Arhiv kategorij: Objave v medijih

Pismo očeta: »Draga gospa, ki vas med mašo motijo moji otroci …«

Čudovit odgovor očeta, ki je poslušal, da se njegovi otroci pri maši »neprimerno obnašajo«.

Spodnji prispevek me je kot moža in očeta močno nagovoril. Tommy Tighe, mož in oče štirih otrok se je odzval na negodovanje gospe nad njegovimi otroki, ki je pri maši sedela za njihovo družino. On se je odzval in v bran svojim otrokom nastavil sebe. Ob gledanju televizijskih prispevkov in branju časopisnih člankov reševanj raznovrstnih problemov pred očmi javnosti opažam, da se v ospredje skoraj vedno postavijo žene. One zastavijo svojo besedo in ugled za reševanje težav in problemov, ki so tako hudi, da so prisiljene v reševanje vključiti širšo javnost. Kje so možje? Predstavljamo se kot varuhi družine, zaščitniki žensk, borci, bojevniki, … Zelo malo jih ima toliko poguma in družbene odgovornosti za tak korak. V razmislek!

Obvezno preberite do konca!

Pozdravljeni!

V resnici se ne poznava, a se vam po kratkem srečanju, ki je sledilo sveti maši prejšnjo nedeljo, čutim dolžnega napisati to pismo.

Prepričan sem, da se me spominjate: jaz sem obupan, neoprhan, pobruhan direktor štiričlanskega cirkusa v klopi točno pred vami, ki med mašo pobira dude in padajoče igrače.

Mi smo razlog, da ljudje ne spremljajo pridige, mi smo glasen »amen« ob napačnem času, smrkljast stisk roke ob pozdravu miru, dojenje ob povzdigovanju … In še bi lahko našteval.

Verjetno ne veste, a sami se zelo dobro zavedamo vsega, s čimer vplivamo na doživljanje maše vseh prisotnih.

Verjetno ni videti, a vsakič, ko je eden od najinih »največjih darov zakona« preglasen, vsakič, ko na tla spusti pesmarico, se igra s klečalnikom ali se pokaka v plenico, smo v veliki zadregi in hudem strahu, da morda oviramo druge pri čaščenju vsemogočnega Boga.

Vem, da ni videti, saj vas je (tako domnevam) zadnjo nedeljo Sveti Duh navdihnil, da ste mi povedali, kako se s položajem spoprijemam povsem narobe.

Mar ne vem, da imamo prostor v zakristiji, kjer lahko otroci divjajo, kolikor jim srce poželi? Lahko jokajočega dojenčka naslednjič odnesem ven? Zakaj otrok ne poučim, da med evangelijem ne smejo plesati med klopmi? Se ne zavedamo, da ljudje poskušajo moliti?!

Žal mi je, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, ko ste mi postregli s temi uporabnimi informacijami. Če sem iskren, me je vaš komentar tako pobil, da sem lahko odgovoril le: »Žal mi je.«

Na poti proti našemu enoprostorcu so mi na misel začele prihajati vse stvari, ki bi vam jih rad povedal v odgovor.

Želim si, da bi vam povedal, kako se ob grdih pogledih in očitajočih pripombah starši začnemo spraševati, ali lahko otroke sploh pripeljemo k maši.

Želim si, da bi vas spomnil na 10. poglavje Markovega evangelija, kjer učenci grajajo starše, ki k Jezusu prinašajo otroke. Želim si, da bi vas spomnil na Jezusov odziv: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: ‘Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.’«

Bil je nejevoljen!

Želim si, da bi vas spomnil na besede papeža Pavla VI., ki nas je v pastoralni konstituciji Gaudium et spes spomnil, da so »otroci resnično največji dar zakona«.

Resnica, s katero imamo vsi težave, je, da so otroci največji dar tudi iz razlogov, ki vas pri maši tako živcirajo. (Tudi mene, ko smo že pri tem.) Motijo, nas dražijo, odvračajo pozornost od prioritet in zaradi tega opravljajo velikansko delo, da bi nas spremenili v svetnike.

Želim si vam povedati, da so moji otroci, ki vas motijo pri maši, morda natanko tisto, kar si Bog želi za vas. Morda je to način, ki bi vam pomagal preseči egoistično mišljenje in postati svetnica, za katero vas je ustvaril Bog! Zase vem, da mi je prav s to nalogo podaril otroke.

Nazadnje bi vas rad spomnil, da je naša katoliška vera usmerjena pro-life – torej odprta za življenje. Čeprav je to lahko neprikladno in zahtevno, so moteči otroci in sitni dojenčki čudovit rezultat takšnega pro-life prepričanja.

Prispevek povzet po www.iskreni.net

13. radijski misijon | Radio Ognjišče_p. Vili Lovše: Moški in duhovnost

Bog nas lahko iz grdega račka spremeni v laboda

“Ponudba Boga je na mizi, a jo moram sam sprejeti. Sam si moram prizadevati, se naučiti plavati in premagovati svojo nujo po račjem kvakanju.” V osrednjem misijonskem nagovoru 2. dne se je p. Vili Lovše ustavil tudi ob petih lastnostih “velikonočnega moškega”. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Moški je ustvarjalec, ne podiralec življenja

Lastnosti pravega moškega, velikonočnega moškega, odrešenega moškega, ki je ustvarjalec in ne podiralec življenja, lahko povzamemo s petimi točkami, ki so značilne tudi za uvajanje dečkov v moškost pri večini “primitivnih” kultur. Po krščansko bi lahko zvenele takole:

1. V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim Ljubezen

»Za vse resnično velike ljudi vseh časov je značilna »korenita ponižnost«. Globoko so prepričani, da črpajo iz drugega Vira, ne iz sebe. Sami so le orodje. Zato lahko delajo velike in pomembne stvari za druge. Niso v skrbeh zaradi svojih neuspehov, niti nimajo potrebe, da bi sami sebi delali reklamo in se povzdigovali pred drugimi.«

2. Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin oz. hči

»Če počivam v od Boga podarjenem dostojanstvu, lahko brez velikih naporov zdržim velike žalitve, konflikte, težave in razočaranja. Če v resnici vem, da je moje ime že trdno v Božjem objemu, se bom lahko poslovil od vsakdanjih vznemirjenj in motenj na svojem urniku.«

3. Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene

»Ljudje, ki so povezani s svojim notranjim izvirom, nimajo potrebe, da bi upravljali svoje lastno življenje in urnik. Prepustiti se Božjemu toku ne pomeni odnehati, ne pomeni vdati se, niti kapitulirati ali postati lutka. Izročitev je mirna notranja odprtost, ki pusti teči živi vodi. Je tiha pripravljenost, da si uporabljen kot prevodnik, ki Bogu dovoljuje, da po njem deluje. V resnici je zelo preprosto.«

4. Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni imam neskončno moč

»Če moja osebna vera nima globokega veselja in nobenega notranjega zadovoljstva, potem ni prava. Če je moja vera prvenstveno strah zase, strah pred svetom in Bogom, ni dobra. Če je moja vera predvsem zgolj potreba po verskih dolžnostih in obveznostih, je v resnici trd jarem in težko breme, ki ni vredno truda, niti uresničljivo. Težo življenja lahko nosiš in skozi neuspeh lahko vidiš le, če tvoja duša počiva v čudoviti in tolažilni sladkosti in mehkobi Božjega obilja in zvestobe. Če te tvoja resnica ne osvobaja, sploh ni resnica. Če v svojem Bogu ne moreš počivati, verjetno ni ne vem kakšen Bog.

5. Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – sv.Trojici

»Naše življenje nam ne pripada. A preprosta izkušnja ljubezni, kot jo običajno ljudje doživljamo, nam v srce in dušo vtisne spoznanje, da če ljubezen vedno doživljamo tako neomejeno, nezasluženo in nerazumsko, potem je stvarnost sama neomejena, nezaslužena in tudi delno nerazumna. To je srce vsakršnega človeškega upanja.«

Vili Lovše in Blaž Lesnik

Srečno, skupaj na poti prave velikonočne moškosti!

V vsakem človeku je prostor samote, ki ga ne more zapolniti nobena človeška intimnost, pravi Vili Lovše. »A kljub temu nisem nikdar sam. Ustvarjen sem bil, da bi bil bivališče. V globini mojega srca se dogaja nepričakovano, vstali Kristus mi prihaja naproti in vzame nase vse nevzdržno.« Edino in vse, kar človek v resnici potrebuje je, da čutidmo, kako nas Nekdo globoko spoštuje.”

Zakaj danes moški potrebujemo skupine za moške?

Čemu nekateri verni možakarji ali tisti, ki smo na poti, da to postanemo, potrebujemo skupine za moške?

Čemu imamo odmike za moške? Čemu gremo skupaj v »divjino«? Čemu potrebujemo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov – prvo bo naslednji mesec, 14. aprila?

Saj smo vendar večino časa zdoma: izgubljeni v službah in delu. Večino časa se borimo za večji kos kruha in za boljše preživetje. Nimamo časa za ukvarjanje z otroci, z ženo in najbližjimi, ker moramo »svet spreminjati na boljše.«

Pa se to resnično dá doseči samo navzven in v medsebojni tekmi z drugimi, v postavljaju meja in zakoličevanju, kaj je moje in kaj je tvoje, ter kdo bo koga ubogal in kdaj?

Morda pa tako garamo in smo odsotni od najbližjih tudi zaradi primerjanja z drugimi in tekme za boljši standard? Če imam več od soseda, lažno verjamem, da sem boljši od njega, bolj sposoben, močnejši, večvreden?

Ali ne bi moral biti čim več časa doma z otroki in ženo, ki me že tako slabo poznajo? Kakšen nemir me žene, da hočem spremeniti svet: politiko, ekonomijo, religijo, če pa samega sebe ne morem niti za milimeter?

Vprašanj je veliko. Odgovorov je toliko, kot je nas.

Če kot moški ne sprejemamo tega, kar smo, potem se ves čas trudimo, da bi z zunanjimi sredstvi prigrabili to, kar nam je že dano.

TUDI MOŠKI SMO USTVARJENI ZA ODNOSE

Naj sam napišem svojega. Obdarjen sem in hkrati omejen (povabljen v ponižnost) s svojo izkušnjo, izobrazbo, kulturo, raso, spolom in religijo.

Čutim pa, da me izkustvo osebne vere (osebnega odnosa z Bogom v Kristusu in Svetem Duhu) odpira v povezanost z vsemi možmi in ženami vseh časov in vseh kultur. Bog vključuje vse in nikogar ne izključuje.

Doživljam in vem, da smo vsi izredno in usodno vzajemno povezani. Nenehno doživljam, da vse kar delam s seboj, vpliva tudi na vas in obratno. Če delam škodo vam, uničujem tudi sebe in naravo.

Vse razsežnosti odnosov so bistveni del moje moške istovetnosti: jaz sem odnos, nekdo, ki je to, kar je, če je v odnosu, če živi iz Boga, kot dar zase in za druge, ter stvarstvo uporablja kot sredstvo za podarjanje in ustvarjanje nezlomljivih in za vedno živih odnosov. To je moja temeljna moška istovetnost.

LAŽNI MOŠKI – ISTOVETI SE S TEM, KAR IMA

Značilnost moškega lažnega jaza je utvara ega, ki se istoveti s tem, kar ima, s tem, kar je zunanje, s tem, kar obvladuje.

S tem si moški želi dati vrednost in trdnost, ki je zaradi strahu zase in vseh blodnih samogovorov ni zmožen več čutiti in živeti sam v sebi.

Moč in zapolnitev svoje praznine iščem zunaj, v obvladovanju in zasužnjevanju stvari, ki me potem zasužnjijo in izpraznijo, zaprejo v ločenost od vseh.

Lažni jaz me uničuje in je moj največji sovražnik. Uničuje tudi vse moje odnose in materialno stvarnost. Sili me, da svoje življenje postavim v službo lažne zunanje uničevalne moči, ki se na koncu izkaže za utvaro in prevaro.

Notranja moč in resnica pa sta nam podarjeni zastonj in vsak hip, le da jih moramo zavestno sprejeti: Božji sinovi in hčere smo, ustvarjeni in podarjeni po Božji podobi kot bratje in sestre. To je vogelni kamen vsake resnične moškosti in ženskosti.

Če ne sprejemamo tega, kar smo, potem se ves čas trudimo, da bi z zunanjimi sredstvi prigrabili to, kar nam je že dano.

V skupinah za moške drug drugemu pomagamo vstopati v resnično moškost rasti v svobodi od lažne – egoistične in sebično uničevalne moškosti, ki vodi današnji svet.

IZKUŠNJA VSEH KULTUR VSEH ČASOV – SKUPINE ZA INICIACIJO FANTOV V MOŠKE 

Zaradi tega dejstva so vse kulture vseh časov svoje mlade fante ali dečke uvajale v moškost.

Starešine so jim izkustveno razkrivali modrost prave pot moškosti in jih tako obvarovali slepe in lažne moškosti, ki je samouničevalna in vsem škodljiva.

Vse kulture vseh časov so imele iniciacijo fantov v može, razen naših zahodnih »razsvetljenih« kultur, ki temeljijo na lažni istovetnosti moških in žensk. Posledice so očitne v ekologiji, ekonomiji in politiki.

Kristusova velika noč je v resnici najboljši povzetek vsake moške (in tudi ženske) iniciacije – uvajanja v Božjo človeškost.

Lahko jo povzamemo v petih točkah, ki so vsebovane tudi v vseh dobrih iniciacijah za fante, ki so jih in jih še izvajajo različne kulture:

V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim (jih vključim) Ljubezen (Očeta, Sina in Svetega Duha), ki nas podarja.

Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin/hči (on v meni in jaz v Njem).

Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene.

Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni v meni in vseh imam neskončno moč.

Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen, se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – Trojici.

SKUPINE ZA MOŠKE DANES – POMOČ PRI VSTOPANJU V RESNIČNO MOŠKOST

Zaradi tega je nujno, da moški drug drugemu pomagamo vstopati v resnično moškost in drug ob drugem rastemo v svobodi od lažne – egoistične in sebično uničevalne moškosti, ki vodi današnji svet. Drug drugemu pomagamo zoreti v resnici tega, kar smo.

V tem je smisel moških skupin in srečanj. Skupaj se lažje zavemo iniciacije, ki jo Bog tudi danes, tukaj in sedaj, izvaja po posledicah naših utvar o sebi in o smislu vsega.

On stori vse, da bi nam odprl oči iz utvar, ki jih živimo, in nas ozdravil. Ko se pogovarjamo o lastni izkušnji uvajanja v človeškost in moškost, ki jo v našem življenju vodi Bog, počasi ozdravljamo in postajamo ustvarjalni sodelavci Življenja v vseh in za vse.

P. Vili Lovše za Iskreni.net

Zakaj danes moški potrebujemo skupine za moške?

O moški duhovnosti

20080905_021614_Cast of 12 Angry Men_500Ko gre za Boga in duhovne zadeve, moški in fantje običajno ne pokažemo navdušenja. Navdušeni smo nad nogometom, razvnamemo se ob avtomobilih in strojih. Ko pa je govor o Bogu, molitvi, branju SP in krščanskem pričevanju, nam jezik otrpne.

Številne krščanske žene se pritožujejo, da njihovi možje niso duhovni voditelji družine in doma. In kot samo po sebi umevno sprejemamo dejstvo, da krščansko služenje opravljajo večinoma žene. One so tiste, ki molijo, ki dajejo in se žrtvujejo, ki obiskujejo sosede in ljudi v potrebi ter govorijo o svoji veri. V zgodovini širjenja Cerkve so bile pogosto res samske ženske tiste, ki so pogumno nosile evangelij do skrajnih meja zemlje, medtem ko so možje doma varno počivali. Zato nekateri upravičeno pravijo, da so ženske ene od najboljših Božjih mož. Preveč moških še vedno moli takole: »Tukaj sem, Gospod, toda pošlji mojo sestro (ženo, mater, hčer).«

Kako se lahko možje zagovarjamo glede tega pomanjkanja duhovnega zanimanja? Kako lahko spodbudimo drug v drugem večjo odzivnost na Boga, znotraj in zunaj Cerkve? Ali je mogoče težnjo po feminizaciji Cerkve obrniti v drugo smer?

Spodbudno je dejstvo, da je sveto pismo polno zgledov moških, ki so bili resnični moški, hkrati pa so živeli veliko domačnost in osebno povezanost z Bogom. Zdi se, da svoje potrebe po molitvi niso doživljali kakor pomanjkanje moškosti. Niti se jim ni zdelo pomanjkanje moškosti jokati nad svojimi grehi in zlom, ki so ga storili. Ni jih bilo sram častiti Boga in se temu popolnoma prepustiti. Možje kot David, Abraham in Mojzes so bili bojevniki in voditelji, ki so lahko zdržali najtrše razmere, hkrati pa nikdar niso izgubili izpred oči svoje nežne plati. Znali so biti nežni, sočutni in občutljivi. Ti Božji prijatelji seveda še zdaleč niso bili popolni. A v odnosu do Boga so bili s svojim celotnim življenjem popolnoma naravni. S strastjo so izpolnjevali njegovo voljo. Živeli so bogato notranje življenje, ki jih je podpiralo pri težki nalogi življenja sredi stvarno trdega sveta.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jezus sam resnični moški, v polnosti Bog in v polnosti človek. V svojem življenju je pokazal vso svojo moško moč: življenje si je služil z delom svojih rok, štirideset dni je bil v puščavi brez hrane, živel je pod pritiskom nenehnih prošenj in zahtev vseh bližnjih v potrebah, pogumno se je soočal s krutim in dvoumnim nasprotovanjem svojih sovražnikov, hkrati pa je vodil in razvijal skupino dvanajstih zelo različnih moških. Tistim, ki želijo biti kakor on, se ni potrebno bati, da bi bili v tem procesu »ukradeni« svoje moškosti.

Ena od pomembnih značilnosti moških se zdi to, da smo bolj nagnjeni k dejavnosti kakor pa k refleksiji in premisleku. Rajši imamo delovanje kakor bivanje. Hočemo delati stvari, da bi zaznamovali zgodovino in dosegli uspeh. Pogosto najdemo možje svojo vrednost v tem, kar delamo, v svojem statusu in imetju. Do določene mere nas je takšne ustvaril Bog in tega ni potrebno zanikati. Ko pa vse te lastnosti zaradi zaprtosti človeka v svojo minljivost uidejo izpod nadzora, zlahka razumemo, zakaj mnogi moški ostanejo duhovno zelo nezreli. Preprosto nimajo časa, da bi hranili tudi svojo dušo in srce, saj morajo slediti svoji karieri in ambicijam, da bi priplezali na vrh piramide. Za mnoge moške je delo na prvem mestu, celo pred ženo, družino in Bogom. Posvečanje časa rasti odnosa z Bogom se zato moškemu zdi izgubljanje časa. Ne prinaša namreč nobenih otipljivih sadov in ne more biti med prednostnimi odločitvami.

Duhovno življenje lahko raste le, če mu namenjamo primerne čas: čas za umirjenost, da se zaustavimo in prisluhnemo Bogu, ki nam govori po vseh stvareh. Vzeti si moramo čas in Bogu dovoliti, da njegovo delo prodre globlje v naše srce in dojemanje. Včasih je preureditev naših prednostnih nalog lahko zelo težka in draga. V SP beremo: »Umiri se in vedi, da sem jaz Bog!« (Ps 46.10). To od nas zahteva upočasnitev ter prostor in čas za Boga in svoje najbližje. Za moške je to – znotraj in zunaj Cerkve – velik izziv.

Moški rajši pristopamo k življenju kot misleci in ne kot tisti, ki čutijo. Na stvari hočemo gledati racionalno in logično in se izogibamo prevelikim čustvom v kakršni koli situaciji. Rajši živimo iz glave, kakor iz srca. Glava je naš kontrolni stolp in tudi jetnišnica. Zato je naš odnos z Bogom bolj utemeljen na dejstvih kakor na izkustvu. Bolj lagodno se počutimo z naukom in abstraktnimi resnicami kakor s stvarmi, ki vplivajo na čustva.

Seveda to ni nujno slabo in napačno, a celostno srečanje z Bogom se dotakne tudi čustev in srca. Ko se Sveti Duh dotakne našega življenja, gre za močno izkustvo, dogodek, ki sprosti naša čustva in se dotakne najglobljih srčnih globin jaza. Sveti Duh nas zlahka spelje na neznana področja, mi pa se bojimo izgubiti nadzor, zato se potegnemo nazaj. To nas neizogibno zavre pri naši duhovni rasti. Ukrade nam notranjo gotovost, ki nam jo Sveti Duh želi dati. Prav tako nas strah oropa tudi strasti za služenje, ki nam jo želi Duh podeliti. Duhovna rast zahteva prehod od glave v srce. Posloviti se moramo od svojih naravnih nezmožnosti in ovir. Izpustiti jih moramo Njemu v naročje. To pa je za razumarskega moškega še dodaten izziv.

Moške nas zveže strah pred ranljivostjo, ki ga vsi nosimo v sebi. Hočemo se zdeti močni, sposobni in učinkoviti. Strah nas je šibkosti in sovražimo prošnjo za pomoč, kajti zdi se nam, da s tem razkrijemo svojo nesposobnost. Obdamo se z vsemogočimi obrambnimi mehanizmi, da se tako lahko izognemo bolečini, ki jo prinaša ranljivost. Skrbno zgradimo obzidja okrog sebe in svojega srca. Drugim ne dovolimo priti blizu. Ko je nekoč na svetovnem prvenstvu nek nogometaš na koncu tekme planil v jok, ga je vsa država pomilovala. Obnašal se je na večini zelo nenavaden način, saj so si ga predstavljali kot popivača in lahkoživega nogometaša. Večina možakarjev se želi takšnim trenutkom »sramote« izogniti. Svojo negotovost zakrijemo in svojo osamljenost zamaskiramo v tisoč preoblek.

Kako bomo prišli do intimnosti z Bogom in ljudmi, če ostajamo oddaljeni, ravnodušni in nedotakljivi?

Naša moška duhovna pot se začne tako, da najprej sebi priznamo svojo potrebo po odpuščanju, kar je sámo po sebi ponižujoče, vendar počasi zraste v globoko zavedanje naše odvisnosti od Boga. Prav to ustvari domačnost z Bogom. Ko smo goli in osramočeni, smo šele pripravljeni za resnične odnose. Ker nas Bog brezpogojno ljubi, si lahko dovolimo biti ranljivi pred Njim – lahko mu povemo in izrazimo svoje strahove, pokažemo svojo nesposobnost, neprimernost ter se pošteno in odprto soočimo s svojimi napakami. Takšna ranljivost je lahko grozeča, vendar je čudovito osvobajajoča. Podari nam svobodo, da postajamo to, kar v resnici smo. Ozdravlja in povezuje naše ranjeno srce.

Pri mnogih moških je potreben boleč padec v nemilost, da nam odpre oči za naše lastne duhovne potrebe.

Kako lahko može spodbujamo, da bi razvijali svojo duhovno razsežnost?

Možje potrebujemo pomoč, da bomo postali bolj reflektivni, da bomo odprli svoja čustva in postali bolj ranljivi. Če hočemo, da se to zgodi, moramo biti v pravem okolju.

Cerkev lahko naredi programe za može. Tak program je Odmik za moške. Ne vem točno zakaj, toda možje, ko smo skupaj sami, boljše odgovarjamo in se lažje odpremo. Seveda je nevarnost moških skupin vedno ta, da začnemo možje med seboj tekmovati (v duhu »kdo ima večjega«). To lahko skupino potopi. Kakor hitro pa to prebrodimo, je takšna skupina varen prostor, v katerem možje lahko pošteno in odprto spregovorimo o skupnih vprašanjih in težavah (pritiski na delovnem mestu, etične dileme, spolne skušnjave, poželenje, pričakovanja v vlogi moža in očeta  itd.) Skupina mož Sv. Jožefa uspešno prebira določene knjige in gradiva, ki se dotikajo pomembnih vprašanj in tem ter ob njih premišljuje svojo izkušnjo. Medsebojna podelitev te izkušnje nas res bogati. Šli smo že tudi skupaj ven in odprti smo za določene skupne dejavnosti. To vse pripomore k moškemu vzajemnemu povezovanju. Značilno za našo psihologijo je, da se dobro borimo z ramo ob rami z ostalimi možmi in fanti. Vsi pa smo usmerjeni v isti cilj.

Obstaja pa še druga pot, po kateri se moški lahko duhovno razvija: tako, da najde svojega duhovnega spremljevalca ali mentorja, ki ga osebno spremlja in vodi. Počasi mnogi izmed mož tudi sami lahko postanejo duhovni voditelji mlajšim možem in fantom. Imeti zaupnega prijatelja, ki zaupa vate in te posluša, je velik privilegij. Odnos spremljanja ali mentorstva je varen prostor, kjer se moški lahko odpre in se pogovori o vseh mogočih vprašanjih, ne da bi se bal obsodbe. Lahko raziskuje, kaj mu Bog želi povedati po življenju in odnosih. Počasi pridemo do stika z svojimi najglobljimi ranami in strahovi. Mentorja morda ni enostvano in lahko najti. Toda če želimo zares duhovno rasti, je dobro prositi Boga, da ti pokaže primernega tovariša. Vztrajaj pri iskanju in se ne vdaj! Med možmi v skupini se takšno mentorstvo dogaja samo od sebe.

Glavno pri vsem tem je, da krščanskim možem pomagamo, da so gotovi glede svojega mesta v Bogu in v svetu. Prevečkrat prehitro zaključimo, da so možakarji že samo zato, ker so kristjani, zares dobro ukoreninjeni v veri in Bogu. A največkrat to ni res. Vedno znova moramo možje drug drugemu osvetljevati, kaj se resnično zgodi pri spreobrnjenju. Razložiti moramo drug drugemu, kako korenito in v polnosti je Bog preko smrti in vstajenja Jezusa Kristusa opravil z našo preteklostjo. Popolno odpuščanje za naše napake in grehe je stvarnost, ki jo moramo vedno znova sprejemati in iz nje zajemati. Kristusova pravičnost je podarjena tudi nam, da bi lahko zaupno in trdno živeli in stali v Njem. Sveti Duh živi v nas in nam daje moč delati to, kar je res prav in dobro. Imamo novo naravo. Naša resnična istovetnost je sedaj v Kristusu.

Te resnice nas moške preobrazijo, da upamo biti dobri. Pomagajo nam stati pokonci in z močjo sredi vseh neviht življenja. Cerkev vpije in kriči po novi generaciji Božjih mož, ki bodo vstali v moči Duha in za Boga delali velike stvari, ki bodo kakor prerok Daniel z močno vero stali pokonci sredi nasprotovanj in preganjanj. Ni treba, da smo možje neučinkoviti in brez duhovne strasti. Lahko hodimo po razburljivi poti vere. V tem je krščansko življenje, ki v vsakem moškem prebudi njegove najboljše moči in darove.

P. Viljem Lovše

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

ALEŠ ČERIN – http://www.casnik.si/index.php/2015/11/16/obstajajo-pa-ocetje-ki-molijo-tam-doli/

father prayingNekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.

Vera demonov

demoniPovabim te, da si v tem postnem času prebereš knjigo Vera demonov, ki jo je napisal Fabrice Hadjadj, izdala pa založba Družina. Od 36 do 51 strani se loteva Jezusovih in naših skušnjav s katerimi se začne tudi postni čas. V tem času se lahko soočimo z glavno boleznijo našega časa in kulture: napuh. »C. S. Lewis je zapisal: »Nečistost, jeza, pohlep, pijančevanje niso nič v primerjavi z njim. Zaradi napuha je hudič postal hudič. Napuh vodi v ostale pregrehe. Napuh je mentalno stanje popolnega proti-boga.« F. Hadjadj pravi, da je napuh razlog, da postanemo zavistni.« Pot od angela do demona je torej pot napuha. Notranje gibalo hudobije je napuh. Pretanjen napuh, bi dodal Hadjadj. Še pri Satanu je nekje zadaj. Skrit in zamaskiran. Pretanjen, fin, mimetičen. Koliko bolj bo napuh skrit in zamaskiran pri človeku! Če hoče torej majhen človeški um prodreti v mysterium iniquitatis, mora poznati napuh. Hadjadjovo pisanje je v tem smislu kakor trening usmerjanja pozornosti na bistveno. Ves čas nas opozarja na srčiko demonskega… Priznati, da smo napuhnjeni, je po Lewisu prva stopnička na poti h kraljici kreposti, kot imenujemo ponižnost. Odpovedati se napuhu takoj na začetku svoje pripadnosti Kristusu oziroma tik pred tem, ko nas Kristus umije s krstno vodo, je kakor razglas: Vemo, kje je naša najbolj skrita in pogubna težava. Vemo, kje bo v času po krstu in vse do smrti naš duhovni boj najbridkejši. To bo bitka proti napuhu. S krstno obljubo potemtakem zarišemo strategijo zmage nad hudim duhom. Če gredo tri vprašanja krstnih obljub od hudega duha preko njegovih del do njegovega napuha, gre naša strategija v obratni smeri. Bojujemo se proti napuhu v sebi, dela hudega duha s tem izginjajo in hudobec je premagan. To je strategija, v kateri se s hudičem formalno niti ne ukvarjamo.« (iz uvoda v knjigo). Dobro postno pustolovščino vam želim vrli možje!

Bodi mož!

bodi možLarry Richards, Bodi mož! Slomškova založba, Maribor 2012.
Kakšen? Tak, kakršnega je ustvaril Bog. Ambiciozno. Dosegljivo? Avtor bratsko in spodbudno v desetih poglavjih odpira trideset področij na katerih možje lahko rastemo in drug drugemu pomagamo postajati Božji sogovorniki in sodelavci. Ker ima ogromno primerov in zelo sočen jezik, se knjiga bere kar sama.

Trideset nalog, ki si jih povabljen izpolniti, da bi postajal mož, za kakršnega te je ustvaril Bog (zaključek knjige Bodi mož)

Avtor predlaga trideset konkretnih nalog, ki ti lahko pomagajo postajati mož, za kakršnega te je ustvaril Bog. Ko se lotiš ene od predlaganih nalog jo označi v kvadratku. In ne boj se – bodi pogumen in bodi mož, ki se uči zajemati iz Božje moči sredi vsakdanjega boja, pustolovščine in reševanja lepote!

Seznam

s / označite opravljene naloge

□ 1. Bodi mož, ki živi s svojim ciljem v mislih. Napiši, kaj hočeš, da Bog in drugi rečejo o tebi, ko boš umrl. To naj bodo tvoji novi cilji v življenju. Nato naredi načrt, kaj moraš storiti, da boš dosegel te cilje. Bodi praktičen!

2. Bodi mož, ki pozna Boga. Če Boga še ne poznaš, potem se danes odloči, da boš šel in naredil, karkoli bo potrebno, da ga boš spoznal. Ne čakaj; življenje je kratko, večnost pa je večna!

□ 3. Bodi mož molitve. Zaveži se, da boš vsaj pet minut na dan preživel z Bogom v molitvi za preostanek svojega življenja, začni pa danes.

4. Bodi mož, ki živi kot ljubljeni sin. Bodi miren in dovoli, da te Bog objame kot svojega sina. Govoril je Jezusu, dovoli, da spregovori tebi: “Ti si moj ljubljeni sin.« Ko preživiš nekaj časa v njegovem naročju, mu odgovori in si vzemi pet minut za molitev očenaš, ki jo zmoli iz globine svojega bitja k Očetu, ki je s tabo.

5. Bodi mož, ki bere Sveto pismo. Odloči se, da si boš vzel čas za branje Svetega pisma vsak dan, saj ti bo preko Svetega pisma Bog spregovoril in ti razodel svojo voljo. Živi s pravilom: “Brez Svetega pisma, brez zajtrka; brez Svetega pisma, brez spanja!«

6. Bodi mož, ki več posluša kot govori. To se začne s tvojim odnosom do Boga. Nikoli ne končaj z molitvijo, ne da bi si vzel čas za tišino.

7. Bodi mož spreobrnjenja. Opravi dobro spraševanje vesti, in če si katoličan, opravi dobro spoved. Brez izgovorov!

8. Bodi mož, ki se proti skušnjavam bori z Božjo besedo. Ko odkriješ svoje resnične grehe, poišči vrstice v Svetem pismu in se jih nauči na pamet, da boš lahko premagal skušnjave, ko pridejo.

9. Bodi mož, ki si vsak dan prizadeva, da bi rastel v svoji moškosti. Opravi dobro spraševanje vesti in skleni, da boš šel k spovedi vsaj enkrat mesečno.

10. Bodi mož, ki se vsak dan izroča Svetemu Duhu. Napravi sklep, da boš vsak dan molil molitev izročitve Svetemu Duhu!

11. Bodi mož, ki uporablja darove Svetega Duha. Razmisli o sedmih darovih Svetega Duha in prosi Boga, naj ti jih pomaga uporabiti v življenju. Vsak dan naslednjih sedem dni si izberi po en dar in ponižno prosi Boga za ta dar.

12. Bodi mož, ki neti ogenj Svetega Duha v sebi. Poišči prijatelja, duhovnika ali diakona ter ga prosi za molitev, da bi v polnosti sprejel in odprl svoje srce za darove Božjega Duha.

13. Bodi mož, ki je močan. Prevzemi odgovornost za svoje življenje in za svojo preteklost. Ne krivi drugih. Si, kjer si, zaradi svojih preteklih dejanj in odločitev, zdaj pa se lahko premakneš naprej in z Božjo pomočjo sprejemaš boljše odločitve.

14. Bodi mož, ki je čist v srcu. Sooči se s svojim poželenjem in povabi Kristusa v središče svojega boja. □ □ 15. Bodi mož služenja. Zapiši besede “Jaz sem tretji,« na list papirja in ga daj nekam, kjer ga boš vsak dan videl, nato pa se trudi, da boš to živel.

16. Bodi mož velikodušnosti. Začni dajati miloščino in začni skrbeti za uboge v svoji župniji.

17. Bodi mož, ki ljudem, ki jih ljubi, to pove. Napiši pismo svojim družinskim članom, v katerem jim povej, kako zelo jih imaš rad, nato pa se obveži, da jim boš to povedal vsak dan do konca življenja.

18. Bodi mož, ki ljubi svoje sovražnike. Začni moliti zanje in prosi Boga, naj jih ljubi po tebi.

19. Bodi moder mož. Na življenje glej z Božjimi očmi in ne z očmi sveta. Preberi 2. poglavje Pisma Filipljanom. Prizadevaj si, da boš živel na tak način.

20. Bodi mož, ki je pokoren. Vsak dan vprašaj Boga, kaj on hoče, nato pa mu bodi pokoren in to naredi.

21. Bodi mož, ki hoče ugajati Bogu. Preveč ljudi se osredotoča na to, kaj drugi mislijo o njem; ne bodi eden izmed njih.

□ 22. Bodi mož, ki je duhovni voditelj. Prevzemi duhovno vodstvo svoje družine in vodi z zgledom. Vsak dan moli s svojo družino.

23. Bodi mož, ki potrebuje druge moške. Poišči moške, ki te bodo izzivali pri rasti v Gospodu in ti pomagali, da boš postal boljši mož,

24. Bodi mož, ki vabi Boga v svojo spolnost. Če si poročen, moli s svojo soprogo, posebej pred spolnim odnosom.

□ 23. Bodi mož, ki si prizadeva biti svetnik. Prosi Boga za milost, da bi rastel v svetosti.

26. Bodi mož posvečenja. Katera verska dejanja od tebe pričakuje Bog? Bodi jasen in začni z njimi.

27. Bodi mož, ki moli in ljubi. Svet mora vedeti, da ljubiš Očeta. To boš dosegel z molitvijo in ljubeznijo – živi ju.

28. Bodi mož, ki postaja drugi Kristus. Vzemi si čas za Jezusa in branje evangelijev ter si zapiši moške vrline, ki jih je imel, nato pa ga prosi, da bi postale tudi tvoje.

29. Bodi mož, ki živi Božji načrt za svoje življenje in za svet, nato pa živi ta načrt s strastjo.

□ 30. Bodi mož, ki spreminja svet, tako da spreminja po enega človeka naenkrat. Naredi seznam ljudi, za katere veš, da ne poznajo Jezusa, nato pa moli zanje in jim na koncu spregovori o Jezusu.

Dobro je

Za vas smo prebrali in priporočamo:

 Knjiga-Wild-at-Heart-OVITEK-3DDIVJI V SRCU
John Eldredge
Zaživi življenje, društvo za osebnostni razvoj otrok, mladih in odraslih
Knjiga nam lahko pomaga do večjega veselja nad tem kar smo znotraj Božjega načrta. Okrepila bo naše spoštovanje do sebe in žena. Odpre obzorja in sprosti. Bog je širina. V to vabi tudi nas možakarje.
Vsak moški je nekoč bil deček. In vsak deček ima sanje, ogromne sanje. Sanja o tem, da bo junak, da bo premagal hudobneže, da bo drzen v dejanjih ter da bo reševal gospodične v stiskah. Tudi vsaka deklica ima sanje. Sanja, da jo bo njen princ rešil in odpeljal na veliko pustolovščino ter ji dal vedeti, da je lepa.
Toda kaj se zgodi s temi sanjami, ko odrastemo? Kakšne moške najdete? Večina sporočil, namenjenih moškim, ne doseže svojega cilja. Razlog je preprost: ne upoštevajo tega, kar je značilno za moško srce, njegove želje in potrebe, temveč ga poskušajo preoblikovati z različnimi oblikami pritiska. “Takšen moški bi moral biti. To bi moral dober mož/oče/kristjan/vernik početi.” Manjkajoči del lahko dopolnite sami. Dober moški je odgovoren, občutljiv, discipliniran, zvest, marljiv, vesten itd. Večina teh lastnosti je dobrih. Nobenega dvoma ni, da imajo glasniki dobre namene, toda pot v pekel, kot vemo, je tlakovana z dobrimi nameni. Sedaj bi moralo biti jasno, da tem glasnikom ne bo uspelo.
Ne, moški potrebujejo nekaj drugega. Potrebujejo globlje razumevanje tega, zakaj hrepenijo po pustolovščinah in bitkah in lepoti − ter zakaj so ustvarjeni natanko tako. Prav tako potrebujejo globlje razumevanje, zakaj ženske želijo, da bi se zanje bojevali, da bi bile del pustolovščine in da so lepotice. Kajti take jih je Bog tudi ustvaril.

Dobro je

Za vas smo prebrali in priporočamo:

Anselm Grün, Boj in ljubezen, Celjska Mohorjeva Družba 2008.

djAnselm ugotavlja, da smo se današnji moški rodili v »družbi brez očeta«. Težava je, da zato veliko moških brez očeta išče nadomestne očete. Nekateri so nagnjeni k podrejanju močnim moškim in se pustijo zaslepiti njihovemu vedenju s položaja moči. Naša družba potrebuje danes očete, po katerih bi se mladi moški lahko zgledovali, ki bi jih podprli in izzvali, da bi razvili lastno moško energijo. Iščočim moškim dobro dene, da so kdaj sami med sabo. Če se moški skupaj posvečajo temu, kako bi odgovorili na vprašanja današnjega časa, nastane visok ustvarjalni naboj. Razvijejo videnja in imajo pogum za njihovo uresničitev.

Avtor želi spodbuditi vse nas moške, da si upamo postati moški na sebi lastne načine.

Bojeviti moški, ki hočejo spremeniti ta svet, manj hodijo na tečaje duhovnosti. Velja tudi obratno: prav močnim moškim bi koristila duhovnost, ki bi jih povezala z njihovim pravim bistvom. Toda ti moški iščejo duhovnost, ki ustreza njihovi predstavi o tem, kaj pomeni biti moški, namreč duhovnost, ki bi zbudila njihovo moško energijo in jo usmerila tja, kjer jo je vredno uporabiti. Sveto pismo nam pripoveduje o močnih moških. V njem moški niso odmaknjeni v duhovne guruje. So v središču življenja. Delajo napake in grešijo. Vendar hodijo po svoji poti pred Bogom in z Bogom. Odpravijo se na naporno potovanje, kako postati moški.

Zato Anselm predstavi osemnajst moških likov iz Svetega Pisma, ki nam lahko dajo moč za našo moškost. V vsakem izmed njih je njegova enkratna osebna moč. Vsak izmed njih se postopoma uči in dozoreva. Še posebej preko poskusov in zmot, napak in preizkušenj, neuspehov in greha. Predstavljeni so nam kot vzori, ki jih je vredno poznati in ob njih meriti svojo moškost. Od njih se lahko učimo kako biti moški in od kod zajemati svojo moč. Vsak naj si poišče svojega vzornika med njimi, saj smo drugačni. Lahko se pa prepoznaš v večjih. Vsak izmed njih nam pomaga najti naše lastno središče in enkratnost v Božji roki. Pot je nevarna, zahteva boj in je pustolovščina.

Povabljen v druženje z Adamom, zemljanom; Abrahamom, romarjem, Izakom, otrokom brez očeta; Jakobom, očetom; Jožefom, magom; Mojzesom, voditeljem; Samsonom, bojevnikom; Davidom, kraljem; Salomonom, ljubimcem; Jeremijem, mučencem; Elijem, prerokom; Jobom, trpečim pravičnikom; Jonom, šaljivcem; Petrom, skalo; Pavlom, misijonarjem; Janezom Krstnikom, divjim moškim; Janezom, prijateljem in modrim starcem in z Jezusom, zdravilcem.