Arhiv kategorij: Objave v medijih

250 “dedcev” je ves dan tičalo skupaj. Le kaj so počeli?

Vir: Aleteia, Fotografije:
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Lojze Grčman | 16. 3. 2019

Moški se danes v družbi ne moremo normalno pogovarjati v smislu, da se odpreš”

Drugo vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov, ki je bilo tokrat poimenovano Srečen in uspešen?, je tokratni dom našlo v Zavodu sv. Stanislava. Tam je okrog 250 moških ves dan, od jutra do dobesedno mraka, razpravljalo, ugotavljalo, razmišljalo, kako biti boljši, dejavnejši, bolj ljubeči, odločnejši v prizadevanju za dobro v vseh svojih vlogah. In seveda bolj dovzetni za namige Svetega Duha.

Galerija srečanja mož, očetov in sinov:Začni s predvajanjem 

Smisel težav

“Včasih Boga ne čutimo blizu, zdi se nam oddaljen. Občutek imamo, da pusti, da težave kar ostajajo. Na srečanju smo slišali vrsto pričevanj, ki so pokazala, da nas Bog hoče prečistiti tudi skozi preizkušnje. Preverja nas, koliko smo zvesti njemu in temu, kar nas uči. Ali nam je mar le za to, kar želimo dobiti od njega? Želi, da mu zaupamo, vse več polagamo v roke. Tako naše skrbi kot vprašanja in zahvale,” razmišlja Luka Mavrič, voditelj skupine za moške in glavni organizator srečanja.

“Samo tisto, kar podarimo, bo zares ostalo za nami v tem življenju. Kar želimo grabiti zase, si nakopičiti, bo propadlo,” je še poudaril oče treh otrok.

Na površini

Dejavni gost srečanja, tako pevsko kot  pričevalsko, je bil tudi Blaž Bilban, ki je posebej izpostavil delovanje Svetega Duha in posebno povezanost ter medsebojno podporo, celo bratstvo moških.

“Takšna srečanja so zelo dobrodošla, saj se moški danes v družbi ne moremo normalno pogovarjati v smislu, da se odpreš. Govorimo o površinskih stvareh, športu, vremenu, dekletih. /…/ Moški potrebujemo nekoga, ki jim je pripravljen prisluhniti. Nekoga, ki mu lahko dajo del tistega, kar jih teži,” ugotavlja med drugim.

Celotno Blaževo misel o vlogi moškega v družbi preverite v videu. https://youtu.be/5Z6t1AzTDvk

Zakaj druženje krščanskih mož, zakaj vikend Odmiki za moške…


Zakaj vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov?
Pred drugim vseslovenskim srečanjem mož, sta Tomaž Porenta in Luka Mavrič povedala, čemu sploh takšna srečanja in zakaj ločevanje na moške in ženske skupine.

Srečen in uspešen?
Člana pripravljalnega odbora drugega vseslovenskega srečanja mož Luka Mavrič in Tomaž Porenta sta predstavila vsebino srečanja in goste. Med njimi sta tudi p. Branko Cestnik CMF in pastor Steve Telzerow, ki bosta govorila o božjem načrtu o sreči in uspehu v poslovnem in družinskem življenju.

O načinu dela moških skupin
Tomaž Porenta in Luka Mavrič sta spregovorila o srečanju skupin, ki gojijo moško duhovnost, pri papežu Frančišku in o metodah, po katerih potekajo srečanja v teh skupinah po Sloveniji.

Zakaj druženje krščanskih mož, zakaj vikend Odmiki za moške, zakaj redno mesečno srečevanje moških skupin, zakaj vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov???
Ker:

  • Več kot 70 let pri nas ni bilo tovrstnih stanovskih gibanj, kjer bi moškim zadovoljili globje vsebinsko druženje, izmenjavo mnenj o odnosih drugačne pristope k verskim praksam in k udejanjanju duhovnosti na bolj moški način.
  • Veliko moških vsa ta leta ni našlo pravega mesta v obstoječih skupinah, združenjih in gibanjih na župnijskih in škofijskih nivojih.
  • Zaradi spoznanj, do katerih so prišli v svetu, in sicer, da se z
    aktiviranjem moških v župniji zelo poživi in uravnoteži delovanje le-te. Med drugim očetje sinovom z zgledom ponudijo odločilno spodbudo za udejstvovanje v okviru cerkve tudi po birmi.
  • Zakaj ODMIKI za moške? Zato, ker 48 urna udeležba na ODMIKU pod
    vodstvom duhovnega očeta p. Vilija Lovšeta (ali drugega usposobljenega voditelja), povzroči in sproži velik posledični PRIMIK približevanja k ženi, otrokom, župniji… Medsebojni odnosi se ob odprtih srcih po božjem posredovanju osvobajajo, mehčajo plemenitijo in duhovno bogatijo.
  • Enako velja za redna mesečna, nekajurna srečanja moških po v naprej
    pripravljeni temi.
  • Več kot 35 % moških se je udeležilo ODMIKOV in srečanj za moške na
    povabilo, prigovarjanje, ali celo izrecno zahtevo svojih žena ali celo
    deklet. Verjetno je dober glas spontano prišel do njih. Najbolj zanimivo pri tem pa je to, da je na zaključni oceni Odmika, večina od »poslanih« mož izredno zadovoljna in navdušena ter hvaležna ženam za spodbudo.
  • Zakaj moški ločeno? Zato ker različne smeri psiholoških terapij
    (družinske, relacijske, imago, vedenjske, kognitivne, sočutne itd.) poleg skupnega razreševanja problemov po potrebi prakticirajo tudi ločeno obravnavo zakoncev, ločeno obravnavo staršev in potem otrok. Tako terapevt lažje pomaga reševati nesporazume in probleme. Ta vzorec posnemamo tudi moški, sami brez žena v medsebojnem iskrenem pogovoru izmenjujejo izkušnje, predelujemo stranpoti, zablode, krize, po drugi strani pa si delimo preizkušene rešitve in se hrabrimo v raznih življenjskih okoliščinah.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
  • In nenazadnje, možje se skušamo medsebojno izobrazit v tem, kar nas
    niso nikjer učili in ker si ženske želijo varnost in varno zavetje s strani pravih mož, očetov in preudarnih gospodarjev v vseh ozirih in na vseh področjih: na materialnem, družinskem, družbenem, duhovnem. Nekdaj so se te vrednote večji del prenašale iz roda v rod, z matere na hčer, z očeta na sina, danes pa jih prenašamo tudi moški eden od drugega. Tako z ramo ob rami delimo izkušnje, moško odločnost, preudarnost, pogum in energijo, ter se veliko pogovarjamo tudi o čustvenih potrebah žena in otrok, ter o odnosih v družini.
  • Pa še nekaj podatkov: od leta 2008 je p. Vili Lovše organiziral 54 vikend Odmikov za moške na različne teme, ki se jih je udeležilo blizu 900 mož. Po njegovi metodi in pravilih za duhovno poslušanje je v Sloveniji od leta 2011 nastalo že 18 skupin, v katerih se mesečno sestaja približno 270 mož. Poleg tega pa so se pod različnimi okrilji začele ustanavljati tudi druge skupine za krščanske moške s podobnim programom in namenom in teh je po nedokončnih podatkih vsaj 15.

Zato torej vljudno vabljeni na 2. Vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov, ki bo 16. marca. 2019 v Zavodu sv. Stanislava po domače tudi v Škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani s pričetkom ob 8:30 uri. Podrobni program in druge informacije dobite tudi na spletnih straneh, če odtipkate moskaduhovnost.si, ali Vili Lovše blog, ali krscanski-mozje.si . Na srečanju bodo zanimiva predavanja, delavnice, ki si jih boste sami izbrali prostovoljni pogovor po skupinah, sv. maša, slavljenje, druženje. Za hrano bo poskrbljeno. Na razpolago bodo tudi gradiva s programi, ki sem jih omenjal. Zaradi boljše organizacije je zaželeno, da na eni od omenjenih spletnih straneh na dogodek prijavite.

Zapisal: Koordinator MSJ
Tomaž Porenta
041/287-649
toma.porenta@gmail.com

Dokler živiš le zase, greš sebi na jetra noč in dan

Vir: (INTERVJU) Pater Viljem Lovše

 https://www.vecer.com/intervju-pater-viljem-lovse-dokler-zivis-le-zase-gres-sebi-na-jetra-noc-in-dan-6635167

V Ljubljani je študiral filozofijo, v Rimu družbeno obveščanje in teologijo, v Madridu na Papeški univerzi Comillas pa je obiskoval študij duhovne teologije. Sedaj član nove skupnosti sv. Ignacija v Radljah ob Dravi. Dr. Viljem Lovše, jezuit: “Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase.”

V času božiča, ko se zberejo družine, so medosebni odnosi posebej izpostavljeni. V srca se naselijo mir in toplina, a mnogi se v tem času počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej.

 
Notranja moč je torej tista, ki šteje.

“Vsi se moramo naučiti živeti iz notranje moči, vsak človek, zunanje okoliščine pa nam pomagajo, da počasi pridemo do tega. Kristus je ta proces živel in vanj vabi tudi nas. Imenuje se velika noč. Ženske dobro vedo, da se samo iz smrti rodi novo življenje, že po telesu, vsak mesec je umiranje, nato pa spet priprava za življenje, vstajenje. Samo, če nekaj umre, se lahko rodi nekaj novega. Če se navežem na nekoga in se nočem od njega posloviti, sem zaprt za sedanji trenutek. Če zamerim, se zaprem v pretekli dogodek, tam ostanem zaprt. Življenje pa je le v sedanjem trenutku. Če sem ostal v neki zameri v preteklosti, v sedanjosti nisem sposoben živeti tako, kot je potrebno. Zamera mi krade moči, veselje in ustvarja v meni strah pred prihodnostjo. Ne živim sebe kot dar, ki je enkraten, in ga lahko sedaj delim z drugimi. Če ga ne, sem zaprt in tekmujem, kdo bo večji, močnejši, bogatejši. Zunanjo moč slej ko prej izgubim, če ne prej, ko zbolim, ko me upokojijo. Takrat moram spregledati, da ta moč ni izpolnila mojih hrepenenj po sreči in smislu. Vsak od nas mora to na lastni koži doživeti. Vsi gremo skozi proces dozorevanja v resnični človeškosti.”

 

A vendar želimo vse v življenju nadzirati, predvsem našo karierno pot.

“Seveda. Sla po nadzoru (samoodrešitvijo) nam požre ogromno živcev, zato pa vsak drugi Slovenec potrebuje antidepresive. Nadzor in želja po gotovosti in varnosti ustvarja ogromno napetost v vsakem izmed nas. To napetost povečuje še družbeni sistem tekmovalnosti, ekonomizma, globalnega imperija. Pri vsej zaposlenosti in napetostih nimamo več časa, da bi se zavedali sebe in gojili globlje vzajemne odnose. Zlahka smo žrtve manipulacij medijev in razne propagande. Veliko resnice je v tem, kar je zapisal pater Karel Geržan v svoji knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti. Pomaga nam k širšemu zavedanju globalnega in osebnega dogajanja. Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase. Je vir vseh bolezni in našemu telesu onemogoča, da bi normalno delovalo. Beg pred stresom nam zapolni zabavno industrijo. Omogoča nam pozabljati na trdo in ogrožujočo sedanjost. Ko sem v veliki stiski, imam dve možnosti – ali jo sprejmem in iz tega naredim priložnost za rast, ali pa pred njo neuspešno bežim in si zatiskam oči. Stiska in neprijetna počutja so priložnost za večje zavedanje tega, kaj se v resnici dogaja, za spremembo, za preobrazbo, ki nam pomaga, da postajamo to, kar v resnici smo: ljudje, sposobni ljubezni – podaritve samega sebe, ustvarjeni po božji podobi. Beg pa se konča v deloholizmu, alkoholizmu, drogi in raznih odvisnostih. Le redke so še takšne službe, kjer ne bi bilo mobinga in teroriziranja.”

Kaj menite o Marakeški deklaraciji? 
“To je zdaj ukazana tema. Treba je o njej govoriti in polarizirati – deliti javnost. Besedilo je napisano čudovito, kakor da smo angeli in to, kar smo zapisali, tudi v resnici zmoremo in uresničujemo. Izkušnje tisočletij pa kažejo, da to ni tako. Države, ki so zapisale človekove pravice, jih v resnici še vedno tudi najbolj kršijo, čeprav se za lastno javnost vseskozi sklicujejo nanje. Če pogledamo, kaj vse so po drugi in tudi že po prvi svetovni vojni počele velesile po Afriki, Bližnjem Vzhodu in Aziji, potem je jasno, da je ta dogovor le gašenje simptomov, ne pa zdravljenje bolezni. Če prav razumem, dokument postavlja migracije kot nujne in potrebne in nič ne pove o resničnih vzrokih zanje, ki se jih nihče ne dotakne. Migracije morajo biti, ker jih Evropa in Amerika za svojo “potrošniško mašino” potrebujeta. Potrebujemo delovno silo. Zahodna politika je za vse te države roparska. Mednarodni sklad jim posodi denar, nato pa obresti ne morejo plačati, ker so tako oderuške. Država postane sužnja mednarodnega monetarnega sklada in vseh entitet, ki se za njim skrivajo. Ne vlaga se v državo, iz katere zaradi revščine in kaosa ljudje bežijo, ampak se jim kot obljubljeni raj prikazuje Evropo. Takšno delovanje je načrtno. Milijone ljudi je načrtno usmerjanih na zahod. Poglejmo tudi Slovenijo; menda gre vsako leto osem tisoč mladih Slovencev delat v tujino. Doma namreč nimamo dobrih gospodarjev, ki bi potrošili toliko, kolikor zaslužimo in skrbeli za blaginjo vseh. Pohlep in sebični interesi raznih lobijev pa nam vsiljujejo to, kar se danes dogaja. Muslimanom se govori, da so vse krivice v njihovih državah v zadnjih dvesto letih povzročili kristjani (ne pa Američani, Francozi, Angleži, Nemci oziroma njihove korporacije).
V Rimu sem študiral z Afričani, ki so bili mnenja – vi ste nam pokradli vse, zato doma nimamo prihodnosti. K vam prihajamo zato, da vzamemo nazaj nekaj svojega. Med ljudmi v nečloveško izkoriščanih državah umetno raste sovraštvo do nas, med nami pa ga po medijih umetno želijo prebujati v odnosu do njih. Oboje je manipulacija. Žrtve pa bomo spet mi, običajni državljani. Ne smemo pozabiti, da je vse to gibanje ljudi tudi velika trgovina in zaslužek. O tem se pa ne sme govoriti. Moč propagande je v tem, da nam mediji predstavijo le tisto, kar je v interesu kapitala in vodilnih v tem procesu. Iz angleškega besedila Marakeša se mi zdi posebej izstopajoče dejstvo, da bo nekaznovano edino podpiranje migracij in obstoječega stanja. Vse ostalo razmišljanje bo označeno za sovražni govor in fašizem ali kaj podobnega. Zdi se, kakor da se o tem ne sme javno razmišljati drugače, kakor je določeno. Umira demokracija, če jo je sploh še kaj ostalo. Vračamo se v diktaturo v imenu človekovih pravic.”

Pravite, da brez drame v odnosih ne gre, saj smo ljudje, ker smo ranjeni in ranimo naprej.

“Ko v duhu zlatega pravila naredimo nekaj slabega, se počutimo krive. Ponavadi potem svojo jezo nase projiciramo na druge, kar je storil že Kajn. Mislim, da so nam prav takšne konfliktne situacije in zlo dani kot priložnost, da se sredi njih naučimo imeti radi zares radi sebe in bližnje. Ta stiska, današnji divji ritem je v resnici priložnost, da najdemo resnično notranjo moč: osebni dialog z Bogom. Zunanja moč – čast, oblast in denar – nas namreč vedno znova razočara. Prvo polovico življenja živim samouresničitev in izpolnitev življenja po svojih predstavah, določenih s kulturo. Ko sem razočaran, me Bog vabi v podaritev, da drugim razdelim svojo notranjo moč, svojo pravo istovetnost božjega sogovornika in sodelavca. Številni, še posebej možakarji, danes prav tu zatajimo. Krize ne vzamemo kot priložnosti za preobrazbo v prinašalca miru in trdnosti, ampak se še bolj ženemo za denarjem in zunanjimi “uspehi”. Ne priznamo si, da hočemo svojemu odsotnemu očetu dokazati, da smo sposobni in tudi mi zmoremo nekaj ustvariti. Ker nas ni pohvalil in dal priznanja, ga iščemo zunaj in pri tem spregledamo odnose, družino, Boga in tudi naravo. Depresija mi pomaga, da bi spregledal svojo slepoto in postal ustvarjalen moški, ki podarja mir in sebe drugim. Mnoge srečam prav na tej prelomnici in sem zato hvaležen. Iz tega nastajajo skupine za možakarje.”

Specializirani ste za področje moške duhovnosti. Kot pravite, družbo preveva kronično pomanjkanje možatih moških.

“Nisem specializiran, ampak se učim od mož in iz lastne izkušnje. Otroci, še posebej dečki, potrebujemo mamino ljubezen in skrb tja do 14 leta starosti. Potem pa bi morali starešine, moški fante uvesti v moškost. Do tega ne pride. Moški smo odstotni pri vzgoji. Ostali smo zunaj. Za vse morajo poskrbeti matere. Fant postane odvisen od mame in ne raste v moškega. Potrebuje jo (za pranje, kuhanje, stanovanje), hkrati pa jo zaničuje, ker ne raste kot moški, sposoben nekaj ustvariti in spoznati svoje moči ter svoje meje. Fantje se ne moremo učiti, kako biti moški od mam, ampak le od drugih moških. Če moški te vloge na opravljamo, fantje ne vedo, kako biti moški in kaj to sploh pomeni. To je značilno za našo potrošniško družbo. Vzgojo, delo, skrb za dom prevzame žena, mož pa je samo v službi, po službi gre pa v bar ali pa streljat glinene golobe, igrati golf. Moški smo danes sami nad sabo močno razočarani. Zaradi tega tudi bolj nasilni in nas je lažje manipulirati. Starejši možje ne učijo mlajših, kako nositi težo življenja, kako svoj dar zastaviti za druge, kako prepuščati nadzor Bogu in kako biti umrljiv in zaradi tega šele sposoben prave ustvarjalnosti, ki je dobra za vse. Tega se potem možakarji učimo sami skozi življenjske neuspehe, napake in udarce, ki smo jih deležni od drugih in jih povzročimo tudi sami. Morda pa nas prav sedanje razmere izzivajo, da bi se znova lotili uvajanja v moškost: da bi oče upal in znal biti oče, mož zares mož in sin zares sin. Zagotovo kot moški nisem uresničen, če živim samo za svoj lastni uspeh, bogastvo in čast.”

 

Na svojem blogu ste se pozitivno opredelili tudi do služenja vojaškega roka.

“Pozitivno, ker je bilo to poleg športa še edino vsaj kolikor toliko trdo okolje, ki ga potrebujemo fantje za dozorevanje v ustvarjalnega moškega. Danes to do določene mere še vedno nadomesti športno treniranje. Fanta pri trinajstih daš v ekipo, kjer ga trener “nadere”, da v nič, preizkusi do skrajnosti. Mlad fant potrebuje prav to: odkriti svoje moči in kako z njimi ravnati ustvarjalno in vsem v dobrobit. Ne le sebi. Nujno se mora soočiti s svojimi strahovi in krhkostmi. Tako postane bolj umirjen, stvaren in odprt za sodelovanje in ustvarjanje. Mama bi hotela, da se fant nikdar ne udari, da se mu nič težkega ali slabega ne zgodi, da je ves čas v “vatki”. Do trinajstega leta je taka drža dobrodošla, po tem pa je “smrtno” nevarno za fanta. Možakarji pa v puberteti rabimo ravno to – tveganja, preizkušanje meja, svojih sposobnosti. Doživeti moramo lakoto, ogroženost, nujnost sodelovanja z drugimi, spoštovanje do žensk, umrljivost, krhkost in vključenost v večjo zgodbo, ki ti daje smisel in dostojanstvo. Ko izkustveno ugotoviš, da je tvoje življenje za druge, takrat postaneš še “dedc” in zacvetiš. Dokler živiš le zase, greš samemu sebi na jetra, noč in dan. Če živim le za svoj denar, avto, uspeh, sem svojo moškost že zdavnaj izgubil.”

poročilo o dogodku za Cerkev danes: MOŠKI V OBLEGANJU VEČNEGA MESTA RIM

Od 3. do 7. novembra 2018 je bilo v Rimu mednarodno srečanje mož iz različnih katoliških združenj, razširjenih po vsem svetu. Gre za prvo tovrstno mednarodno srečanje katoliških moških v Rimu. Organiziralo ga je združenje mož sv. Jožefa na Poljskem pod pokroviteljstvom Sveta Evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Osnovna tema srečanja je bila »Klic k svetosti«, geslo srečanja pa »Moški v obleganju Večnega mesta Rim«.

Vseh udeležencev skupaj nas je bilo 137. Prišli so bili iz številnih držav, daleč največ iz Poljske, potem pa tudi skupine mož iz ZDA, Anglije, Nizozemske, Latvije, Italije in Slovenije, ki jo je zastopalo 11 mož. Izmed združenj je bilo najmočneje zastopano Mednarodno združenje mož sv. Jožefa, ki ga je ustanovil Don Turbitt iz ZDA, predstavili pa so se tudi možje iz raznih drugih skupin in programov, ki jih vodijo.

Pastoralo mož v Sloveniji je predstavil poročeni stalni diakon Matej Križanič, koordinator združenja mož sv. Jožefa za Slovenijo. Podobno kot v tujini (z izjemo ZDA) se je pastorala moških pri nas začela pred dobrim desetletjem pod vodstvom p. Damjana Rističa in p. Vilija Lovšeta, kasneje pa so začele nastajati tudi druge skupine po programu Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa. Nekatere skupine pri nas in v tujini izhajajo iz karizmatičnega duhovnega toka v katoliški Cerkvi, druge pa so nastale kot odgovor na pastoralne potrebe. Kljub temu je bila med nami ena sama edinost v različnosti.

Program se je odvijal v popoldanskem in večernem času v baziliki sv. Jožefa (San Giuseppe  al Trionfale). Po skupnem kosilu je bil najprej čas za slavljenje, sledile so predstavitve skupin in programov udeležencev iz vseh držav, zatem pa je može nagovoril papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. V nadaljevanju je sledila adoracija pred Najsvetejšim, zatem sv. maša in nato skupna večerja.

P. Raniero Cantalamessa je v prvem nagovoru spregovoril o globokem človekovem hrepenenju po uspehu in sreči. Izpolnitev tega obojega je predstavil v klicu k svetosti. Ta ni najprej dolžnost, ampak še pred tem je zastonjski dar. V naslednjih dneh je predstavil lik sv. Jožefa kot zgled moža in očeta. Nadaljeval je z razlago poročila o binkoštih (Apd 2, 1-4) in razmišljanjem o pomenu krsta v Svetem Duhu. Zadnji dan je podal še svoje osebno pričevanje, kako je po krstu v Svetem duhu na nov način spoznal Kristusa in svoje poslanstvo.

Program se je zaključil 7. novembra s splošno sredino avdienco pri p. Frančišku na Trgu sv. Petra, kjer smo imeli priložnost, da smo se kot skupina z njim tudi srečali, pozdravili in fotografirali.

Več posnetkov in prispevkov o tem dogodku je že objavljenih na spletni strani: http://rome2018.info/sl/moski-obleganju-vecnega-mesta-rima/

mag. Luka Mavrič

Članek za Cerkev danes: Novi pastoralni izzivi – moška duhovnost

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v Ljubljani je primerno, da pogledamo, kaj ta dogodek kot tudi sama pastorala mož pomeni za današnji čas in družbo, kaj za Slovensko Cerkev, katere priložnosti prinaša in obenem tudi izzive. Srečanje je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupinami mož sv. Jožefa in Mednarodnim združenjem mož sv. Jožefa.

Nekaj o izrazih

Pojem »pastorala mož« pogosto najdemo v povezavi skupaj z izrazom »moška duhovnost«. Na tem mestu nimam namena natančneje definirati, kaj pomeni prvo in kaj drugo. Za to bi potrebovali več prostora. V izogib nesporazumom je prav, da povemo, kaj to ni. Pastorala mož ne pomeni neke nove kategorialne pastorale, ker moški niso neka posebna kategorija ljudi v posebnih okoliščinah kot npr. bolniki, zaporniki, vojaki, policija … Pastorala mož vključuje vse moške ne glede na poklic, stan, življenjske okoliščine in status. Posveča se vprašanjem, s katerimi se srečuje praktično vsak moški v svoji duhovni in osebnostni rasti in so nekako tipično moška. Od tod tudi izraz »moška duhovnost«. Te ne smemo razumeti kot neko posebno vrsto duhovnosti, saj ne obstaja moška in ženska duhovnost kot taka. Tudi ne gre za kakšno »mačistično teologijo« kot nasprotje bolj znani »feministični«. To ni duhovnost, ki bi jo umestili ob bok drugim duhovnim tokovom, kot je npr ignacijanska duhovnost, benediktinska ali frančiškovska … Bolj kot to označuje predvsem način, kako se moškemu postavljajo vprašanja, ko išče svojo poklicanost, svojo identiteto moža in očeta, ko se sooča s svojimi slabostmi, kako kot moški vstopa v odnose z drugimi in z Bogom. S pomočjo drugih odkriva, kakšen je moški, ustvarjen po Božji podobi in k čemu je poklican. Glede na porast moških skupin v Cerkvi v zadnjih letih bi lahko rekli, da pastorala mož odgovarja na nekatera bistvena življenjska vprašanja moških katoličanov in dobiva zato vedno večjo vlogo v življenju Cerkve.

Začetki pastorale mož

Prvi odmik za moške sta pripravila jezuita p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristič v Repnjah l. 2008. V teh desetih letih je šlo skozi odmike za moške že na stotine mož. Jeseni 2011 je pod vodstvom p. Vilija pri sv. Jožefu v Ljubljani nastala prva skupina Mož sv. Jožefa. Kasneje so po vsej Sloveniji začele nastajati še nove, tudi po zgledu in metodi Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa.

To pa ni prvi poskus pastorale mož pri nas. Izjemno zanimiva in žal povsem spregledana je ostala izkušnja beltinškega župnika Janka Škrabana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih 20. st. v Beltincih začel s katehezo očetov. Kot sam pravi, je ob desetletnem opazovanju prišel do presenetljivega statističnega podatka: kjer oče ni stal ob strani pri verski vzgoji svojega otroka in je to prepustil materi, so se vsi ti otroci po končani osemletki Cerkvi povsem odtujili, čeprav so bili prej morda zelo vključeni v župnijsko življenje. Spoznal je, da je od očeta odvisna ohranitev otrokove vere v mladostni dobi in da mati nikakor ne more odločilno vplivati na ohranitev vere svojih otrok. »Očetje so stebri in kažipot vere v mladosti svojih otrok« (Škraban 1981, 151).

Začel je načrtno delati z očeti. Organiziral je srečanja očetov vseh otrok 7. in 8. razreda osemletke. Vsak drugi mesec je imel poseben verouk samo za očete teh otrok in imel neverjeten obisk ter zanimanje, ki ni splahnelo. Pridobili so dragocena spoznanja ter izkušnje. Predlagal je, da izvedenci verskega življenja mladostnikov te izkušnje tudi teoretično utemeljijo. Očetje so si želeli izdajo »katekizma za očete«, ki bi jim pomagal spoznavati samega sebe, kaj je oče, kakšne dolžnosti ima do družine in kako naj pomaga otroku na poti v življenje. Zanimivo je, da ti pozivi praktično niso imeli kakega odmeva v Cerkvi in da njegove izkušnje ni nihče posnemal.

Današnje skupine mož, ki se porajajo na župnijski ravni, imajo prednosti malih občestev, omogočajo katehezo odraslih in se v njih kalijo novi laični voditelji. To so cilji, ki jih Slovenska Cerkev bolj ali manj neuspešno zasleduje praktično od 2. vatikanskega koncila dalje.

Prvo vseslovensko srečanje

Na prvo vseslovensko srečanje mož, sinov in očetov, 14. aprila 2018 je prišlo ok. 200 mož iz vseh koncev Slovenije. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »Tukaj sem, pošlji mene!« Analiza izpolnjenih anket je pokazala, da je bila večina udeležencev poročenih očetov, prišli pa so tudi ločeni, samski in vdovci. Poleg nadškofa Stanislava Zoreta je somaševalo še 11 duhovnikov. Polovica udeležencev je bila včlanjenih v določene skupine mož, polovica pa ne. Prav tako jih je polovica tudi potrdila, da v njihovi župniji ali kraju obstaja skupina za može. Največ mož (skoraj dve tretjini) je prišlo iz področja ljubljanske nadškofije, sledila je koprska, ostale pa so bile precej izenačene, le za murskosoboško ni podatka.

Praktično vsi udeleženci so izrazili željo, da se prihodnje leto ponovno organizira tako srečanje. Ob tem seveda ne gre le za enkratno srečanje, ampak za zagon sistematičnega pristopa v pastorali moških in za novo evangelizacijo v Slovenski Cerkvi preko mož, sinov in očetov. Taka srečanja spodbudijo može, da se vključijo v že obstoječe skupine in da se oblikujejo nove, kjer jih še ni.

Pastoralne priložnosti in izzivi

Dogodek in porast moških skupin je vsekakor potrditev, da je pastorala mož nujnost našega časa in da moramo na to potrebo v Slovenski Cerkvi odgovoriti. Pred nami se kažejo nove pastoralne priložnosti za katehezo odraslih mož in novo evangelizacijo preko teh malih občestev. Če ugotavljamo, da nove evangelizacije ni mogoče načrtovati preko ustaljene kateheze otrok veroučencev, se sedaj poraja možnost za nov, drugačen in neposreden pristop do odraslih mož in očetov, ki so po svoji vlogi steber družine in zato tudi njeni duhovni voditelji.

Pred nami je izziv, da zaznamo potrebe, vprašanja, stiske in izzive, s katerimi se srečujejo današnji moški v svojem vsakdanjem življenju. Ti očitno še vedno iščejo nek varen prostor, kjer bi se utrdili v veri v Boga, v vlogi moža in očeta in zaživeli življenje iz vse polnosti. Kolikor jim bomo v Cerkvi omogočili ta prostor, da možje zaživijo v sebi iz moči, ki jim jo Bog podarja, toliko bo Cerkev zaživela iz novih moči, ki jih bo v bodoče še kako potrebovala, še posebej v luči naglega upadanja števila duhovnikov.

Luka Mavrič

Literatura:

Škraban, Janko. 1981. Očetova vera. Cerkev v sedanjem svetu, 151.

Pismo očeta: »Draga gospa, ki vas med mašo motijo moji otroci …«

Čudovit odgovor očeta, ki je poslušal, da se njegovi otroci pri maši »neprimerno obnašajo«.

Spodnji prispevek me je kot moža in očeta močno nagovoril. Tommy Tighe, mož in oče štirih otrok se je odzval na negodovanje gospe nad njegovimi otroki, ki je pri maši sedela za njihovo družino. On se je odzval in v bran svojim otrokom nastavil sebe. Ob gledanju televizijskih prispevkov in branju časopisnih člankov reševanj raznovrstnih problemov pred očmi javnosti opažam, da se v ospredje skoraj vedno postavijo žene. One zastavijo svojo besedo in ugled za reševanje težav in problemov, ki so tako hudi, da so prisiljene v reševanje vključiti širšo javnost. Kje so možje? Predstavljamo se kot varuhi družine, zaščitniki žensk, borci, bojevniki, … Zelo malo jih ima toliko poguma in družbene odgovornosti za tak korak. V razmislek!

Obvezno preberite do konca!

Pozdravljeni!

V resnici se ne poznava, a se vam po kratkem srečanju, ki je sledilo sveti maši prejšnjo nedeljo, čutim dolžnega napisati to pismo.

Prepričan sem, da se me spominjate: jaz sem obupan, neoprhan, pobruhan direktor štiričlanskega cirkusa v klopi točno pred vami, ki med mašo pobira dude in padajoče igrače.

Mi smo razlog, da ljudje ne spremljajo pridige, mi smo glasen »amen« ob napačnem času, smrkljast stisk roke ob pozdravu miru, dojenje ob povzdigovanju … In še bi lahko našteval.

Verjetno ne veste, a sami se zelo dobro zavedamo vsega, s čimer vplivamo na doživljanje maše vseh prisotnih.

Verjetno ni videti, a vsakič, ko je eden od najinih »največjih darov zakona« preglasen, vsakič, ko na tla spusti pesmarico, se igra s klečalnikom ali se pokaka v plenico, smo v veliki zadregi in hudem strahu, da morda oviramo druge pri čaščenju vsemogočnega Boga.

Vem, da ni videti, saj vas je (tako domnevam) zadnjo nedeljo Sveti Duh navdihnil, da ste mi povedali, kako se s položajem spoprijemam povsem narobe.

Mar ne vem, da imamo prostor v zakristiji, kjer lahko otroci divjajo, kolikor jim srce poželi? Lahko jokajočega dojenčka naslednjič odnesem ven? Zakaj otrok ne poučim, da med evangelijem ne smejo plesati med klopmi? Se ne zavedamo, da ljudje poskušajo moliti?!

Žal mi je, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, ko ste mi postregli s temi uporabnimi informacijami. Če sem iskren, me je vaš komentar tako pobil, da sem lahko odgovoril le: »Žal mi je.«

Na poti proti našemu enoprostorcu so mi na misel začele prihajati vse stvari, ki bi vam jih rad povedal v odgovor.

Želim si, da bi vam povedal, kako se ob grdih pogledih in očitajočih pripombah starši začnemo spraševati, ali lahko otroke sploh pripeljemo k maši.

Želim si, da bi vas spomnil na 10. poglavje Markovega evangelija, kjer učenci grajajo starše, ki k Jezusu prinašajo otroke. Želim si, da bi vas spomnil na Jezusov odziv: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: ‘Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.’«

Bil je nejevoljen!

Želim si, da bi vas spomnil na besede papeža Pavla VI., ki nas je v pastoralni konstituciji Gaudium et spes spomnil, da so »otroci resnično največji dar zakona«.

Resnica, s katero imamo vsi težave, je, da so otroci največji dar tudi iz razlogov, ki vas pri maši tako živcirajo. (Tudi mene, ko smo že pri tem.) Motijo, nas dražijo, odvračajo pozornost od prioritet in zaradi tega opravljajo velikansko delo, da bi nas spremenili v svetnike.

Želim si vam povedati, da so moji otroci, ki vas motijo pri maši, morda natanko tisto, kar si Bog želi za vas. Morda je to način, ki bi vam pomagal preseči egoistično mišljenje in postati svetnica, za katero vas je ustvaril Bog! Zase vem, da mi je prav s to nalogo podaril otroke.

Nazadnje bi vas rad spomnil, da je naša katoliška vera usmerjena pro-life – torej odprta za življenje. Čeprav je to lahko neprikladno in zahtevno, so moteči otroci in sitni dojenčki čudovit rezultat takšnega pro-life prepričanja.

Prispevek povzet po www.iskreni.net

13. radijski misijon | Radio Ognjišče_p. Vili Lovše: Moški in duhovnost

Bog nas lahko iz grdega račka spremeni v laboda

“Ponudba Boga je na mizi, a jo moram sam sprejeti. Sam si moram prizadevati, se naučiti plavati in premagovati svojo nujo po račjem kvakanju.” V osrednjem misijonskem nagovoru 2. dne se je p. Vili Lovše ustavil tudi ob petih lastnostih “velikonočnega moškega”. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Moški je ustvarjalec, ne podiralec življenja

Lastnosti pravega moškega, velikonočnega moškega, odrešenega moškega, ki je ustvarjalec in ne podiralec življenja, lahko povzamemo s petimi točkami, ki so značilne tudi za uvajanje dečkov v moškost pri večini “primitivnih” kultur. Po krščansko bi lahko zvenele takole:

1. V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim Ljubezen

»Za vse resnično velike ljudi vseh časov je značilna »korenita ponižnost«. Globoko so prepričani, da črpajo iz drugega Vira, ne iz sebe. Sami so le orodje. Zato lahko delajo velike in pomembne stvari za druge. Niso v skrbeh zaradi svojih neuspehov, niti nimajo potrebe, da bi sami sebi delali reklamo in se povzdigovali pred drugimi.«

2. Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin oz. hči

»Če počivam v od Boga podarjenem dostojanstvu, lahko brez velikih naporov zdržim velike žalitve, konflikte, težave in razočaranja. Če v resnici vem, da je moje ime že trdno v Božjem objemu, se bom lahko poslovil od vsakdanjih vznemirjenj in motenj na svojem urniku.«

3. Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene

»Ljudje, ki so povezani s svojim notranjim izvirom, nimajo potrebe, da bi upravljali svoje lastno življenje in urnik. Prepustiti se Božjemu toku ne pomeni odnehati, ne pomeni vdati se, niti kapitulirati ali postati lutka. Izročitev je mirna notranja odprtost, ki pusti teči živi vodi. Je tiha pripravljenost, da si uporabljen kot prevodnik, ki Bogu dovoljuje, da po njem deluje. V resnici je zelo preprosto.«

4. Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni imam neskončno moč

»Če moja osebna vera nima globokega veselja in nobenega notranjega zadovoljstva, potem ni prava. Če je moja vera prvenstveno strah zase, strah pred svetom in Bogom, ni dobra. Če je moja vera predvsem zgolj potreba po verskih dolžnostih in obveznostih, je v resnici trd jarem in težko breme, ki ni vredno truda, niti uresničljivo. Težo življenja lahko nosiš in skozi neuspeh lahko vidiš le, če tvoja duša počiva v čudoviti in tolažilni sladkosti in mehkobi Božjega obilja in zvestobe. Če te tvoja resnica ne osvobaja, sploh ni resnica. Če v svojem Bogu ne moreš počivati, verjetno ni ne vem kakšen Bog.

5. Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – sv.Trojici

»Naše življenje nam ne pripada. A preprosta izkušnja ljubezni, kot jo običajno ljudje doživljamo, nam v srce in dušo vtisne spoznanje, da če ljubezen vedno doživljamo tako neomejeno, nezasluženo in nerazumsko, potem je stvarnost sama neomejena, nezaslužena in tudi delno nerazumna. To je srce vsakršnega človeškega upanja.«

Vili Lovše in Blaž Lesnik

Srečno, skupaj na poti prave velikonočne moškosti!

V vsakem človeku je prostor samote, ki ga ne more zapolniti nobena človeška intimnost, pravi Vili Lovše. »A kljub temu nisem nikdar sam. Ustvarjen sem bil, da bi bil bivališče. V globini mojega srca se dogaja nepričakovano, vstali Kristus mi prihaja naproti in vzame nase vse nevzdržno.« Edino in vse, kar človek v resnici potrebuje je, da čutidmo, kako nas Nekdo globoko spoštuje.”

Zakaj danes moški potrebujemo skupine za moške?

Čemu nekateri verni možakarji ali tisti, ki smo na poti, da to postanemo, potrebujemo skupine za moške?

Čemu imamo odmike za moške? Čemu gremo skupaj v »divjino«? Čemu potrebujemo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov – prvo bo naslednji mesec, 14. aprila?

Saj smo vendar večino časa zdoma: izgubljeni v službah in delu. Večino časa se borimo za večji kos kruha in za boljše preživetje. Nimamo časa za ukvarjanje z otroci, z ženo in najbližjimi, ker moramo »svet spreminjati na boljše.«

Pa se to resnično dá doseči samo navzven in v medsebojni tekmi z drugimi, v postavljaju meja in zakoličevanju, kaj je moje in kaj je tvoje, ter kdo bo koga ubogal in kdaj?

Morda pa tako garamo in smo odsotni od najbližjih tudi zaradi primerjanja z drugimi in tekme za boljši standard? Če imam več od soseda, lažno verjamem, da sem boljši od njega, bolj sposoben, močnejši, večvreden?

Ali ne bi moral biti čim več časa doma z otroki in ženo, ki me že tako slabo poznajo? Kakšen nemir me žene, da hočem spremeniti svet: politiko, ekonomijo, religijo, če pa samega sebe ne morem niti za milimeter?

Vprašanj je veliko. Odgovorov je toliko, kot je nas.

Če kot moški ne sprejemamo tega, kar smo, potem se ves čas trudimo, da bi z zunanjimi sredstvi prigrabili to, kar nam je že dano.

TUDI MOŠKI SMO USTVARJENI ZA ODNOSE

Naj sam napišem svojega. Obdarjen sem in hkrati omejen (povabljen v ponižnost) s svojo izkušnjo, izobrazbo, kulturo, raso, spolom in religijo.

Čutim pa, da me izkustvo osebne vere (osebnega odnosa z Bogom v Kristusu in Svetem Duhu) odpira v povezanost z vsemi možmi in ženami vseh časov in vseh kultur. Bog vključuje vse in nikogar ne izključuje.

Doživljam in vem, da smo vsi izredno in usodno vzajemno povezani. Nenehno doživljam, da vse kar delam s seboj, vpliva tudi na vas in obratno. Če delam škodo vam, uničujem tudi sebe in naravo.

Vse razsežnosti odnosov so bistveni del moje moške istovetnosti: jaz sem odnos, nekdo, ki je to, kar je, če je v odnosu, če živi iz Boga, kot dar zase in za druge, ter stvarstvo uporablja kot sredstvo za podarjanje in ustvarjanje nezlomljivih in za vedno živih odnosov. To je moja temeljna moška istovetnost.

LAŽNI MOŠKI – ISTOVETI SE S TEM, KAR IMA

Značilnost moškega lažnega jaza je utvara ega, ki se istoveti s tem, kar ima, s tem, kar je zunanje, s tem, kar obvladuje.

S tem si moški želi dati vrednost in trdnost, ki je zaradi strahu zase in vseh blodnih samogovorov ni zmožen več čutiti in živeti sam v sebi.

Moč in zapolnitev svoje praznine iščem zunaj, v obvladovanju in zasužnjevanju stvari, ki me potem zasužnjijo in izpraznijo, zaprejo v ločenost od vseh.

Lažni jaz me uničuje in je moj največji sovražnik. Uničuje tudi vse moje odnose in materialno stvarnost. Sili me, da svoje življenje postavim v službo lažne zunanje uničevalne moči, ki se na koncu izkaže za utvaro in prevaro.

Notranja moč in resnica pa sta nam podarjeni zastonj in vsak hip, le da jih moramo zavestno sprejeti: Božji sinovi in hčere smo, ustvarjeni in podarjeni po Božji podobi kot bratje in sestre. To je vogelni kamen vsake resnične moškosti in ženskosti.

Če ne sprejemamo tega, kar smo, potem se ves čas trudimo, da bi z zunanjimi sredstvi prigrabili to, kar nam je že dano.

V skupinah za moške drug drugemu pomagamo vstopati v resnično moškost rasti v svobodi od lažne – egoistične in sebično uničevalne moškosti, ki vodi današnji svet.

IZKUŠNJA VSEH KULTUR VSEH ČASOV – SKUPINE ZA INICIACIJO FANTOV V MOŠKE 

Zaradi tega dejstva so vse kulture vseh časov svoje mlade fante ali dečke uvajale v moškost.

Starešine so jim izkustveno razkrivali modrost prave pot moškosti in jih tako obvarovali slepe in lažne moškosti, ki je samouničevalna in vsem škodljiva.

Vse kulture vseh časov so imele iniciacijo fantov v može, razen naših zahodnih »razsvetljenih« kultur, ki temeljijo na lažni istovetnosti moških in žensk. Posledice so očitne v ekologiji, ekonomiji in politiki.

Kristusova velika noč je v resnici najboljši povzetek vsake moške (in tudi ženske) iniciacije – uvajanja v Božjo človeškost.

Lahko jo povzamemo v petih točkah, ki so vsebovane tudi v vseh dobrih iniciacijah za fante, ki so jih in jih še izvajajo različne kulture:

V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim (jih vključim) Ljubezen (Očeta, Sina in Svetega Duha), ki nas podarja.

Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin/hči (on v meni in jaz v Njem).

Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene.

Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni v meni in vseh imam neskončno moč.

Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen, se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – Trojici.

SKUPINE ZA MOŠKE DANES – POMOČ PRI VSTOPANJU V RESNIČNO MOŠKOST

Zaradi tega je nujno, da moški drug drugemu pomagamo vstopati v resnično moškost in drug ob drugem rastemo v svobodi od lažne – egoistične in sebično uničevalne moškosti, ki vodi današnji svet. Drug drugemu pomagamo zoreti v resnici tega, kar smo.

V tem je smisel moških skupin in srečanj. Skupaj se lažje zavemo iniciacije, ki jo Bog tudi danes, tukaj in sedaj, izvaja po posledicah naših utvar o sebi in o smislu vsega.

On stori vse, da bi nam odprl oči iz utvar, ki jih živimo, in nas ozdravil. Ko se pogovarjamo o lastni izkušnji uvajanja v človeškost in moškost, ki jo v našem življenju vodi Bog, počasi ozdravljamo in postajamo ustvarjalni sodelavci Življenja v vseh in za vse.

P. Vili Lovše za Iskreni.net

Zakaj danes moški potrebujemo skupine za moške?