Arhiv kategorij: Izzivi besede

Vsak je moj bližnji

15. nedelja med letom

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

Nihče nas ne more iztrgati iz njegove roke

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

Zavistno opravljanje

8. NEDELJA MED LETOM, LK 6,39-45

V šestnajstem stoletju je bil najslavnejši spovednik v mestu Rimu prav sv. Filip Neri. Papeži in ljudstvo so pri njem iskali nasvetov in duhovnih usmeritev. Nekoč je prišla k njemu neka vovjvodinja in se izpovedala greha opravljanja. Filip ji je rekel, naj gre domov, vzame vzglavno blazino ter se vrne nazaj. Plemeniti ženi je dal nožič in ji naročil naj z njim razpara vzglavnik. Takoj ko je to storila je veter začel razpihovati kurje perje po vsem trgu in po cestah. Filip in plemkinja sta vse to nekaj časa tiho opazovala. Potem se svetnik obrne k njej in jo prosi: “Sedaj pojdite in poberite vsa ta peresa, ki jih je raznesel veter.” Žena se je razjezila in protestirala. “Ali ne vidite, da jih je veter raztepel po vsem Rimu in da jih nikdar ne bom mogla zbrati.” Filip ji odvrne: “Gospa prav tako je z vašim jezikom. Niti najmanj ne veste, kam vse gredo vaše besede in nikdar jih ne morete vzeti nazaj.”

V današnjem evageliju nam Jezus pove, da naše besede odražajo notranje drže našega srca. Psihologi nam povedo, da so trije glavni razlogi zaradi katerih ljudje običajno opravljamo druge ali “delimo novice”, kakor rajši rečejo moški: moč (oblast), zavist in dolgčas.

Če o nekom nekaj vemo imamo pred prijatelji ali kolegi nad njim določeno oblast. Če tudi drugim povemo, kar smo slišali o določenem človeku, nas smatrajo za razgledane in zanimive. A takšen način moči je v resnici uničujoč. Prijatelji ali kolegi s katerimi opravljamo skupaj se dobro zavedajo, da bomo v njihovi odsotnosti opravljali tudi njih. Opravljivci imajo namreč več zaveznikov kakor pa prijateljev.

Najbolj hudobna opravljanja so običajno posledica zavisti. Opravljanje iz zavisti običajno o drugih ustvarja izmišljene zgodbe, ki pa jih smatramo za resnične. Najslabši rumeni tisk, televizija in radijo zaslužijo točno na račun zavistnega opravljanja. V krščanskem življenju ne more biti prostora za takšne govorice. Lažne obtožbe in opravljanja so razdrla že prenekatere družine, skupnosti in podjetja. Zaradi tega so srednjeveški teologi smatrali zavist in zavistno opravljanje za smrtni greh.

Zagotovo pa je danes glavni razlog za opravljanje prav moderni dolgčas. Naši odnosi in načini, kako drug v drugem prebujamo vzajemno zaupanje in dobro ime, klonijo pred medijskimi podobami razburljivega življenja za vse. Nešteto romanov, filmskih prizorov in televizijskih zgodb prikazuje izdaje zaupanja, prevare ter vsemogoča škodljiva obnašanja, ki se prikazujejo kot dobra in dobičkonosna. Prikazujejo pretežno strte in sebične odnose in obnašanja. Bolj kot medijem, verjamemo njihovo opravljivo “resnico” o nas, ki jo sprejemamo kot golo dejstvo. Bolj to podobo (in opravljanje) vzamemo za svojo, več jo bomo izražali v svojem lastnem življenju in vedenju. 

Jezus ne trdi, da med kristjani ni prostora za opravljanje in zavistno blatenje. Nihče ni sodnik: ne sebe, ne drugih, ne Boga. On nam kaže našo odgovornost, da skrbno pazimo kaj o kom govorimo, ga kritiziramo ali ga obsojamo. Jezus nas spomni, da je večina našega obsojanja drugih posledica projekcije naših lastnih slabosti na druge. Podobno zlo v sebi spregledamo, pri drugih ga pa z vso glasnostjo in odločnostjo obsojamo.

Naj evharistija vsem nam pomaga, da se rešimo potrebe po zunanji moči, smrtnega greha zavisti in si upamo bolj ustvarjalno preživljati svoj dolgčas. Sveti Duh, na priprošnjo sv. Filipa Nerija, nam pomagaj sprejemati boljše odločitve o tem kako, komu in kaj govorimo o sebi in o drugih. Večinoma ne moremo vedeti za posledice svojih besed in nikdar jih ne moremo vzeti nazaj.

Zlato pravilo

7. nedelja med letom, Lk, 6,28-38

Pred leti se je na neki katoliški šoli za otroke s posebnimi potrebami dogodila naslednja zgodba. Dobro znanega krajevnega politika, katerega sin je bil tudi v tej šoli, so ob praznovanju obletnice šole prosili za nagovor. Sprejel je in med drugim dejal:

“Rad bi se zahvalil vsemu osebju te šole. Samo starši in učitelji vedo kakšno veselje in kakšna srčna bolečina je imeti globoko prizadetega otroka. Vedno sem si želel popolnega otroka. Kje pa je popolnost pri mojem sinu Davidu? Rečeno nam je, da je Bog videl, kar je ustvaril in je bilo prav dobro. Toda, moj sin ne more dojeti stvari, ki jih dojamejo drugi otroci. Le s težavo hodi in ne more govoriti. Kako se Bog lahko veseli Davida?” 

Poslušalce je to boleče vprašanje zaskrbljenega očeta zadelo v globinah. Po krajšem premolku je nadaljeval: 

“Verjamem, da je popolnost sveta v katerem bo David sedaj živel več kot petdeset let, mogoče iskati in najti le v načinu, na katerega se ljudje odzivajo na takšne otroke. Nedavno tega sva se s sinom Davidom sprehajala po našem krajevnem parku. Šla sva mimo fantov, ki so skoraj ves dan igrali nogomet. Tekmo so vzeli zelo resno. Ko sva prišla do igrišča je David, moj sin, postal nemiren. Začutil sem s kakšnim veseljem bi se rad pridružil fantom na igrišču. David se težko giblje, zato sem za trenutek okleval. Vseeno sem stopil do fantov, ki so igrali in jih vpršaal, če bi moj sin, David, lahko igral z njimi. Spogledali so se med seboj. Nihče si ni upal odgovoriti. Eden je prevzel pobudo in v imenu vseh odločil, da ga sprejmejo. Moj David se je široko nasmejal. Sprejeli so ga in mu dali žogo. Vsi so dobro vedeli, da jim ne bo pomagal zmagati igre. Ni zmogel dobro brcniti žoge, niti zares hitro teči. Strelec mu je podal zelo počasno žogo, da jo je David lahko ujel in brcnil. Ob drugi podaji je že zgrešil. Tedaj se mu je eden od igralcev približal in mu pomagal ustaviti žogo ter mu jo pripravil za strel. Žoga je prišla in David je po svojih močeh tekel proti golu. Ko sem ga gledal nisem mogel verjeti, da tako hitro teče. Kaj takšnega pri njem prej še nisem nikdar opazil. Prišel je do gola in zadel. Ganjen sem bil od sreče, ko sem ga gledal skupaj z razumevajočimi fanti. Tistega dne so mi mladi fantje pokazali, zakaj Bog vedno skrbi za vsakega izmed nas in vse svoje stvarstvo. In kar naenkrat sem razumel, da je res prav dobro.”

Jezus v današnjem evangeliju dejansko pove naslednje: “Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje vam gre? Bodite prijazni, usmiljeni, odpuščajte in ne obsojajte, kajti s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kakor dajete, tako boste tudi prejeli.”

Bog računa name

6. nedelja med letom, Lk 6,17.20-26

Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil veliko limuzino s katero so ga običajno prevažali. Svojega šoferja je prosil, da se zamenjata. Pritisnil je na plin, saj je hotel tudi sam občutiti zmoglijvosti motorja. Kar naenkrat ju ustavi policist. Papež odpre okno in prijazno pozdravi. Policist, vidno v zadregi, rahlo odstopi od avtomobila, se opraviči in vzame telefon: “Samo trenutek, vaša svetost, moram poklicati nadrejenega.” Ko se oglasi vodja izmene mu prične razlagati: “Nekaj pomembnega je.” Šef ga prekinja: “Ali je glavni šef policije?” “Ne, šef, veliko pomembnejši je,” v zadregi odvrne. “Ali je župan?” zanima šefa. “Ne, gospod, še pomembnejši je.” “Pa ja nisi ustavil predsednika države?” zveni jezno šef. “Ne vem, gospod, kdo je tako pomemben, da ima papeža za šoferja?” končno izdavi policist.

Z zgodbo želim pokazati, da to kar vidimo, večkrat ne ustreza resnici. Današnji evangelij spada v to kategorijo. Ko slišimo besede, “Blagor vam,” nam lahko zvenijo zelo pokroviteljsko. Zdi se, kakor da Jezus na vse vrste težkih človeških dogajanj zgolj površno in z lažno tolažbo odgovarja: “Dobro je, samo nadaljujte, bodite srečni, saj bomo v nebesih vse uredili.” Če blagre tako razumemo, jih razumemo popolnoma narobe in v nasprotju s tem kar pravi Jezus, še bolj pa v nasprotju z njegovim konkretnim življenjem blagrov.

Židovski pojem blagrovanja in blagoslavljanja ne pomeni božjega polaganja rok na sklonjene človeške glave. Blagor pomeni, da lahko v karkršnem koli konkretnem življenjskem dogajanju odkrijemo, najdemo in zaživimo iz Božje navzočnosti in moči. Blagoslov ali blagor je odkritje, da je Bog dejavno navzoč v moji trenutni osebni izkušnji, prav tukaj in sedaj.

Blagri zagotavljajo, da nam ni treba iskati Božje navzočnosti zunaj naših vsakdanjih opravkov, preizkušenj in bojev. Jezus zagotavlja, da ob srečanju z ubogim, z usmilljenim, z žalujočim, z borcem za pravico, s trpečim zaradi krivic, z nedolžnim, z delavcem za mir in z mučencem, na poseben način srečujemo Njegovo navzočnost.

Jezus pokaže, da Bog ni neobčutljiv za našo bolečino in srečo. Pokaže, da Bog ni veliki manipulator, ki nas strašnimi dogodki kaznuje in nas nasilno uči, česar se nočemo naučiti. Ne. Bog blagrov je naš sopotnik, tovariš in prijatelj. V vsaki naši osebni ali skupni izkušnji in doživetju je z nami, on v nas in mi v njem. O tem govorijo blagri.

A evangelist Luka Jezusove blagre takoj dopolni z “gorje” ali z “žal mi je za vas”. Njegova opozorila so prav tako pomembna kakor blagrovanja. Luka nam pokaže, da vsak blagor vsebuje tudi klic. Trdi, da je vsak dar tudi dolžnost, da ga delimo naprej. Zagotavlja nam, da vsak moj “prav” zahteva tudi odgovornost. To še posebej drži za naš predel sveta v katerem ima večina državljanov svoj dom, izobrazbo, vzgojo, čisto pitno vodo, dolgo življenjsko dobo in uživa v dokaj stabilni “demokratični” družbeni ureditvi. S tem smo v samem vrhu 15 odstotkov privilegiranega svetovnega prebivalstva. Sredi vseh teh blagoslovov naj bi bili tudi mi, Kristusovi učenci in sledilci, sposobni odkrivati Božjo navzočnost, ki nam nalaga tudi naše odgovornosti.

Ni dovolj, da se zaradi vedno večjega brezna med revnimi in bogatimi, pri nas in po svetu, zgolj razburjamo. Današnji evangelij nas izziva in vabi, da tudi kaj konkretnega storimo: najprej v molitvi, potem s skrbno uporabo virov (hrane, vode, zraka, denarja, okolja). Vabi nas, da smo pozorni za kaj zapravljamo svoj denar in tudi na to, koga volimo v vlade, ki bi morda na mednarodni ravni lahko kaj spremenile.

Blagri in opozorila nas vabijo in kličejo, da postanemo zavestno in odkrito pozorni na pravičnost, razvoj in mir za vse ljudi. Da bodo lahko ljudje po Kristusovih učencih zares prejeli tisto, kar v njih vidijo.

Hvaležen za Njegovo moč

Današnja berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen vzame vase. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru. Tudi papež Frančišek se mu v tej osvobajajoči drži pridružuje.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

Vsaka težava je priložnost

Vsaka težava je priložnost

Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

TRDO SRCE JE BREME

Evangelist Luka nama danes pripoveduje o prvem Jezusovem oznanjevanju v Nazaretu. S to svarilno in opozorilno podobo želi povzeti smisel celotnega Jezusovega mesijanskega sporočila in tudi dogodke, ki jih bo to oznanilo sprožilo. Tudi tebe in mene vabi, da premisliva svojo notranjo držo. Ali ni čudno, da pocestnice in cestninarji Jezusovo sporočilo vzamejo zares, pobožni Izraelci pa se čutijo prizadete, kakor da jih Jezus napada? Lahko se vprašava, zakaj Božja beseda naleti na nezaupanje in trdoto najinih src? V Jezusu naju Bog doseže v najinih najglobljih srčnih ranah. Ali se pustiva prepričati Jezusovemu pričevanju o Bogu, ali pa se na vso moč upreva in slediva lastni misli o Bogu, zaradi katere se distancirava od vseh ljudi, ki niso, kakor sva sama? V igri sta dve teologiji ali razumevanji Boga: Jezusova in hudičeva. Prvo je Jezus z besedo in celotnim življenjem izpričal. Hudičeva pa temelji na laži, ki kakor Adama in Evo tudi naju vedno znova prevara.

Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose, ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi.

Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi tvoje in moje veselje, nama ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nama smernice za srečno življenje svoje človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.

Zakaj naju torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračava to Božjo ponudbo? Ali naju ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bila spet prevarana in žrtev laži? Sama pri sebi si govoriva: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečeva: »Realno življenje ni takšno!« Pozabiva, da še vedno bolj verjameva laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjameva, dovoliva sovražniku človeške narave, da je najin gospodar, midva pa sužnja zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor.

Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljava Boga in ljubeče skrbiva za drugega do te mere, da sva pripravljena dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nama Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame?

Nehemija nama ponudi odgovor: »Gospodovo veselje je vaša moč.« Namen božje besede je, da razveseljuje srce in nama omogoča ljubiti. Zato sva vedno znova povabljena, da bereva, premišljujeva in kot kruh uživava njegovo Besedo ter jo nosiva v srcu. On je prava hrana. V njeni moči bova lahko izžarevala iskreno skrb za drugega, bova bolj vesela in bova hkrati izžarevala resnico Božjega obličja.

BOG RAČUNA TUDI NAME

NE SAMO NA DRUGE

Bog se v Jezusu Kristusu tebi, meni in vsemu svetu razglaša na tri načine. Prvič ob obisku treh modrih. Drugič pri krstu v reki Jordan, tretjič pa ob čudežu spremenjenja vode v vino na svatbi v galilejski Kani.

O Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo natanko, za kaj gre, a njihovo srce je tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalema, sprašujejo in iščejo. Izobraženi in vplivni jeruzalemski pismouki in farizeji imajo čisto drugačno držo: vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.

To so tri možne drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino. 

Modri odprejo svoje srce in darujejo to, kar vsebuje. Zlato, vidno bogastvo, predstavlja to, kar nekdo ima; kadilo, nevidno kot Bog, predstavlja to, kar si nekdo želi; mira, mazilo, ki zdravi rane in ščiti pred razkrajanjem, predstavlja to, kar nekdo je. Kraljevskost, božanskost, umrljivost, lastna ustvarjenemu bitju, vse, kar kot človek imam, predvsem pa to, kar si želim in kar mi manjka, je moj zaklad. Bogu odprem svoje imetje, svoje želje in svoje pomanjkanje. In Bog vstopi v moj zaklad. Tu je, »kjer« Sina rodi Oče. Meso našega srca je njegova mati. S tem ko dajo to, kar so, modri prejmejo njega, ki je, in mu tudi sami postanejo podobni. Bog se rodi v človeku in človek v Bogu. Tu se pot dopolni. 

Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se odprejo Božji skrivnosti. Z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje. Modri dovolijo svojemu srcu gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.

Zato si zastavljam eno vprašanje in eno trditev:

1) Če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu. Pred svetom sva ti in jaz odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva ter zakaj sva tukaj.

2) Če je Odrešenik obljubljen vsem ljudstvom, to pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega, kar v resnici sva, niti tega, kar nosiva v sebi in česar sva sposobna.

Podobno je v odnosu do Boga. Vse dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna in naju vabi v držo češčenja. Skromno in omejeno odgovarjava na zapoved ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.

Spremenitev vode v vino na svatbi v galilejski Kani je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko jih spolnjujeva iz ljubezni do Boga. Ni dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega, kar žene moje srce, da deluje, če ne zaznam učinka, ki ga ima moje delovanje na srce drugega, če mi ni dano veselje od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi, da vino razveseljuje človeku srce. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani »dolžni« dati temu svetu, ki čaka razglašenja.

Gotovost nam je podarjena


V pripravi na četrto adventno nedeljo nas vabim, da smo vsak dan bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog varnosti in gotovosti. Častilci varnosti in gotovosti smo tesnobni. Veliko časa preživimo v skrbeh za prihodnost in molimo k svojemu bogu, da bi nas varoval. Veliko govorimo o izročilih, o tem kako so včasih delali stvari in reševali težave. Spominjanje starih dobrih časov nas razveseljuje in vsaj za hip pomiri.

Glavna dejavnost vernika malikov varnosti in gotovosti je v prvi polovici življenja vsa osredotočena na nadzor. Hočemo se obvarovati pred vzponi in padci sveta. Zato načrtujemo, garamo, gradimo, se borimo za kariere in status. Prepričani smo, da imamo nadzor in da smo mi sami gospodarji svojih življenj. A kljub temu so najglasnejša sporočila medijev prav strah in teror. Nenehno krožijo iste nevarnosti: teroristi, priseljenci, migranti, bolezni, globalno segrevanje, onesnaževanje, kriminal, starost. Živimo v samopostrežnem bifeju terorja.

Poskušamo se varovati, a grožnje so danes večje kakor kadar koli prej. Navkljub nenehnemu trudu za nadzor, gotovost in trdnost, negotovost narašča. Življenje je divje in prehitro. Hočemo se vrniti v zlato ero, ko se svet ni spreminjal vsako minuto in si dobro vedel kje si. Muči nas domotožje po izgubljenem svetu v katerem smo se nekoč počutili varne in gotove. Ena vrsta lažnega zatočišča je domotožje, druga pa fanatizem. Soočen s preveč spremembami in grozečimi novostmi se fanatik zateče v bivak gotovosti. Najboljše gorivo za fanatizem je strah. 

Najbolj goreči častilci gotovosti se največkrat tega niti ne zavedamo. Prepričani smo, da častimo popolnoma drugega boga. A vendar mu dajemo denar in pozornost ter pričakujemo nagrade, ki jih obljublja. Njegova svetišča so na nek način očitna: vsa so videti kakor cerkve. Ali je Cerkev posvečena lažnemu bogu gotovosti ali resničnemu Bogu lahko odkrijete šele potem, ko ste že dlje časa v njej. Prisotnost v cerkvi še ni zagotovilo, da se osredotočaš na pravega Boga.

Na žalost je po mojih izkušnjah ogromno moških srednjih let padlo v stanje globokega razočaranja nad lastnimi cerkvenimi skupnostmi. Nekateri so tudi duhovniki in odgovorni za skupnost. Ko si mlad imaš morda še moč, da greš naprej in dvome ignoriraš. V zrelih letih pa nimamo več toliko moči in ne moremo pobegniti pred vprašanji. Soočiti se moramo z njimi in jih premisliti. Ko sem star štirideset in čez ne deluje več duhovnost, ki je bila odlična in je delovala, ko sem bil mlad. Na tej življenjski stopnji me prav pomanjkanje preobrazbe spravi v nezadovoljstvo in depresijo. Če nisem preobražen, začenjam nazadovati. Med nazadovanjem začnem razmišljati: »Res ne vem zakaj vse to počnem?” Tudi vera, Cerkev in Bog me razočarajo. Vse porivam stran od sebe, najbolj pa sem razočaran nad samim seboj. Zlahka se zgodi, da naša cerkvena skupnost časti zgolj svojo varnost in zagotovljenost. Če se pretvarjamo, da nimamo dvomov, smo fanatiki. Skrijemo se za pravoverno dejavnost in izjave. Jezus je imel za takšne vedno najtrše besede. Gotovost v lastno pravičnost nas najbolj oddalji od resnice in življenja. Do vseh pa, ki so priznali svoje dvome, padce in strahove – do vseh zavzetih dvomljivcev – pa je bil Jezus vedno sočuten in ljubeč (Lk 18,9-14).

Povabljen sem, da kakor Marija vsak dan znova zaupam v Božjo gotovost in obljubo. Če ji dovolim bom doživljal, da moje življenje postaja sodelovanje z Bogom Očetom Jezusa Kristusa. Njegov sogovornik sem in njegovo dobroto lahko delim za vami vsemi.Povabljen sem, če hočem.