Arhiv kategorij: Tematike

Odmik za moške v divjini, 20.-24.6.2018 Postojna – Nova Gorica

POHOD

Moški potrebujemo pot, dolgo in naporno pot na kateri pride do “švicanja”, utrujenosti, bolečin v mišicah, žeje, … da začnemo živeti iz globine srca in ne zgolj iz seznama “moram” ali “moral bi”, ki nas pušča zdolgočasene.

Tudi moj odnos z Bogom je podoben hoji. Podajam se na pot, ki je najpomembnejša. Vsakdanja zvestoba v odnosu z ljubečim Bogom me potegne iz cone udobja in me vzgaja za preprostost, zaupanje, ponižnost-odločnost, vztrajnost, zvestobo.

Pogoji:

  • Sposobnost prehoditi okoli 20 km na dan, z okoli 800 m vzpona na dan, z nahrbtnikom (z vso opremo) na rami, pripravljenost za “presenečenja” na poti    (žeja, lakota, dež, utrujenost, žulji, …), upati si spati zunaj v naravi.
  • Sposobnost petdnevnega sobivanja v skupini 12 mož.
  • Odmik je na lastno odgovornost. Udeleženci bodo morali podpisati izjavo

(primer: Izjava – vzorec )

Skupina 10 mož bo skupaj z dvema voditeljema (Peter Kolenc – organizacija in Jakob Kunšič  – duhovnost) krenila na pot 20. junija. Zaključek poti je 24.junija.

Cena odmika: 40 €. V ceno ni vključena hrana, ki si jo bomo sproti nabavljali. Spanje pod nebom je brezplačno.

Trasa: Postojna – Nova Gorica

  1. dan: Postojna – Nanos – sv. Hieronim
  2. dan: Hieronim – Vipava – Vipavski Križ
  3. dan: Vipavski Križ – sv. Pavel, Vrtovin
  4. dan: Vrtovin – Trnovski gozd – Grgar
  5. dan: Grgar – Sveta Gora – Nova Gorica

Pot bo vodja sproti prilagajal razmeram.

Prijave zbiramo do zasedbe mest.

pkolenc@gmail.com

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje
v vsakdanjem življenju
„NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Duhovne vaje obsegajo:
 Poslušanje tedenskega video nagovora.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Malo šolo molitve v navezavi na nedeljski evange-lij. /e-predstavitve različnih načinov molitve/
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje adventnega duhovnega dnevnika in mož-nost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.:  041 632626
 NAGOVORI:

Kako ženska ljubi moškega?

Pričnimo s spolnostjo.

Ne, ker je to Vse, o čemer moški razmišljajo’ (kot je rekla cinična ženska), temveč ker predstavlja odnos med ženskostjo in moškostjo na tako zelo jasen način. To je lepa in bogata metafora, zelo strastna in okrepljena slika dosti večje resničnosti. Vprašanje pred nami je: »Kako ženska najbolje ljubi moškega?« Odgovorje preprost: zapelje ga.

Pomislite na žensko na njeno poročno noč. Zatemni luči ter si obleče nekaj svilenega, kar poudari ljubkost njenega telesa, razodene lepoto svoje gole podobe, hkrati pa pušča nekaj, kar je treba še odkriti. Nadene si parfum in rdečilo ter preveri svoje lase. Ona očara svojega moškega. Upa, da ga bo prebudila in privabila, da pride k njej in vstopi vanjo. V dejanju osupljive ranljivosti sprejme največje tveganje življenja – ponudi mu svojo neodkrito lepoto, odpre se mu na vsakršen način.

Kar pa se tiče njenega moškega, če ne bo naredil, kar je potrebno, se ne bo zgodilo nič. Ne bosta užila ljubezni, spočeto ne bo nobeno življenje, razen če je moški sposoben svojo moč ponuditi svoji ženski. Tako se ljubimo. Ženskost je tista, ki vzburi njegovo moškost. Njegova moč je tista, ki v ženski vzbudi hrepenenje po tem, da bi bila lepa.

Tako preprosto je, tako lepo, tako skrivnostno in vendar tako globoko.

Lepota ženske je tisto, kar vzbudi moč moškega. On hoče igrati vlogo moškega, ko se ženska vede tako. Ne morete ga ustaviti. On hoče narediti, kar je potrebno. In ta želja je ključna. Kaj si ne želite, da bi naredil, kar je potrebno? Ne daje prisiljen v to, ne zato, ker je ‘treba’.Temveč ker hoče narediti, kar je potrebno. Torej vzbudite njegovo željo. V vsakem vidiku življenja.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi mlada nevesta do svojega ženina imela pristop, kakršnega ima toliko žensk pri ostalih zadevah? Predstavljajte si, da pogleda izza svojega planerja in vpraša: »Kdaj bi ta teden želel seksati?« (Učinkovita ženska.) Ali pa svojemu možu pripomni: »Domnevam, da boš nocoj hotel seksati. Dajva s tem opraviti zgodaj – zjutraj imam veliko opravkov.« (Zaposlena ženska.) Ali najbolj neposreden izziv: »Predstava včeraj je bila zelo slaba. Bi želel poskusiti znova?« (Zahtevna ženska.)

Saj ste dojeli. Vaše sporočilo vašemu moškemu je ali: »Dragi, imaš, kar je potrebno,« ali: »Mislim, da nisi kaj prida moški. Želiš dokazati, da se motim?« Enako velja za žensko. Vaše srce se zelo razločno odziva na pritisk, da bi bile lepe: »Greš ven v tem}«, v primerjavi z zagotovilom,da ste lepe: »Ljubica, nocoj si videti tako ljubka.« Zenska se želi počutiti lepo. Moč dobrega moškega ji daje tak občutek. Moški se želi počutiti močnega. Lepota dobre žene mu daje tak občutek. To načelo velja za veliko več, kot le za spolnost in zakon.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

 

Ovira ljubezni

Največja ovira pri tem, da bi ljubili žensko, je ta: da preveč moških svoje vprašanje nese k Evi. Pri njej iščejo potrditev svoje duše. Običajno se zgodi okoli adolescence, tega usodnega premika. Oče je bil tih ali pa nasilen, njegova priložnost, da bi rešil svojega otroka je skoraj mimo. Naslednje okno, ki se odpre na fantovem popotovanju, je njegova spolnost. Naenkrat se zave Eve. Ona je njemu videti kot življenje samo. Ona je videti kot odgovor na njegovo vprašanje.

To je usoden premik. Veliko moške odvisnosti od pornografije izhaja iz tega. Ne gre za spolni odnos – gre za potrditev. Ona mu daje občutek, da je moški. Ona mu ponuja svojo lepoto in mu daje občutek, da je močan. To je tudi korenina večine ljubezenskih afer. Nekatere ženske se temu pridružijo ter ponudijo odgovor na njegovo vprašanje. Njegova žena mu daje ‘1’, a pridruži se ona in mu reče: »Zame si ‘5’,« in nadaljevanje nam je znano. Če ni našel te globoke potrditve, ki jo potrebuje od Boga, potem bo lahka tarča.

Na vse možne načine sem poskušal moškim pomagati razume ti, da ti nobena ženska ne more reči, kdo si kot moški. Moškost se daje z moškostjo. Ne more priti iz drugega vira. Da – ženska lahko moškemu veliko ponudi. Lahko je njegova ezer, njegova spremlje valka, njegov navdih. Vendar ne more biti potrditev njegove duše. Kot moški moramo svoje vprašanje nesti k Bogu, svojemu Očetu v nebesih. Samo on ve, kdo smo v resnici. Samo on lahko nad nami izreče sodbo. Moški gre k Evi, da ponudi svojo moč. Ne gre k njej, da bi moč dobil.

Sedaj pa, enaka resnica velja zate, Eva.

Svojega vprašanja ne moreš nesti k Adamu. Ne moreš pri njem iskati potrditve svoje duše. Vendar jo toliko žensk išče. Če imam moškega, potem sem v redu. Potem sem ljubljena. Tudi za ženske se to zgodi okoli adolescence. Čas, ko bi njen oče lahko govoril njenemu življenju, pričenja usihati. Odpre se novo okno – fantje. Če ji njen oče ni bil na voljo, potem je lačna ljubezni in se bo v upanju, da jo bo našla, predala fantom. Se spomnite starega pregovora “Dekleta dajejo seks, da dobijo ljubezen “. Res je.

Dobro znana knjiga Mary Pipher, Sodobna Ofelija, dokumentira ta tragičen premik pri mladostnicah. To skoraj popolno izgubo sebe. Dekleta, ki so bila samozavestna in pogumna, postanejo v najstniških letih negotova. Dekleta, ki so imela veliko zanimanj in mnenj in sanj, so naenkrat videti depresivna, izgubljena, obsedena s svojim videzom in s pozornostjo fantov. Premik je v bistvu pravzaprav tole: svoje vprašanje so odnesle k Adamu. To je smrtonosen premik.

Razlog, da je to videti tako naravno, sploh za ženske, je ta, da j e bila Eva narejena za Adama. »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom \ezer kenegdo\« (1 M z 2,18). Eva je bila dobesedno izdelana iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama. Preganja nas neka nepopolnost, zaradi katere hrepenimo drug po drugem. Koliko med vami vas je zavzdihnilo na koncu filma Jerry Maguire, ko on teče skozi letališče ter divja skozi mesto, da bi se vrnil k svoji ženi, ki seje ločila od njega? On reče: »Ti me dopolnjuješ.« To je res, to je del moško-ženskega načrta.

In vendar.

Noben moški vam ne more povedati, kdo ste kot ženska. Noben moški ni sodnik vaše duše. (Drage sestre, koliko med vami se vas je izgubilo v tem iskanju?) Neka ženska nama je rekla: »Se vedno se počutim nekoristno. Nisem ženska. Nimam moškega. Ni mi uspelo, da bi koga očarala.« Bolečina je resnična. Toda stališče je napačno. Samo Bog vam lahko pove, kdo ste. Samo Bog lahko izgovori odgo vor, ki ga morate slišati. Zato smo najprej govorili o romantični zvezi z njim. To pride najprej. Mora. Treba je. Adam je mnogo preveč ne zanesljiv vir – amen!

Seveda, v ljubeči zvezi je mišljeno, da drug drugemu celimo rane. V ljubezni lahko vzbudimo tako globoko veselje in ozdravljenje, ko drug drugemu ponudimo svojo moč in ljubezen. Meni pomeni vse, ko mi Stasi reče: »Ti si takšen moški.« Vse mi pomeni, ko mi John reče: »Stasi, ti si čudovita ženska.« To lahko – in moramo – ponujati drug drugemu. To je eden izmed načinov, kako lahko naša ljubezen pomaga pozdraviti rane našega partnerja. Toda naša bistvena potrditev,  naša prvobitna potrditev, mora priti od Boga. In dokler ne pride, dokler pri njem ne poiščemo ozdravljenja za naše duše, bodo naše zveze resnično prizadete s tem, ko drug pri drugem iščemo nekaj, kar nam lahko da samo Bog.

Nadaljnje zapletanje stvari je prekletstvo, ki je nad Evo. »… Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). V Evi je bolečina, za katero poskuša doseči zapolnitev pri Adamu. Dana ji je praznina, ki naj bi jo privabila nazaj k Bogu, toda ona jo namesto tega odnese k Adamu. To povzroči zmedo v mnogih dobrih zvezah. O tem veste vse. Ne glede na to, koliko Adam izliva na vašo bolečo dušo, nikoli ni dovolj. On vas ne more zapolniti. Mogoče se vam umika, ker čuti, da ga prosite, naj vas napolni. Vsaka ženska mora računati na to – to bolečino, ki jo poskuša zapolniti s svojim moškim. Da bi se naučile, kako ga ljubiti, morate najprej prenehati vztrajati, da vas on napolni.

Vse to vam praviva kot neke vrste predgovor, saj vam ne moreva govoriti o tem, kako dobro ljubiti moškega – kdorkoli že je v vašem življenju – dokler ne sprevidimo, da pri njem ne moremo iskati stvari, ki nam jih on ne more dati. Ne moremo ljubiti Adama, medtem ko pri njem iščemo svojo oceno. To bo prineslo preveč strahu. Če on odloča o nas kot o ženski, potem mu ne bomo sposobne resnično in svobodno ponuditi svoje lepote. Iz strahu jo bomo zadrževale. Ali pa se mu bomo predale na neprimerne načine, v neke vrste spolni ali čustveni promiskuiteti, obupno iščoč njegovo pozornost. In ne bomo ga sposobne soočiti ter mu stati ob strani, ko bo tudi on to potreboval od nas.

Prosite Jezusa, da vam pokaže, kaj ste počele s svojim vpraša njem, in kako ste se povezovale z Adamom. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kako ljubiti moškega.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

To dekle ni zate. Ni mi všeč. – 9. del

Kako pa je videti omreženost od matere pri drugih moških. Dejan je ženskar; Tone se lahko zaveže svoji partnerki in ničemur drugemu; Stane je odvisen od spletne pornografije; duhovnik Marko ima težave z zapravljanjem in prekomernim najedanjem. Vsi so sužnji svojih nezavednih duhov. Terapija jih je osvobodila.

Dejanova soba je bila po tleh polna oblek, ki jih ni oblekel. Že pol ure je poskušal obleke, da bi našel pravo. Hotel je izgledati privlačen, ni pa hotel, da bi kdo vedel, da se toliko napreza okrog tega.

Oče ga bo peljal, da dvigneta njegovo vozniško dovoljenje. Dovolil mu je, da uporabi avto za zmenek s Katarino. Že od vedno je čakal na ta dan. Avto. Dekle. In nobenih odraslih.

»Mami, a sem u redu?« je spraševal mamo, ki je gledala Tv.

»Lepo izgledaš, ljubček«, je odvrnila mama, ne da bi odtrgala oči od ekrana.

»Kaj te skrbi?« ga je vprašala, ker ni hotel oditi od nje.

»To je moj prvi resnični zmenek!«

Tedaj ga je pogledala. »Saj sem ti povedala, da mi dekle ni všeč,« izjavi ukazovalno. »Mislim, da ne bi smel toliko časa preživeti skupaj z njo.«

»Saj greva samo v kino.«

Mati se je obrnila k Dejanovemu očetu. »France pomagaj mi s tem. Povej mu, da nočeš, da gre ven s tem dekletom.«

»Draga, lepo dekle je. Pusti fanta naj gre. Saj je pravkar naredil izpit za avto. To je posebna priložnost.«

»Naj bo France. Tebi so všeč njena kratka krila. Dekle je lahka punca. Moj sin si zasluži kaj boljšega« je zavijala z očmi mater.

»Mami, to ni tvoja stvar. Grem.«

Dejan se je premaknil, da bi odšel. Tedaj je mati skočila pokonci in mu zaprla pot.

»Nikamor ne boš šel s tem avtom!«

»Oči je rekel, da lahko grem«, se je Dejan obrnil proti očetu: »Oči ali ni tako?«

Njegov oče je gledal v svojo jezno ženo, sinu skomignil z rameni in se usedel nazaj v svoj naslanjač.

»Nikamor ne boš šel,« je ponovila njegova mati.

Dejan je stal in jo gledal. Nagibal se je, kakor da jo želi odriniti.

»Upam, da si ne bi dovolil vzeti avtomobila brez najinega dovoljenja!« mu je grozila mati.

Dejan je za trenutek pomislil in se odločil, da ima mati prav. Ne bo se bodel, če ga njegov oče ne podpira. Odšel je po stopnicah nazaj v svojo sobo. Poklical je Katarino in ji povedal, da ima težave z avtomobilom. Zaprl se je v svojo sobo. Tako je bilo pri 17 ih.

—se nadaljuje—

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram

Molitev pred najsvetejšim z MSJ, 25.10.2016.

Prijatelji, premišljeval bom o sanjah vsakega mladega fanta.

1 Mz 2,25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

Bog, postavil si me v raj. Z ženo, ki jo ljubim. Vse sladkosti zakonskega življenja si mi dal. Vse mi je bilo dovoljeno, da sem te le ljubil. Dal si, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. Prijetno za pogled in dobro za jed. Le zakaj je z leti prišlo do tega, da sem spoznal, da sem nag in sem se skril? Kaj je šlo narobe? Vse mi je bilo dovoljeno, razen enega. Dovolj za razumnega človeka. S poroko sem stopil na pot celibata, saj so mi bila vsa drevesa nedostopna, razen enega. Za začetek popolnoma dovolj. Zakaj sem pustil, da se je kača vtihotapila v ta raj? Kje sem bil, da se je žena več pogovarjala s svojimi sodelavci kot z mano? Nisem opazil, da jo nekaj muči. Takoj pa sem opazil, ko je motor avta malo pokašljal. Nisem šel na duhovne vaje, medtem ko sem avto redno vozil na servis. V avto sem investiral neskončnokrat več kot v svoj zakon. Tako se je najin odnos počasi spreminjal iz: »prijetno za pogled in dobro za jed« v »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja«. Zato sem se skril, ker me je bilo sram. Skril v posel. Morda se tam več pogovarjam kot doma. Skril med prijatelje. Morda je tam več odnosa kot doma. Če sem na pravi poti, potem me je sram. Drevo spoznanja iz BB je našlo pot do mene. Zato je prav, da me je sram. Gorje pa, če me ne bi bilo sram takrat, ko bi me moralo biti. Zdi se, da je ravno to največji uspeh današnje kače. Ni treba, da te je sram, ker je vse dovoljeno. A tisti hip, ko ni bilo več omejitev, je bilo raja konec. Raja brez omejitev ni. Bog, hvala Ti, da me je bilo sram. To me je rešilo.

Napisal Andrej Kolenc

Frančišek Ksaverij – Misijonar daljnega vzhoda

66_ksaverFrančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.

Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.

Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.

Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.

Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.

Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi. Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.

Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.

V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.

Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.

Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.

Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.

Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.

Zakaj te ljubim, moj Gospod?

Pač ne zato
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah, da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
Frančišek Ksaverij

Mati ni odpustila dekletu, da ji je vzela njenega fantka – 8.del

capturePo omenjenem pogovoru me je Janez kmalu poklical. Poklicala ga je namreč mama. Vsebina pogovora mu je še bolj odprla oči.

»Mama je želela, da ji pridem pomagat pri nekem delu v kleti. Odgovoril sem ji, da lahko pridem v soboto. Prav težko sem se premagal, da nisem odvrnil, da pridem takoj. Toda uspelo mi je. In veste kaj? Takoj je začela jokati in mi očitati, da mi odkar imam dekle, ni več mar zanjo. Bil sem začuden. Neverjetno. Saj res hoče popolnoma nadzorovati moje življenje. Tega prej še nisem nikdar zares tako očitno videl. Prav kakor ste mi poskušali vi povedati. Po njeno, je ne glede na moje obveznosti, ne bi smel zavrniti.«

»Kaj torej čutiš sedaj glede tega telefonskega klica?«ga vpraša terapevt.

»Ne vem. Svojo mamo imam še rad. Toda zelo sem se razjezil in mislim, da sem še vedno jezen.«

»Zakaj si jezen?«

»Dobil sem občutek, kakor da zanjo ne obstajam. To kar jaz hočem sploh ni pomembno zanjo.«

»In to te je razjezilo?«

»Razjezilo in razžalostilo!« je priznal. »Počutil sem se zelo osamljenega.«

»Morda si se počutil nepomembnega in odpuščenega?«

»Da, točno tako: nepomembnega in odpuščenega.«

Če nekaj dni pride Janez spet na pogovor in začne govoriti že takoj, ko pride skozi vrata.

»Ali se spomnite praznovanja za dan dela, ki ga je vedno prirejal moj stric?«

»Mislim, da si to lani omenjal,« odvrne terapevt.

»Seveda. Prejšnji teden smo spet praznovali in je bilo neverjetno. Moj oče je prišel gor in mi rekel: ’Zakaj ne greš do svoje matere in se pogovoriš z njo?’ Kar tako. Točno tako, kot je storil lani.«

»Morda je tako delal vse tvoje življenje,« je namignil terapevt.

»Se mi zdi, da res. Toda še nikdar prej tega nisem opazil. Začuden sem bil in sem mu odvrnil. ’Ne, ne bom šel. S seboj imam Ano, da se bova pogovarjala.’ Kašno minuto me je gledal, potem pa je šel stran. Ni mu bilo všeč. Ves dan ni več spregovoril z menoj!«

»Kako si to doživel?«

»Sprejel sem. Šel sem preko tega in objel Ano. Počutil sem se odlično. Kasneje sem pozdravil svojo mater, nisem pa pustil, da bi začela naštevati dolg seznam svojih pritožb. Hotel sem se sprostiti in se lepo imeti.«

»Čestitam. Sem navdušen.« mu odvrne terapevt.

Janez se je končno soočil z grenko nalogo postavljanja meja svoji materi. Po vsem terapevtskem procesu se je zdelo, da je »lahko«. Do nobene katastrofe ni prišlo. Njegova mati je godrnjala in kuhala mulo. Kakor je predvidel, z njim nekaj mesecev ni hotela več govoriti, toda na koncu ji ni preostalo drugega, kakor da se vda. On se je moral rešiti njenega razočaranja. Nič več ni bil zlati deček v njenih očeh. A v zameno je končno lahko začel načrtovati svoje skupno življenje z Ano. Zaročila sta se.

Janezova mati Ani ni nikoli odpustila, da ji je vzela njenega fanta. Obiskovala sta jo enkrat na mesec. Obiski so bili bolj uradni. Janez jo je enkrat na teden še poklical. Med pogovori po telefonu ji ni dovolil, da bi kritizirala Ano, njegovo dekle. Pogovore je omejil na 15 minut. Vse ostale klice je sprejel preko tajnice. Osamljena in iščoč izhoda je mati postala dejavna v cerkveni skupnosti in tam našla sebi primerno družbo.

…se nadaljuje…

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)