Arhiv kategorij: Odmiki

Odmiki za moške v letu 2018/19

Termini in kraji odmikov za moške:

20.-22 april 2018: BODI TOREJ MOČAN, BODI MOŽ!

Potrošniška kultura pričakuje od nas moških naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih moških se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih zunanjih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in materialnih uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so resna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi in sovražniki!« Alternativo bomo odkrivali skupaj s pomočjo dobrega filma.

Nazarje
PRIJAVA


odmik_odpuščam.png

Ignacijev dom, Ljubljana
PRIJAVA


odmik-bolečina.png

Ignacijev dom, Ljubljana
PRIJAVA


Nazarje
PRIJAVA


Skupine, odmiki in srečanje1.png

odmevi.png

 

NASTANEK ODMIKA ZA MOŠKE

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dala smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti1 ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

Oče je za sina goreči grm – po odmiku za moške

Doživljali veselje moške moči in dragocenost izkušnje vsakega. Prav vzajemno sprejemanje in poslušanje izkušenj nas spreminja in zdravi, povezuje in krepi za poslanstvo

“Svojega očeta gledam kot goreči grm, ki mi je dal življenje. Ni se mi ga treba sramovat, ampak se zahvaljujem za njegovo življenje. Nič več ne bom jezen na možakarje, ki so po mojem “copate”. Bolj se jezim nanje, bolj sam postajam copatar. Tudi nase se ne bom več jezil, ker sem sin copate. On je v resnici moja sveta zemlja.”

“Najbolj dragocen mi je občutek, da so vse moje rane, tudi očetovska rana, svete. Nekaj novega je zame dejstvo, da so te rane za rast in morajo biti, če hočem postajati moški po Božji podobi. Trpljenje, ki sem ga prejel od očeta in ga potem tudi sam prenašam na sinove in hčere je za rast. Ni se mi potrebno vse skozi pritoževati, da nismo idealni, ampak nenehno seka na dan naša ranljivost, omejenost, pomanjkljivosti in grešnost. To mi pomaga, da se učim živeti v sedanjem trenutku, tam kjer sem. Dar je tisto, kar je, ne tisto, kar bi jaz rad, da bi bilo. Tu me Bog kliče in računa name. Učim se sprejemanja. Vesel sem.”

“Vidim, da sem od očeta prejel več kakor sem si pa do sedaj mislil. Zame je to pravo odkritje. Vesel sem, da nista samo dve fazi dozorevanja, kakor sem si doslej predstavljal: si ranjen, raniš in odpustiš. Še tretja faza je: rano lahko sprejmem kot dar in postane moj glavni vir moči za resen odnos z Bogom Očetom, seboj in vsemi, ki so mi dani, kot sinu, bratu in očetu, pa celo dedku.”

“Vesel sem, da se pogovarjamo o odnosu do očeta. Za to sredi vsakdanjega življenja ni bilo in ni nikdar časa. Razmišljamo o verigi očetov. Čutim osvobojenost od tega, kakšen bi moral biti in kaj vse sem narobe naredil kot oče.”

“V pogovoru z možmi sem ugotovil, da imamo podobne težave. Vsak po svoje se bori, išče in razčiščuje. Možje hvala vam. Napolnili ste me z močjo za naprej. Priznali ste svoje težave in ranljivost. Vidim, da sam v sebi nimam dovolj moči. Skupaj jo pa imamo.”

“Oče in jaz sva bila na oceanu. Valovi so bili ogromni. Strah me je bilo, da se bova potopila. Po poslušanju vaše izkušnje možje, pa se mi zdi, da sedaj jaham valove in se ne bojim več utopitve.”

“Globlje sem spoznal svojega očeta. Vse kar ste vi povedali, mi je zelo pomagalo, da sem se bolj zavedel svojega očeta. Hvaležen sem mu. Tudi vam sem res hvaležen.”

“Vsi imamo ali smo imeli težave z očeti. Hvaležen sem, da ste iskreni.”

“V miru se oziram na svoje starše, na mamo in še posebej na očeta. Hvaležen sem za oba. Vidim, da sta dobro zvozila z vsemi težavami, ki sta jih imela v tedanjih razmerah. Duh deluje. Neznanci smo, pa smo si zaupali tako globoke stvari. Razmišljam, kako bi kaj podobnega lahko začeli tudi v naši župniji. Tam se morda preveč poznamo.”

“Vedno bolj dojemam svetopisemske besede, da se dobro in slabo prenašata iz očetov na sinove do četrtega rodu. Globlje sem se zavedal te očetovsko sinovske verige. Sin mi res nastavlja čisto ogledalo. Naša podelitev mi kaže, da veljajo svetopisemske besede za vse in za vsakogar. Vse prinašam na oltar, da nas Kristus zajame in nam vse naše trpljenje da v hrano in blagoslov. Tako bomo obrodili sad.”

“Hvaležen sem za pričevanja mož. Dali ste mi moč, da  sem sprejel svoje rane, da bom lahko iz njih lahko črpal novo moč za to, da bom boljši oče svojim otrokom. Sprejemam očeta kot dar za svoje življenje in življenje svojih otrok.”

“Hvaležen sem za izkušnje možakov. Odnos z očetom zame ni več težava, ampak izziv, da se lahko zares ločim od staršev in sem z ženo eno telo. Hvaležen sem za dobro ženo. Računam na Božjo podporo in pomoč tudi pri ranah, ki sem jih in jih bom sam zadal svojim sinovom.”

“Očetu sem zelo hvaležen za življenje. Umrl mi je zelo zgodaj. Zelo ga pogrešam. Zaradi njegovih slabosti sem še močnejši in bolj pozoren na svoje otroke. Hvala vam, možje, za vaše izkušnje.”

“Odleže, ko izrazim in sem zares sprejet in slišan. Odkrivam, da sem lahko tudi z Bogom tako po domače zaupen, kakor sem z vami.”

“Hvalažen telesnemu in krušnemu očetu. Vi ste mi pomagali odkriti pozitivno plat in darove obeh. Negativno lahko Bog spremeni v plus, če mu dovolim, da je v ranah On moj sogovornik. Še bolj bom imel rad svoje otroke. Danes ste mi res pomagali.”

“Iz čudaškega očeta je Bog naredil dar za druge. Vse kar me pri očetu moti, je dar za mojo rast. Sprejemam očeta in sebe. Dojemam Kristusove besede: “Če zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Spoštujem svojega očeta.”

“Bog nas res vodi in varuje. Sem nas je pripeljal, da se globlje zavedamo in storimo korak naprej. Vsi imamo podobne težave, ne glede na starost.”

“Starejši prejemamo moč od mlajših in obratno. Kakšna lepa izmenjava. Povabite še druge na odmik za moške in v skupino Možakov sv. Jožefa, ki je nastala iz pobude dane na odmikih. Tudi vse negativno s strani mojega očeta mi je pomagalo k ustvarjalnosti. Enako velja za moje otroke.”

“Hvalažen sem možem za odprtost, moč in stabilnost. Rana je lahko moj glavni vir moči, če dam Bogu besedo. Nisem suženj očetovih in lastnih napak in grehov. Občutim pravo svobodo.”

“Hvaležen ženi, da me je poslala na odmik za moške. Pomembno se mi zdi, da smo Boga spustili globlje v svoje dno. Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. To sedajle globoko doživljam in se mi potrjuje. Skupaj napredujemo. Hvala vam za pričevanja.”

“Odprli smo ječo in fasada ni več tako močna in potrebna. Spomnil sem se na cigane, ki odlično plešejo brez kakršnega koli plesnega tečaja. Tudi jaz letim. Hvala vam, ker smo si upali biti krhki.”

“Hvala za patra in vas. Vsak izmed nas je Božji obisk, pa tudi trmasti otroci in jezna žena, sorodniki, tašče in tasti. Vsi. Veliko Duha nam je bilo dano.”

“Spodbudili ste me, da bom na poti v službo pripovedoval Bogu vse kar se dogaja in čutim. Tudi domov grede bom počel enako. Včasih grem iz službe besen na šefa, potem pa zaradi tega doma trpijo otroci. To bom sedaj prestregal in vse skupaj pustil Bogu že v avtu, ko se bom domov peljal. Vidim, da sem postajal trd in doma napadal otroke, ker sem v službi doživljal nemoč. Veliko bolj razumem svojega očeta. Mi že pomaga.”

“Hvaležen sem vam za sprejemanje, krhkost in ranljivost.”

“Hvala vam za stvarni optimizem. Začel sem na vse gledati drugače. Nobena stvar, ki se je zgodila, ni bila slučajna ali nepotrebna. Niti s strani očeta, niti z moje. Bog deluje sedaj in tukaj. Tukaj in danes me vabi v sodelovanje s Seboj. Usmeril se bom v konkretno in sedanje življenje. Tam me Bog išče, čaka na moj odgovor in je z menoj. V odnosu do žene in otrok, sodelavcev in ljudi, ki me potrebujejo, ko sem v službi. Učil se bom biti tukaj, danes in sedaj. Ni mi treba živeti v svoji jezi in strahovih za prihodnost. Ni treba, da se naselim v svoja razočaranja nad kristjani in politiko. Vedno kadar se ukvarjam z zamerami me ni doma, nimam sedanjosti. Ne živim življenja. Hiram. Vse to izročam Bogu, da bom res danes skupaj z vsemi doma v Njem.”

“Hvala vam možje za moč, ki smo si jo izmenjali po izpovedi naših izkušenj z očeti in otroci.”

“Doživljam veliko zaupanje v Božjo previdnost. Različnost nas bogati in opogumlja. Hvala vam za spodbudo glede mojega poslanstva. Strah je izpuhtel. Zapel bi in vas objel v Božji ljubezni.”

“Hvala ženi, da me je spodbudila na odmik za moške. Res sem srečen. Bog hvala ti, da me imaš rad takšnega kot sem. Tudi mojega Očeta, takšnega kot je bil, saj mi je hotel vedno dobro, čeprav mu to ni vedno uspelo. Meni tudi ne uspeva.”

“Veliko stvari sem si zapisal. Velika spodbuda za naprej. Moji strahovi so posledica mojih ravnanj. Večrat jih bom Bogu predal, več dobrega bom storil prav zaradi strahov.”

“Sproščenega se počutim. Vsakemu želim dobro hojo naprej. Ostaja nam Oče naš, ki je oče vseh, ne le moj in zame. Vabi me naj hodim za njim, naj ne bom pri miru, ampak skupaj z vami hodim za njim.”

 

Odmevi na Odmik Spolnost in ustvarjalnost – oktober 2017

Možje hvala vam! Za nekatere je bilo prelomno. Zame zelo spodbudno. Hvala vam za osebno izkušnjo in resnico. Hvaležen sem še posebej za odprtost pred Bogom v zakramentu spovedi.

Odmevi:

“Bog mi je dal moško moč, ki jo lahko živim sebično, lahko pa za druge in je velik dar za družino, župnijo in skupnost. Kliče me, naj sodelujem pri njegovem ustvarjanju.”

“Ni mi treba vračati hudega s hudim. Jezus mi daje drugo moč. V njegovi ljubezni ni prostora za strah.”

“Padal sem iz ene skrajnosti v drugo. Vidim, da lahko hodim v pravo smer in se odzovem na klic po sodelovanju.”

“Prepričan sem, da sem tu po Božji volji. Hočem storiti nekaj za bogatejši odnos do žene in otrok in družbo. Vesel sem vas možje, ker ste konkretni. Učimo se drug od drugega. Dali ste mi veliko miru. Vidim na nisem sam na tej poti. Hvala vam.”

“Prišel sem kot novinec s tremi cilji: spoznati silo, ki me obvladuje, pretvorit jo v ustvarjalnost in pot naprej z možakarji. Hvala vam za izkušnjo. Priporočam se v molitev glede tega, kako lahko prispevam svoj delež cerkvi, katere ud sem, ud Kristusovega vstalega telesa.”

“Kje se vidi, da smo kristjani? Smo kaj drugačni? Bog mi daje pogum, da živim svoj dar, sredi svoje krhkosti in omejenosti. Lahko sodelujem z njim. Ni se mi treba bati zase, niti se mi ni treba bati samega sebe. Možje hvala za pogum!”

“Ne morem zadovoljiti vseh ženinih potreb, niti ona mojih. Izročam, da ne bom sam kar nekam rinil.”

“Ni lahko biti mož in oče. Je pa lepo. Popravljam svoje prioritete. Hvala možje!”

“Moja žena je prava zame. Bogu hvala zanjo!”

“Spolnost je pri možeh zelo pomembna. Ni jo treba nadomeščati s hrano.”

“Z leti krivulja potreb počasi upada. Bolj se zavedam potreb drugih, žene in otrok in sodelavcev. Bogu hvala za vso to čudovito pot soustvarjanja in sogovorništva.”

“Odnos z ženo je šel skozi krizo in preizkušnje. Danes se imava spet rada kot pred leti, ko sva se poročila. Bogu hvala.”

“Presenečen sem, da me Bog smatra za svojega sodelavca in sogovornika v odnosu do žene, otrok in vseh ostalih. Izročam mu svoje roke, noge, pamet in srce. Od vas dobivam mladosten pogum in modrost.”

“Podaritev je Božje v meni. Pošilja me, da delim z ženo in otroki in vsemi. V njem je vir in boljša polovica tudi za mojo ženo. Kako lahko promoviram zakrament zakona in lepoto zakonskega odnosa z Bogom in med nama?”

“Bolj sem pozoren na svoje notranje dogajanje. Povabljen sem, da vstopam v dialog z Bogom. On ima odgovore na moja vprašanja.”

“Metoda odmika je zelo rodovitna. Tema je zelo težka, a zelo spodbudna. Prelomna.”

“Ne gre samo za doseg orgazma, ampak za soustvarjanje in sogovorništvo… širina. To mi odpira nova obzorja in mi daje veselje za svoj odnos z ženo.”

“Vesel sem duhovnega vidika spolnosti, na katerega nisem bil pozoren. Sprejemanje, razločevanje in vključevanje. Dar sem za ženo in ona zame. Ona ni sredstvo za zadovoljevanje mojih potreb, niti jaz za njene.”

“Globoko sem potrjen v svoji vlogi moža in očeta. Skrbel bom za dialog z ženo.”

“Opogumljen sem. Zavedam se, čigav sem. Slišal sem: Ne bojte se! Jaz sem z vami.”

“Živel sem v prepričanju, da si spolnost in ustvarjalnost nasprotujeta. Odprlo se mi je popolnoma novo obzorje. Prelomno. Vesel sem neskončnih možnosti sogovorništva in soustvarjanja z Bogom in z ženo.”

“Hvala Viliju in vam možje, za vse, kar smo si razdelili. Z veseljem grem v svoj vsakdan. Spet dojemam prioriteto odnosov. Podpora, nežnost. Vse kar daš, resnično imaš!”

“Spolnost = umrem zate. To je resnica. Vsak dan nova in oživljajoča, lepa in zahtevna, osrečujoča in izpolnjujoča.”

“Pred možmi se lažje izrazim in dojemam samega sebe. Sem moški. Veliko vprašanj se mi je porodilo. Pot je še zanimiva. Hvala možje.”

“Vsem vam možje, hvala za iskušnje, Viliju pa za slikovito predstavitev teme. Ne vem, če bom upal v službi povedati, kje sem bil. Morda bi odmik podaljšali vsaj za en dan.”

“Zelo poučno in spodbudno. Dobil sem moč. Spoznavam kako imam rad ženo in kako mi je dragocena. Vračam se bogatejši.”

“Življenje gre naprej le preko spolnosti. Gledam naravo, ki to ves čas potrjuje. V svoji spolnosti z ženo lahko odkrivava Boga in ga čutiva. Hvaležen sem tudi za svoj križ. Hvala Bogu za ženo, da ga lahko skupaj nosiva in je zaradi tega veliko lažji.”

“Hvala za koncentrirano modrost in duhovito približevanje teme. Zdi se, da te voditelj pozna, še preden spregovoriš. Vesel sem širine zavedanja daru spolnosti. Možje hvala vam za izpoved izkušenj. Čudeži se še dogajajo. Vesel sem, da sem del nečesa velikega.”

Odmik za moške v divjini _ zadnji, 5.dan

Ščit pravice. Kaj je moj ščit pravice? Kje kot kristjan ne popuščam?
 
Dobili smo boljše prenočišče. Travnik tik pod Sveto  goro. Zvečer smo imeli kratek pogovor in še zapeli smo Zdravljico na čast naši domovini.
Kot se lahko zgodi vsaki skupnosti, se je tudi nam. En član nas je zapustil. Zdaj pa se počasi odpravljamo na goro, da ujamemo jutranjo mašo.

Konec.

Prispeli na Sveto Goro. Še zadnja kateheza pred mašo.

Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 4. dan

Na greben Čavna lezemo. Je strmo vroče vode primanjkuje. Tole pa je naporno…

Takole nas Jakob vodi…Mislim da smo se malo zgubili…

Pot smo našli. Pešačimo po Trnovskem gozdu. Vode zmanjkuje. Pridemo v Trnovo. Pri neki hiši zagledamo ljudi in prosimo za vodo. Prijazno nam napolnijo plastenke. Našli smo župnišče in v bližini avtomat za kavo in sladoled. Zdaj čakamo, da vročina mine.

Prišli v Grgar. Nismo našli nič za jest. Naredili smo edino logično stvar. Šli smo na pivo. In tam so nam povedali za piceriji v Gorici. Morda bomo jedli…
 V gostilni smo dobili dovoljenje predsednika ks Grgar, da lahko spimo na občinskem travniku.  Vse se da zmenit. Tam zadaj za igriščem je naša spalnica.
 Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 3. dan

Odmik za moške v divjini – 3. dan, dopoldne

Prišel je čas izobilja. Spali smo v posteljah. In potem še zajtrk. Po zajtrku nas je Jakob postavil na realna tla. Penzion moramo odslužiti. In zdaj pridno znašamo drva, privezujemo paradižnike, plevemo jagode in kosimo travo. In če bomo pridno delali, dobimo še kosilo….

Odmik za moške v divjini – 3. dan, popoldne

Znam biti reven in znam biti v izobilju. Danes smo izkusili izobilje. Naše romanje simbolizira življenje.

Popoldne smo se odpravili skozi Dutovlje, Kamnje in Vrtovin. Tu smo doživeli odprtost domačinov. Skoraj pri vsaki hiši so nas prijazno pozdravili in kaj ponudili. Od tu je priljubljeno romanje na Sveto goro.
Povprečna hitrost je zelo nizka.
V Kamjah smo se ustavili pri župniku Rafku Klemenčiču. Z otroci so pripravljali oratorij. Tu se zbere do 80 mladih.
Zdaj smo pri sv.  Pavlu, kjer je čudovit razgled na Vipavsko dolino.
Za spanje pa spet izbira zunaj ali v cerkvi s smrčanjem.

Nameravali smo imeti 20 minut podelitve v skupinah. Debatirali smo uro in pol. Jesus Rules…..

Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini_2.dan Oklep pravice.

Če je na telesu potreben oklep, ga rabi tudi duhovno življenje.
Sem res izbral oklep in to takega, ki me omejuje?
O tem smo premišljevali, ko smo se spuščali od Hieronima do Vipave. Pot je bila prijetna, ker je lep razgled na Vipavsko dolino in v senci dreves. Spodaj pa 34 stopinj C. Pred vročino smo se skrili ob izviru Vipave. Ko bo malo hladneje, nas čaka še pot do Vipavskega Križa.
Drugače pa se možakarji spoznavamo med seboj. Smo od 24 do 60 let stari, različnih stanov, poklicev in krajev bivanja.

popoldne

Čeprav je Vipava pri izviru ledeno mrzla nismo zdržali in smo šli v vodo. Seveda samo za 10 sekund. Ko je šlo sonce navzdol smo se odpravili. Vročina je nažigala. Malo bolje je bilo, ko smo hodili ob reki. Nekaj km pred ciljem smo si še podelili naša razmišljanja. Tudi naši pogovori na poti so vedno bolj osebni.

Proti večeru smo prispeli v Vipavski križ.
Pogreli smo obaro, ki so jo pripravili za nas. Na hitro še malo debate ob litru vina in potem umivanje….  oh, kako paše tuširanje. Zdaj pa se k maši.
Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 1. dan

12 mož se nas je zbralo v Postojni. Po kratki predstavitvi, praktičnih napotkih in duhovnem nagovoru smo krenili na pot. Mali Otok. Hrašče, Strane. Pešačenje pri 33 stopinjah C je bilo naporno. Hiteli smo, da uidemo najhujši vročini. Ves čas smo imeli v mislih katehezo: kje jaz bijem svoj boj. Ne z bližnjim ampak z zlom.

V Stranah smo končno prišli do sence in sveže vode. Pod najstarejšo tiso v Sloveniji smo si privoščili malico. Prišel je župnik in nam ponudil češnje. Srečali smo še enega popotnika, ki je hodil od Komende.
Vzpon je bil malo bolj prijeten, ker smo hodili po gozdu. Poznalo se nam je 15 km hoje po soncu. Na Vojkovem domu smo doživeli malo razočaranja, ker ni bilo jote. No, tudi klobasa in pivo sta bila v redu. En soborec dela na Rtv in nas je spravil v kompleks anten. Videli smo muzej Rtv in novo tehniko. In še vodo smo dobili. Ko smo prispeli do sv. Hieronima se je že mračilo, zato smo pohiteli z mašo. Tu ni bilo elektrike. Kakšna bo noč še ne vemo,  začelo je pihati in bo morda deževalo. Verjetno si bomo zavetje našli v cerkvi. Smo pa precej zgarani.
Peter Kolenc
Galerija slik:

Nastanek odmika za moške in skupine Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si