Arhiv kategorij: Izzivi besede

15. nedelja med letom: Ljubezen je v dejanjih

V vsej dolgi zgodovini Izraela in Cerkve ter tudi drugih religij bi človeštvo že zdavnaj postalo žrtev lastnih utvar, če ne bi Bog ob pravem času poslal preroka, ki nas spet spomni na Božjo resnico. Ljudje si zlahka ustvarimo vero po lastnih merilih in koristih. Nič več ne služimo Bogu, ampak ga uporabljamo za dosego svojih in samovoljnih ciljev. Prerok pa oznanja, da je Bog prvi. Razkriva želje naših src in nam kaže pravo pot za njihovo uresničenje.

S tega vidika je največji prerok prav Jezus. Ima dvojno oblast:

Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže resnično Božje obličje. Omogoči nama resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nama pogosto zdi njegova beseda neprijetna.

Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje najina najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, seboj, bližnjimi in stvarstvom. V moči Svetega Duha nama in vsem podari svoje življenje.

Zato lahko danes skupaj z vso cerkvijo prosiva Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosiva, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu, tudi tvojemu in mojemu. Sijaj Božjega obličja je njegova ljubezen do slehernega človeka, Očetov blagoslov, ki je vir tvojega in mojega dostojanstva in nedotakljivosti. Zunaj tega ni več ničesar, kar bi človeškemu srcu še lahko kaj pomenilo.

Očetov blagoslov zajema vse naše življenje, našo zgodovino in zgodovino vseh naših bratov in sester na zemlji. Jezus svojim apostolom zaupa poslanstvo, naj tudi oni razodevajo in omogočajo, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem in iz njegove moči. Če se učiva živeti v blagoslovu in iz njegove moči, imava oblast nad nečistimi duhovi. Nihče nama ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v najinih srcih.

Morda si opazil, da Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga zaustaviti, da bi bil podarjen drugim. Če ostane z nami in če ga drugi sprejmejo, je to zato, da boste prej ko slej lahko tudi vi zahrepeneli po njem. Ne bojte se, mir je za vedno vaša dediščina.

Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje, tudi ti, draga bralec in bralka. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi.

Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nama postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti s človečnostjo vseh. Poklicana sva biti preroka, oznanjevalca Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicana sva, da Božji mir živiva kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu.

Boga se dotaknem z zaupanjem

13. nedelja med letom, 1.7.2018

Evangelij nama pripoveduje od dveh Jezusovih čudežih. Ozdravi krvotočno ženo in obudi od mrtvih hčerko Jaira, ki je bil predstojnik judovske shodnice. Oba uslišana iščeta stik z Jezusom. Krvotočna žena išče stik z njim v svojem srcu in na skrivnem, Jair pa kar na glas in pred vsemi. Krvotočna žena veruje, da bo ozdravljena že, če se bo dotaknila roba Jezusovega plašča. Predstojnik shodnice veruje, da bo njegova hči ozdravela, če se jo bo Jezus dotaknil.

Kaj torej pomeni Jezusov dotik. Kakšen je smisel te besede?

V tvojem in mojem srcu se nenehno prepletata zbeganost in vera. Če prevlada zbeganost bova Jezusu sledila le na zunaj. Če bo prevladala vera se bova Jezusa dotaknila ali pa se mu bova pustila dotakniti. Jezusa se dotakneva z vero. Vera in zaupanje vanj je resnični dotik, ki ozdravlja odtekanje življenja in obuja iz smrti.

Pripoved o krvotočni ženi še posebej poudari vero, ki se dotakne Jezusa. Če se ga ti in jaz dotakneva z vero, mu omogočiva, da njegova odrešujoča moč prične delovati. S tem nama lahko pokaže tisto, za kar je bil poslan med nas. On, ki je Svet, naju posvečuje. On, ki je Odrešenik, naju odrešuje. On, ki je močni, nama pomaga in naju ozdravi. Če se živo ne zavedava svoje nečistosti, revščine in bolezni, tudi nimava dovolj vere, da bi dosegla in sprejela odrešenje, ozdravljenje ali obuditev iz smrti.

Jezusa se ne moreva neposredno dotakniti. Lahko se dotakneva le roba njegove obleke. Njegova obleka so besede Svetega Pisma. Lahko se gnetemo okrog Svetega Pisma, pa se nič ne zgodi. Tudi množici učencev, ki so pritiskali na Jezusa sredi gneče, se ni nič zgodilo. Če pa se Božji besedi, pa četudi samo eni besedici, približava z vero, potem pride iz nje moč, ki je v njej in ozdravi najino dušo in duha. V evharistiji imava oboje na dosegu roke: besedo in Jezusovo telo. Beseda in Jezusovo telo čakata, da bosta lahko sprostila svojo moč tudi v tebi in v meni. Želita nama razodeti ljubezen s katero je bila beseda izrečena in s katero je bilo telo poslano in podarjeno. Jezus čaka in pričakuje, da bo tudi tebi in meni rekel: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljen svoje nadloge!«

Oglejva si še vero predstojnika shodnice. Navkljub slabi novici o smrti hčere, je vztrajal in vabil Jezusa naj pride v njegovo hišo. Dogodek s krvotočno ženo je verjetno nestrpno doživljal kot izgubo dragocenega časa za življenje njegove hčerke. Jezus ga povabi, naj kljub novici o smrti hčerke veruje. On uboga. Ne da se prestrašiti obupni novici. Zaupa, da jo Jezus lahko obudi. Zaradi njegove vere je Jezus lahko ukrepal in se razodel. Jezus lahko pokaže to kar v resnici je le, če ti in jaz verujeva. Le v veri doživiva to kar Jezus v resnici je za naju in za vsakega človeka. Kakršno koli drugačno sklepanje ustvari le zmedo in utvaro. Zmedo in utvaro doživiva v svojem srcu takrat, ko namesto, da bi verovala v Jezusa in sprejela njegovo delovanje za naju, od njega zahtevava tisto, kar midva misliva, da je in da bi nama moral dati. Podobno težavo je imel sv. Peter. Jezusove besede so se mu zdele nerazumljive in nesprejemljive, a je kljub temu vzkliknil: »Ti imaš besede večnega življenja«. S tem je povedal, da je kljub svojemu nerazumevanju Jezusa pričakuje, da mu bo Jezus sam pokazal resnični smisel tega, kar ta hip še ne dojema ali pa razume narobe. Prav takšno vero potrebujeva tudi ti in jaz. Jaz bom prosil zate, ti pa prosi zame.

Iz zla delati dobro, to je Božje

11. nedelja med letom, 17.6.2018. 

Seme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim. (foto: dr. Resman)

Življenje je Trojica – občestvo

Sveta trojica, Mt 28, 16-20

Ob družinskih, krajevnih in celo mednarodnih krizah pogosto slišimo krilatico, da je potrebno držati skupaj. In res smo lahko večkrat začudeni in celo ponosni, kako se lahko ljudje odrečemo svojim razlikam in skupaj borimo za obče dobro. Sodelovanje dolgoročno večkrat omogoči padanje meja, še posebej namišljenih, škodljivih in nepotrebnih. Včasih pa žal stara nasprotja, sovraštva, zamere in predsodki po krizi znova dobijo nazaj vso svojo moč. Nekaj podobnega se je v Sloveniji zgodilo po osamosvojitvi.

Na praznik sv. Trojice proslavljamo dejstvo, da Oče, Sin in Sveti Duh vedno držijo skupaj v naše dobro, ne glede na krize in letne čase. Ljubijo in rešujejo nas. To kar smatramo za najboljšo lastnost svoje družine, mesta ali naroda, določa kdo je naš krščanski Bog in kaj vidijo, kako sodijo in na kakšen način se vedejo do sveta.

Slavna ikona svete Trojice prikazuje tri osebe za mizo za katero so štirje prostori. V odprtini v nogi mize naj bi bilo po mnenju nekaterih nameščeno ogledalo, da je vsak gledalec ikone lahko dojel, da je četrto mesto za mizo na ikoni njegovo. Vsak od nas je povabljen, da se trem osebam pridruži. Seveda tudi to globoko teologijo lahko napačno razumemo.

Nismo le osebno povabljeni, da se pridružimo življenju Boga, da z Njim sodelujemo pri ljubezni in reševanju sveta. Četrti prostor na ikoni je rezerviran za celotno človeštvo.

Praktično je nemogoče izpovedovati vero v sveto Trojico in hkrati početi stvari, ki človeško družino razbijajo, ločujejo in uničujejo. Škandalozno je izpovedovati vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, hkrati pa biti rasist, seksist, sovražnik beguncev in vseh, ki vsak dan umrejo od lakote. Ne moremo izpovedovati vere v Sveto Trojico in hkrati živeti samo za to, da bomo bogatejši in bolj varni, medtem ko ostali del človeštva postaja vedno bolj reven in nima nujnega za osnovno človekovo dostojanstvo. Gandi je nekoč dejal: »Radi imam novo zavezo in krščanske zamisli o Bogu. Jutri bi se dal krstiti, če bi videl kakšnega kristjana, ki to kar oznanja, tudi zares živi.«

Nedelja svete Trojice ni namenjena teološki matematiki in filozofiranju o tem kako so lahko trije eno. Namen praznika je, da pri evharistiji dobimo moč, da držimo skupaj s človečnostjo vsakega človeka, da postajamo tudi mi kruh in dar za druge. Namen praznika je, da vsi Božji sinovi in hčere (to je vsak človek) dobijo priložnost, da bi slišali dobro novico o dejstvu kako nas Bog brezpogojno ljubi kot Oče, Sin in Sveti Duh. Tisto, kar rečemo in delamo, naj bi vsem ljudem pomagalo, da bi dobili svoj prostor za mizo Svete Trojice, da bi vsi postali člani Božje družine. Večina ljudi bo spoznala odrešujočo Božjo ljubezen samo preko opazovanja in presojanja našega delovanja, razmišljanja in načina odnosov.

Ni slučajno, da v katoliškem izročilu, sveto Trojico običajno prikličemo vedno, ko se pokrižamo. Spomni nas, da ne moremo živeti zgolj zase in svoj poln trebuh. Vsakič ko izpovemo Trojico se znova zavežemo umiranju svoji sebičnosti, da bo Božja odrešujoča ljubezen tudi po nas lahko dosegla vsakega človeka tega sveta. Poleg izpovedovanja vere v Sveto Trojico in enega Boga z usti, prosimo Duha, da nas drži skupaj in nauči živeti kot občestvo: jaz v tebi, ti v meni, jaz zate, ti zame, vsak za vsakogar, ne zase. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Naš Bog je ogenj, ki očiščuje

Binkošti

Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost.

Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje zelo različni in da smo razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?

Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1 Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1 Mz 11 – pripoved o babilonskem stolpu).

Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: babilonski stolp je služil podjarmljenju drugih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.

»Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, kar pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.

P. Viljem Lovše

Svoboden, če imam Boga za Očeta

7. velikonočna nedelja

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

P. Vili Lovše

Veselje je pot, ne cilj

6. velikonočna nedelja

Jezus nama danes neposredno opiše stvarnost, o kateri je preteklo nedeljo spregovoril v podobi trte in mladike. Svoj govor razvije na treh »kakor«: »Kakor je Oče ljubil mene … kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta … kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,9.10.12).

Takoj razčistiva nesporazum. Besede »kakor« Jezus ne uporablja za primerjanje s seboj. Ne daje nama za zgled samega sebe. Ne zahteva, da bi ga morala ti in jaz dosegati v intenzivnosti njegove ljubezni.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Jezus ves in v celoti računa na Očeta. Kakor da bi nama rekel: vse veselje, ki ga ima Oče do mene, imam jaz do tebe in vseh. V meni ste tudi vi poklicani, da vstopite v to veselje in uživate njegove sadove. Očetovo veselje do Jezusa in nas traja vso večnost in skozi vso zgodovino. Jezus nama tudi pove, pod kakšnimi pogoji bova lahko uživala sadove tega veselja: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.«

Očetove zapovedi so odrešenje zate in zame, za vsakega človeka. Omogočajo nama sodelovanje pri njegovem veselju. Omogočajo nam sožitje v ljubezni. In prav to je smisel tvoje in moje ter vse človeške zgodovine. Kdor te razsežnosti ne dojame, zanj bo življenje nesmiselno ali pretrdo. Kajti ne počiva v domačnosti. To namreč pomenijo besede »ostanite v moji ljubezni«: bližino, zaupnost in domačnost z Bogom. Pogoj za izpolnjevanje zapovedi je Božja ljubezen, ki je vir življenja in hkrati tudi odločitev, da bova iz tega vira živela. V tem je vir najinega veselja in dostojanstva, ki pa nista omejena zgolj na naju sama. Bog ni tisti, ki bi napolnjeval samo mojo potrebo po ljubezni in me nasičeval. Takšna sebična ljubezen nima nič skupnega z Božjo ljubeznijo, ki prihaja do naju po Jezusu. Zato Jezus takoj nato doda, da da svoje življenje.

Ljubezen je takšna, da zajame vse ali pa se izgubi. Ljubezni ni mogoče omejiti le na nekoga, drugim pa jo zanikati. Takšna ljubezen ne bi bila več Jezusova ljubezen. Resničnost Jezusove ljubezni je konkretna in jo lahko preverimo z naslednjimi besedami: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Ljubezen do vseh pomeni, da vse vključimo v vzajemno ljubezen, ki je značilna za izkušnjo sožitja z Jezusom, ki razodeva Očetovo ljubezen.

Ne prezriva, da Jezus ne govori o zapovedih, ampak o eni sami zapovedi. To pomeni, da ta zapoved vse druge zapovedi povzame in hkrati pokaže edini cilj vseh zapovedi, pečata pristnosti in resnosti. Vzajemna ljubezen je neposredno odvisna od izkustva Gospodove odrešujoče ljubezni. Zato Jezus v drugih evangeljskih odlomkih lahko reče: »če bodo ljudje videli, da se ljubite, bodo prepoznali moje ime.« Drugi odlomki nama bodo pokazali, da je vzajemna ljubezen dar Svetega Duha, ki iz nas naredi eno srce in eno dušo. Iz nas naredi uresničeno skrivnost evharistije. Ustvari bratstvo in sestrstvo, ki sta Božje delo, in razodevata, da je Bog Oče.

Ljubezen, v katero nas povabi Jezus, ustreza notranji strukturi tvojega in mojega srca. Srca vsakega človeka. Omogoča nama, da živiva svojo resnično človeško poklicanost. Zato Jezus pravi, da nama srčnega veselja, ki ga ustvarja dinamika njegove ljubezni, ne bo mogel nihče ukrasti. To pa zato, ker sega tako globoko, da tudi demoni nimajo dostopa do nje in je za vsakega izmed nas dediščina življenja.

Midva pa bova odkrila, da korenine tega veselja pripadajo Bogu, s katerim bova delila njegovo čutenje in ljubezen do nas.

Glaven je odnos

5. velikonočna nedelja

Glavna podoba 5. in 6. velikonočne nedelje je trta. Hkrati pokaže, v kakšno dostojanstvo življenja kliče naju in vse svoje učence.

Govori nama zelo zaupljivo. Uporablja besedico »kakor«. Z njo poudarja skrivnost, ki je neskončno večja od nas in nas vključuje v Božjo resničnost. Pravi, da je on sam trta, mi pa smo mladike. Podoba trte in mladik ni zgolj spodbuda, s katero naju Jezus prosi, naj ostaneva povezana z njim, ker naju ljubi in se zaveda, kakšne preizkušnje naju še čakajo. Ne spodbuja naju, ampak nama izraža svoje zaupanje. Zaupa nama svojo skrivnost, ki jo bova, kakor njegovi učenci, tudi midva razumela šele veliko kasneje. Hkrati pa nama s svojim skrajno zaupljivim tonom to skrivnost daje okušati že sedaj. Učencem in nama je namenjena ta neverjetna ponudba zastonjske in popolnoma nezaslužene ljubezni. V njej je povzeta vsa Božja zaveza z izraelskim ljudstvom in celotno Božje razodetje človeštvu. Zajame vso resnico odrešenja, ki ga Jezus zasluži svojemu ljudstvu. Žal midva z veliko težavo in z naporom v besedah Svetega pisma uspeva zaznati osebo in srce, ki te besede izgovarja. Še teže pa sprejmeva ljubezen, s katero so te besede izrečene. Če to dejstvo upoštevava, Jezusove besede dobijo čisto drugačne odtenke.

On govori o obrezovanju. Če vinogradnik hoče, da bo trda dobro obrodila, je zanj popolnoma samoumevno, da gre in trto obreže. Kaj pa pomeni obrezovanje ljudi, kot sva ti in jaz? V grščini besede obrezati, očistiti, biti čist ali očiščen izhajajo iz istega korena. Pomen obrezovanja pa še najbolj osvetli Jezusova razlaga: »Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril.« Jezusova beseda ima moč, da naju očisti, da naju obreže. Če sprejmeva Jezusovo besedo, s tem sprejmeva tudi njega samega in skrivnost njegove osebe. On nama razkrije Božjo ljubezen do naju in do vsakega sočloveka. Pokaže nama, kako močno želi Bog biti z nami v sožitju in nam s tem omogočiti, da bi v čim večji polnosti živeli svojo poklicanost k človeškosti.

Apostoli so začeli razumevati, da je v Jezusu razodeta Božja skrivnost do človeka, hkrati pa so doživljali, da jim je Jezus pokazal tudi skrivnost njihovega srca, ki hrepeni po Bogu. Božja skrivnost je vedno tesno povezana s človekovo poklicanostjo in poslanstvom. Zato Jezus v priliki o trti in mladikah govori o sadovih, ki jih trta obrodi po mladikah, ki iz nje črpajo vso moč.

Kakšne sadove midva lahko obrodiva v Jezusu? V nadaljevanju odlomka prihodnjo nedeljo bo odgovor na to vprašanje še veliko bolj jasen. A tudi danes že lahko vsaj delno odgovoriva nanj. Edini sad, ki ga midva, če sva mladike na Jezusu, ki je trta, lahko obrodiva, je ta, da je Oče poveličan. To pomeni, da ljubezen med nami izžareva tako močno, da razodene Boga kot Očeta vseh. Jezus je razodeva Božjo skrivnost v vsej lepoti po ljubezni do ljudi. Njega je ta ljubezen použila. Do konca je bil zvest Očetovi ljubezni do njega in nas ter tudi svoji ljubezni do Očeta in nas. Oče ga je zelo vesel, ker zvesto sledi njegovi dobrohotni volji in hrepenenju za vsakega človeka.

V Jezusu ostajava ali prebivava takrat, ko sodelujeva pri vsej lepoti in polnosti Očetove in njegove ljubezni. Prav to želi poudariti podoba trte. V Jezusu ostajava in bivava takrat, ko spodbude za svoje življenje in delovanje ne zajemava nikjer drugje in v nobeni drugi okoliščini kot v Očetovi ljubezni do nas. To pa je pokazal v Jezusu.

Tudi moški imamo srce

3. velikonočna nedelja

Pripovedi o velikonočnih dogodkih imajo dva cilja: želijo nama pokazati resnico Jezusovega vstajenja, ki se nam danes zdi nemogoča ali celo utvara, ter odpreti najino srce za razumevanje Svetega pisma. Jezusovo vstajenje namreč celotnemu Svetemu pismu daje čisto drugo težo in dokončnost.

Tudi ti in jaz sva lahko deležna moči vstajenja, ki se imenuje »slava«. Lahko se naučiva prepoznavati vstalega Kristusa in živeti v njegovi družbi. Saj nama sam zagotavlja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Sredi vsakdanjega življenja lahko ponotranjiva isto počelo življenja, ki je vodilo Jezusa. On je priča Očetove božje ljubezni do nas ljudi. Proti njemu in Očetovi ljubezni smrt nima nobene moči.

On je umrl in vstal in je sedaj živi. On nama in vsakemu lahko da življenje, ki ni več podvrženo smrti, ki več ne beži pred smrtjo in pred življenjem.

Prosiva danes Boga, da bi si želela sodelovati pri moči vstajenja. Živeti iz moči vstajenja namreč ni samo po sebi umevna pot. Po njej ne more nihče hoditi sam in zgolj v moči svojih slutenj in iznajdljivosti.

Zato je tako pomembno, da dojemava Sveto pismo in se spreobračava. Spreobrnjenje je namreč pot do vstajenske moči. Apostol Peter nama pravi, da sta kesanje in spreobrnjenje sad priznavanja Božjega delovanja v Jezusu, človeku, ki so ga zanikali, obsodili, usmrtili in je sedaj Vstali.

Priznanje, da je bil Jezus obsojen in usmrčen, je priznanje lastne krivde v odnosu do Boga. Njegovo ljubezen vsi po vrsti zaničujemo. Zaradi krivde imamo mnogi v srcu globoko bolečino, ki naj bi nam pomagala prepoznati in priznati pred Križanim, da je on resnično pričevalec Očetove ljubezni in da je ta zelo velika.

Ko z bolečino in nežnostjo zreva Nanj, ki je bil preboden, lahko počasi kakor v ogledalu odkrijeva svojo lastno resničnost. Grešnika sva, ki nista hotela upoštevati Božje zaveze. Grešnika, ki zaničujeta Božjo ljubezen. Hkrati pa sva odrešena človeka. Odrešena zato, ker lahko končno gledava Božjo ljubezen, ki se nama je pokazala in nama podarja nove koordinate za najino življenje.

Da bi sprožila v nama takšno notranje zaznavanje in ga potrdila, nama Cerkev bere Sveto pismo in ga razglaša pri vseh bogoslužjih. Cerkev dobro ve, da je Sveto pismo vodič za udeležbo pri moči vstajenja.

Zelo pomembna podrobnost je, da lahko samo Jezus odpre našo pamet in naše srce, da lahko umevamo Sveto pismo (prim. Lk 24,45). To stori potem, ko je vse tisto, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, tudi dopolnjeno in uresničeno. Vse do tedaj Sveto pismo ni moglo biti popolnoma odprto. A tudi danes, čeprav je v Jezusu odprto, nama na nek način Sveto pismo še vedno ostaja zakrito, kajti ni še dopolnjeno vse, kar se nanaša na celotno Kristusovo telo, ki je On kot glava in mi kot udje. Manjka še trpljenje tistih, ki v njegovem imenu pričujejo ljudem o Božji ljubezni. Manjka še nekaj izžarevanja sijaja Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi.

Zaradi tega nam manjka tudi nekaj razumevanja Svetega pisma, ki je izraz te Božje ljubezni. Če to velja za vso Cerkev, velja tudi zate in zame. Ko se bo Gospod vrnil, bo dokončno razodel Sveto pismo. Takrat bomo vse videli in razumeli v sijaju njegove dopolnjene in uresničene ljubezni do vseh in vsakega izmed nas. Ob njegovi vrnitvi najino trpljenje, ki je kot brazgotina na Kristusovem telesu, ne bo več izražalo cene za ljubezen, ampak samo slavo in veselje ljubezni. Cena in slava se nanašata na isto telo, na isto osebo, na iste dogodke, ki jih bomo končno doumeli s srcem.

Velikonočno tridnevje

Veliki četrtek, 29.3.2018, Jn 13,3-15

Gospod tudi meni želi umiti noge. Ali mu bom dovolil? Preberem odlomek.

Vstopamo v sveti čas velikonočnega tridnevja. V teh dneh bi naj bil v svoji molitvi čim bližji Jezusu.

Predstavljam si prizor. Gledam kaj dela Jezus in kako učencem umiva noge.

Okušam njegovo velikodušnost, svobodo in ponižnost. Ničesar ne zahteva zase.

Ali mu lahko dovolim, da mi umije noge? Ali mu lahko dovolim, da me ima rad? Kateri deli moje osebnosti so še posebej potrebni njegove ljubezni?

On me vabi, da tudi jaz drugim umivam noge – jih imam rad. Koga mi daje na pot, da bi mu umil noge?

Veliki petek, 30.3.2018, Jn 19,16-30

 

Kristus je ustavil začaran krog zla, ki ga mi živimo med seboj. Danes gledam na kakšen način je to storil. Svobodno se je izročil in iz našega umora naredil svoje dejanje ljubezni in dokončne zvestobe Bogu in vsakomur izmed nas.

 

 

Preberem odlomek. Gledam in čutim. Prosim, da bi notranje spoznal in vzljubil Njega, ki je zame dal sam sebe. Zakaj? Da bi se tudi moje srce odprlo Ljubezni in za vedno zadihalo življenje.

Opazujem vse podrobnosti dogajanja in se mu zahvaljujem za ljubezen do konca. Ponavljam njegove besede, jih poslušam, jih molim. Naj postanejo moje.

Lahko se pridružim Mariji, ki je priča Sinove smrti – zadnjega dejanja popolne ljubezni do Boga Očeta in vsakega izmed nas. Morda mi Marija zaupa svoje notranje doživljanje ali pa jaz njej svojega?

Velika sobota, 31.3.2018, Velikonočna nedelja, 1.4.2018, Rim 6,3-11, Mr 16,1-7

Gledam ljudi okrog sebe. V vsakem je navzoč Bog. Tukaj in sedaj. Vstali Kristus je Božja navzočnost v nas. Premagal je greh in smrt. Vsako srce je posvečeno. Vsak človek je posvečen. Preberem prvi odlomek.

Preden začnem z molitvijo prosim za dar Svetega Duha. Vstalega Kristusa prosim naj me nauči moliti njegovo vstajenje. Moliti vstajenje je dar. Prav tako tudi moja molitev vstajenja.

Prosim prve očividce vstajenja, da molijo skupaj z menoj, da me naučijo, kako lahko odprem svoje čute, srce in um, Vstalemu Gospodu. Poskusim…

Potem preberem drugi odlomek in sledim ženam, ki gredo k praznemu grobu.

Zrem zapisana srečanja. Kaj imajo angeli povedati meni?

Kaj mi govori vstali Kristus?

Izročam mu vse svoje strahove, dvome, odpore, ovire.

Kaj mora biti v mojem življenju prenovljeno? Gledam svoje dneve, poklic, delo, odnose. On tudi mene vabi v vstajenje. Sredi mojega življenja. Povabim Svetega Duha, da se dotakne mojega življenja, da bodo drugi tudi po meni lahko deležni Kristusovega Vstajenja.

Dnevi med postom B