Arhiv kategorij: Moški in Bog

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Jože Plut Šorc

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene” nas bo nagovoril tudi duhovnik, msgr. dr. Jože Plut Šorc, ki je kot višji vojaški uslužbenec XV. razreda šestnajst let vodil Vojaški vikariat.

Naslov njegovega nagovora bo ”Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

Ta njegov prispevek je vzet iz objave v časopisu Večer.

Ponosen Slovenec in katoličan sem

V pričakovanjih prvih tisočletij se je prihod (Bog je namreč držal svojo obljubo o tem, da bo svet odrešil) zgodil na nadvse čudovit način, v katerem so bili nagovorjeni pastirji ob rojstvu, marsikdo vmes, pa tudi razbojnik na križu. Ko pa jih je Jezus nagovarjal z besedami “Kdor je iz resnice, posluša moj glas” (Jn 18,37), se resnici ni izognil z izmikanjem in umivanjem rok le Pilat, ampak na primerljiv način mnogi njegovi sodobniki. Kakor danes. Po eni strani se tu odstira skrivnost človekove svobode in odgovornosti, predvsem pa ljubezen in zvestoba Boga, ki se ne utrudi človeka ljubiti navkljub zavračanju. Bog pač ljubi življenje in mu ni nič tuje, kar je ustvaril, zato želi v svojem usmiljenju vsakogar objeti. Vsem želi polnost življenja in vse nas vabi, naj s svobodo, ki nam je dana, odgovorno upravljamo. Nekoč, pravi, “bom vse to – kot bi rekli moderno – prišel “prečekirat”. To pa je pričakovanje Kristusovega drugega prihoda, ki se ga ni potrebno bati, če je življenje pravšnje.

Bog nas namreč ne želi pustiti zapuščene kakor sirote (prim. Jn 14,18), ampak se k nam na različne načine sklanja. To sporočilo je lepo upodobil prav slovenski duhovnik in umetnik Marko Ivan Rupnik z upodobitvijo loga svetega leta usmiljenja. Bog si na svoje rame nadene človeka s tako empatijo, nežnostjo, usmiljenjem in ljubeznijo, da gleda z očesom tistega, ki ga nosi. Zato, če smo pozorni, na upodobitvi vidimo dva obraza in le tri očesa. Kot duhovnik – tudi misijonar usmiljenja – sem v tem letu doživel toliko milostnih Božjih dotikov posameznikov, ki so takrat, ko jih je Jezus “spustil s svojega ramena”, odšli veseli, sproščeni in z zavestjo, da jih ima Bog rad. Naš Bog je “Bog s človekovim (človeškim) obrazom”.
V tem svetem letu, zlasti med srečanjem s papežem Frančiškom ob začetku posta, sem še posebej začutil njegovo željo po tem, da bi se ljudje zavedali, da ima Bog vsakega človeka rad, da ga želi nežno objeti in na svojo ramo dvigniti, če je potrebno, ter mu vrniti upanje in dostojanstvo. “Nebeški Oče je usmiljen, bodite kakor usmiljeni očetje (zlasti v spovednici) tudi vi”, nam je večkrat ponovil. Vse kristjane papež znova in znova – tudi z lastnim zgledom – vabi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja. Pravi, naj bomo še naprej “orodje usmiljenja”.

Želim pa si, da bi živeli v svetu normalnosti za vse in ne samo za nekatere; da bi v naši državi ne debatirali o človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah in bi pred njimi prednosti ne dajali sekundarnim ali tercialnim pravicam; da bi manjšina nikoli ne govorila večini, “da nima pojma” npr. o življenju; da bi zakoni veljali enako za vse; da bi temelj zakonov bila pravičnost (zakonitost je dandanes le izgovarjanje); in bi s svobodo združevali odgovornost tako v družbi kot Cerkvi.

In če to odgovornost obrnemo v konkretni svet in pogledamo npr. vprašanje migrantov, bi si drznil dejati, da od voditeljev in pravzaprav vsakogar pričakujemo, da bodo tudi o tem imeli svoje stališče. Od kristjanov lahko pričakujemo krščansko stališče. Tudi od papeža. Ampak, če obrnem pogled od vrha Cerkve k nam, kristjanom “v svetu”, krščanski pogled dobi nove razsežnosti. Živeti krščanstvo v svetu pomeni živeti veselo življenje, življenje upanja in pesmi, življenje vrednot, življenja z jasno identiteto in navdušujočim stilom življenja. In ko se res človeku srce trga zaradi množice smrti migrantov v Sredozemskem morju, se mu srce trga tudi zaradi smrti kristjanov in drugih v Siriji, Iraku … In o tem mediji v glavnem molčijo, molčimo kristjani in molčijo muslimani … Morda nanje opozarjata bolj papež in Cerkev kot pa drugi. Gre za konkretno in celostno pričevanje!

Kaj lahko sodobna zahodna (in slovenska) družba vseenosti in relativizma ponudi ljudem, ki prihajajo k nam, z izjemo hrane in zasilne nastanitve? Zgolj “zgodbo” o “dobrodošlici” in “integraciji”? Po eni strani naša družba nad migranti, njihovo identiteto in kulturo negoduje, po drugi jim ne nudi ničesar “oprijemljivega”. Česa naj se k nam prihajajoči ljudje oprimejo razen tega, česar se držijo, če po drugi strani vidijo alergijo na Cerkev (in krščanstvo), sicer pa vlada relativizem? Sicer pa, še dobro, da je alergija ozdravljiva. Dozdeva se mi, da imajo mnogi kreatorji naše mnenjske, družbene in politične klime neljubeč odnos do države, jezika, kulture in migrantov, zelo ljubeč pa do tega, kaj njim osebno prinaša “doda(t)no vrednost”. Res je tudi naslednje (v podobi govorim): ko “gosta” sprejmemo v svoj dom, upravičeno pričakujemo (in tudi izrazimo, če je potrebno), da bo spoštoval naš način življenja, intimo nekaterih prostorov … Standarde in okvire gostoljubja postavlja domačin, gost jih sprejema. Tu vidim tudi vlogo države.

Ne oziraje se na vse slabo v naši družbi in državi pa se veselim 26 let demokracije in suverenosti Slovenije. Za (skoraj vse) praznike obesim slovensko zastavo, saj sem ponosen Slovenec in katoličan (ter duhovnik), ki druge spoštujem, upravičeno pa pričakujem spoštovanje do sebe; spoštujem tudi mnenja in stališča drugih in njihovo izraznost, vendar pričakujem, da svoje lahko povem tudi sam.

Pa čeprav morda zveni malo patetično: Naš “raj pod Triglavom” bo zopet raj z jezikom pesmi, vriskanja in življenja takrat, ko bomo ponosni na svoj jezik, tradicijo, vrednote (in vero) in ko nas bodo bolj motile laž, krivica in nepoštenost kakor stoletna glasba cerkvenih zvonov …

Pozdravljam in vsem želim le dobro.

Jože Plut – Šorc

(Vir: https://www.vecer.com/ponosen-slovenec-in-katolican-sem-624…)

 

Kakšna bi danes morala biti vloga moškega v družbi?

“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati. Hkrati pa bi bili tudi kot trdna skala, na katero se lahko nasloniš, torej močna opora vsem bližnjim.”

“Zagotovo je simpatično, ko nekatere dame moškim ob njihovem prazniku prinesejo trnje. To je neka simbolika, ki se je uveljavila in morda skušajo ženske prav s tem izražati željo po tem, da bi bili moški bolj moški. To, kar pogrešajo v tem svetu.”

“Moški bi moral biti človek, ki zna zastopati svoja stališča, ki se ne pusti voditi kot lutka, in je vedno nekdo, ki druge razume in je trdna opora za vse, ki potrebujejo njegovo pomoč. Torej človek, na katerega se lahko zaneseš. V neki obliki stalnosti. A to ne pomeni, da so ženske pa samo nasprotje moškega. Vsak spol ima svoje kvalitete in nekatere se med seboj tudi prepletajo. Na koncu koncev pa naj bo moški moški in ženska naj bo ženska.”

Vir: https://si.aleteia.org/…/manjka-nam-moskih-ki-ne-bi-bili-c…/

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje
v vsakdanjem življenju
„NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Duhovne vaje obsegajo:
 Poslušanje tedenskega video nagovora.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Malo šolo molitve v navezavi na nedeljski evange-lij. /e-predstavitve različnih načinov molitve/
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje adventnega duhovnega dnevnika in mož-nost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.:  041 632626
 NAGOVORI:

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Frančišek Ksaverij – Misijonar daljnega vzhoda

66_ksaverFrančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.

Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.

Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.

Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.

Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.

Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi. Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.

Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.

V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.

Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.

Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.

Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.

Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.

Zakaj te ljubim, moj Gospod?

Pač ne zato
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah, da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
Frančišek Ksaverij

Iskati in najti Boga v vsem

dsc01074Iskanje in najdevanje Boga sredi resničnosti: kreposti

Vsako razločevanje moramo nenehno soočati z resničnostjo (Dv 333). Ignacij sam je zato prepričeval z dejanji in ne s čustvi. Duhovnosti nekega človeka ni vrednotil po količini molitve, ampak po zmožnosti samozatajevanja. Od stotih ljudi, ki veliko molijo se jih 90 izgublja v utvarah. 

Zato je pomembno “v vsem, ne le v nekaterih stvareh, vso svojo ljubezen in hotenje postaviti v Gospoda in po njem v vse stvari.” [Pismo Magdaleni de Loyola, 24.V.1541 (BAC 13)]. Stavek je skoraj dobesedna formulacija Konstitucij 288. Kreposti zajemajo celoto – vse in so odgovor na dar. Pobožnost je za Ignacija sposobnost, da v vseh stvareh najdeš Boga [(Avtobiografija 99,1); Pismo P. Dionisiju Vazquez, (BAC 17)]. Vse je iskanje Boga, ki je dar, prisotnost in izziv, ne pa projekcija. [Pismo P. Frančišku de Borja, 20.IX.1548 (BAC 45)]:

Takšna odprtost Božjemu Duhu Ignacija nikdar ne odtrga od Cerkve, ampak ga vodi v ponižnost in spoštovanje, ki omogočita, da je slediti Duhu vedno tudi izkustvo cerkvenosti in skupnosti.

Ignacij ne idealizira človeka. Ni supermanov. Vedno upošteva resnične ljudi polne meja in nedoslednosti. Zato vedno pride prav vse kar pomaga, da človek lažje služi Bogu. Kot omejeni smo potrebni pomoči in pripomočkov. Nobenega od teh pa ne moremo absolutizirati in ga spremeniti v cilj. Cilja pa nikoli ne živimo kot dosežek, ampak kot nalogo, ki se uresničuje v konkretnostih vsakega dne in zato potrebuje stalno razločevanje in odločanje.

Ignacijanska duhovnost bi imela naslednje poteze:

  • celostna, za celotnega človeka, ne spiritualizem.

  • časovno situirana, ne neka esencialistična abstrakcija

  • ki omogoča razpoložljivost za poslanstvo

  • ki vedno išče Boga in se odloča

  • v drži poslušanja in odprtosti daru, ne v voluntarističnem projiciranju

  • v ponižnosti in spoštovanju, ki nas uteleša-učlovečuje

  • sprejemajoč svojo omejenost, ki je potrebna pomoči, brez halucinacij o vsemogočnosti

  • prevzame svojo odgovornost za odgovor na delovanje Duha, ki nas vodi in vlada.

Kako Peter spoznava Jezusa?

fishers-of-men-3-285x300Jezus se je Petru postopoma razodeval. Zato začniva v trenutku, ko ga je prvič poklical.

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim“ (Mr 1,16–18).

 „Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,1–8).

Peter kaj ti je pomenil Jezusov klic?

Kakšno spoznanje Boga in svoje poklicanosti si imel v tistem trenutku?“

Preden prisluhneš njegovemu odgovoru, se poskušaj spomniti, iz česa je Peter startal oziroma kakšno poznavanje Boga je imel.

Vemo, da je bil Peter dober Jud, ki je hodil v sinagogo. Ni bil klerikalec, kakor tisti, ki so živeli v Jeruzalemu ob templju. Bil je preprost deloven človek. Skrbel je za družino in v soboto molil. Ni imel velikih verskih težav. Boga si je predstavljal kot običajen Jud: „Svet, Gospod nad vojskami, močni, neskončno veliki, Stvarnik neba in zemlje, Nedosegljivi, Tisti, ki ga človek ne more videti, ne da bi umrl, človek ga namreč ne more videti, ne opisati, niti z besedo, niti s podobo. Močen, a nedostopen Bog.

Bog ne prebiva onkraj neba, ampak deluje v zgodovini; ljudstvo je rešil iz Egipta. O tem je Peter vedel veliko. Če bi ga vprašali, kako Bog deluje v njegovem času, ko so jim Rimljani vzeli samostojnost, bi se njegov obraz verjetno pomračil. Rekel bi, da Bog molči. V preteklosti je delal velike stvari in govoril po prerokih, sedaj pa judovsko ljudstvo že nekaj stoletij živi v negotovosti in brez poguma. Ljudje se sučejo po vetru in so se prilagodili Rimljanom, pomeščanili so se in mislijo predvsem na posel. Peter doživlja zadrego: ve, da Bog je, toda v zgodovini se nič več ne pokaže. V veri ostaja trden. Ne premišljuje preveč, le včasih ga za trenutek zgrabi kriza (Ps 44,25; 74,2; Žal 5,20). Čeprav je trden, se sprašuje kako, da neverniki in pogani bolje uspevajo. Zdi se, da imajo Božji blagoslov. Ni mu jasno, kako Bog dopušča, da se prelije toliko nedolžne krvi.

 

Cilj duhovnega boja

verige2Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.

Ali moja podoba Boga, kaj vpliva na to kako živim?

27_havierMoj način življenja mi pokaže kako si predstavljam in koliko poznam Boga. Kakšen je torej pomen spoznanja Boga za moje življenje in poklicanost?

Kolikor bolj poznam resnično Božje obličje, toliko bolj lahko prav odgovorim na svojo poklicanost. Kolikor bolj znam odgovarjati na svojo poklicanost, toliko bolj globoko spoznavam resnično Božje obličje. Vsaka zatemnitev resničnega Boga je tudi zatemnitev poklicanosti. Vsaka malomarnost, počasnost, zamujanje in zanemarjanje svoje poklicanosti je vir dvomov, nejasnosti in nepoznavanja Boga Jezusa Kristusa. Vedno, ko verjamem lažnim podobam Boga, izgubljam tudi svojo poklicanost.

Obe stvarnosti sta vedno vzporedni. Boga ne morem spoznati kakor knjigo, ker je živa oseba. Spoznavam ga postopno, ko sem z njim v stiku in odgovarjam na njegov klic. Če ne odgovorim na njegov klic, obstoj Boga postane zame zelo oddaljeno vprašanje. Celo spraševati se začnem, če Bog sploh je, če pa že je, pa me je verjetno zapustil. To kako živimo svoje življenje je zato drugi obraz mojega poznavanja Boga.

Ne smem pozabiti, da Boga spoznam po Jezusu. V svetu, kjer doživljam absurdnost, temo in smrt, je Bog zame Kristus Gospod, skrivnost njegovega življenja, smrti in vstajenja. Če Boga ne spoznavam po Kristusu (ki razodeva Trojico), tvegam vsaj praktični ateizem. Bog se je namreč zgodovinskemu, trpečemu, zapostavljenemu in od samote ogroženemu človeku razodel v Jezusovem obličju. Veliko ljudi hodi v cerkev in moli rožni venec, pa jim v resnici Bog skoraj nič ne pomeni. Podobno se lahko zgodi vsakemu možakarju: drži se določenih pravil in se bori za določene dobre stvari, ne da bi živel dinamizem vere v navzočnosti Živega Boga. Kje sem pa jaz?

Meditacija – premišljevalna molitev

roblekMeditacijo na splošno, vsaj na zahodu, opredelimo kot premišljevanje. Vendar ni vsako razmišljanje že meditacija. Meditacija je poseben način razmišljanja, ki ima svojo metodo in navodila. Je vaja –urjenje premišljevanja, pretehtavanja in preudarjanja, premlevanja misli. Vanjo morajo biti vključene vse človekove telesne, duševne in duhovne sposobnosti, da more doseči svoj cilj: popeljati posameznika v globino, v notranje doživljanje in okušanje stvari, kar človeka notranje edino zadovolji (Dv 2). V tem smislu je meditacija potovanje v središče, pot v notranjost, ponotranjenje – kar naj bi sama beseda meditacija pomenila; izpeljana je namreč iz latinske besede medium (središče) in ire (iti).

Pod meditacijo razumemo vajo, ki nas vodi v vedno nov, avtentičen, pristen, živi odnos do Boga, do človeka samega in do narave. Tako bi na splošno lahko meditacijo opredelili kot človekovo prizadevanje, da bi v sebi vedno bolj razvijal to, kar je v njem najbolj notranje in plemenito: hrepenenje, iskanje in najdenje Božjega obličja povsod in v vsem.

Meditacija zmanjšuje in usklajuje napetost med zunanjim in notranjim svetom, nas vodi s površine v središče, potem pa iz le-tega v uravnovešeno in usklajeno delovanje v svetu. Nikakor ne sme voditi v beg od sveta, temveč v globlje razumevanje in sprejemanje le-tega. Ne gre zato, da bi odstranili nasprotja in živeli v skrajnostih, temveč nas uči, kako naj jih živimo v zdravi napetosti, kako npr. sredi mnogih stvari živeti eno z Bogom, poenoteno in povezano, kar daje smisel tudi vsem drugim stvarem in jih postavlja na pravo mesto ali pa jih izloči, če so ovira.

Človekovo življenje je podobno tržnici, kjer so na izbiro različne reči. To človeka obremenjuje, utruja, ga muči, vznemirja in zato izgublja pogled na Bistvo in Eno, ki je edino potrebno, če hoče živeti resnično izpolnjeno življenje. Spomnimo se npr. na Jezusovo srečanje z Marto in Marijo (prim. Lk 10,38-42).

Meditacija je vaja premišljevanja o smislu vsega življenja. Meditacija nas torej ne oddaljuje od konkretnega, vsakdanjega življenja, temveč ga vodi v njegovo globino, v bistvo, v središče, kjer zajema živo in pristno vodo, ki odžeja (prim. Jn 4). Meditacija nas ne razdvaja, temveč usklajuje, povezuje vse naše telesne, duševne in duhovne sposobnosti in nas v molku usposablja za poslušanje in delovanje Božje besede ter za odgovarjanje na pobude in vodstvo njegovega Duha.

Prava meditacija tako zaposli vsega človeka, vse njegove plasti. Poteka prek zunanjih čutov, telesnih drž ter zavedanja občutkov in dihanja. Nato zajame duševno plast: spomin, razum in voljo. Za tem prodre v človekov najgloblji duhovni svet, kjer srce čuti, okuša, gleda in sliši ter se dotika duhovne, Božje resničnosti, kjer se človekov duh poživlja pod navdihi Svetega Duha, kjer »žubori voda, tekoča v večno življenje« (Jn 4,14). Takšna molitev začne človeka spreminjati v njegovi notranjosti, tako da navzven iz svoje globine izžareva veselje, izžareva mir in širi okrog sebe prijeten Božji vonj.

Iz knjige: Ivan Platovnjak in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.

Vzeli ste življenje moji ženi, a mojega sovraštva ne boste dobili

Drža kristjana, ki pokaže  moško dostojanstvo v pogumnem premagovanju zla.
Pretresljivo pismo, ki ga je napisal Antoine Leiris, čigar žena je bila med žrtvami petkovih terorističnih napadov v Parizu, in ki je po njeni smrti ostal sam s 17-mesečnim sinom Melvilom.

antonČeprav ste v petek zvečer vzeli življenje izredni osebi – ljubezni mojega življenja, moji ženi – ne boste deležni mojega sovraštva. Ne vem, kdo ste in nočem vedeti. Ste mrtve duše. Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Ne, ne bom vam naklonil daru svojega sovraštva. Želite si ga, a če bi se odzval na sovraštvo z besom, potem bi bil žrtev iste nevednosti, ki je vas naredila to, kar ste. Želite, da bi bil prestrašen, da bi na svoje sodržavljane gledal z nezaupanjem, da bi žrtvoval svojo svobodo za varnost. Izgubili ste.

To jutro sem jo videl. Končno, po nočeh in dnevih čakanja. Bila je ravno tako lepa kot tisti petek zvečer, ko se je odpravila od doma. Kot pred dvanajstimi leti, ko sem se neskončno zaljubil vanjo. Seveda sem zaradi bolečine sesut – da, to malo zmago vam priznam –, toda bolečina ne bo dolgo živela. Vem, da bo žena z nami vsak dan in da se bomo znova srečali v raju svobodnih duš, kamor vi nikoli ne boste imeli dostopa.

Ostala sva dva, jaz in moj sin, a močnejša sva od vseh vojsk sveta. Nimam več časa, da bi vam ga posvetil. Moram se pridružiti Melvilu, ki se ravnokar prebuja iz dnevnega spanca. Komaj 17-mesecev ima. Pojedel bo kosilo kot običajno in se šel igrat. In vse življenje bo za vas grožnja, ker bo srečen in svoboden. Ker ne, tudi njegovega sovraštva ne boste dobili. 

Video:
“I won’t give you the gift of hating you” – Antoine Leiris