Prišel je čas izobilja. Spali smo v posteljah. In potem še zajtrk. Po zajtrku nas je Jakob postavil na realna tla. Penzion moramo odslužiti. In zdaj pridno znašamo drva, privezujemo paradižnike, plevemo jagode in kosimo travo. In če bomo pridno delali, dobimo še kosilo….
Odmik za moške v divjini – 3. dan, popoldne
Znam biti reven in znam biti v izobilju. Danes smo izkusili izobilje. Naše romanje simbolizira življenje.
Popoldne smo se odpravili skozi Dutovlje, Kamnje in Vrtovin. Tu smo doživeli odprtost domačinov. Skoraj pri vsaki hiši so nas prijazno pozdravili in kaj ponudili. Od tu je priljubljeno romanje na Sveto goro.
Povprečna hitrost je zelo nizka.
V Kamjah smo se ustavili pri župniku Rafku Klemenčiču. Z otroci so pripravljali oratorij. Tu se zbere do 80 mladih.
Zdaj smo pri sv. Pavlu, kjer je čudovit razgled na Vipavsko dolino.
Za spanje pa spet izbira zunaj ali v cerkvi s smrčanjem.
Nameravali smo imeti 20 minut podelitve v skupinah. Debatirali smo uro in pol. Jesus Rules…..
Če je na telesu potreben oklep, ga rabi tudi duhovno življenje.
Sem res izbral oklep in to takega, ki me omejuje?
O tem smo premišljevali, ko smo se spuščali od Hieronima do Vipave. Pot je bila prijetna, ker je lep razgled na Vipavsko dolino in v senci dreves. Spodaj pa 34 stopinj C. Pred vročino smo se skrili ob izviru Vipave. Ko bo malo hladneje, nas čaka še pot do Vipavskega Križa.
Drugače pa se možakarji spoznavamo med seboj. Smo od 24 do 60 let stari, različnih stanov, poklicev in krajev bivanja.
popoldne
Čeprav je Vipava pri izviru ledeno mrzla nismo zdržali in smo šli v vodo. Seveda samo za 10 sekund. Ko je šlo sonce navzdol smo se odpravili. Vročina je nažigala. Malo bolje je bilo, ko smo hodili ob reki. Nekaj km pred ciljem smo si še podelili naša razmišljanja. Tudi naši pogovori na poti so vedno bolj osebni.
Proti večeru smo prispeli v Vipavski križ.
Pogreli smo obaro, ki so jo pripravili za nas. Na hitro še malo debate ob litru vina in potem umivanje…. oh, kako paše tuširanje. Zdaj pa se k maši.
12 mož se nas je zbralo v Postojni. Po kratki predstavitvi, praktičnih napotkih in duhovnem nagovoru smo krenili na pot. Mali Otok. Hrašče, Strane. Pešačenje pri 33 stopinjah C je bilo naporno. Hiteli smo, da uidemo najhujši vročini. Ves čas smo imeli v mislih katehezo: kje jaz bijem svoj boj. Ne z bližnjim ampak z zlom.
V Stranah smo končno prišli do sence in sveže vode. Pod najstarejšo tiso v Sloveniji smo si privoščili malico. Prišel je župnik in nam ponudil češnje. Srečali smo še enega popotnika, ki je hodil od Komende.
Vzpon je bil malo bolj prijeten, ker smo hodili po gozdu. Poznalo se nam je 15 km hoje po soncu. Na Vojkovem domu smo doživeli malo razočaranja, ker ni bilo jote. No, tudi klobasa in pivo sta bila v redu. En soborec dela na Rtv in nas je spravil v kompleks anten. Videli smo muzej Rtv in novo tehniko. In še vodo smo dobili. Ko smo prispeli do sv. Hieronima se je že mračilo, zato smo pohiteli z mašo. Tu ni bilo elektrike. Kakšna bo noč še ne vemo, začelo je pihati in bo morda deževalo. Verjetno si bomo zavetje našli v cerkvi. Smo pa precej zgarani.
Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.
Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.
Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.
Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.
Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.
Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.
Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.
Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.
Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.
Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.
Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.
Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.
P. Viljem Lovše, DJ
( za revijo Cerkev danes)
[1] Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si
Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.
“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)
“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)
“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.
Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, … Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.
Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.
Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.
Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!
»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.
Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo! Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!
Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)
Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/
Od 13.-15. maja je v Šmihelu nad Mozirjem potekal odmik za moške z naslovom: Umirjeni bojevnik.
Sv. Zofija je poskrbela za pregovorno odlično škotsko deževno vreme, ki smo ga doživljali kot lepo in zelo ugodno za soočanje s svojo bojevniško krvjo, ki nam jo je Bog podaril in se pretaka tudi po moških žilah v raju pod Triglavom. Sami smo kuhali. Župnik Sandi nas je obiskal in blagoslovil, vse ostalo pa je delal Bog, ki je neutrudni bojevnik za vsako človeško srce. P. Vili nas je spodbudil s filmom in vsebinami, največji dar pa je moški pogovor o lastnih izkušnjah.
Odmevi: »Letos sem se 40 dni pripravljal na velikonočne praznike in sem si močno napolnil baterije. Po veliki noči so se počasi začele prazniti, ker jih nisem dovolj zvesto polnil. Energija, ki jo tu doživljam je Božja in se krepi z vašimi izkušnjami, ki ste jih razdelili z menoj. Baterija se je polnila počasi, kajti hitro polnjenje jo lahko poškoduje, in upam, da bo kar nekaj časa zdržala tudi potem, ko gre ovca med volkove.«
»Za začetku me je bilo strah priti na odmik zaradi številnih obveznosti, ki se nabirajo v zadnjem času. Nagovorila me je moškost: vsak dan se je treba boriti in Bog je del moje vsakdanjosti in je z menoj sredi dnevnih preizkušenj. Rad bi poglabljal izkušnjo, ki smo si jo delili.«
»Tudi pivo je Božji dar. Vse je potrebno za življenje in zveličanje. Sem dobil tudi veliko praktičnih navdihov za svoj odnos z ženo. Moška duhovnost je v nenehnem valovanju in viharju: približevanje in oddaljevanje od Boga, sebe in bližnjih. Možje so soborci, žena pa soborka. Vesel sem, da smo po moško pogledali. Želim si, da bi se mesečno dobivali v župniji.«
»Letos sem prvič na odmiku. Sveti Duh me je povabil in prav danes je binkoštni praznik. Dobil sem upanje, da se je vredno bojevati in da se lahko bojujem skupaj z vami sredi vseh viharjev v odnosih. Odkrit pogovor med nami, mi daje moč.«
»Čakal sem s prijavo. V ponedeljek sem šel k maši in po njej srečal župnika, ki me je povabil in spodbudil, pa sem se prijavil. Hvala vam, da ste prisluhnili mojemu boju z zlom in hudobnim duhom. Vidim, da je prav, da me Bog ošvrkne. S tem mi pomaga k zavedanju, da nisem samozadosten. Zbližal sem se z Bogom, vami, svetniki in angeli, ki nam pomagajo v duhovnem boju. Upam, da bodo tudi domači začutili, da smo drugačni, kot smo bili pa pred dvemi dnevi.«
»Vsako leto sem presenečen nad sadovi odmika za moške. Preden grem, pa me vedno muči skušnjava, če bi sploh šel in kaj bom lahko podelil. Sveti Duh me je pripeljal do pomembnih ugotovitev in mi daje moč za naprej. Letošnja tema mi je bila zelo všeč, aktualna in konkretna. Do sedaj nisem razmišljal o tem, kako me zlo razdira na podlagi mojih šibkih točk, ki se jih slabo zavedam ali jih celo zanikam. Bolj vidim, kako se zlo pojavlja in kje mu dovolim, da me premaga. Nagovarja me misel, naj si vsak dan vzamem ščit vere, saj je Jezus vse zlo že premagal. Hvala vsem možem za odprtost.«
»Hudi duh je dejstvo. Dnevno čutim njegovo delovanje. Čas med božičem in veliko nočjo je bil zelo bogat. Nabrusil sem si meč kot dober bojevnik. Nato pa sem padel v duhovno lenobo. Meč se je skrhal. Ni bilo več moči za vsakodnevni boj. Izredno sem hvaležen za odmik, ki nas malo dvigne in si spet pripravimo orožje. Sem imel skušnjavo, da bi predlagal, da bi imeli takšen odmik na dve leti, ne vsako leto. Še dobro, da sem jo prepoznal. Naše srečanje je kot dober antibiotik. Tako doživljam predvsem našo podelitev izkušenj.«
»Jezus me pošilja domov. Sem spremenjen. Čeprav sem bolj trd in se težko odpiram in prosim, se mi zdi, da me je ogrelo. Opazil sem, da hočem vse reševat sam. Vidim, da so preizkušnje, ki jim sam ne morem biti kos (vzgoja odraščajočih otrok). Prosil sem Boga, da bi sprejel, da vsega ne morem sam rešit, da pa on vodi in rešuje in ve kaj je potrebno. Meni ni treba vsega rešit. Določene težave morajo ostati. Otrok ne morem in ne smem obvarovati vseh težav. Oni morajo iti svojo pot in živeti svoje želje. Vidim, da jim ne znam svetovat. To me nič več ne moti. Saj nisem Bog. V usmiljenje do sedaj nisem verjel. Tu vidim, da je Bog veliko bolj usmiljen kot pa si jaz mislim. Upam, da se bom odprl in se ne bom več mučil sam.«
»Bili smo skupaj in imeli isti cilj. To deluje name zelo pomirjujoče. Prišel sem s težavami, strahovi, dnevnimi boji. Pomaga mi iskren pogovor s sobojevniki in podarjanje izkušnje. S težavami nisem sam. Vsak izmed nas ima podobne preizkušnje. Iz tega črpam moč, da se bom tudi sam lažje spopadal z vsem, kar je potrebno. Občudujem vašo vero in zaupanje. Začutil sem, da smo povezani. Smo moška borbena ekipa za dobro. Če bi bilo sedajle treba iti v boj, bi šli vsi skupaj, vsi za enega, eden za vse. Zavedam se, da ne zmorem sam, ne zmorem brez Boga in vas. Hvala vam, ker ste navdih in spodbuda za moje srce, da bo živo in močno.«
»Komaj sem čakal, da pridem na odmik za moške. Bolj so se dnevi bližali več je bilo različnih odporov in ovir. Odmik mi da novih moči za vsakdan. Odkril sem, da mi moška družba res daje moč. Tudi v nogometni ekipi, kjer se dobimo enkrat tedensko, to doživljam. Hvaležen sem Bogu, da sem prišel med vas. Tudi jaz si želim, da bi se možje dobivali vsak mesec. V mojem srcu raste seme. Vsak izmed vas je prispeval svoj del. Hvala vam. Naj iz tega raste dobro drevo za moje bližnje. To, da se dobimo enkrat na leto je res minimalno.«
Močni in pogumni očetje so spodbudili drug drugega v svojem moškem poslanstvu. Prvič se je zgodilo, da je prišel na odmik za moške župnik in s seboj pripeljal svoje moške farane. Bogu hvala za Rafkota. Možje so nanj ponosni. Odmevi:
»Prvič sem na tak način med moškimi. Film me je navdal s pozitivno močjo in pogledom naprej. Pri vzgoji ne bom več dvigoval rok. Vztrajal bom in spodbujal. Ohranjal mirno kri. Nadaljeval bom z vero in mirom. Večerna in jutranja družinska molitev se mi zdi vedno bolj dragocena za vso družino. Zbere nas, zbliža in poveže, podobno kot daljši skupni obedi za isto mizo. Sveto pismo imamo na vidnem mestu in ga tudi beremo. Hvala vam možje. Še pridem.«
»Film je potrkal na moja očetovska čustva. Veliko možnosti je še za rast in izboljšanje. Tokrat sem se prepoznal v Natanu in njegovi skrbi za hčerko. Dotaknilo se me je osebno pričevanje p. Damjana Ristića pri maši. Tudi jaz bom imel priložnost, da bom dlje časa z očetom in se bova lahko pogovorila. Poskušal bom zbuditi možakarje v naši fari, da ustanovimo skupino mož.«
»Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem jamral, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam kako pomembno je, da si z ženo in to možakar kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
»Film me je nagovoril. Oče je hčerki pokazal njeno dragocenost. Še imam čas, ki ga ne smem zapravit. Pri možeh me nagovarja in spodbuja preizkušenost in hkrati tenkočutnost. Manj komplicirate od mene. Se vidi, da sem v pretežno ženski družbi. Dobil sem nekaj rešitev. Odkril sem, da imam na prvem mestu nekaj, kar bi moralo biti na tretjem. Učil se bom izročat svoje življenje Bogu in iz Njega črpat svojo najglobljo moč.«
»Hvala Janezu, da nas je povabil in zbral, da smo prišli. Film me je izzval. Odkril sem, da sem veliko zamudil, a sem še vedno oče. Otroci so živi in še vedno lahko kaj naredim. Izredno dragocena mi je bila podelitev naših izkušenj v skupinah. Izziv: da bi tudi v župniji zmogli skupino moških.«
»Prvič sem na odmiku. Zelo me je nagovorilo. Nagovarja me prednost in zavezanost mož, ki so tudi očetje. Tega nam manjka. Med možmi res ni težave spregovoriti o svojih izkušnjah. Veliko lažje je, kot na zakonski skupini. Možje drug drugemu pomagamo k večji trdnosti. Upam, da bomo ustanovili skupino za moške.«
»Odmik je bil res nekaj novega. Doma nimam takšne podpore. Vera je res velika vrednota. Najbolj mi ostaja: resnicoljubnost in govorjenje resnice. Podeljevanje izkušnje, ne govoric, ne teorij… To moram deliti s svojimi otroki, ne pa naukov in teorije. Izkušnjo. Računam, da se bomo možje podprli za pogum pri očetovstvu tudi v naši župniji.«
»Dvomil sem, če bi sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar. Vesel in zadovoljen sem, da sem prišel. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se Božjemu namenu z nami.«
»Manjka mi prava moška družba. Vesel sem, da sem lahko z vami delil izkušnje. Med nami je bilo veliko zaupanja in se veliko lažje odprem, kakor pa doma. Srce se mi je odprlo in zavore so popustile. Hvaležen, da sem z vami. Film me je nagovoril. Še posebej glavni junak, ki ni imel časa za otroke. Težje se je ukvarjati z odnosi z otroci kakor pa s tehniko in delom. Pri otrocih ne vidiš takoj sadov, kakor pri tehničnem delu. Kar sem zamudil pri otrokih lahko nadomestim pri vnukih. Žorž nas je lepo uvedel v vlogo starih staršev. Hvala vam, da smo si delili izkušnje.«
»Prvič na odmiku. Dobil sem ga za darilo od svoje žene. Film me je zelo nagovoril. Zelo pomembni so začetni temelji pri prvem otroku. Se moram še bolj potrudit, da bom mož in oče.«
»Prvič na odmiku. Ravno prava tema ob pravem času, ker sem že izpet in utrujen. Otroci potrebujejo več kot le plenice in zadovoljitev osnovnih potreb. Pogovor v moški skupini je bil zelo navdihujoč. Sprejemam, da sem šibek in nepopoln. Vsi imamo težave. Krepimo drug drugega. Praktični napotki. Poslala me je žena in je bila začudena, da sem prikimal in šel. Izboljšal bom svoj očetovski pristop.«
»Film me je ponovno nagovoril. Otroci rastejo tako hitro, da sem presenečen. Tudi nezgoda mi je pomagala, da sem se globlje zavedal kako pomembna je moja očetovska vloga. Vesel sem, da sem še živ. Okrepila se je moja odgovornost. Hvaležen sem vam za iskreno podeljene izkušnje in težave. Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
»Prvič sem na odmiku in mi res ni žal. Podobne izkušnje imamo. Vidim kaj vse sem delal narobe. Nisem ravnodušen. Odpiram nove vzgojne vzorce. Pri otrocih sem zamudil. Priložnost so sedaj vnuki. Ko sem delal v tujini je moja žena vsak dan otrokom govorila o meni in so me ob vrnitvi prisrčno sprejeli. Hvala za vaše izkušnje in moško moč.«
»Od filma mi še posebej ostajajo besede: Jaz bom. Ženi sem po poroki rekel, da ona skrbi za verske stvari. Odkrivam, da je za otroke najvažnejši moj zgled. Spremljajo vsak moj gib. Učijo se mojega odnosa in neodnosa do Boga. Če očetu Bog nič ne pomeni, ne bo pomenil niti otrokom. Jaz se bom zastavil in ne bom rekel ženi, kar ti se z njimi ukvarjaj, ko mi bo zmanjkalo moči. Pohvala spreminja otroke in vse drugo. Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«
»Odmik za moške mi je podarila žena za rojstni dan. Odkril sem, da moram sam narediti prvi korak in ne čakat, da se bom priključil drugim. Manjkal mi je zgled. Svetniki so bili pred leti. Jaz pa rabim zgled današnjih svetnikov. Pri otrocih sem zamudil. Dobivam novo priložnost in vidim možnosti.«
»Res lep odmik. Film me je spravil v jok. Izziv: moja moška zaveza. Veliko bi rad spremenil. Zavezo bom večkrat bral in obnavljal. Veselim se skupine moških, ki nastaja pri nas. Temeljno dejstvo: sem Božji. Iz tega lahko vedno črpam. Tudi moji otroci so Božji otroci. Brez tega temelja smo možje na gostilniški ravni in ne moremo ničesar spremeniti. Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in se je potrebno boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
»Odločilna so bila navodila za poslušanje, ki smo jih prejeli prvi večer. Mislil sem, da bomo možje enake starosti pa nismo bili. Tri četrt sem vas na prvi pogled doživljal antipatične. Ko smo dobili navodila za poslušanje se je moja drža do vas v hipu spremenila. Kot bi pritisnil stikalo. Tudi vizualno ste se mi zdeli drugačni. Neverjetna izkušnja. Kakšna obremenitev, če drugega vnaprej sodim. Me kar srh spreletava. Ključno je sprejemat, spoštovat, obujat naklonjenost, potem slišim, zaupam in sem okrepljen z izkušnjo drugih. Film me je ganil. Pravo bogastvo, da ste bili večinoma starejši od mene. Starejši ste mi s svojimi izkušnjami dali zagon. Film bi rad pogledal vsaj vsakega pol leta. Ne potrebujemo pametovanja, niti nasvetov, če nismo prosili zanje. Moč za naprej je zaupanje svoje izkušnje.«
»Prišel sem, da sprejmem pomembno odločitev. Vaše izkustvo me bogati v najpomembnejšem odnosu z Bogom in me utrjujejo v poslanstvu, ki mi ga je dal. Hvala vam možje. Moj pokojni oče je dejal: ‘vse kar začneš, izpelji do konca’.«
»Vesel sem te izkušnje z vami. Film je bil zelo dobra iztočnica, ki je omogočila pogovor. Nič nismo filozofirali. Lotili smo se konkretnosti. Film meni zelo pomaga k pogovoru, veliko bolj kot sveto pismo. Vesel sem, da ni bilo nič navodil do česa bi morali priti, ampak je bilo vse odvisno od nas. Postavit si moram nove prioritete in več časa posvetit ženi in otrokom. Zelo pomemben je moj zgled: grem ali ne grem k maši, molim ali ne. Biti dober oče je poslanstvo in privilegij. Hvaležen sem za vse prejete darove. Težko je prevzeti odgovornost za vse to. Se bom potrudil, kajti ne bi rad čez dvajset let rekel, da sem zamudil. Danes imam priložnost. Nihče ne more biti oče mojih otrok namesto mene. Bodimo močni in pogumni dedci, pa skup držimo.«
»Zbudi se! Nikoli ni prepozno. Stari oče mi je bil vzor za vero. Zato imam tudi sam do vnukov še dovolj priložnosti. Še vedno sem oče in bom do smrti. Marsikaj sem zamudil. Potrebe vnukov po meni so nova priložnost. Napisal sem svojo lastno zavezo. Očetje smo odgovorni. Svojega vpliva ne smemo opustit. V filmu so možje uspeli, ker jih je nekdo spodbujal, drezal in vodil. Kljub kljubovanju je treba vztrajati pri tem, kar je dobro. Kdo bo molil za moje otroke in vnuke? Jaz bom. Mi smo na vrsti. To je privilegij: molitev za prihodnje rodove. Jaz bom. Pogum, pogum, pogum.«
Odmik za moške: Denar in oblast. Novembrsko sonce se je poslovilo prav na prvi večer odmika, zjutraj pa sta nas pozdravila dež in sneg, ki sta povečala našo zbranost in osredotočenost na dragoceno izkušnjo vsakega možakarja. Iskreni in odkriti. Močni in krhki. Kleni in preizkušeni.
Odmevi:
»Načeloma vsi vemo, da bi morali Boga postaviti na prvo mesto, v praksi je pa to težko. Božja volja zame: mož in oče. Na razpolago bom dal še svoj gledališki talent.«
»Spoznal sem, da sam ne zmorem vsega. Bog je vedno z menoj. Vsako jutro se lahko zbudim z mislijo k Njemu in zaspim prav tako z mislijo k Njemu. Uči me dialoške drže. Zameri in sovraštvu se lahko odrečem. Bog me uči pravega stika s seboj in z bližnjimi.«
»Odkril sem, da denar lahko zelo pomembno vpliva na odnose. Moj odnos do denarja zelo vpliva na življenje v celoti, na vse kar se dogaja v družini, družbi in cerkvenem občestvu. Mediji nam zožujejo zorni kot in naš odnos do sveta.«
»Spoznavam, da sem brez Božje volje, kakor motor brez vztrajnika.«
»Spoznal sem, kaj je resnično gibalo mojega življenja. Dobil sem praktični nasvet kako povabiti Boga na prvo mesto. Moja varnost in gotovost zame in najbližje je povezana z dovolj Boga, ne z dovolj denarja. Moj mir je dovolj zasidranosti v Bogu, ne dovolj prihranjenega denarja.«
»Iskal sem potrditev, da le iz dobrega raste dobro. Vedno moram ostajati čuječ in odprt za Božja sporočila – se pravi zaupati svojo usodo in pot Njemu.«
»Bog je središče sveta in ne denar. Domače bom prosil za odpuščanje. Zaupam v Božjo voljo.«
»Vsem možem hvala za odkrito izmenjavo izkušnje. Odmik je presegel vsa moja pričakovanja. Vztrajnik, ki je gibalo mojega delovanja in dojemanja, dobim zasonj in v dar. Vse ostalo je posledica tega daru. Odnos zaslepljenega od denarja do žene in otrok mi je dal misliti. Ne gre le za to, da se prepuščam skrbem, kaj bom otrokom dal, ampak za to, kdo bom do njih in kako. Denar je zgolj sredstvo, da živim svoje odnose v vse smeri. Domov odhajam bogatejši in pomirjen. Hvala vam možje.«
»Film se me je dotaknil. Bog je v središču. Videl sem, da lahko svoje življenje zastavim drugače in na drugih temeljih. Ni važno moje ugodje, ampak resnica in skrb, da prejete darove razdelim s svojimi bližnjimi. Povabljen sem upoštevat Božjo voljo. Bog je resnično moj voditelj. On ima nadzor. To želim posredovati svojim sinovom. Z očetovskim blagoslovom. Hvala Vili, hvala možje.«
»Presenečen sem nad odkritostjo mož. Kaj takega bi potreboval veliko let prej. Odkrivam, da je vse povezano z odnosi, tudi denar. Vidik medijev je zame nekaj novega. Bistvena pa se mi zdi vsakodnevna odločitev za Boga. Ta je odvisna od moje volje. Če bi se tega v preteklosti bolj zavedal bi drugače in lažje prav ukrepal in hodil v pravo smer. Iskrenost in resnost mož sta me navdušile. Nisem še bil v takšni moški skupini. Način mi je nov. Zelo koristno za moje vsakdanje življenje doma.«
»Zelo sem vesel, da sem prišel. Dobil sem več, kot sem pričakoval. Hvala možem za iskrenost. Izkušnja vsakega je enkratna in zelo dragocena. Redko govorimo iz izkušnje. Običajno si delimo nasvete, ki jih ne potrebujemo in zato ne upoštevamo. Denar je potrebno orodje. Kako moram ravnati, da me ne zasužnji in da me strah ne požre? Strah izgube udobja in standarda. Ta strah močno najeda. Ali sem se tega strhu tukaj znebil? Nisem. A sem veliko bolj prepričan v to, kar je resnično pomembno. Vesel sem, da smo si možje podobni. Vsi poskušamo odkrivat dobro sredi življenja in se postavljati na njegovo stran. Sam šele odkrivam osebno molitev in prepoznavanje Boga v vsem, kar se dogaja v mojem in našem življenju. Učil se bom živet v dialogu z Njim. To je moj ideal. Vedno znova vzpostavljati dialog z Njim. Da se ne vrtim sam znotraj sebe in svojih misli. Hvala vsem možem. Že to, da smo bili skupaj in si izmenjali izkušnje je veliko vredno. Do roba sem napolnjen. Odpira se mi nova rast!«
»Vsem možem se zahvaljujem za izkušnje, voditelju pa za zanimivo temo, spoved in pogovor. Odhajam duhovno prenovljen. Poživil sem oseben odnos z Jezusom Kristusom. Vsak dan se moram odločati za ta odnos. Vem, da bo sedaj v prvih dneh vse skupaj lažje, potem pa se bo potrebno spet bolj boriti s starimi načini razmišljanja in navadami (razvadami). Zato bo težje. Ob vas doživljam potrditev svojega poslanstva, da sem mož in oče. Povabljen v odprtost za novo življenje. To je največji izziv. Zame bo to preizkusni kamen ali se res prepuščam Jezusu ali ne. Kje je meja? Koliko otrok? Ali lahko sam postavljam mejo?Zaupat Bogu, da mi daje moči za vse, ki pridejo. Ne gre za denar, ampak za to ali je Kristus mojo odrešenik ali ne. Če je On moj vztrajnik, potem vse ostalo deluje. Denar dobi svoje pravo mesto in ne ustvarja kaosa ter ne podira odnosov. Z ženo se bova načrtno dogovorila koliko bova vsak mesec prispevala za dobrodelnost. Spodbuja me Gal 6,14. Poglabljam se v izrek, ki izhaja iz duhovnosti sv. Ignacija: »“Tako zaupaj (veruj) Bogu, kakor bi bil vsak uspeh odvisen od tebe in nič od Boga; vendar pa se vsakega dela loti tako, kakor da ti ne bi nič, Bog pa bi sam vse naredil”. Danes bi lahko rekli: Na njegov dar odgovori tako vestno, kot da je vse odvisno od tebe in pri tem, ko boš svoj odgovor živel, tako zaupaj in računaj nanj, kot da je vse odvisno od njega.«
»Tretjič sem na odmiku. Vedno je odlično. Vem v kaj prihajam. Všeč mi je, ker med vami začutim moško naravo in se utrdim v moškosti. Delimo si izkušnje, kar širi obzorja. Najbolj se me je dotaknil vpliv denarja na odnos očeta in sina. Sam imam še očeta in tudi sina. Iščem priložnost za pogovor z obema. Vesel sem, da ni vse odvisno od mene, da nisem jaz v središču in da nima nadzora. On nosi mene in vse. Ni mi treba vračati zla za zlo, saj me to požre. V meni se je utrdilo zaupanje in mir. To želim deliti z domačimi. Všeč mi je bil jutranji »vic«. Pride gospa k zajtrku, kjer smo moški zajtrkovali v tišini in vpraša voditelja, če smo v tišini. Ta odvrne, da ne, ampak da smo moški. Dobro je, da smo v stiku s seboj.«
»Tema je bila odlična. Še na nobenih dva se nisem tako razpisal in tako resno delal. Intenzivno in sploh ni bilo težko. Prišel sem globlje. Skupina mi je zelo pomagala, da se nisem zadovoljil s površinskim razmišljanjem. Sploh vaša odprtost in iskrenost. Odkril sem kakšen je sad tega, da sebe in svoje življenje prepustiš Bogu: Kristus je odrešenik mojega življenja in vseh, ki mi jih je podaril na pot. Brez vztrajnika noben motor ne dela. Če ga hočem pri motorju zamenjati, moram ves motor razdreti. Iščem najlažji način, da bi bil Bog resnično moje središče. Ne gre kar tako. Ni lahko. Tega ne morem sam. Moja odločitev je vsak dan na preizkušnji. Le prositi moram. Dobim pa zastonj. Le prepustiti mu moram. On vodi, on ima nadzor. Vse bistveno daje zastonjsko. Sam zakompliciram, ker mu ne prepustim in ne sodelujem z njim. Denar mi ne more dati notranjega miru in gotovosti. Bog je glavni in želi zame najboljše. Varen sem in gotov, če imam dovolj Boga. Zame je to ogromen preskok. Vaša izkušnja mi je zelo pomagala. Po vsem, kar doživljam in se dogaja, me Bog uči in vabi zaupat njemu in mu prepuščati nadzor. Vsak dan se moram učiti stopati z Njim v stik. Ko na to pozabim trpijo vsi odnosi. Po spovedi se spet uredijo. Miselno mi je vse jasno. Kako ostajati z Bogom, da ne rešujem sam svoje kože? Učim se, da bi drugim storil, kar hočem, da bi drugi meni. Dajem mu svoj napuh. Naj me nauči, da mu bom izročil vse, ne da bi 10% hranil zase. ‘Pogovarjaj se z Bogom, kakor otrok z mamo,’ mi je svetoval Jože.«
info@moskaduhovnost.si
Če je na telesu potreben oklep, ga rabi tudi duhovno življenje.
12 mož se nas je zbralo v Postojni. Po kratki predstavitvi, praktičnih napotkih in duhovnem nagovoru smo krenili na pot. Mali Otok. Hrašče, Strane. Pešačenje pri 33 stopinjah C je bilo naporno. Hiteli smo, da uidemo najhujši vročini. Ves čas smo imeli v mislih katehezo: kje jaz bijem svoj boj. Ne z bližnjim ampak z zlom.
Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.
Knjižico si lahko prenesete ali ogledate na spletni strani preko povezave:
Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Od 13.-15. maja je v Šmihelu nad Mozirjem potekal odmik za moške z naslovom: Umirjeni bojevnik.
Močni in pogumni očetje so spodbudili drug drugega v svojem moškem poslanstvu. Prvič se je zgodilo, da je prišel na odmik za moške župnik in s seboj pripeljal svoje moške farane. Bogu hvala za Rafkota. Možje so nanj ponosni. Odmevi:
»Vsem možem hvala za odkrito izmenjavo izkušnje. Odmik je presegel vsa moja pričakovanja. Vztrajnik, ki je gibalo mojega delovanja in dojemanja, dobim zasonj in v dar. Vse ostalo je posledica tega daru. Odnos zaslepljenega od denarja do žene in otrok mi je dal misliti. Ne gre le za to, da se prepuščam skrbem, kaj bom otrokom dal, ampak za to, kdo bom do njih in kako. Denar je zgolj sredstvo, da živim svoje odnose v vse smeri. Domov odhajam bogatejši in pomirjen. Hvala vam možje.«