Arhiv kategorij: Moški in ženska

“Misliš, da te žena kritizira, a ona te želi izboljšati”

“Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati”

Odnos med njo in njim, večna tema, večni izziv, večno približevanje in oddaljevanje. Predvsem o moškem pogledu na odnose in zakon smo se pogovarjali z jezuitom patrom Vilijem Lovšetom.

Ogromno se ukvarjate s skupinami za moške oziroma moško duhovnostjo. Kaj “možakarje”, kot pogosto pravite, v odnosu do žen(sk) najbolj skrbi, tišči, živcira?
To, da moški žensk ne razumejo zares. Gre za drug način komunikacije in čutenja, gre za drugačno dojemanje sveta. John Gray v knjigi Moški so drugačni, ženske tudi razlaga, kako smo moški ranljivi in občutljivi glede učinkovitosti. “Padamo”, če nas nekdo skritizira, da smo nesposobni in neučinkovitosti.

Delaš ves dan, in ko prideš domov, žena začne tarnati, da te že dva meseca prosi za menjavo žarnice. Tedaj pomislim, da sta moja učinkovitost in sposobnost pod vprašajem. Ne razumem pa tega, da ona želi povedati svojo stisko, da želi biti slišana, sprejeta, dragocena. Ne da jaz nujno rešim vse težave.

Ampak žarnica pa še vedno ni zamenjana …
Da … Ko te ženska kritizira, misliš, da te zaničuje, sporoča, da si nesposoben. Ona te pa želi izboljšati. Dobro je vedeti, na podlagi česa mi moški gradimo svojo identiteto. Predvsem v prvi polovici življenja, obdobju, ko gradiš svoj ego, živiš zase. Nekateri pa tako živijo vse življenje. Ko si zrel, svoje talente uporabljaš zato, da jih daruješ drugim. To je resnični smisel življenja. Ženske, ki se po naravi več darujejo, to ponavadi odkrijejo prej kot moški. Mi velikokrat to dojamemo šele, ko nas doletita krhkost in ranljivost.

Je pri moških torej bolj poudarjen ego?
Seveda, ko imaš težave, se soočiš s svojim egom. Posledice sebičnega življenja te prisilijo v to, da razmišljaš, kaj je narobe. Vidiš, da so neuspehi posledice tvojega napačnega razumevanja življenja. Lahko si hiperbogat, a je v tebi ogromna praznina, ker živiš zase in iz sebe. Si v puščavi, peklu, praznini. Takrat se začneš spraševati, kaj je narobe. Tvoj ego je ozdravljen takrat, ko odkrije, da obstaja zato, da se podari. A to gre počasi, po delčkih, vsako leto po malo. Začneš spoštovati svojo krhkost, odpuščati sebi in drugim.

Odnos z ženo je najbolj dragocen in težak, ker ga različno doživljamo. Oboji pa smo občutljivi. Moški se zapremo, ženske pa se med sabo pogovarjajo in dajo čustva ven. Kulturna pogojenost nam moškim narekuje, da ne smemo pokazati krhkosti, ker te bo nekdo drug prehitel, in jokati.

Katoliški pogled na spolnost. Zdi se, da nimajo veliko priložnosti prebrati o tem. Tudi na to temo pripravljate odmike. Kaj je v središču razprav?

Na naših odmikih za moške, pogovorih gre za podelitev izkušnje, vzajemno spoštovanje pri poslušanju. Vsak ima svojo zgodbo, smo si pa zelo podobni, saj smo navsezadnje moški. Vzpostavi se zaupno vzdušje v nas in nas vabi, da smo drug za drugega, ne zase. To je temeljna razsežnost spolnosti. Pri tovrstnih pogovorih dajemo drug drugemu moč za rast. Ko si v “ego” obdobju, je tudi spolnost lahko zelo egoistična. Stari človek, ego, se upira temu, da bi se podaril skozi spolnost.

Kje živim ljubezen do Boga? Tam, kjer jaz sem. Torej v ljubezni do žene, otrok, sodelavcev … Če samo sedim v kapeli in nič ne naredim, to nima smisla. Seveda pa molitev v kapeli lahko pripomore k dejavnejši ljubezni.


Katere so pasti upiranja? Kaj vam povedo udeleženci?
Vsak svojo izkušnjo, na primer, kako je šlo s samozadovoljevanjem, pornografijo, kako je rasel odnos z ženo. Ko slišiš druge, dobiš moč, mir in hvaležnost za svojo izkušnjo, ki je ena od mnogih, ampak hkrati naša skupna. Smo spolna bitja, ki cvetimo, ko se podarjamo drugim. Gre za nenehno bitko z egom: včasih se zapremo, drugič ženo boli glava, tretjič …

Moč črpamo iz tega, da si upamo to povedati drug drugemu. Ko si sam, ko te zvija ego, da bi si vbrizgal lažni nadomestek odnosa, kar sta na primer pornografija in samozadovoljevanje, dobiš moč, da se temu upreš. Ker si slišal še deset drugih možakarjev, kako se borijo in jim to uspeva.

Danes je intimnost postala že kar javna, v reklamah jo na primer srečamo na vsakem koraku. Po drugi strani pa se intimnosti bojimo, saj ne želimo biti ranljivi. Kaj se dogaja?

Vsakodnevni izzivi, včasih so jim rekli skušnjave, so priložnost, da se odločim, v katero smer bom šel. Bo spolnost dar ali popredmetenje drugih? Tudi ko grem v napačno smer, iščem srečo in izpolnitev. Ampak samega sebe ne moreš osrečiti. Ko smo moški skupaj, začutimo, da smo dragoceni, vredni spoštovanja. Iz tega lahko drugače gradiš odnos do sebe, manj si posesiven in popredmeten. Avtomatsko je tega deležna tudi žena. Znova se obnovita spoštovanje do nje in podarjanje. Odnos se gradi neprestano, nenehno gre za približevanje in oddaljevanje.

Videti je, kot da bi ob smrti izgubili življenje. Ne, smrt je zadnja podaritev. Kristus se je podaril do konca. Zato je vstal. Dopolnjen, srečen človek je na križu, ker se je do konca izročil. Smrt ni več groza, od katere je treba bežati, ampak je cilj, novo rojstvO.

 

Poznavanje njegove zgodbe

Moški se včasih hecajo ali tarnajo, da so ženske za njih skrivnost. Pravzaprav smo pogosto res! Vendar je to resnično tudi v obratni smeri. Jaz živim v gospodinjstvu štirimi moškimi (mož in trije sinovi), ki so zame pogosto skrivnost. Poznam veliko žensk, ki so zbegane na enak način. Izjemno koristno je razumeti moškega v svojem življenju, kar lahko dosežemo tako, da spoznamo njegovo zgodbo. Kako je odraščal? Kako je bilo odgovorjeno na veliko vprašanje njegovega srca? Je vedel, da je ljubljen? So ga kot fanta in kot moškega spodbujali? So mu povedali, ‘da ima, kar je potrebno’? S čim še mora živeti, in kaj ga še utesnjuje?

Pojdite za svojim moškim in ga pripravite, da vam pove svojo zgodbo, zgodbo svojega otroštva, svojih najstniških let. Povprašajte ga o dobrih in o slabih spominih. Resnično prisluhnite. Poglabljanje razumevanja, od kod prihaja vaš moški, vam ga bo pomagalo ljubiti, imeti sočutje do njega, vam pa bo dalo sposobnost, da ga opogumljate k iskanju njegovega ozdravljenja in k drugačnemu življenju.

V Jezusovem rodovniku je omenjenih pet žensk. Mogoče se vam to ne bo zdelo nič tako velikega, dokler ne boste razumeli, da v teh rodovnikih ženske nikoli niso omenjene. Vedno so moški. »Oče tega in tega, sin tega in tega.« Berejo se kot poročila s tekem baseballa. Ko Matej (pisec evangelija, op. prev) zasedbi doda še nekaj žensk, je to velika in opazna izjema. Te ženske so za Boga tako pomembne, da mora pisec zaradi tega prelomiti vse kulturne norme ter se celo izpostaviti kritiziranju in neupoštevanju, da bi poudaril: »Poglejte sem – te so resnično dobre ženske.«

Seveda je omenjena Marija, Jezusova mati. Tu je še Ruta, ljubljenka tečajev preučevanja Svetega pisma. Pa še dve drugi – Rahaba in Tamara. V čem se te ženske razlikujejo? Različne situacije, različna dejanja poslušnosti. Vendar je skupna tema naslednja: pogum, pretkanost in osupljiva ranljivost. Marija je izjemna mlada ženska. Kakšnih petnajst ali nekaj takega. Sprejme nalogo, ki ji jo je zadal Bog, čeprav jo bo drago stala. Dajte, no – mlado dekle, za katero je znano, da se srečuje s starejšim moškim, je naenkrat noseča in trdi, da jo je oplodil Bog? Ona je neoporečna, vendar bodo drugi njeno odločitev videli kot škandalozno vse njeno življenje. Sebe naredi ranljivo – neverjetno ranljivo (za to bi lahko bila kamenjana, zagotovo pa bo zapuščena ter izobčena) – da bi lahko sledila Bogu.

Tamarina zgodba je zapletena in lepa, a zanjo tukaj nimamo časa. Vendar se je z njo vredno spopasti. (Lahko jo najdete v 1. Mojzesovi knjigi 38.) Ona vpričo moških, ki so jo grdo pustili na cedilu, uporabi pretkanost, da bi izpostavila njihov greh ter jih povabila (ne zahtevala), da naredijo, kar je potrebno. Rahaba je še ena škandalozna zgodba. Je ženska, ki je zagrešila izdajo, da bi lahko hodila z Bogom in rešila svojo družino. (Skrila je izraelske vohune, ko so prišli v njeno mesto, Jeriho, v izvidnico pred napadom – v jasni kljubovalnosti proti svoji vladi.) Tudi o tej nismo slišali kakšnih svetopisemskih preučevanj. »Ko izdaja postane ključna za žensko.« In potem je tukaj še Ruta. Tako sem njeno zgodbo razložil v Divji v srcu.

Kot se vsi spomnite, je Ruta snaha judovske ženske po imenu Naomi. Obe ženski sta vdovi in sta v dokaj slabem stanju, nimata nikogar, ki bi skrbel zanju, njun finančni položaj je pod pragom revščine in poleg tega sta ranljivi na mnogo drugih načinov. Stvari so videti bolje, ko Ruto opazi bogat samski moški po imenu Boaz. Boaz je dober človek, to že vemo. Ponudi ji nekaj zaščite in nekaj hrane. Toda Boaz Ruti ne daje tega, kar resnično potrebuje – prstan.

Kaj torej naredi Ruta? Zapelje ga. Prizor je takšen: Moški so delali od zore do mraka, da bi pospravili žetev ječmena, pravkar so končali in sedaj je čas za zabavo. Ruta se okopa v peneči kopeli ter si obleče obleko, potem pa počaka na pravi trenutek. Pozno zvečer, ko je Boaz spil malo preveč, je primeren trenutek: »Ko se je Boaz najedel in napil ter bil dobre volje …« (Ruta 3,7). »Dobre volje« je tukaj za bolj konservativne bralce. Možakar je pijan, kar je razvidno iz njegovega naslednjega dejanja: onesvesti se. »… šel je leč kraj kopice« (3,7). To, kar se zgodi po tem, je prav škandalozno, vrstica se nadaljuje: »Tedaj je po tihem prišla, odgrnila prostor pri njegovih nogah in legla.«

Tega odlomka ni mogoče prebrati na ‘varen’ ali ‘prijeten’ način. To je čisto preprosto zapeljevanje – in Bog jo s tem, ko ji nameni ne le svojo knjigo, temveč  jo še omeni v rodovniku, daje za vzor vsem ženskam, da bi ji sledile. Da, obstajajo ljudje, ki vam bodo rekli, da je ‘v tisti kulturi’ popolnoma normalno za lepo mlado samsko žensko, da sredi noči, ko ni nikogar v bližini (rob kopice), pristopi k samskemu moškemu (ki je preveč popil) in mu zleze pod odejo. To so isti ljudje, ki vam bodo rekli, da Visoka pesem ni nič več kot le ‘teološka metafora, ki se nanaša na Kristusa in njegovo nevesto’. Vprašajte jih, kaj bodo naredili z vrsticami, kot je »Tvoja postava je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. Dejal sem: Zlezel bom na palmo, potrgal njen sad« (Vp 7,8-9, EKU). To je preučevanje Svetega pisma, kajne?

Ne, nikakor ne mislim, da sta Ruta in Boaz tisto noč imela spolne odnose, temveč mislim, da se ni zgodilo popolnoma nič neprimernega. Vendar to prav tako ni družabna večerja. Povem vam, da je cerkev resnično pohabila ženske, s tem ko jim pravi, da je njihova lepota nečimrna, ter da so najbolj ženstvene, ko ‘služijo drugim’. Ženska je v svoji najboljši moči, ko je ženska. Boaz potrebuje nekaj pomoči, da spravi stvari v tek, Ruta pa ima nekaj možnosti. Lahko ga nadleguje: Vse, kar počneš, je, da samo delaš, delaš, delaš. Zakaj se ne postaviš in si moški? Lahko bi tarnala: Boaz, prooosim, pohiti in se poroči z mano. Lahko ga kastrira: Mislila sem, da si resničen moški, domnevam, da sem se zmotila. Lahko pa uporabi vse svoje čare kot ženska ter doseže, da bo on uporabil vse, kar kot moški ima. Lahko ga vzburi, navdihne, mu da zagon … ga zapelje. Vprašajte svojega moškega, kaj ima raje.

Kaj predlagam, da naj samska ženska prenoči v stanovanju svojega fanta, da bo v njem vzbudila željo, da se poroči z njo? Ne. Pravim, da bi se morala poročena ženska seksualno ponujati svojemu možu, čeprav je on do nje nasilen? Ne. Nič bolj, kot nam zgodba o Petru, ki hodi po vodi, govori, naj si vsi priskrbimo čoln, gremo na jezero in poskusimo. Načelo zgodbe je tisto, ki je pomembno tukaj. Ruta sprejme tveganje – tveganje, ki ga pozna vsaka ženska – ko postane ranljiva in privlačna za Boaza. Ona ga vzbudi, da zaigra moškega. V njem prebudi željo, da postane junak. V tem je bistvo.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Ženske, ki kastrirajo

Ženske lahko večinoma razdelimo v tri kategorije: dominantne ženske, obupane ženske ali ženske, ki vzbu(r)jajo. Prvi dve sta to, kar se zgodi Evi po padcu. Tretja pa je ženska, ki ji je Bog obnovil ženskost, in jo ponuja drugim.

Annie iz knjige Šepetati konjem je  primer dominantne ženske, ki kastrira. Ona od svojega moškega ne potrebuje ničesar. Ona ima življenje popolnoma pod nadzorom. Ona v družini nosi hlače. Njeno sporočilo je jasno: »Ti si šibek in nevreden zaupanja.Jaz sem močna. Prepusti mi vodenje in vse se bo dobro izšlo.« Učinek na moškega ni dober. Ko ženska postane nadzorovalna in niti slučajno ranljiva, njena zapeljivost ugasne. Sporočilo je: »Umakni se – to bom jaz uredila.« Se čudite, da se on umakne?

Toliko žensk se boji divjosti, ki jo je Bog postavil v njihovega moškega. Privlači jih njegova moč, ko pa ga ‘ulovijo’, se odločijo, da ga bodo naredile pohlevnega. »Nočem več, da se voziš z motorjem. Nočem, da se toliko družiš s svojimi prijatelji. Zakaj moraš toliko hoditi na vse tiste pustolovščine?« Ženske, ki svoje moške prisilijo, da lulajo sede.

Vendar so še drugi tipi žensk, ki kastrirajo. V filmu Enchanted April srečamo štiri ženske – dve sta obupani, dve pa kastrirata. Caroline je ženska, ki je lepa, s takšno vrsto lepote, ki jo večina žensk zavida. Toda njena lepota je ostra. Uporablja jo kot orožje, da bi dobila, kar želi, pri tem pa za seboj pušča sled strtih src. Na njej ni nič mehkega. Mehkost je ključ do ženske. Ne šibkost – mehkost. Nežnost. Gospa Fisher, bogata vdova, je druga oseba, ki kastrira. Ona vsem okoli ukazuje, svet vodi kot diktator. Ne kaže nobenih čustev, razen gnusa do očitne šibkosti pri ljudeh. Na njej ni popolnoma nič privlačnega. Ženske, ki kastrirajo, pošiljajo jasno sporočilo: »Ne potrebujem te. Zavračam ranljivost in vabljivost. Ničesar nimaš, kar bi mi lahko ponudil.«

Nesrečne ženske

Tretji lik v EnchantedAprilje Lottie. Ona ni ostra – samo zaprta, kot posledica let, ki jih je preživela s sebičnim dominantnim prascem. Videti je kot pretepen psiček, ki se trudi, da bi kakorkoli ustregel, ne iz ljubezni, temveč iz strahu in neke čudne ideje o podložnosti. Ona je potrta. Rose je Lottiejina prijateljica, spoznali sta se v cerkvi. Ona je religiozna ženska. Tipična cerkvena dama. Pravzaprav je kar lepa, vendar se oblači tako, kot da bi to skrivala. Vrečaste obleke, lasje speti v figo. Tudi njeno srce je zaprto. Skriva se za molitvami in svojimi ‘dobrimi deli v božji službi’. Ona je zdolgočasena in utrujena. Nesrečne ženske ob prvi priložnosti niso videti, da bi tako kastrirale. Ne napadajo niti niso dominantne. Vendar prav tako ne privlačijo. Njihovo sporočilo je preprosto: »Zate tukaj ni ničesar.« Luči so ugasnjene, zatemnile so svoj žar, nikogar ni doma. Moški se v njihovi prisotnosti počuti … nepovabljen. Nezaželen. To je oblika zavrnitve, gotove kastracije. Vendar jo je težje izpostaviti, ker je zelo prefinjena. Nesrečne ženske so lahko tudi tiste, ki jih določa njihova bolečina. Ženske, ki bodo naredile, karkoli je potrebno, da bi dobile moškega. Takšen primer bi bila ženska pri vodnjaku v Evangeliju po Janezu 4. Premika se od ljubimca do ljubimca in poskuša zapolniti praznino v sebi. Ona je na voljo – vendar na oklepajoč, obupan način. »Klečeplazijo,« kot je rekla neka prijateljica, »manipulirajo, prosjačijo za pozornost.« Kot lik, ki ga Catherine Zeta-Jones igra v Terminalu. Njihovo sporočilo moškim je: »Preveč te potrebujem. Prosim, povej mi, kdo sem. Izpolni me.« Takšne ženske moški izkoriščajo – vendar jih ne ljubijo. Ne počutijo se izzvani, da bi bili junak. Nesrečne ženske ne kličejo moških v svoje življenje, da bi bili junaki.

( Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

 

Invazija feminizma in obabljenih moških

Proces se je začel že davno. Ne šele po drugi svetovni vojni ali v zadnjih desetletjih. Invazija feminizma in obabljenih moških sta se pričeli že veliko prej.

Fran Levstik je leta 1858, pred 160 leti napisal: »Kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži.« Besede je položil v usta svojega junaka Martina Krpana, ki je to izrekel v času turškega obleganja Dunaja. To pa je bilo leta 1683. Pred 335 leti.

Citat iz Krpana bo zaradi ”politične korektnosti” in ”enakopravnosti” bržkone kmalu izginil iz knjige, zato si ga velja zapomniti. Tovrstna ”pravoverna” cenzura otroške literature, ki je bila zelo pogosta v rajnkem komunizmu, namreč tudi po letu 1990 ni izginila. Širjenje ideologije skozi mladinsko literaturo je pač lastno vsem ideologijam, tako odkritim (fašizem in komunizem), kot prihuljenim (feminizem in genderizem).

Moški – ogrožena vrsta

Danes smo moški ogrožena vrsta. Vsak dan nas je manj. V zahodni družbi je vse manj in manj moškega principa in moškosti kot take.

Namesto moških imamo vedno več obabljenih moških. Obabljenci nas v tesnem sodelovanju z agresivnim feminizmom izrinjajo in so nas iz določenih področij že povsem izrinili.

Namesto moških vidimo poženščene tipe. V oprijetih hlačah. Z lasmi, spetimi v malomeščanske damske fige. Ki ne vedo več, da imamo dve vrsti šraufencingerja (ali šrafcigerja, kot mu rečejo na Štajerskem). Nekateri celo te besede ne poznajo več. Znajo pa na izust vsa imena velikih modnih znamk. Se brijejo po nogah in prsih. In plačujejo za kozmetiko več kot lepši spol.

Da ne bo pomote, pri tem ne mislim na homoseksualce ali moške, ki imajo težave s spolno identiteto. Govorim o povsem običajnih moških. Zaradi slednjih dveh stavkov lahko fašem kako ovadbo, vem. A pri tem nisem resnično nič slabega mislil. Homoseksualci ali še-kako-drugače-imenovani-seksualci so pač različni od običajnih moških in če to ubesediš ti tega ne bi smel nihče zamerit.

Ženske kvote v politiki je zato treba ukiniti. Ali pa uvesti moške kvote v pravosodju, šolstvu in zdravstvu.

Feminizacija sodstva in šolstva

Na vseh sodiščih držav zahodne hemisfere se je število moških drastično zmanjšalo. Sodniki moškega spola so na pragu popolnega izginotja. V šolstvu je učiteljev le še za vzorec. Če odštejemo učitelje telovadbe, je število slovenskih šolnikov že na ravni statistične napake. V zdravstvu je število moških padlo na manj kot četrtino.

Da je to problem, ne reče nihče. Zakaj le? Moški se pač odločijo, da ne bodo v šolstvu in je to njihova pravica. Tako to argumentirajo politiki in mediji.

In ti isti politiki in mediji tudi opozarjajo, da je na določenih področjih premalo žensk. In so uvedli kvote. V politiki, recimo. Zakaj le? Ženske se pač odločijo, da ne bodo v politiki in je to njihova pravica. A tega politiki in mediji tako ne argumentirajo.

Kvote – dvoličnost brez primere

Dvoličnost in hinavščina je, da imamo ženske kvote v politiki pa, tudi na mnogih drugih področjih, moških kvot pa nimamo še nikjer. Nikjer. Ženske kvote v politiki je zato treba ukiniti. Ali pa uvesti moške kvote v pravosodju, šolstvu in zdravstvu. Menda smo po ustavi vsi ljudje enakopravni, ne glede na spol.

Hvala, da ste si vzeli čas za to kolumno. V njej namreč poudarjam problem, ki je veliko večji in tehtnejši kot velika večina vsega, kar sem doslej povedal ali napisal.

Kako ženska ljubi moškega?

Pričnimo s spolnostjo.

Ne, ker je to Vse, o čemer moški razmišljajo’ (kot je rekla cinična ženska), temveč ker predstavlja odnos med ženskostjo in moškostjo na tako zelo jasen način. To je lepa in bogata metafora, zelo strastna in okrepljena slika dosti večje resničnosti. Vprašanje pred nami je: »Kako ženska najbolje ljubi moškega?« Odgovorje preprost: zapelje ga.

Pomislite na žensko na njeno poročno noč. Zatemni luči ter si obleče nekaj svilenega, kar poudari ljubkost njenega telesa, razodene lepoto svoje gole podobe, hkrati pa pušča nekaj, kar je treba še odkriti. Nadene si parfum in rdečilo ter preveri svoje lase. Ona očara svojega moškega. Upa, da ga bo prebudila in privabila, da pride k njej in vstopi vanjo. V dejanju osupljive ranljivosti sprejme največje tveganje življenja – ponudi mu svojo neodkrito lepoto, odpre se mu na vsakršen način.

Kar pa se tiče njenega moškega, če ne bo naredil, kar je potrebno, se ne bo zgodilo nič. Ne bosta užila ljubezni, spočeto ne bo nobeno življenje, razen če je moški sposoben svojo moč ponuditi svoji ženski. Tako se ljubimo. Ženskost je tista, ki vzburi njegovo moškost. Njegova moč je tista, ki v ženski vzbudi hrepenenje po tem, da bi bila lepa.

Tako preprosto je, tako lepo, tako skrivnostno in vendar tako globoko.

Lepota ženske je tisto, kar vzbudi moč moškega. On hoče igrati vlogo moškega, ko se ženska vede tako. Ne morete ga ustaviti. On hoče narediti, kar je potrebno. In ta želja je ključna. Kaj si ne želite, da bi naredil, kar je potrebno? Ne daje prisiljen v to, ne zato, ker je ‘treba’.Temveč ker hoče narediti, kar je potrebno. Torej vzbudite njegovo željo. V vsakem vidiku življenja.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi mlada nevesta do svojega ženina imela pristop, kakršnega ima toliko žensk pri ostalih zadevah? Predstavljajte si, da pogleda izza svojega planerja in vpraša: »Kdaj bi ta teden želel seksati?« (Učinkovita ženska.) Ali pa svojemu možu pripomni: »Domnevam, da boš nocoj hotel seksati. Dajva s tem opraviti zgodaj – zjutraj imam veliko opravkov.« (Zaposlena ženska.) Ali najbolj neposreden izziv: »Predstava včeraj je bila zelo slaba. Bi želel poskusiti znova?« (Zahtevna ženska.)

Saj ste dojeli. Vaše sporočilo vašemu moškemu je ali: »Dragi, imaš, kar je potrebno,« ali: »Mislim, da nisi kaj prida moški. Želiš dokazati, da se motim?« Enako velja za žensko. Vaše srce se zelo razločno odziva na pritisk, da bi bile lepe: »Greš ven v tem}«, v primerjavi z zagotovilom,da ste lepe: »Ljubica, nocoj si videti tako ljubka.« Zenska se želi počutiti lepo. Moč dobrega moškega ji daje tak občutek. Moški se želi počutiti močnega. Lepota dobre žene mu daje tak občutek. To načelo velja za veliko več, kot le za spolnost in zakon.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

 

Ovira ljubezni

Največja ovira pri tem, da bi ljubili žensko, je ta: da preveč moških svoje vprašanje nese k Evi. Pri njej iščejo potrditev svoje duše. Običajno se zgodi okoli adolescence, tega usodnega premika. Oče je bil tih ali pa nasilen, njegova priložnost, da bi rešil svojega otroka je skoraj mimo. Naslednje okno, ki se odpre na fantovem popotovanju, je njegova spolnost. Naenkrat se zave Eve. Ona je njemu videti kot življenje samo. Ona je videti kot odgovor na njegovo vprašanje.

To je usoden premik. Veliko moške odvisnosti od pornografije izhaja iz tega. Ne gre za spolni odnos – gre za potrditev. Ona mu daje občutek, da je moški. Ona mu ponuja svojo lepoto in mu daje občutek, da je močan. To je tudi korenina večine ljubezenskih afer. Nekatere ženske se temu pridružijo ter ponudijo odgovor na njegovo vprašanje. Njegova žena mu daje ‘1’, a pridruži se ona in mu reče: »Zame si ‘5’,« in nadaljevanje nam je znano. Če ni našel te globoke potrditve, ki jo potrebuje od Boga, potem bo lahka tarča.

Na vse možne načine sem poskušal moškim pomagati razume ti, da ti nobena ženska ne more reči, kdo si kot moški. Moškost se daje z moškostjo. Ne more priti iz drugega vira. Da – ženska lahko moškemu veliko ponudi. Lahko je njegova ezer, njegova spremlje valka, njegov navdih. Vendar ne more biti potrditev njegove duše. Kot moški moramo svoje vprašanje nesti k Bogu, svojemu Očetu v nebesih. Samo on ve, kdo smo v resnici. Samo on lahko nad nami izreče sodbo. Moški gre k Evi, da ponudi svojo moč. Ne gre k njej, da bi moč dobil.

Sedaj pa, enaka resnica velja zate, Eva.

Svojega vprašanja ne moreš nesti k Adamu. Ne moreš pri njem iskati potrditve svoje duše. Vendar jo toliko žensk išče. Če imam moškega, potem sem v redu. Potem sem ljubljena. Tudi za ženske se to zgodi okoli adolescence. Čas, ko bi njen oče lahko govoril njenemu življenju, pričenja usihati. Odpre se novo okno – fantje. Če ji njen oče ni bil na voljo, potem je lačna ljubezni in se bo v upanju, da jo bo našla, predala fantom. Se spomnite starega pregovora “Dekleta dajejo seks, da dobijo ljubezen “. Res je.

Dobro znana knjiga Mary Pipher, Sodobna Ofelija, dokumentira ta tragičen premik pri mladostnicah. To skoraj popolno izgubo sebe. Dekleta, ki so bila samozavestna in pogumna, postanejo v najstniških letih negotova. Dekleta, ki so imela veliko zanimanj in mnenj in sanj, so naenkrat videti depresivna, izgubljena, obsedena s svojim videzom in s pozornostjo fantov. Premik je v bistvu pravzaprav tole: svoje vprašanje so odnesle k Adamu. To je smrtonosen premik.

Razlog, da je to videti tako naravno, sploh za ženske, je ta, da j e bila Eva narejena za Adama. »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom \ezer kenegdo\« (1 M z 2,18). Eva je bila dobesedno izdelana iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama. Preganja nas neka nepopolnost, zaradi katere hrepenimo drug po drugem. Koliko med vami vas je zavzdihnilo na koncu filma Jerry Maguire, ko on teče skozi letališče ter divja skozi mesto, da bi se vrnil k svoji ženi, ki seje ločila od njega? On reče: »Ti me dopolnjuješ.« To je res, to je del moško-ženskega načrta.

In vendar.

Noben moški vam ne more povedati, kdo ste kot ženska. Noben moški ni sodnik vaše duše. (Drage sestre, koliko med vami se vas je izgubilo v tem iskanju?) Neka ženska nama je rekla: »Se vedno se počutim nekoristno. Nisem ženska. Nimam moškega. Ni mi uspelo, da bi koga očarala.« Bolečina je resnična. Toda stališče je napačno. Samo Bog vam lahko pove, kdo ste. Samo Bog lahko izgovori odgo vor, ki ga morate slišati. Zato smo najprej govorili o romantični zvezi z njim. To pride najprej. Mora. Treba je. Adam je mnogo preveč ne zanesljiv vir – amen!

Seveda, v ljubeči zvezi je mišljeno, da drug drugemu celimo rane. V ljubezni lahko vzbudimo tako globoko veselje in ozdravljenje, ko drug drugemu ponudimo svojo moč in ljubezen. Meni pomeni vse, ko mi Stasi reče: »Ti si takšen moški.« Vse mi pomeni, ko mi John reče: »Stasi, ti si čudovita ženska.« To lahko – in moramo – ponujati drug drugemu. To je eden izmed načinov, kako lahko naša ljubezen pomaga pozdraviti rane našega partnerja. Toda naša bistvena potrditev,  naša prvobitna potrditev, mora priti od Boga. In dokler ne pride, dokler pri njem ne poiščemo ozdravljenja za naše duše, bodo naše zveze resnično prizadete s tem, ko drug pri drugem iščemo nekaj, kar nam lahko da samo Bog.

Nadaljnje zapletanje stvari je prekletstvo, ki je nad Evo. »… Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). V Evi je bolečina, za katero poskuša doseči zapolnitev pri Adamu. Dana ji je praznina, ki naj bi jo privabila nazaj k Bogu, toda ona jo namesto tega odnese k Adamu. To povzroči zmedo v mnogih dobrih zvezah. O tem veste vse. Ne glede na to, koliko Adam izliva na vašo bolečo dušo, nikoli ni dovolj. On vas ne more zapolniti. Mogoče se vam umika, ker čuti, da ga prosite, naj vas napolni. Vsaka ženska mora računati na to – to bolečino, ki jo poskuša zapolniti s svojim moškim. Da bi se naučile, kako ga ljubiti, morate najprej prenehati vztrajati, da vas on napolni.

Vse to vam praviva kot neke vrste predgovor, saj vam ne moreva govoriti o tem, kako dobro ljubiti moškega – kdorkoli že je v vašem življenju – dokler ne sprevidimo, da pri njem ne moremo iskati stvari, ki nam jih on ne more dati. Ne moremo ljubiti Adama, medtem ko pri njem iščemo svojo oceno. To bo prineslo preveč strahu. Če on odloča o nas kot o ženski, potem mu ne bomo sposobne resnično in svobodno ponuditi svoje lepote. Iz strahu jo bomo zadrževale. Ali pa se mu bomo predale na neprimerne načine, v neke vrste spolni ali čustveni promiskuiteti, obupno iščoč njegovo pozornost. In ne bomo ga sposobne soočiti ter mu stati ob strani, ko bo tudi on to potreboval od nas.

Prosite Jezusa, da vam pokaže, kaj ste počele s svojim vpraša njem, in kako ste se povezovale z Adamom. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kako ljubiti moškega.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram

Molitev pred najsvetejšim z MSJ, 25.10.2016.

Prijatelji, premišljeval bom o sanjah vsakega mladega fanta.

1 Mz 2,25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

Bog, postavil si me v raj. Z ženo, ki jo ljubim. Vse sladkosti zakonskega življenja si mi dal. Vse mi je bilo dovoljeno, da sem te le ljubil. Dal si, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. Prijetno za pogled in dobro za jed. Le zakaj je z leti prišlo do tega, da sem spoznal, da sem nag in sem se skril? Kaj je šlo narobe? Vse mi je bilo dovoljeno, razen enega. Dovolj za razumnega človeka. S poroko sem stopil na pot celibata, saj so mi bila vsa drevesa nedostopna, razen enega. Za začetek popolnoma dovolj. Zakaj sem pustil, da se je kača vtihotapila v ta raj? Kje sem bil, da se je žena več pogovarjala s svojimi sodelavci kot z mano? Nisem opazil, da jo nekaj muči. Takoj pa sem opazil, ko je motor avta malo pokašljal. Nisem šel na duhovne vaje, medtem ko sem avto redno vozil na servis. V avto sem investiral neskončnokrat več kot v svoj zakon. Tako se je najin odnos počasi spreminjal iz: »prijetno za pogled in dobro za jed« v »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja«. Zato sem se skril, ker me je bilo sram. Skril v posel. Morda se tam več pogovarjam kot doma. Skril med prijatelje. Morda je tam več odnosa kot doma. Če sem na pravi poti, potem me je sram. Drevo spoznanja iz BB je našlo pot do mene. Zato je prav, da me je sram. Gorje pa, če me ne bi bilo sram takrat, ko bi me moralo biti. Zdi se, da je ravno to največji uspeh današnje kače. Ni treba, da te je sram, ker je vse dovoljeno. A tisti hip, ko ni bilo več omejitev, je bilo raja konec. Raja brez omejitev ni. Bog, hvala Ti, da me je bilo sram. To me je rešilo.

Napisal Andrej Kolenc

Evina rana

adam in evaVsaka ženska vam lahko pripoveduje o svoji rani.

Nekatere so je deležne preko nasilja, druge preko zanemarjanja.

Kakor si vsak majhen deček postavlja temeljno vprašanje, tako si ga postavlja tudi vsaka mala deklica. Njeno vprašanje se ne nanaša na moč. Ne. Globok krik src malih deklic je: »Ali sem ljubka (enkratno čudovita)?« Vsaka ženska mora vedeti, da je izredno lepa, enkratna, eksotična in izbrana. To je srčika njene istovetnosti, način, na katerega nosi Božjo podobo. »Ali me boš osvajal, me zasledoval, ujel? Ali si me vesel in se raduješ v meni? Ali se boš bojeval zame?«

Kakor vsak mali deček je bila tudi mala deklica ranjena. Rana udari naravnost v središče njenega lepega srca in v njem pusti uničujoče sporočilo: »Ne. Nisi lepa, nisi čudovita, nisi zaželena in nihče se ne bo resnično boril zate.« Kakor tvoja fantovska rana tudi njena dekliška rana skoraj vedno pride po očetovi roki.

Mala deklica gleda na svojega očeta, da bi vedela, ali je ljubka. Moč, ki jo ima oče, da jo pohabi ali blagoslovi, je zanjo prav tako pomembna kakor za njegovega sina. Če je nasilen moški, jo bo morda oskrunil z besedami ali spolno. Zgodbe, ki sem jih slišal od zlorabljenih žena, bi vam raztrgale srce. Jano je njen oče začel nadlegovati, ko je bila stara tri leta. Ko je bila stara sedem let, je svojim bratom pokazala, kako jo morajo zlorabljati. Napad se je nadaljeval, dokler ni odšla v srednjo šolo in se odselila. Kaj lahko posiljena ženska misli o svoji lepoti? »Ali sem ljubka?« Sporočilo je: »Nisi … umazanka si. Vse, kar je o tebi privlačnega, je temno in hudobno.« Nadlegovanja in napadi se nadaljujejo preko nasilnih in pasivnih moških. Ali jo zalezujejo ali pa jo ignorirajo. V vsakem primeru je njeno srce posiljeno in vanj se vtiskuje sporočilo: »Nisi zaželena, ne boš varovana in zaščitena, nihče se ne bo boril zate.« Tako počasi, zidak za zidakom, raste stolp. Ko žena odraste, je lahko že zaprta v svoji trdnjavi.

Če je njen oče pasiven, bo mala deklica trpela tiho zapuščenost. Moja žene se spomni, kako se je sama igrala skrivalnice, ko je bila stara pet in šest let. Našla je odlično mesto, kamor se je skrila, in razburjeno pričakovala, da jo bodo odkrili in našli. Skrita v omari je čakala, da jo bo kdo našel. Nihče je ni nikdar iskal, tudi ko je nekoč manjkala več kot eno uro. Ta podoba je postala podoba, ki določa njeno življenje. Nihče je ni opazil. Nihče je ni iskal. Bila je najmlajša v družini. Oče je veliko potoval, ko pa je bil doma, je večino časa preždel pred TV. Starejši brat in sestra sta bila takrat v težavnih najstniških letih. Žena je dobila sporočilo: “Samo ne bodi težava, saj jih imamo že tako preveč.” Zato se je še bolj skrivala – skrila je svoje želje, skrila svoje sanje, skrila je svoje srce. Včasih se je delala, da je bolna, samo zato, da bi bila deležna vsaj kapljice ali dve pozornosti.

Podobno kot številna mlada dekleta se je tudi moja žena obrnila k fantom, da bi slišala to, kar ni nikdar slišala od svojega očeta. Njen fant v zadnjih letih osnovne šole jo je izdal večer pred valeto. Povedal ji je, da jo je samo uporabljal, da pa ima rad drugo dekle. Fantje, s katerimi se je dobivala v srednji šoli, so jo zlorabljali z besedami. Če ženska nikdar ne sliši, da je vredna, da se zanjo borijo, začne verjeti, da si zasluži verbalno zlorabo ali kakšno drugo obliko slabega ravnanja. Tudi na tak, čeprav slab način, je vendar deležna nekaj pozornosti. Morda je boljše kakor nič. Potem sva se nekega čarobnega poletnega popoldneva zaljubila midva. Toda moja žena se je poročila s preplašenim moškim, ki ga so ga stvari gnale in je imel afero (neurejeno razmerje)  s svojim delom, saj ni upal tvegati, da bi se zapletel z žensko, za katero je čutil, da ni zadosti velik, močan, moški. Ni bil prostaški, niti hudoben. Bil je prijazen. Naj vam povem še to: omahljiv moški je zadnje na vsem svetu, kar ženska zares potrebuje. Ona potrebuje ljubimca in bojevnika, ne prijazneža. Uresničil se je njen najhujši strah: nikdar ne bom resnično ljubljena, nikdar se ne bo nihče resnično boril zame. Zato se je še malo bolj skrila (zaprla vase).

Dolga leta najinega zakona me je vse to popolnoma zaslepilo. Nič več nisem videl. Kje je lepota, ki sem jo nekoč videl? Kaj se je zgodilo ženski, v katero sem bil nekoč zaljubljen? V resnici nisem pričakoval odgovorov na vsa ta vprašanja. Bolj sem kričal in besnel, kakor pa da bi obupno prosil in rotil. Toda Jezus mi je vseeno odgovoril: “Ona je še vedno tam, toda ujeta je v stolpu. Ali si pripravljen vstopiti in jo osvojiti?”

Ugotovil sem, da sem se, kakor mnogi moški, poročil zaradi varnosti. Poročil sem se z žensko, za katero sem mislil, da me ne bo nikdar izzvala kakor moškega. Moja žena me je oboževala. Kaj sem še hotel več?

Hotel sem biti kakor vitez, a nisem hotel krvaveti kakor pravi vitez.  Globoko sem se motil glede celotnega dogajanja. Nič nisem vedel o stolpu, v katerem je ujeta princesa. Nič nisem vedel o zmaju, ki ji ne dovoli ven iz njega. Še manj pa mi je bilo jasno, čemu mi je bila dana moja moč. Prva težava med možmi in njihovimi ženami je ta, da mi, moški, ko se od nas zahteva, da se moramo resnično boriti zanjo, omahujemo in odlašamo. Še vedno poskušamo rešiti sami sebe. Pozabili smo na globoko ugodje ob odločitvi, da bomo svoje življenje darovali drugemu in zanj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Ljubimci ali hladni obredarji?

lovers-embraceVečinoma smo glede teme spolnosti v velikem neravnovesju. Celo ob užitku in sladostrastju podaritve doživljamo občutek krivde, čeprav Jezus ni nikdar nakazal, da je to kaj slabega. Hkrati pa smo sredi vsakdana za svoje užitke in zadovoljitev popolnoma obrnjeni v materialno. Zelo redko jim dovolimo, da bi nas približali Bogu, nam samim in drug drugemu. Čutna izkustva so za nas bolj odvrnitev in raztresanje, namesto, da bi bili trenutki povezanosti in občestva z Bogom, seboj in drugimi.

Ko se telo in duh odpirata hkrati, pride do resničnega spolnega odnosa, do resnično ljubečega skupnega kosila ali večerje. Počasen skupen sprehod s povezanimi in toplimi srci sredi parka je lahko veliko bolj Božji, kakor popolnoma pravoverno versko bogoslužje, ki ga opravimo hladno, neosebno in z oddaljenim srcem.

Pričakoval bi, da bi bil nam kristjanom veliko bližji arhetip ljubimca, kakor pa bojevnika, modreca in kralja. Iz nekega čudnega razloga pa tudi kristjani ne zaupamo arhetipu ljubimca in se od njega oddaljujemo, hkrati pa se ves čas trudimo, da bi uživali njegove sadove.

Kontemplativec (tisti, ki v vseh stvareh in v vsem odkriva Boga) je najvišja raven ljubimca. Kamor koli se obrne je sposoben najti veselje in ljubezen.

Kako si predstavljam, da Bog gleda na mojo spolnost?

Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo! (Vp 5,1)

sacred-sexualityBog ima romantično srce. Če so teologi to spregledali, so s tem več povedali o sebi kakor o Bogu! Glasba, vino, poezija, sončni zahodi in vzhodi, mavrica … vse to je izumil Gospod, ne mi. Mi preprosto odkrivamo, kar je Gospod že imel v mislih in je že naredil. Ljubitelji medenih tednov izbirajo Hawaje, Bahame ali Toscano. Čigava zamisel so Hawaji, Bahami ali Toscana? Kdo je ustvaril človeka tako, da je poljub nekaj tako čudovitega? Ljubimci vedo, da se ni ustavil samo pri poljubu. Kralj Salomon se v poročni noči veseli svoje ljubljene, začenši z očmi. Ljubi njene lase, njen nasmeh, njene ustnice in potem gre navzdol. (Vp 4,4-6).
Njegova nevesta mu odgovarja (Vp 4,16). Kakšne vrste Bog bi Visoko pesem uvrstil v svetopisemski kanon? Ali si predstavljate, da bi tako erotično in škandalozno knjigo v Sveto pismo vstavili kristjani, ki jih vi poznate? Kako močno poetična je! Nikakor ne gre za pornografijo, a se ne da vsega razložiti kot teološko prispodobo. To bi bilo nesmiselno. Bog sam osebno spregovori v Visoki pesmi. Salomon je svojo ljubljeno odpeljal v spalnico in sta se ljubila kot pravi ljubimci. Bog ju šepetaje blagoslovi: “Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo!” (Vp 5,1). Opogumi ju in se umakne.

Bog je romantično srce in ima svojo nevesto, za katero se mora boriti. Ljubosumen ljubimec je. Ljubosumen je na srca svojega ljudstva in na njihovo svobodo. Reševanje je nenehen vzorec Božjega delovanja (Iz 62,1.5).

Čeprav ga ljudstvo vara in se prepušča sovražnikom, je Bog pripravljen premakniti nebesa in zemljo, da ga osvoji nazaj. Nič ga ne bo ustavilo, da jih ne bi osvobodil (Iz 63,1-4). Kako oster, divji in strasten je Bog! Nihče v Cerkvi nikdar ne govori na tak način. A to je Bog nebes in zemlje. Lev iz Juda.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)