Arhiv kategorij: Izzivi besede

Božjega ognja ni mogoče pogasiti

20. nedelja med letom

V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.

V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:

Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.

Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

p. Vili Lovše

Božja obljuba vir skrbnosti

19. nedelja med letom

Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše

 

Kdo je bogat?

18. nedelja med letom

Kaj je skriti namen mnogih naših vprašanj? Jezusov odgovor človeku, ki ga je prosil, naj svojo avtoriteto uporabi, da bi pri njegovem bratu dosegel pravico glede dediščine, nama kaže tudi najin skriti namen: Kako lahko dosežem pravico? Preveč očitno je, da se brez pravičnosti ne da živeti. Katera pravica pa zagotavlja, da lahko človek tudi dobro živi?

Ko Jezus odgovarja, ne razmišlja v duhu tega sveta, ampak prihodnjega. A ta prihodnji svet doseževa le preko tega sveta, kakor pojasni drugo berilo iz pisma Kološanom. Midva iščeva dobrine tega sveta zato, da bi dobro živela. Jezus pa naju spominja, da dobro življenje ni odvisno od dobrin tega sveta. Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa uniči ali umre? To nama pove že zdrava pamet, ki je nujna za življenje, ne more pa nama zagotoviti tiste polnosti življenja, po kateri hrepeni tvoje in moje srce. V omenjenem stavku tudi ni sodbe o dobrinah tega sveta. Odločujoča okoliščina je drugje. Ni nama treba izbirati med evangeljskim uboštvom in bogastvom. Izbirati morava med pohlepom ali skopuštvom, med solidarnostjo ali velikodušnostjo. Zato pravi Jezus: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Na koncu pa doda: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Jezus s tem želi pomagati, da si tudi ti in jaz postaviva pravo vprašanje: Kako biti bogat pred Bogom? Ali sva se midva o tem že kdaj vprašala? Kako naj postaneva bogata pred Bogom, ne pred ljudmi? To vprašanje skriva v sebi še eno veliko in bolj skrivnostno: Kdo je bogat? Tisti, ki poseduje ogromno stvari, posvetnega vpliva in prazne slave?

Če hočeva razumeti prebrani evangeljski odlomek v vsej njegovi globini, ga morava prebrati vse do 32. vrstice. Jezus se razodeva na dveh ravneh: najprej odgovarja množici, nato pa učencem. Ko odgovori množici, pove, da je pravičnost tega sveta, ki je všeč Bogu, tista, ki je solidarna s človeštvom. Na vprašanje, kako postati bogat pred Bogom, pa Sveto pismo enoznačno odgovori: tako da damo ubogemu.

Solidarnost s sočlovekom, ki je v potrebi, naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo je torej bogat? Bogat je tisti, ki je podoben Jezusu, ki se »čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6–7). Za Jezusovim opozorilom se torej skriva prav to razodetje.

Učencem pa Jezus še naprej razlaga, da ni na prvem mestu mučenje in gonja za dobrinami tega sveta. »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Jezus jim s tem pokaže, na čem temelji in je mogoče zaupanje v življenje. Ali nama lahko dobrine tega sveta dajejo zaupanje v življenje? Zagotovo ne. Zaupanje v življenje črpava iz zaveze z Bogom. Ta nama omogoča dobro življenje, po katerem hrepeni tvoje in moje srce. Včasih ga napačno iščeva samo v dobrinah tega sveta. Če je Jezus prej poudarjal, da so dobrine zato, da si jih med seboj delimo, sedaj poudarja, da je resnična dobrina, ki nama omogoča, da dobrine tega sveta deliva in se veseliva življenja, ta, da sprejmeva božje hrepenenje, da bi nama bil blizu. To je pokazal v Jezusu Kristusu. Iskati najprej božje kraljestvo torej zate in zame pomeni, da hočeva najprej božjo družbo in želiva živeti v njegovi navzočnosti. To je pravica, ki zagotavlja dobro življenje.

p. Vili Lovše

Domač z Bogom

17. nedelja med letom

Glavna tema tokratnega nedeljskega bogoslužja je skrivnost molitve. Lukov evangelij kaže, s kakšno močjo učenci prosijo Jezusa: Nauči nas moliti! Jezus je bil na določenem kraju in molil. Tudi učenci so bili z njim. Ko so ga gledali, kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da bi znali tudi sami tako moliti.

Zato je njih in po njih nas naučil molitev očenaš. Izročilo Cerkve nenehno poudarja, da nobena naša prošnja, ki je ni mogoče najti v vsebini očenaša, ne bo uslišana. Uslišane so le tiste prošnje, katerih vsebino najdemo tudi v molitvi očenaš. Vse prošnje izvirajo iz ene same. Jezusov zaključek to jasno pokaže. Kaj naj torej iščeva v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se midva in vsi drugi le redko zares zavedava, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve.

Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z Njim.

V stvareh, ki jih potrebujeva, se morava najprej Bogu zaupati, šele potem ga prosiva. Zaupajva, da je Bog vse stvari uredil tako, da so v naše dobro. Ne moreva moliti drugače, kakor znotraj zaveze dobrohotnosti, ki nama jo je Bog ponudil. Zato spolnjevati Božjo voljo najprej pomeni, da Bogu povsem zaupava, da verjameva njegovi ljubezni in si prizadevava, da bi bila z Njim, ne da bi hotela na vsak način najprej posedovati njegove darove. Če je jedro molitve v tem, potem res ni nobene molitve, ki ne bi bila uslišana. Če je to bistvo molitve, potem so vse tvoje in moje molitve uslišane. Ko moliva, sva z Njim in mu zaupava in lahko greva skozi vse, kar se dogaja, na popolnoma drugačen način. Bog išče častilce in prijatelje, ne pa potrošnikov, poslušalcev, uživalcev in strank. Če od Boga zahtevam predvsem stvari, potem sem eno od naštetega, nisem pa njegov prijatelj in ne živim iz njegove navzočnosti. Zato Jezus tako poudarja: »Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« V mislih ima molitveni napor, ki gre v dve smeri: globino in domačnost z Bogom. H globini molitve nama najbolj pomaga potrpežljivost. Moliti zahteva napor. Ravno nasprotno je, kot si midva predstavljava. Namreč, če hočeva, da bo najina molitev spontana in močna, mora biti najprej vztrajna, žilava in trdovratna. Nikdar pa ni nasprotno. Verjetno si že doživel, da potrpeti z lastnim srcem ni ravno enostavno. Ni samo po sebi umevno, da z mirom sprejmeva ritme svojega srca in Božji čas za vse. Ni lahko niti enostavno vstopiti v svoje srce in ga v celoti podariti ali odpreti Bogu. Če potrpežljivost pomaga h globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če dava roko na srce, lahko priznava, da pred Bogom nismo nikdar iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Oba tudi nenehno doživljava, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za nebesa.

p. Vili Lovše

Naj molim ali ukrepam?

16. nedelja med letom

Danes sva povabljena k razmisleku na čem mora temeljiti najino delovanje, da je resnično dobro. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo ni nasprotja. Kako pa midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te besede izreče zato, da bi pomagal Martinemu srcu. Marta se je pustila zasuti mnogim stvarem, ki bi jih bilo potrebno postoriti za dostojen sprejem častnega gosta, a potrebno je le eno. Morda Jezusovo misel lahko izraziva takole: Draga Marta, ti, ki strežeš meni in mojim prijateljem, ne pusti svojega srca v stvareh, s katerimi mi strežeš, ampak bodi v srcu ves čas tesno združena z menoj. Ti, ki daješ jesti meni in mojim prijateljem, ne pozabi, da resnično hrano prejemaš od mene. Spomni se, kako je Samarijanka ob vodnjaku odkrila, da mora ona mene prositi, naj ji dam žive vode. Ti, ki sedaj meni in mojim prijateljem tako skrbno strežeš, ne pozabi, da boš v Božjem kraljestvu sedela za mizo z Bogom, jaz pa ti bom stregel.

Verjetno se strinjaš z menoj, draga bralka, ali dragi bralec, da ima gostoljubnost dva vidika: skrbno strežbo in domačnost ali zaupnost z gostom. Od obeh je boljši del zagotovo domačnost z gostom. Cilj skrbne strežbe in moč za skrbnost je zagotovo domač in zaupen odnos z gostom. Skrbna strežba to domačnost le na konkreten način izrazi in pokaže. Vse je usmerjeno v domačnost.

Midva pa se na tej točki lahko vprašava: Ali sem lahko deležen domačnosti in zaupnosti, ne da bi prej pokazal konkretno skrb? Ali ne bi bilo zahtevanje domačnosti brez izkazovanja skrbi zgolj domišljavost, egoizem in iskanje privilegija? Ali imam res tako goreče in iskreno srce, da bi bilo sposobno domačnosti z Bogom, ne da bi popustilo moji lenobi, abstraktnosti ali sanjarijam?

Marta in Marija sta kot sestri simbol vse Cerkve, v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna, da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem ko ona pripravlja stvari, s katerimi mu bo postregla.

Čeprav so cerkvene službe različne, pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi iz Apostolskih del so se apostoli odločili, da se bodo posvetili službi besede in ostalim prepustili strežbo pri mizi. S tem seveda niso rekli, da bodo rajši opravljali vlogo Marije kakor Marte. Če tako razumeva, potem se grdo motiva. Mučenec Štefan je dobro pokazal in izpričal, kaj je edino potrebno: v srcu je gledal Gospoda. To je edino potrebno. Gledati Jezusa ni ena izmed mnogih služb ali opravil. Je drugačne narave. Če imava edino potrebno, potem je vsako najino opravilo in služba plodno in obrodi sadove. Plodno pomeni, da v srcu drugega obrodi domačnost in zaupnost z Bogom. Sad dobrega delovanja torej ni samo krepost, ampak gledanje Gospoda. Dobro delovanje odpre oči srca, da drugi spoznajo Gospoda. Odpre nas v zaupno povezanost z Bogom, ki resnično okrepča najini srci. Ko je najino srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem, bratom in sestram, kažemo, kako dober je Gospod in kako nekaj res dragocenega je, če v srcu zaupamo njemu, ga poznamo, smo z njim domači in računamo nanj. V resnici je smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočiva, da zahrepenijo po intimnem in zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu. To je edini pravi cilj in razlog najine službe in delovanja.

p. Vili Lovše

Vsak je moj bližnji

15. nedelja med letom

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

Nihče nas ne more iztrgati iz njegove roke

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

Zavistno opravljanje

8. NEDELJA MED LETOM, LK 6,39-45

V šestnajstem stoletju je bil najslavnejši spovednik v mestu Rimu prav sv. Filip Neri. Papeži in ljudstvo so pri njem iskali nasvetov in duhovnih usmeritev. Nekoč je prišla k njemu neka vovjvodinja in se izpovedala greha opravljanja. Filip ji je rekel, naj gre domov, vzame vzglavno blazino ter se vrne nazaj. Plemeniti ženi je dal nožič in ji naročil naj z njim razpara vzglavnik. Takoj ko je to storila je veter začel razpihovati kurje perje po vsem trgu in po cestah. Filip in plemkinja sta vse to nekaj časa tiho opazovala. Potem se svetnik obrne k njej in jo prosi: “Sedaj pojdite in poberite vsa ta peresa, ki jih je raznesel veter.” Žena se je razjezila in protestirala. “Ali ne vidite, da jih je veter raztepel po vsem Rimu in da jih nikdar ne bom mogla zbrati.” Filip ji odvrne: “Gospa prav tako je z vašim jezikom. Niti najmanj ne veste, kam vse gredo vaše besede in nikdar jih ne morete vzeti nazaj.”

V današnjem evageliju nam Jezus pove, da naše besede odražajo notranje drže našega srca. Psihologi nam povedo, da so trije glavni razlogi zaradi katerih ljudje običajno opravljamo druge ali “delimo novice”, kakor rajši rečejo moški: moč (oblast), zavist in dolgčas.

Če o nekom nekaj vemo imamo pred prijatelji ali kolegi nad njim določeno oblast. Če tudi drugim povemo, kar smo slišali o določenem človeku, nas smatrajo za razgledane in zanimive. A takšen način moči je v resnici uničujoč. Prijatelji ali kolegi s katerimi opravljamo skupaj se dobro zavedajo, da bomo v njihovi odsotnosti opravljali tudi njih. Opravljivci imajo namreč več zaveznikov kakor pa prijateljev.

Najbolj hudobna opravljanja so običajno posledica zavisti. Opravljanje iz zavisti običajno o drugih ustvarja izmišljene zgodbe, ki pa jih smatramo za resnične. Najslabši rumeni tisk, televizija in radijo zaslužijo točno na račun zavistnega opravljanja. V krščanskem življenju ne more biti prostora za takšne govorice. Lažne obtožbe in opravljanja so razdrla že prenekatere družine, skupnosti in podjetja. Zaradi tega so srednjeveški teologi smatrali zavist in zavistno opravljanje za smrtni greh.

Zagotovo pa je danes glavni razlog za opravljanje prav moderni dolgčas. Naši odnosi in načini, kako drug v drugem prebujamo vzajemno zaupanje in dobro ime, klonijo pred medijskimi podobami razburljivega življenja za vse. Nešteto romanov, filmskih prizorov in televizijskih zgodb prikazuje izdaje zaupanja, prevare ter vsemogoča škodljiva obnašanja, ki se prikazujejo kot dobra in dobičkonosna. Prikazujejo pretežno strte in sebične odnose in obnašanja. Bolj kot medijem, verjamemo njihovo opravljivo “resnico” o nas, ki jo sprejemamo kot golo dejstvo. Bolj to podobo (in opravljanje) vzamemo za svojo, več jo bomo izražali v svojem lastnem življenju in vedenju. 

Jezus ne trdi, da med kristjani ni prostora za opravljanje in zavistno blatenje. Nihče ni sodnik: ne sebe, ne drugih, ne Boga. On nam kaže našo odgovornost, da skrbno pazimo kaj o kom govorimo, ga kritiziramo ali ga obsojamo. Jezus nas spomni, da je večina našega obsojanja drugih posledica projekcije naših lastnih slabosti na druge. Podobno zlo v sebi spregledamo, pri drugih ga pa z vso glasnostjo in odločnostjo obsojamo.

Naj evharistija vsem nam pomaga, da se rešimo potrebe po zunanji moči, smrtnega greha zavisti in si upamo bolj ustvarjalno preživljati svoj dolgčas. Sveti Duh, na priprošnjo sv. Filipa Nerija, nam pomagaj sprejemati boljše odločitve o tem kako, komu in kaj govorimo o sebi in o drugih. Večinoma ne moremo vedeti za posledice svojih besed in nikdar jih ne moremo vzeti nazaj.

Zlato pravilo

7. nedelja med letom, Lk, 6,28-38

Pred leti se je na neki katoliški šoli za otroke s posebnimi potrebami dogodila naslednja zgodba. Dobro znanega krajevnega politika, katerega sin je bil tudi v tej šoli, so ob praznovanju obletnice šole prosili za nagovor. Sprejel je in med drugim dejal:

“Rad bi se zahvalil vsemu osebju te šole. Samo starši in učitelji vedo kakšno veselje in kakšna srčna bolečina je imeti globoko prizadetega otroka. Vedno sem si želel popolnega otroka. Kje pa je popolnost pri mojem sinu Davidu? Rečeno nam je, da je Bog videl, kar je ustvaril in je bilo prav dobro. Toda, moj sin ne more dojeti stvari, ki jih dojamejo drugi otroci. Le s težavo hodi in ne more govoriti. Kako se Bog lahko veseli Davida?” 

Poslušalce je to boleče vprašanje zaskrbljenega očeta zadelo v globinah. Po krajšem premolku je nadaljeval: 

“Verjamem, da je popolnost sveta v katerem bo David sedaj živel več kot petdeset let, mogoče iskati in najti le v načinu, na katerega se ljudje odzivajo na takšne otroke. Nedavno tega sva se s sinom Davidom sprehajala po našem krajevnem parku. Šla sva mimo fantov, ki so skoraj ves dan igrali nogomet. Tekmo so vzeli zelo resno. Ko sva prišla do igrišča je David, moj sin, postal nemiren. Začutil sem s kakšnim veseljem bi se rad pridružil fantom na igrišču. David se težko giblje, zato sem za trenutek okleval. Vseeno sem stopil do fantov, ki so igrali in jih vpršaal, če bi moj sin, David, lahko igral z njimi. Spogledali so se med seboj. Nihče si ni upal odgovoriti. Eden je prevzel pobudo in v imenu vseh odločil, da ga sprejmejo. Moj David se je široko nasmejal. Sprejeli so ga in mu dali žogo. Vsi so dobro vedeli, da jim ne bo pomagal zmagati igre. Ni zmogel dobro brcniti žoge, niti zares hitro teči. Strelec mu je podal zelo počasno žogo, da jo je David lahko ujel in brcnil. Ob drugi podaji je že zgrešil. Tedaj se mu je eden od igralcev približal in mu pomagal ustaviti žogo ter mu jo pripravil za strel. Žoga je prišla in David je po svojih močeh tekel proti golu. Ko sem ga gledal nisem mogel verjeti, da tako hitro teče. Kaj takšnega pri njem prej še nisem nikdar opazil. Prišel je do gola in zadel. Ganjen sem bil od sreče, ko sem ga gledal skupaj z razumevajočimi fanti. Tistega dne so mi mladi fantje pokazali, zakaj Bog vedno skrbi za vsakega izmed nas in vse svoje stvarstvo. In kar naenkrat sem razumel, da je res prav dobro.”

Jezus v današnjem evangeliju dejansko pove naslednje: “Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje vam gre? Bodite prijazni, usmiljeni, odpuščajte in ne obsojajte, kajti s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kakor dajete, tako boste tudi prejeli.”

Bog računa name

6. nedelja med letom, Lk 6,17.20-26

Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil veliko limuzino s katero so ga običajno prevažali. Svojega šoferja je prosil, da se zamenjata. Pritisnil je na plin, saj je hotel tudi sam občutiti zmoglijvosti motorja. Kar naenkrat ju ustavi policist. Papež odpre okno in prijazno pozdravi. Policist, vidno v zadregi, rahlo odstopi od avtomobila, se opraviči in vzame telefon: “Samo trenutek, vaša svetost, moram poklicati nadrejenega.” Ko se oglasi vodja izmene mu prične razlagati: “Nekaj pomembnega je.” Šef ga prekinja: “Ali je glavni šef policije?” “Ne, šef, veliko pomembnejši je,” v zadregi odvrne. “Ali je župan?” zanima šefa. “Ne, gospod, še pomembnejši je.” “Pa ja nisi ustavil predsednika države?” zveni jezno šef. “Ne vem, gospod, kdo je tako pomemben, da ima papeža za šoferja?” končno izdavi policist.

Z zgodbo želim pokazati, da to kar vidimo, večkrat ne ustreza resnici. Današnji evangelij spada v to kategorijo. Ko slišimo besede, “Blagor vam,” nam lahko zvenijo zelo pokroviteljsko. Zdi se, kakor da Jezus na vse vrste težkih človeških dogajanj zgolj površno in z lažno tolažbo odgovarja: “Dobro je, samo nadaljujte, bodite srečni, saj bomo v nebesih vse uredili.” Če blagre tako razumemo, jih razumemo popolnoma narobe in v nasprotju s tem kar pravi Jezus, še bolj pa v nasprotju z njegovim konkretnim življenjem blagrov.

Židovski pojem blagrovanja in blagoslavljanja ne pomeni božjega polaganja rok na sklonjene človeške glave. Blagor pomeni, da lahko v karkršnem koli konkretnem življenjskem dogajanju odkrijemo, najdemo in zaživimo iz Božje navzočnosti in moči. Blagoslov ali blagor je odkritje, da je Bog dejavno navzoč v moji trenutni osebni izkušnji, prav tukaj in sedaj.

Blagri zagotavljajo, da nam ni treba iskati Božje navzočnosti zunaj naših vsakdanjih opravkov, preizkušenj in bojev. Jezus zagotavlja, da ob srečanju z ubogim, z usmilljenim, z žalujočim, z borcem za pravico, s trpečim zaradi krivic, z nedolžnim, z delavcem za mir in z mučencem, na poseben način srečujemo Njegovo navzočnost.

Jezus pokaže, da Bog ni neobčutljiv za našo bolečino in srečo. Pokaže, da Bog ni veliki manipulator, ki nas strašnimi dogodki kaznuje in nas nasilno uči, česar se nočemo naučiti. Ne. Bog blagrov je naš sopotnik, tovariš in prijatelj. V vsaki naši osebni ali skupni izkušnji in doživetju je z nami, on v nas in mi v njem. O tem govorijo blagri.

A evangelist Luka Jezusove blagre takoj dopolni z “gorje” ali z “žal mi je za vas”. Njegova opozorila so prav tako pomembna kakor blagrovanja. Luka nam pokaže, da vsak blagor vsebuje tudi klic. Trdi, da je vsak dar tudi dolžnost, da ga delimo naprej. Zagotavlja nam, da vsak moj “prav” zahteva tudi odgovornost. To še posebej drži za naš predel sveta v katerem ima večina državljanov svoj dom, izobrazbo, vzgojo, čisto pitno vodo, dolgo življenjsko dobo in uživa v dokaj stabilni “demokratični” družbeni ureditvi. S tem smo v samem vrhu 15 odstotkov privilegiranega svetovnega prebivalstva. Sredi vseh teh blagoslovov naj bi bili tudi mi, Kristusovi učenci in sledilci, sposobni odkrivati Božjo navzočnost, ki nam nalaga tudi naše odgovornosti.

Ni dovolj, da se zaradi vedno večjega brezna med revnimi in bogatimi, pri nas in po svetu, zgolj razburjamo. Današnji evangelij nas izziva in vabi, da tudi kaj konkretnega storimo: najprej v molitvi, potem s skrbno uporabo virov (hrane, vode, zraka, denarja, okolja). Vabi nas, da smo pozorni za kaj zapravljamo svoj denar in tudi na to, koga volimo v vlade, ki bi morda na mednarodni ravni lahko kaj spremenile.

Blagri in opozorila nas vabijo in kličejo, da postanemo zavestno in odkrito pozorni na pravičnost, razvoj in mir za vse ljudi. Da bodo lahko ljudje po Kristusovih učencih zares prejeli tisto, kar v njih vidijo.