Arhivi Kategorije: Izzivi besede

3. Velikonočna nedelja, 26.4.2020, Lk 24,13-35

“In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.”

»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala Jezusovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?

Poglejva, kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev. Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem, kar sta videla, pospeši njun korak.

Visoka pesem lepo osvetli moč gorečega srca: »Spala sem, a moje srce je bedelo. Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj« (5,2–6).

Jezusovo trpljenje je tisto, kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nama. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor tvojega in mojega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nama, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videla njegov obraz, lahko zadušijo. Midva sama stvari nikdar ne bi postavila tako, kakor jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo. 

Šele ko z branjem in premišljevanjem Svetega pisma sprejmeva Božji način delovanja in Božje misli, najine oči lahko spregledajo.

Ogenj, ki zagori v nama, je vnaprejšnje okušanje tega, kar bova videla. Goreče srce zaznava, da se bo tvoje in moje hrepenenje uresničilo, čeprav ne veva kdaj. Najino najgloblje hrepenenje je namreč, da bi videla Gospoda iz obličja v obličje. Ko ga srce končno ugleda, je blaženo, srečno in v blagoslovu. To, za kar si Gospod nenehno prizadeva, ustreza prav temu hrepenenju tvojega in mojega srca. A ker so njegove misli tako drugačne od najinih, mora še vedno nenehno izginjati izpred najinih oči. 

Ko se enkrat le odprejo in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej k Cerkvi in nato v svet. V Cerkvi je najino videnje Vstalega potrjeno. Podeliva ga z brati in sestrami. Cerkev nama omogoča, da lahko uzreva resnico o Bogu in resnico človeškega srca. V vzajemni povezanosti pričujemo svetu o Vstalem, ga iščemo, si ga podarjamo in sprejemamo. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. A ta počitek je drugačen od tega, kar si zamišljamo. Gotova pa sva lahko, da je počitek resničen. V tem dogajanju je skrita vsa skrivnost življenja.

Če to upoštevava, laže razumeva cerkvene očete, da je resnična ovira za duhovno rast neobčutljivost, zaprtost za skrivnost Boga. Ne oddaljujejo naju od njega najini grehi, ampak neobčutljivost zanj, kar je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti ogenj v nama ugasne. A le če je ogenj živ, se najine oči lahko odprejo in lahko resnično vidiva Gospoda, ostajava v veselju in pomagava, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš sodelovati tudi ti? 

Sobota, 2 VT, 25.4.2020, sv. Marko Evangelist, Mr 16,15-20

»Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.”

Božja beseda ni samo za ljudi. Vse stvarstvo bo cvetelo, če ga bomo poslušali. To danes pravi Jezus. Kako ga jaz razumem? Katera znamenja kažejo, da sem jaz učenec Vstalega Jezusa? Ali je v času karantene kaj drugače? Kaj je Jezus učencem naročil in kako so se odzvali? Ali želim prositi Jezusa, da bi tudi jaz lahko s svojim življenjem oznanjal dobro novico? Za kaj se mu še posebej zahvaljujem?

Petek, 2 VT, 24.4.2020, Apd 5,34-42

“Zato vam zdaj pravim: Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih; če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo; če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti, da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu.« In dali so se pregovoriti. Poklicali so torej apostole, jih pretepli in jim zabičali, naj ne govorijo v Jezusovem imenu, nato so jih izpustili. Ti pa so izpred velikega zbora odhajali veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje za Jezusovo ime. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjati Jezusa Kristusa.”

Učenci z močjo oznanjajo Kristusovo vstajenje. Farizeji jih hočejo utišati. Kaj jih moti? Koga danes Gospod uporablja za oznanilo vstajenje, znotraj ali zunaj Cerkve? Kako so se apostoli odzvali na preganjanje? Kako lahko v času pandemije jaz oznanjam Kristusa vstalega? Ne le z besedo, ampak z dejanji. Kako?

Četrtek, 2 VT, 23.4.2020, sv. Jurij, Jn 3,31-36

“Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.”

Povabljen sem, da se pridružim Jezusu, da bivam v njem tako, kakor on biva v nas. V tem je vera. Živeti iz Jezusove vzajemne ljubezni do Očeta. V Njem smo sinovi in hčere. Če sprejmem njega sem sin/hči in resnično človek. Sam si izbiram svojo istovetnost. Če ne poslušam Sina, nimam življenja. Življenje je dar sinovstva, ki nam ga je Oče dal v Sinu. Tudi jaz lahko postanem luč in premagam zlo (biti to, kar nisi). Ali hočem in želim?

Sreda, 2 VT, 22.4.2020, Marija, mati Družbe Jezusove, Jn 19,25-27

“Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.”

Danes se jezuiti Bogu zahvaljujemo za Marijo, ki je tudi mati Družbe Jezusove, jezuitov. Ali imam tudi jaz Marijo za svojo mater? Jezus je s križa Janezu Marijo dal za mater, njej pa naročil naj ima Janeza za svojega sina. Vsak izmed nas je učenec, ki ga je Jezus ljubil. Namesto Janezovega lahko dam svoje ime in se Jezusu zahvaljujem.

Torek, 2 VT, 21.4.2020, Apd 4,32-37

“Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi ni nihče govoril; da je kaj tega, kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno. Z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi. Nobenega ubogega ni bilo med njimi; kolikor je bilo namreč posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodajali in ceno za prodane stvari prinašali ter polagali k nogam apostolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa potreboval.”

Luka opiše idealno skupnost bratov in sester. Kako jaz doživljam skupnost Cerkve? Za kaj sem še posebej hvaležen pri Cerkvi? Kaj me moti? Luka posebej poudarja, da so si vse med seboj delili in imeli vse skupno. Kaj jaz delim z brati in sestrami v veri? Kaj bi lahko sam prispeval, da bi bila skupnost res živa skupnost bratov in sester, ki živijo iz novega življenja – premagane smrti?

Ponedeljek, 2 VT, 20.4.2020, Jn 3, 1-8

»Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite znova.”

Jezus odgovori Nikodemu, da nihče ne more videti Božjega kraljestva, če se prej ne rodi od zgoraj, iz vode in Duha. V krstu nas Cerkev rodi od zgoraj, da lahko prepoznamo v Jezusu Božjega Sina in s tem sebe kot ljubljene sinove in hčere Očeta, ki so med seboj bratje in sestre. To je bistvo novega življenja, ki nam je podarjeno. Ali ga hočem sprejeti in živeti v veri?

Nedelja Božjega usmiljenja, 19.4.2020, Jn 20,19-31

 

“Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Danes je Tomaževa nedelja. Neverni Tomaž je bil goreč in odločen možak. Pri soočanju s trpljenjem je vzkliknil: »Pojdimo tudi mi umret skupaj z njim!« Po vstajenju pa je neomajno vztrajal v dvomu: »Če sam ne vidim in se ne dotaknem, mi ne govorite pravljic!« Farizeji so zahtevali znamenje in bili prepričani, da ga ne bo! Tomaž trdno zahteva znamenje zato, ker si živo želi, da bi Jezus res vstal. Želi potrditev, da je vse, kar je Jezus rekel in storil, res. Ne prenese utvar! Všeč mi je Tomaž, ko na Jezusovo prošnjo, naj se vendar dotakne njegovih ran, ne upa dvigniti niti roke. Ves je prevzet od veselja, ko vidi Jezusa. Hrepenenje, ki ga je nosil v srcu, postane vzklik: »Moj Gospod in moj Bog!« Bog, daj takšne izpovedi vere tudi meni in tebi, ki bereš.

Jezusovo telo presega časovno-prostorske meje. Prikaže se nenadoma. On je živ sredi med nami. Živi sredi med nami in postane naša hrana, da bi bil naše življenje in moč. Ko nas pošlje v svet, kakor je njega Oče poslal v svet, to pomeni, da smo apostoli in vsi verniki deležni iste ljubezni, s katero Bog Oče ljubi Sina, kajti zdaj smo eno z njim. Kakor doživljamo isto ljubezen, tako doživljamo tudi isto poslanstvo, ki izhaja iz nje.

Gregor Veliki razlaga: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas, pomeni: ko vas jaz pošljem med preganjanja in pohujšanja, vas ljubim z isto ljubeznijo, s katero mene ljubi Oče, on, ki me je poslal v trpljenje.« Znamenja trpljenja v poveličanem in vstalem telesu Jezusa Kristusa ostanejo, da bi naju nenehno spominjala na njegovo ljubezen in da bi tudi midva sama sredi trpljenja, ki se bo od naju zahtevalo, ohranjala njegovo ljubezen. Usoda učencev ne more biti drugačna od Jezusove. Če si deliva isto ljubezen, greva po isti poti in imava isto življenjsko dediščino.

Poslanstvo apostolov se v resnici omeji na to, da so varuhi prenovljenega človeštva, ki sta ga Jezusova smrt in vstajenje preustvarila. Varujejo ga v sebi in vseh, da bi prenovljena človeškost lahko zasijala v vsem božjem sijaju. 

Mir, ki ga podarja vstali Jezus, je sad srečanja z njim. Ko ga zagledava z vsemi znamenji ljubezni, se najino srce odpočije. Končno najde svoj pravi dom in si oddahne v gledanju Jezusa, ki je zdaj tukaj z nama in osebno skrbi zate in zame. Ko se najino srce odpre njegovi navzočnosti in privoli vanjo, naju prevzame mir, ki ga svet ne more dati. Nobeno bogastvo, oblast ali čast ga ne da, pa tudi noben alkohol ali droga ne. 

Iz globoke intimnosti z Jezusom lahko izvira vsa tvoja in moja življenjska moč. Učenci so to resnico počasi in postopno dojemali, enako kakor midva. Na začetku so si morali pomagati z zunanjimi znamenji: prazen grob, oznanilo žena in drugih učencev. Šele potem so lahko tudi sami videli Jezusa, ki je bil z njimi, jedel z njimi, jih učil. Vendar takoj še niso imeli moči, da bi s svojim življenjem pričevali za to neverjetno resnico. Ko so končno prejeli Svetega Duha, so šele dojeli in začutili, da je resnica vsega njihovega življenja in vseh ljudi zajeta v Božjem Sinu, ki je umrl in vstal in v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (Kol 2,3). Samo zanj je vredno dati življenje. 

Učenci so zahrepeneli, da bi vsi ljudje vseh časov lahko zajemali iz moči Vstalega, ki je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Naj ves svet zažari od ljubezni in svobode, ki jo je Bog razodel v Jezusu Kristusu za vsako človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sobota, 18.4.2020, Mr 16,9-15

Ko je Jezus prvega dne v tednu zjutraj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, (iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov). Ta je šla in sporočila tistim, ki so bili prej z njim in ki so žalovali in jokali. Ko so ti slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je prikazal v drugi podobi dvema izmed njih na poti, ko sta šla na deželo. Tudi onadva sta šla in sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli. Pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi; grajal je njih nevero in trdosrčnost, da niso verjeli tistim, ki so ga po vstajenju videli. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!«

 

Gospod je Magdaleno osvobodil, da je spet upala biti božja hči, sestra drugim in sodelavka Božje ljubezni. Vstali je v njej prebudil moč Božje ljubezni in svobode. Njeno žalovanje in jok je postalo vir moči in veselja za druge, ki še ne verjamejo in ne morejo verovati. Trdo srce se ne omehča tako zlahka. Zahteva smrt Božjega Sina, da postane spet Božji dom, kar od vedno je. Oznanilo Vstalega mehča kamnita srca in odpira novo možnost življenja sredi sedanjega sveta ujetega v slepoto in trdosrčnost. Vstali nas pošilja kot svoje telo, da ozdravlja ta svet. Hočem?

Petek velikonočne osmine, 17.4.2020, Jn 21,1-14

 

Ko se je že danilo, je stal Jezus na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so torej in že je niso mogli izvleči zaradi obilice rib. Oni učenec, ki ga je Jezus ljubil, je torej rekel Petru: »Gospod je!« 

Jezus je učencem rekel, da ga bodo kot vstalega srečevali sredi svojega vsakdanjega življenja. Na njegovo besedo naše sterilno življenje postaja polodno in blagoslov za nas in za druge. On nas preobraža in podarja obilje notranje moči za vse izzive vsakega dne. Kako jaz odgovarjam na Jezusove predloge, naj vržem na drugo stran? Gospod je. Kaj mu želim odgovoriti za današnji dan?