen deček, ta iznakažen otrok, ta krhka stvaritev, ustvarjena kot popolno Božje dete, kot angel, kot najsvetlejša in najtoplejša luč zdaj žal ugasnjena in zatemnjena, zdaj le še hladna podoba zagrenjenega morilca človeškega duha ? Ali sodim dečka ki ni niti bežen odsev Tega, katerega podoba ni bila več podobna človeški, katerega duša je bila tako nečloveško pobita ? Tak deček je tudi nekje v meni. Tega svojega očeta, mater, brata, sestro, soseda, neznanca in mnoge druge na las podobne njim, ali jih sodim?  Ne. Njega pa ne, saj je v svoji notranjosti le najbolj zapuščen med zapuščenimi. Tu priznam , a zgolj le v tej sodbi bi se v svoji subjektivnosti presoje motil, saj preteklosti dečka iz »drugega sveta« nisem mogel poznati. Sicer ostajam prepričan, da si uničevalec nedolžnega življenja zasluži prekletstvo, bolečino nedolžnega mora poplačati.

Sedel bom na prestol in sodil glavnega krivca vse človeške bede, tega, ki se razglaša za Vsemogočnega, še huje, ki se razglaša za najbolj ljubečega očeta vsega stvarstva. On je vse to ustvaril in sprožil tek kolesja, on je vsevedni. Vedel je, da ima nepopoln načrt zato na vprašanje ali je kriv odgovarjam: Absolutno-Boga obtožujem za vse!!

Zakaj želiš da sodim svojima otrokoma?  Nič takšnega nista zagrešila, da bi ju po tem mogel obsoditi na pekel. Res, včasih imamo nesporazume, ampak soditi na pekel otroka, tega pa res ne moreš zahtevati od mene. Moram? Kdo pravi da moram soditi svoja otroka, saj sem vendar njun oče, njih dveh pa že ne, tega ne moreš zahtevati od mene? Da nimam druge možnosti, da mora eden od njiju v pekel ob koncu tuzemskega življenja? To je pa že preveč, od takega sodišča odstopam saj imam svoja otroka rad. Da sta to v starosti le še dva stara človeka, polna grehov, ki sta si jih nabrala tekom življenja? Moja sta, ne glede na to kaj sta storila . Če sta dobra, sta dobra zaradi dobrih zgledov, če sta grešna, sta grešna zaradi slabih. Nič nista kriva. Moram enega, bolj obteženega obsoditi na pekel, enega mojih najljubših, to zahtevaš, to praviš, da moram storiti ? Nikdar, nikdar ne bi sprejel takšne odločitve, vzemi mene. Jaz grem namesto njiju. Vzemi mene.

 Da je takšna sodba, sodba po ključu ljubezni, sodba Boga nad vsakim izmed nas?

Sem se po tem takem motil več kot le enkrat? Vsakič? Kdo sem, ki sodim?

Res, zanju, za ta dva otroka, za to hčer in tega sina dam svoje življenje, kajti dragocenejša sta mi od vsega drugega. Nič ni primerljivo z njuno vrednostjo, vse sta kar je vredno v mojih očeh. To je pogled Očeta na sinove in hčere, na nepregledne množice človeštva. Pogled skozi oči polne ljubezni. Za svoje otroke gre Bog v darovanje samega sebe, v odkupnino. Nikogar ne sodi, razen če človek sam zavrača sodbo ljubezni.

Kdo se bo daroval za hčere in sinove človeštva, za morilce in morilke, ki so otroci Vsemogočnega?

Bom danes še sedel na prestolu sodišča, bom sodil in obsojal? Si sploh še upam pomisliti na kakršno koli pravičnost take sodbe? Pa vendar – sodim in vsak dan sodelujem z njim ki se imenuje zlo. Tu niso Nebesa, še vedno sem na Zemlji.

Oče, oprosti mi, ker sem Te sodil, ker sem sodil Ljubezen. Hvala ker puščaš preteklost za seboj, ker mi je ne očitaš, ker mi ne želiš, da se vrtim okrog nje. Hvala, ker se kljub moji nepopolnosti trudiš z menoj, me v vsem sprejemaš, v vsej moji bedi ne zapuščaš. Hvala ker me hrabriš, spodbujaš in vlivaš voljo, da znova vstanem in grem naprej. Hvala , ker mi odpuščaš in mojo bedo spreminjaš v vedno čistejšo in edinstveno stvaritev.

Še to te prosim, pomagaj mi zakopati trupla preteklosti, trupla pretekle bede. Naj jih enkrat za vselej izničim iz svojega življenja, da ne bodo zastirala pogled meni in drugim. Vem, da je njihov pokop, pokop trupel lastnih napak, zagrenjenosti, žalosti, nesramnosti in neskončnih občutij dušne bede, ki sem si jo zadal sam ali so mi jo prizadeli drugi, edini pravi in najboljši način da lahko v polnosti zadiham s teboj. Edini način, ki me osvobaja bolečine.

Za nekatere se sicer zdi , da ni pravično, da bi nekdo vseeno moral plačati ceno sodbe, ki jo tihoma narekuje moje notranje sodišče. Pomagaj mi, da bom v sebi znova in znova , kot jagode na rožnem vencu prebiral besedo: Odpustim. Odpustim si, ker sem grešil. Odpustim Ti, ker si me prizadel. Odpustim. Odpustim. Amen

Marko Lajovic

Živim za delo in status?

V tem adventnem tednu vas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga imata na nas lažni bog garanja in malik družbenega statusa. Častilci garanja in posledičnega statusa se zlahka prepoznamo po dolgih urah dela: od zgodnjega jutra do poznega večera. Čaščenje teh dveh lažnih bogov se pogosto nadaljuje na vlaku ali pa doma tudi ob koncih tedna. Templji teh malikov so mnogoštevilni in različni. Častilci izčrpanega garača živijo v strahu, da jih bodo pri »zmanjševanju in prestrukturiranju« podjetja izbrisali izpred njegovega obličja oziroma odpustili.

Malik garanja je zahteven bog in od nas zahteva ogromno neplačanih nadur. Služba je največji vzrok za tesnobo in nezadovoljstvo. Bog garanja je do številnih moških prav brutalno božanstvo. Ves čas nas spodbuja, da gledamo nase zgolj skozi njegova očala. Tako močno, da se mnogi moški definiramo s svojo službo. Zase smo uspešni ali neuspešni le, če smo uspešni v službi: plača, napredovanje in dosežki. Potem pa nekega dne opazimo, da lažni bog z nami ni zadovoljen. Pri napredovanju nas spregledajo. Naše mnenje in znanje ni več veliko vredno in ni cenjeno. Ignorirajo nas. Medtem pa skupina mlajših povzpetnikov, ki še zavdarjajo po fakulteti ali šoli, zasede naše področje. Najbolj uničujoče je, ko nas naš malik dela nekega dne popolnoma zavrže. Pokličejo nas v menadžerjevo pisarno. Edini zločin, ki ga imamo je ta, da smo bolj izkušeni od vseh okrog sebe, z daljšo delovno dobo in zato z veliko večjo plačo od vseh. Naš uspeh se v hipu spremeni v padec. Doživimo uničujočo moč lažne boginje uspeha.

Brezposlenost je največji dejavnik depresije srednjih let. Vendar raziskave kažejo, da bezposleni niso nesrečni zato, ker nimajo več plače, ampak zato, ker nimajo več smisla in statusa. Naše kariere nam požrejo življenje. Seveda ni težava v delu. Delati moramo vsi. Ustvarjalna in smiselna služba je nekaj kar izpolnjuje in zadovolji. Če pa svojo službo postavimo na božji podstavek, pa bomo na koncu uničeni.

Status je pomemben. Vsak potrebuje občutek, da je vreden. Status je pogosto tesno povezan z našo službo. Lahko pa je tudi posledica drugih dosežkov. Nekateri poskušajo doseči stastus s svojim bogastvom in načinom življenja, ter se za tako visoko raven življenja močno zadolžujejo. Drugi iščejo uspeh-status preko obvladovanja določenega hobija ali športa. Spet tretji iščejo družben položaj: član raznih komisij in odborov, ali pa njihov voditelj in predsednik društev in skupin.

Drugi najdejo svoj status skozi svoje družine. Nekateri moški se težko prilagodijo spreminjajoči se vlogi očetovstva. Ko so otroci majhni, so popolnoma odvisni od nas. Ko pa zrastejo, se vloga zelo spremeni. Postanemo taksi služba, kuharica, bančni avtomat. Nič več pa nismo bogu podobni očka, kakor smo bili otrokom pri šestih letih starosti. V resnici nas več ne potrebujejo, ali vsaj zdi se tako in nam to dajejo tudi vedeti.

Krizo srednjih let najbolj pogosto spremlja občutek nekoristnosti, nepotrebnosti, da smo samoposebi umevni in na stranskem tiru. Doma nas nihče več ne posluša. Zdi se nam, da se za nas nihče več ne meni. Nesrečni smo. Poiščemo si drugo žensko, takšno, ki nas zares ceni in upošteva ter nasiti našo lakoto po pozornosti. Začnemo varati sebe in druge. Izguba statusa – resnična ali namišljena – je neke vrste izničenje. Ko nas naši otroci nič več ne potrebujejo, ko so nas v službi dali na stranski tir, se bojimo, da bomo izginili. Na krajih kjer smo mislili, da smo najbolj vidni in pomembni, smo sedaj spregledani.

Na to se različno odzovemo. Nekateri se zaprejo v polno depresijo. Drugi v jezo in zagrenjenost. Občutki nizkega spoštovanja do sebe nas lahko zrušijo. Če se počutimo nevidne, smo v skušnjavi, da bi naredili karkoli, da nas spet opazijo. Nekateri začnejo mrzlično iskati stvari za katere menijo, da jim bodo spet povrnile visoki status: denar, imetje, moč in oblast. Drugi, tragično, zapustijo svoje zakone in družine, da bi zadovoljili svojo lakoto po pozornosti. Tretji pa zdržijo in dozorijo. Adventni čas je vabilo v dozorevanje in osvoboditev od lažnih bogov. Dan nam je, da bi se učili razlikovati, kaj je zares dobro in resnično.

Resnični kralj, razkrinka neštete lažne

34. nedelja Kristusa Kralja

Jezus samega sebe razglasi za kralja samo pred Pilatom, ko je že jasen izid proti njemu sproženega procesa: obsojen bo na križanje. Ta izid je sam večkrat napovedal. Evangelist Janez je vse to ohranil v svojem srcu in nam zapisal. Iz njegovega evangelija nam Jezus govori: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Jezus sam povezuje dejstvo, da je bil povzdignjen, s tem, da je kralj. Na križu, ko bo obsodba izvršena, bo postal kralj slave, kakor so antični križi pisali nad njegovo glavo. Na tak način se bo pokazala resnica.

Za kakšno kraljestvo in za kakšno resnico gre? V mašni prošnji po obhajilu na praznik Kristusa Kralja molimo: »Daj, da bomo Kristusu, kralju vesoljstva, na zemlji z veseljem služili in v nebeškem kraljestvu večno živeli z njim.« Ne prosimo le, da bi bili poslušni Kristusu in bi zato lahko vstopili v raj. Predvsem prosimo, da bi se uresničila naša najgloblja srčna hrepenenja. Ravno po križu Jezus, kralj slave, osvoji naše srce za Božjo ljubezen. In to tako korenito, da lahko sijaj te ljubezni živimo v vseh življenjskih dogodkih in ga nič ne more zadušiti. Kakor »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), tako človeštvu ni dan noben pomembnejši lik, ki bi lahko na boljši način razodeval smisel sveta in naše dostojanstvo, kakor ga razodeva žrtvovano Jagnje, Jezus Kristus. On pričuje o resnici Božje ljubezni do vsakega človeka. To je edina resnica, ki ljudi zanima: Bog nas ljubi do te mere, da se je njegov Sin žrtvoval, da bi Očetova ljubezen lahko zasijala in postala korenina dostojanstva in življenja za vse človeštvo. Gledati vanj, ki smo ga prebodli, pomeni, da nas je Božja ponudba zaveze osvojila. Božja ponudba zaveze zajema tudi vsak greh in revščino, preseže vsako pomanjkljivost in strah, premaga vsak odpor in bojazen. Nič več si ni potrebno zaslužiti in pritegniti kraljeve naklonjenosti. Potrebno je zgolj z Bogom deliti njegovo čutenje do celotnega človeštva. Ko spoštujem vse, sem le služabnik, ker sem že deležen njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je hrepenenje po končno uresničeni globoki zaupnosti z vsemi ljudmi, ki smo njegovi sinovi in hčere.

V glavni mašni prošnji tudi prosimo, da bi dojeli, da je resnično kraljevanje služenje. To prosimo, ker se nas je dotaknil sijaj Kristusa Kralja. Tista naša dejanja, ki izražajo služenje/kraljevanje, so deležna istih značilnosti Božjega kraljestva, o katerih govori Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« To pomeni, da je cilj ljubezni, ki jo Jezus izžareva, da preobrazi ta svet. Ni pa od tega sveta, nima svojih korenin v tem svetu. Zato svojega delovanja ne oblikuje po logiki tega sveta. A kljub temu njegova ljubezen izraža resnico sveta. Zato ker ga odpre in ga vodi v dopolnitev, po kateri hrepeni.

Vse ljubezni tega sveta niso drugega kot senca Božje ljubezni in nanjo kažejo. Vse moči tega sveta so zgolj senca moči Božje resnice, po kateri se jih presoja in ocenjuje. Kadar različne moči in ljubezni človeka odtrgajo od Božje ljubezni, s tem zanikajo izvor svoje legitimnosti, za človeka pa postanejo vzrok za muko. A naša srca tudi sredi te muke ne prenehajo skrivoma hrepeneti po Božji ljubezni, ki edina daje smisel našemu najglobljemu hrepenenju. Ta napetost tudi tebi in meni omogoča razumeti in sprejeti naslednjo spodbudo: »Odpriva vrata Gospodu: naj vstopi kralj veličastva, Kristus Gospod.« Amen.

poročilo o dogodku za Cerkev danes: MOŠKI V OBLEGANJU VEČNEGA MESTA RIM

Od 3. do 7. novembra 2018 je bilo v Rimu mednarodno srečanje mož iz različnih katoliških združenj, razširjenih po vsem svetu. Gre za prvo tovrstno mednarodno srečanje katoliških moških v Rimu. Organiziralo ga je združenje mož sv. Jožefa na Poljskem pod pokroviteljstvom Sveta Evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Osnovna tema srečanja je bila »Klic k svetosti«, geslo srečanja pa »Moški v obleganju Večnega mesta Rim«.

Vseh udeležencev skupaj nas je bilo 137. Prišli so bili iz številnih držav, daleč največ iz Poljske, potem pa tudi skupine mož iz ZDA, Anglije, Nizozemske, Latvije, Italije in Slovenije, ki jo je zastopalo 11 mož. Izmed združenj je bilo najmočneje zastopano Mednarodno združenje mož sv. Jožefa, ki ga je ustanovil Don Turbitt iz ZDA, predstavili pa so se tudi možje iz raznih drugih skupin in programov, ki jih vodijo.

Pastoralo mož v Sloveniji je predstavil poročeni stalni diakon Matej Križanič, koordinator združenja mož sv. Jožefa za Slovenijo. Podobno kot v tujini (z izjemo ZDA) se je pastorala moških pri nas začela pred dobrim desetletjem pod vodstvom p. Damjana Rističa in p. Vilija Lovšeta, kasneje pa so začele nastajati tudi druge skupine po programu Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa. Nekatere skupine pri nas in v tujini izhajajo iz karizmatičnega duhovnega toka v katoliški Cerkvi, druge pa so nastale kot odgovor na pastoralne potrebe. Kljub temu je bila med nami ena sama edinost v različnosti.

Program se je odvijal v popoldanskem in večernem času v baziliki sv. Jožefa (San Giuseppe  al Trionfale). Po skupnem kosilu je bil najprej čas za slavljenje, sledile so predstavitve skupin in programov udeležencev iz vseh držav, zatem pa je može nagovoril papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. V nadaljevanju je sledila adoracija pred Najsvetejšim, zatem sv. maša in nato skupna večerja.

P. Raniero Cantalamessa je v prvem nagovoru spregovoril o globokem človekovem hrepenenju po uspehu in sreči. Izpolnitev tega obojega je predstavil v klicu k svetosti. Ta ni najprej dolžnost, ampak še pred tem je zastonjski dar. V naslednjih dneh je predstavil lik sv. Jožefa kot zgled moža in očeta. Nadaljeval je z razlago poročila o binkoštih (Apd 2, 1-4) in razmišljanjem o pomenu krsta v Svetem Duhu. Zadnji dan je podal še svoje osebno pričevanje, kako je po krstu v Svetem duhu na nov način spoznal Kristusa in svoje poslanstvo.

Program se je zaključil 7. novembra s splošno sredino avdienco pri p. Frančišku na Trgu sv. Petra, kjer smo imeli priložnost, da smo se kot skupina z njim tudi srečali, pozdravili in fotografirali.

Več posnetkov in prispevkov o tem dogodku je že objavljenih na spletni strani: http://rome2018.info/sl/moski-obleganju-vecnega-mesta-rima/

mag. Luka Mavrič