Arhiv kategorij: Moški in Bog

Si upam moliti skupaj s Petrom?

Poh S.L„Gospod, podari mi milost, da bom dojel resnico svojega življenja. Daj, da bo moja jasnost glede poklicanosti temeljila na moji življenjski jasnosti. Naj se obe razsežnosti uskladita v meni in rasteta skupaj z menoj.

Podari mi, da bom kot Peter zaslužil tvoje zaupanje, tvoj dar poslanstva in tvoj dar posvečenosti svojega življenja tebi in vsemu svetu.

Peter, Jezusov apostol, naš prijatelj in steber Cerkve, krhek in negotov človek, kakor smo mi, spremljaj me na tej poti.

Kot človek si poznal navdušenje in upor, veselje in grenkobo, jasnost in ponižanje, ošabnost in obup. Nauči me, da spoznam samega sebe.

Izprosi mi, da bom dojel, kako težko je vedeti, kdo sem. Pomagaj nam, da bom sebe spoznal tako, kot sem v resnici spoznan od Boga in od Jezusa.

Ne dovoli, da hodim z napol zaprtimi očmi, kakor v sanjah, ne da bi se zavedal, čigav sem in kam grem, ne da bi dojel zunanjih ter notranjih pogojenosti, ki pritiskajo name.

Pomagaj mi videti, kako je moja svoboda krhka, šibka in ogrožena; kako je cilj površinski, namen nepopoln in kako kratkotrajna je moja odločitev.

Daj, da se naučim ponižno sprejeti in zato spoznati sebe, kot si storil ti, da bom našel ljubezen njega, ki preiskuje naša srca, Jezus Kristus, Gospod, Sin Najvišjega, sveti in večni Bog, ki s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.“

Orožje za duhovni boj

zmaga v JezusuKrščansko izročilo je odkrilo orožje, primerno za duhovni boj. Korenine tega izročila so zapisane v Pismu Efežanom (Ef 6,10–18). Na podlagi tega odlomka je mogoče rekonstruirati tudi številne druge svetopisemske odlomke, ki predstavijo orožje za boj proti satanovemu nadlegovanju. Zavedati se moramo, da »tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih« (2 Tim 2,5).
>Temelj duhovnega boja opisuje stavek: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči« (Ef 6,10). Človek naj bi v sebi pripravil prostor, da bi v njem lahko delovala Kristusova milost, in dovolil, da ga pritegne in okrepi. »Bodi močan (zajemi) v milosti, ki je v Kristusu Jezusu« (2 Tim 2,1). Pavel pravi, da se trudi in bojuje »z njegovo močjo, ki v [njem] silovito deluje« (Kol 1,29). Moč, ki jo omenja, se je najbolj pokazala v Kristusovem vstajenju (Ef 1,19–20). Kristjanov duhovni boj temelji na veri v Kristusovo vstajenje, ki se je dogodilo v moči Svetega Duha. Vstajenje je dokončna zmaga nad smrtjo in hudičem (Heb 2,14). Vsak greh je napačen poskus soočanja s strahom pred smrtjo. Zato je najučinkovitejše orožje proti skušnjavam prav vera v vstajenje.

Na omenjenem temelju se gradi vse drugo, kar je potrebno za duhovni boj. »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,11–13).

Svojo bojno opremo daje Bog na razpolago tistim, ki verujejo vanj. »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen« (Lk 11,21–22).

Jezus je močnejši od hudiča, ki se s svojimi močmi bojuje proti ljudem. Le v Jezusu in po njem se je mogoče bojevati proti hudiču in ga razorožiti. Hudič je tisti, ki ločuje in deli. Kristjan se namreč ne bojuje proti ljudem, ampak proti hudemu (= hudiču) (Ef 6,16) in vsem hudobnim močem, ki ga hočejo vrniti v položaj, v katerem je bil pred krstom.

Od vernega se najprej zahteva, da se upre in obstane. S hudičevimi napadi se mora spopasti, ne zbežati pred njimi. Zgled take drže nam daje Kristus, ki se je štirideset dni v puščavi brez strahu upiral satanovim skušnjavam. Brez te začetne dejavne pasivnosti je vsak boj že vnaprej izgubljen.
Pavel po tej osnovni drži soočenja našteje še vse, kar drugod imenuje »orožja pravičnosti« (Rim 6,13; 2 Kor 6,7), »orožje luči« (Rim 13,12), »orožja, ki svojo moč dobijo od Boga« (prim. 2 Kor 10,4): »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico (prim. Iz 11,5), oblečeni v oklep pravičnosti (prim. Iz 59,17) in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru (prim. Iz 52,7). Predvsem pa vzemite ščit vere (prim. Mdr 5,19); z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja (prim. Iz 59,17) in meč Duha, kar je Božja beseda« (Ef 6,14–17).

Pavel opiše kristjanovo bojno opremo, ki je sestavljena iz orožja, značilnega za Boga. To je mogoče, ker po krstu kristjana povezuje z Bogom isto življenje človeka Jezusa Kristusa. Kristus, pripoved o nevidnem Bogu (prim. Jn 1,18), je resnica (prim. Jn 14,6; Ef 4,21); je Božja pravičnost (prim. Rim 3,21–22.26; 1 Kor 1,30; Flp 3,9), ki opravičuje tistega, ki vanj veruje. On je evangelij (prim. Mk 8,35; Rim 15,19; 2 Kor 2,12), dobra novica, ki prinaša šalom – polnost življenja za vse ljudi. On je začetnik in dopolnitelj naše vere (prim. Heb 12,2). Naša vedno omahujoča vera lahko nenehno računa na njegovo trdno in neomajno vero (prim. Gal 2,20; Ef 3,12). On je naše odrešenje (prim. 2 Tes 5,9; 2 Tim 2,10) in naše upanje (prim. 1 Tim 1,1). Vanj upamo in z njim bomo deležni njegovega odrešenja (prim. 1 Tes 5,8–9). On je Božja beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,1–14); Beseda, ki je »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Vedno, ko prosimo za dar Svetega Duha, sta nam dani tudi Beseda in njena moč.

Kristjan je poklican, da si obleče Kristusa (prim. Rim 13,14) – to je najučinkovitejše orožje za duhovni boj. Učiti se Kristusovega čutenja, mišljenja in delovanja je naloga in vaja, ki traja vse življenje. Tega se učimo v molitvi. Zato Pavel zaključi: »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete« (Ef 6,11–18).

>Molitev je boj (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). Pavel poudari, da je treba moliti ob vsaki priložnosti (nenehoma; prim. 1 Tes 5,17). To ne pomeni, da ves čas ponavljamo molitvene obrazce, ampak se nenehno spominjamo Boga. Gre za boj, da bi se vedno zavedali Božje navzočnosti v nas; vedno upali vanj, mu zaupali v vsaki stvari – pri tem, kar delamo, in v tem, kar se nam zgodi.
Pavel poleg tega poudarja, naj molimo v Duhu. Kristjan je poklican, da vedno dovoli, da Duh moli v njem in spreminja njegovo življenje v molitev. Vse to pa zato, da bi prišel v vedno bolj polno in celostno sožitje – občestvo z Bogom in brati in s sestrami, »svetimi«, za katere nenehno prosi Boga.

Na molitev se pripravljamo s čuječnostjo (prim. Lk 21,36). To je drža nenehne notranje usmerjenosti, napetosti, ki razločuje Gospodovo navzočnost in v sebi pripravlja prostor, da lahko Bog vstopi in pride. To vernemu omogoča duhovno jasnost. V moči te jasnosti se kristjan lahko upre, premaga skušnjave in obstane, s tem pa preobrazi vso svojo od malikovalskih strasti onemogočeno ali napačno usmerjeno življenjsko moč v moč za dosego edinega resničnega cilja duhovnega boja: agape, ljubezni do Boga, bratov in vsega stvarstva.

Ignacijanska duhovnost

Saint- Ignatius of Loyola 3Ignacijanska duhovnost je katoliška duhovnost, ki skozi zgodovino pomaga duhovnikom, redovnikom in laikom. Temelji na duhovnem izkustvu sv. Ignacija Loyolskega, ki je v 16. stoletju izbojeval duhovni boj za življenje v sodelovanju z Božjo ljubeznijo in svojo metodo povzel v knjižici Duhovnih vaj. Je duhovnost za vsakdanje življenje. Izvira iz prepričanja, da je osebni Bog dejavno navzoč v svetu in vsak trenutek našega življenja osebno skrbi za nas. Je pot za globljo molitev, dobre odločitve, ki jih vodi razločevanje, in za dejavno življenje v služenju bližnjim. Bog je tisti, ki osebno računa name in me nenehno vabi, da postajam njegov sogovornik in odgovoren sodelavec pri tem, kar dela zame in za vsakega človeka.

Poleg evharistije in osebne molitve je značilno orodje za ignacijansko duhovnost eksamen, ali ljubeč pogled na Božje delovanje v dnevu in na moje sodelovanje z njim.

Ignacijanska duhovnost je ena najbolj vplivnih in vseobsegajočih duhovnih pogledov našega časa. Je sad bogate zgodovine, v kateri so ji bile dane njene glavne značilnosti:

1. Začelo se je z ranjenim vitezom, ki je v svoji bolniški postelji z odprtimi očmi sanjal o svojem bodočem življenju. To je bil Ignacij Loyolski (1491-1556), Bask, ki je med okrevanjem od strelnih ran postal goreč Kristusov učenec. Skozi več desetletij duhovne poti mu je Bog naklonil veliko vpogledov v duhovno življenje. Po njem je Bog podaril Cerkvi Družbo Jezusovo – jezuite. Postal je izveden pomočnik ljudem na poti poglobitve osebnega odnosa z Bogom. Ignacijanska duhovnost temelji na osebni izkušnji, je praktična in zelo primerna za može in žene, ki želijo živeti s Kristusom sredi vsakdanjih družinskih in poklicnih obveznosti.

2. “Svet je poln Božje slave”

S tem verzom je jezuit Gerard Manley Hopkins opisal osrednjo značilnost ignacijanske duhovnosti: Bog je na delu v vseh stvareh – v odnosih, kulturi, umetnosti, znanosti, delu in vsem ustvarjenem. Vse stvari na tem svetu so nam dane zato, da bi Boga lažje spoznali in z večjo pripravljenostjo odgovarjali na njegovo ljubečo navzočnost. Zelo poudarja razločevanje Božje navzočnosti sredi dejavnosti običajnega življenja. Bog je nenehno dejaven in nas osebno vabi k vedno globljemu sodelovanju.

3. Temelji na Božjem klicu in našem odgovoru nanj

V središču ignacijanske duhovnosti je Bog, ki deluje sedaj. Oblikuje dejavno pozornost na Boga, ki smo mu pripravljeni hitro odgovoriti. On kliče, mi odgovarjamo. Pri tem ritmu duhovnega življenja je še posebej pomembno razločevanje in odločanje. Ignacijeva pravila za razločevanje duhov in pronicljiv pristop k odločanju sta dobro znana po svoji duhovni in psihološki modrosti.

4. “Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna”

Ignacij se je spreobrnil, ko je postal sposoben duhovno razumeti in razlagati svoje čustveno življenje. Duhovnost, ki jo je razvil, daje velik poudarek afektivnemu življenju: pri molitvi uporablja predstavo, čustva razločuje in razlaga, goji velike želje in velikodušno sodelovanje z Bogom. Ignacijanska duhovna prenova je bolj osredotočena na srce, kakor pa na razum. Prepričan je, da so naše izbire in odločitve pogosto onkraj zgolj razumskega in pametnega. Smoter ignacijanske duhovnosti je velikodušna in celostna podaritev samega sebe Bogu in njegovemu delovanju.

5. Končno svobodni

Ignacijanska duhovnost poudarja notranjo svobodo. Če hočemo prav izbrati, si moramo prizadevati za notranjo svobodo od površnih navezanosti in vnaprej oblikovanih mnenj. Ignacij svetuje korenito nenavezanost. Svojih želja ne smemo vezati na svoje zdravje ali bolezen, bogastvo ali uboštvo, uspeh ali neuspeh, dolgo ali kratko življenje. Naš edini cilj je svoboda, da se lahko z vsem srcem odločimo slediti Bogu.

6. “Zvečer se zavedaj tega, kar je Bog delal čez dan in kako si sodeloval z Njim“.

Ignacij je močno nagnjen k refleksiji in opazovanju notranjega dogajanja. Značilna ignacijanska molitev je dnevni eksamen. V njem gledam, kako je bil Bog čez dan navzoč in dejaven v mojem življenju in kako sem mu odgovarjal. V srcu Duhovnih vaj so tri izzivalna vprašanja: Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj bom storil za Kristusa?

7. Praktična duhovnost.

Ignacijanska duhovnost je prilagodljiva. Ni program, ampak način gledanja. Je skupek drž in uvidov, ne pravil ali shem. Voditeljem duhovnih vaj Ignacij najprej svetuje, naj vaje prilagodijo potrebam posameznika. V srcu ignacijanske duhovnosti je globoka ljubezen do človeka. Spoštuje njegovo živo izkustvo in slavi široko različnost Božjega delovanja v svetu. Pozorna je na posameznikove potrebe in spoštuje njihove edinstvene okoliščine in skrbi.

8. Ne delaj sam.

Ignacijanska duhovnost je globoko cerkvena in zelo ceni sodelovanje in timsko delo. Na povezavo med Bogom in človekom gleda kot na prijateljsko vez, ki se tako kot človeški odnosi razvija in raste skozi čas. Sodelovanje je bistven del metode duhovnih vaj: vodi jih voditelj, ki tistemu, ki duhovne vaje opravlja, pomaga razlagati duhovno vsebino njegovega izkustva. Tudi poslanstvo in služenje nista nekaj individualističnega, ampak sta sodelovanje s Kristusom in Cerkvijo (brati in sestrami).

9. “Kontemplativni v delovanju”

Ignacijansko vzgojeni ljudje so kontemplativni v delovanju. So reflektivne osebe z bogatim notranjim življenjem, globoko vpleteni v Božje delovanje v svetu. Z Bogom se združujejo tako, da sodelujejo pri njegovem delu odrešenja in ozdravljanja sveta. Glavna duhovna drža je dejavna. Vsak po tej poti lahko išče in najde Boga na svojem delovnem mestu, domu, družini in skupnosti.

10. “Možje in žene za druge.”

Prvi jezuiti so svoje delo opisali kot „pomoč dušam“. Veliki predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe, je v drugi polovici dvajsetega stoletja to držo poimenoval „možje in žene za druge.“ Oba izraza kažeta na globoko zavzetost za družbeno pravičnost in korenito podarjanje sebe drugim. Srčika služenja je radikalna velikodušnost, za katero sv. Ignacij prosi v svoji dobro znani molitvi:

„Gospod Jezus, učlovečena Božja Beseda, nauči me velikodušnosti. Nauči me, da ti služim tako, kakor ti zaslužiš; da dajem, ne da bi štel; da delam, ne da bi iskal počitka; da se borim, ne da bi gledal na rane; da se izčrpam zate, ne da bi iskal drugo plačilo kakor zavest, da sem izpolnil tvojo sveto voljo. Amen.“

.

Kaj pa Peter sprašuje tebe?

1381953_536618859753345_679357431_nTretje vprašanje Petru

Česa pa niti ti niti drugi ne poznajo o tebi?

S tem se dotikamo skrivnosti vsake osebe. Naši odgovori so le poudarki. V Petru so dokaj resne negativne globine. Oglejmo si vsaj dve.

  1. a) Če pogledamo Petra skozi evangelij, odkrijemo, da je negotov. Iz poguma pade v strah in negotovost. V težkih okoliščinah izgubi nadzor nad samim seboj. Na njegovo negotovost pokaže trojna zatajitev (Jn 18,25). Sedaj ko ostane sam, ne ve, kdo je. Ob Jezusu se je vsaj malo zavedal, kdo je (Jn 6, 67–68). Petrovo osebnost temelji na odnosu z Jezusom. Ko Peter ta odnos zanika, se mu sesuje tudi njegova osebnost.
  2. b) Peter se upre Božji skrivnosti. V njem je neka latentna konfliktnost, ki ga razjeda in vznemirja.  Včasih je čudno hudoben in se upira dobremu. Do Božje skrivnosti je tudi sovražen. Dovolj je prebrati (Mr 8,27–33). Jezus ga izredno trdo zavrne: „Stopi za menoj, satan!“ Satan je človekov in Božji sovražnik. Peter se nagonsko upira, da bi se podvrgel Božjemu načrtu, ki se mu zdi popolnoma drugačen, kot si ga je sam predstavljal.

A to še ni vse. Jedro težave pa je v tem, da si Peter ne predstavlja, kako globoko in z vsem srcem ga Jezus ljubi. Šele ko ga njegova nedoslednost in tema zatajitve ponižajo, je sposoben sprejeti pozoren in neskončno sprejemajoč Jezusov pogled (Lk 22,61–62). Razjoka se in se začne v polnosti zavedati svoje resnice: v vsej svoji majhnosti in krhkosti ga Bog neskončno ljubi. Jezus da svoje življenje tudi za njegovo odrešenje. V bolečih okoliščinah Jezusovega trpljenja Peter pride do pristnega spoznanja samega sebe. Jok mu strga masko, za katero se je skrival. Najde svojo resnico človeka in Božjega sina.

Ali sva si kaj podobna s Petrom?

Kaj pa Peter sprašuje tebe?

Kaj pa praviš ti o samem sebi JEZUSU, o svojih lastnostih, moralnih kvalitetah in značilnostih? Povej ali napiši Jezusu, katere so tvoje močne in šibke točke, napake in grehi? Kaj pa o tebi pravijo drugi?

To je težka vaja, a koristna. Še posebej za to, da sprejmemo, kar pravijo drugi o nas in kar pogosto zavračamo.

Ali si se že spustil v globine svojega jaza? Ali te je bilo strah? Ali si se že zavedel, da za svojim strahom lahko najdeš svojo resnico: da te Bog ljubi in da osebno skrbi zate po Cerkvi in ljudeh?

Ali si že zaznal, da Bog ljubi tebe osebno? Ta zaznava je temeljnega pomena. Kaj prosiš Jezusa? Tvoje celotno življenje kot odgovor na Božje povabilo dozoreva iz tega izkustva. Ne dozorevaš v poklicu na podlagi površnega znanja, ampak na podlagi globokega zavedanja samega sebe in lastne pristnosti v Božji roki. Pogost vzrok za krizo vere je nepoznavanje samega sebe. Zato moramo za ta dar prositi. Ta dar nam je bil dan, še preden smo ga sploh iskali. Kajti Bog nam je prišel naproti s svojo ljubeznijo in nam samim pokazal, kdo smo. V tem je on prvi: on nas prvi ljubi. To je edina možnost, po kateri pridemo do poznavanja samega sebe.

Jezus nam dovoli in nam pomaga, da se spustimo v dno svoje duše, da bi jo razsvetlil v njenih najtemnejših, najbolj zmedenih in zapletenih vidikih. Zato da bi nam tam podaril mir in pomiril nevihto našega srca.

Kaj nam Sveto pismo svetuje za nevidni duhovni boj?

srceProstor duhovnega boja je srce. Vse duhovno življenje izhaja iz srca. Srce niso le čustva. Svetopisemsko je srce prostor razumnosti in spomina, volje in želje, ljubezni in poguma. Je organ, ki kar najbolje predstavlja celovitost življenja. Vsebuje vse tisto, kar imenujemo oseba.

Le Bog pozna človeško srce zares in do dna (Ps 64,7; 1 Kr 8,26–39; Ps 7,10; Jer 17,9–10). V skriti kamrici srca je v nas Božja podoba. Srca se ne dotaknejo pojmi, ampak simbolna govorica. Bog nam v srcu govori in nas vabi v pogovor (prim. Oz 2,16–17). Prav na tej ravni mora vsak izmed nas izbrati in se odločiti, ali bo njegovo srce poslušalo (1 Kr 3,9) in se bojevalo, da bo sprejelo Besedo in obrodilo njene sadove (prim. Mk 4,1–20), ali pa bo trdo, neobčutljivo za Besedo in neverno (Mt 19,8; Mk 10,5; 16,14).

Če je srce prostor intimnega srečanja in zaveze med Bogom in človekom, je hkrati prostor poželenj in strasti, ki jih hrani moč zla (Mk 7,21). Srce je prostor konflikta med hudičevimi zvijačami in delovanjem Božje milosti. Sveto pismo pravi, da je srce lahko nespametno, ne razume in ne razločuje (prim. Mk 6,52; 8,17–21), se zapre sočutju (prim. Mk 3,5), goji jezo in sovraštvo (prim. 3 Mz 19,17), ljubosumnost in nevoščljivost (prim. Jak 3,14), je lažnivo in dvolično (Jak 1,8; 4,8). Za vsak greh velja, kar pravi Jezus glede prešuštvovanja: »Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Vsak greh se najprej zgodi v našem srcu, šele potem ga izrazimo tudi navzven.

Srce je prostor nevidnega boja. V njem se začne vrnitev k Bogu, spreobrnjenje in kesanje (prim. Jer 3,10; 29,13). Lahko pa se prepusti zapeljivosti greha in sužnosti malikovanja. Boj za celovito srce, sposobno sodelovanja z novim življenjem, ki ga je v nas začel Bog Oče, je zelo trd (Ps 86,11). Bog Oče je namreč po veri v Kristusa, ki je umrl in vstal, v moči Svetega Duha v nas začel novo življenje. Vsak kristjan je poklican, da se najprej v svojem srcu bojuje za Božje življenje.

Pronicljivo veselje: dobro živim, če se pripravljam na smrt

hadjadjKakšno je veselje, ki si laže in se slepi? Zlagano, brez dvoma. Nič manj kot žalost, ki igra komedijo, depresija, ki se okiti s prisiljenim smehom in cenenimi bleščicami. V resnici je moja knjiga o smrti knjiga o veselju, ki postavlja naslednja vprašanja: »Ali je resnično, pronicljivo veselje možno? Ali obstaja veselje, ki bi bilo skladno z našim bolestnim in umrljivim stanjem? Ali obstaja veselje, ki lahko sprejme in prenese smrt?«

Pronicljivo veselje. Veselje, ki prenese smrt. Hegel je zapisal: »Toda ne tisto življenje, ki se boji smrti in se čisto obvaruje opustošenja, temveč tisto, ki jo prenese in se v njej ohrani, je življenje duha.« Medtem ko se t. i. primitivne družbe razvijajo okrog obredov, ki v življenje nenehno vključujejo smrt, se naša t. i. civilizirana družba trudi, da nanjo ne bi mislila, in zato nazaduje onkraj primitivnega. Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentelman, ki je častil mrtve in ga je skrbelo onstranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.

Enako velja za t. i. slabo razvite ali nerazvite države. Znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod, je veliko globlje od naših tehničnih podvigov. Smrt jim je bolj domačna, zato je njihov obstoj pristnejši. Med njimi in smrtjo je neka intima, sestavljena iz groze in pričakovanja hkrati. Na bogatem zahodu pa je smrt postala tujka. Vse je proti njej in jo odriva stran od telesa in duha. Pozabili smo jo. Ko jo z mislijo iščemo, odkrijemo le izsušeno čustvo, abstraktno možnost, ki je malenkost neprijetnejša od na primer zavarovalnice. Muči nas to, da ne živimo več svoje smrti. Z vrha našega bruto družbenega proizvoda brutalnežev prezirljivo gledamo na uboge nerazviteže in jim velikodušno ponujamo pravično trgovino, da bi čim prej postali taki kot mi, učinkoviti potrošniki in agnostični liberalci. Resnična pravična trgovina bi bila, če bi nas rahlo olajšali našega materialnega obilja in bi nas usmiljeno spomnili na spraševanje o naši človeški usodi. To spraševanje najdemo v njihovih mitih, v naši znanosti pa ne, zato je naša znanost kljub vsej veljavi postala varljivejša od vsakega mita.

Mi pred smrtjo bežimo, a je vedno pred nami. Bežanje je zaman. Mislimo, da smo jo oddaljili, v resnici pa hitimo k njej in strašnejša je kot kdaj koli. Tukaj ne gre za majhen paradoks: bežanje pred smrtjo namreč proizvaja »kulturo smrti«, njeno sprejemanje pa poraja kulturo življenja in s tem veselja.

Zanikanje smrti predpostavlja zanikanje življenja – veselja. Želja po vedno rožnatem življenju nas vodi v najhujše uničenje. Želimo si idiličnega zakona in idealnega moža. Vendar je zakon vsakdanji boj, idealni mož pa revše, zato se hitro ločimo. Stremimo po svobodnem življenju in veselih uricah. Vendar je življenje polno odgovornosti in pride ura, ko se zmrači, takrat se hitro vržemo skozi okno. Ampak najpogosteje skozi okno vržemo tudi koga drugega. Ker odklanjamo odgovornost, da bi imeli otroke, ker ne želimo gledati, kako trpijo, jih ubijemo, še preden zagledajo luč sveta. Njihovo in naše življenje bi bilo lahko pretežko, saj razumete. Bolje je, da se temu izognemo. In vedno je tako: lahko ste prepričani, da tisti, ki hoče človeku prihraniti težko življenje, vam ne bo prihranil življenja. Naša kultura zabave v želji, da bi nam prihranila smrt, ustvarja družbo, ki je izvedenka za množične umore, in kar je še huje, za množični umor, ki se izvaja pod pretvezo človekovih pravic. Uspeva nam popoln zločin. Končni cilj humanizma je financiranje laboratorijev, v katerih skušajo ustvariti novega človeka, neumrljivega in nestrohljivega. To pa vključuje uničenje človeka, kot ga poznamo, umrljivega in ranljivega, ter že njegovo omejevanje (iz sočutja do prihodnje vrste) na poskusni material, na odpadno snov, ki jo lahko recikliramo.

Ne moremo imeti uspešnega življenja, če nimamo uspešne smrti. Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Če se želimo temu pogledu izogniti ali ga izkriviti, bodo vsa naša zadovoljstva zlagana in strupena. Če nočemo, da bi naša sreča pomenila poslednjo nesrečo, mora biti ta sreča združljiva s smrtjo oziroma mora biti ta sreča v smrti oz. prehodu iz življenja v smrt.

Lahko se pripravim na izpit, treniram za športno tekmovanje ipd. To so stvari tega sveta, s katerimi imam določene izkušnje. Kako pa naj se pripravim na lastno smrt, o kateri nimam nikakršne osebne izkušnje? Predstavljajte si razočaranje: utrdim se za strašno bitko, potem pa smrt pride kot zaročenka! Resnično se naučiti umiranja pomeni, da se odpremo skrivnosti in pustimo, da skoz in skoz prežame naše bivanje.

Naše življenje ne more biti dobro, če ni dobra tudi naša smrt, kajti srečno življenje, ki bi se končalo s slabo smrtjo, bi se tako zazdelo nesrečno. Ampak kaj je dobra smrt? Iskanje sreče je iskanje dobre smrti.  »Kaj moram storiti, da bi bil srečen?« »Kaj moram storiti, da bom dobro umrl? Kakšno smrt moram želeti in kako naj skladno s tem živim?«

Prostovoljna smrt ni stranski pojav. Vsak človek je prisiljen umreti prostovoljno. Vsak lahko smrt sprejme v kulturo življenja ali jo zanika v kulturi smrti. Vsak mora iz svoje smrti narediti ali prostor popolne izročitve ali priložnost za popoln odklon. Vprašanje je umreti za resnico ali umreti za laž, umreti v ljubezni ali umreti v sovraštvu, izbrati ekstazo brez vrnitve ali implozijo brez olajšanja. Če dobro premislimo, je med dvema popolnoma nasprotnima možnostma prostovoljne smrti le ena alternativa: samomor ali mučeništvo. Na nas je, da izberemo, ali bomo segli po vrvi ali križu. Na nas je, da se pred kosom lesa odločimo, ali se bomo nanj obesili v poslednjem napuhu ali bomo nanj obešeni v najvišje pričevanje. Šele ko damo življenje, ga ne izgubimo, šele ko ga darujemo, ga ne uničimo. Vse se zdi enako, a ne bi moglo biti bolj nasprotno. Če nimamo tehtnih razlogov za življenje, smo obsojeni na samomor, če pa imamo razloge za življenje, smo zavezani mučeništvu, da zaradi teh razlogov vztrajamo do krvi, in le pripravljenost na mučeništvo nas zadržuje, da ne zdrsimo po samomorilski klančini.

Smrt je na koncu vsake poti (kako naj ne bi bila?), vendar je samo ena pot vredna, samo ena je pot Življenja. Ali če hočete, ni ovinkov, ni križišča, ampak enosmerna, strma, težavna cesta, na vrhu katere je kalvarija. Pričakovali smo šarmanten sprehod, poln zdravja, in od tod skušnjava, ki nas sili v stokanje, da gre za prevaro ter da odpovemo že pri prvi postaji in raje skočimo v jarek. Vendar je treba naprej v upanju — kot žena v porodnih bolečinah, ki kriči in besni proti temu, kar jo mora osrečiti. Kajti veselje, ki prihaja, jo tako silovito trga.

Zaradi misli na smrt objem (moža in žene, prijateljev) ni nič manj globok. Ta trenutek je toliko dragocenejši, ker se zdi redkejši, kot bi ga iztrgal iz niča. Telo, ki se ga dotikam, postane kakor otipljiva strela, ki je toliko bolj bleščeča, ker bo kmalu izginila. Se močneje pa je ne le misliti na smrt, temveč tudi na vstajenje. Telo, ki se ga dotikam in je obljubljeno slavi, mi že sedaj vliva upanje, da se bom dotaknil večnega, oplazil božjo slavo. Zakonca, ki verjameta v vstajenje mesa, poznata užitke, ki si jih lahkoživec ne more niti predstavljati. (Povzeto po F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 22-33)

LECTIO DIVINA-Molitveno branje in premišljevanje Božje besede

12. nedelja med letom – 21. 6. 2015

Jesus-asleep-during-stormZaupanje v Jezusovo navzočnost

1. Uvodna molitev
Jezus, vedno znova nam razodevaš, da smemo vedno in povsod zaupati vate, v tvojo navzočnost med nami. Če si ti z nami in smo tudi mi s teboj, potem nas ne more premagati strah. Pomagaj nam, da bi se okrepilo naše zaupanje vate in da če svoje življenje živimo v poslušnosti tebi in v zavezi s teboj, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.
2. Branje poslušanje: Evangelij po Marku 4, 35-41
35 Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« 36 Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. 37 Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. 38 On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« 39 In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. 40 Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« 41 Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
3. Nekaj misli o evangeljskem odlomku
Dogodek, ki ga opisuje evangeljski odlomek, je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli povabilo, da bodo s svojim Učiteljem. Vsi skupaj se učijo spoznavati Jezusa, ki ji poskuša na različne načine počasi uvesti v svojo skrivnost.
Odlomek je tudi del Jezusove zgodbe. Jezus spi na krmi sredi nevihte na jezeru. Učenci so prestrašeni. Ne vedo, kaj bi naredili. Zbudijo ga.
Razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih doživljamo v življenju. Nikoli ne smemo pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. A vendar, kdaj bo Bog pokazal, da povsem gospoduje zlu? Na žalost pogosto doživljamo, da zmaguje zlo. Velikokrat se zdi, da ima zadnjo besedo.
Bog pokaže vso svojo moč nad zlom v Jezusu, ki umre na križu. Njegova smrt odvzame zlu vso njegovo »nepremagljivo« moč. Smrt nima nad Jezusom nobene moči več. Jezus umre, toda tretji dan vstane od mrtvih.
Ta odlomek govori tudi vsakemu izmed nas. Tudi za nas velja Jezusov ljubeč očitek: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko razumemo tudi tako: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da vas bom prevaral?
Jezus nas zelo dobro pozna. Dobro ve, da nas je strah, ker se bojimo prevare. Potrebno je, da smo zelo dolgo z Jezusom, včasih celo življenje, da mu lahko povsem zaupamo. Resničnost tega nam razodevajo apostoli. Kar tri leta so hodili za Jezusom, ga z veseljem poslušali, gledali njegove čudeže itd. Toda kljub vsemu temu, kar so videli, slišali, otipali, mu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Šele po vstajenju in prejetju Svetega Duha na binkošti so počasi mogli vedno bolj verjeti in zaupati. Pa še potem je vsak počasi rasel v veri. Njihovo zaupanje je rasto v njih skozi njihova priznanja bojazljivosti in nevere.
Zakaj je bilo učence strah? Razlog je tudi v tem, da so pozabili, da jim je Jezus ukazal, naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Če bi se učenci nenehno spominjali, da jim je Jezus ukazal, naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu. Ne bi mislili, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi, da je celo Jezus pozabil nanje.
Vera je tudi zavedanje, da je Jezus vedno z nami in da smo znotraj zaveze, ki jo je sklenil z vsakim izmed nas. To seveda ne pomeni, da nas ne bo več strah v težkih situacijah, ko zmaguje zlo. Toda če se s tem soočamo v družbi Jezusa Kristusa Zmagovalca, je to popolnoma nekaj drugega. Naše življenje je v takrat od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove, prehod skozi smrt v vstajenje. Če zaupamo Jezusu in svoje življenje živimo v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas Jezus nikoli ne prepušča na milost in nemilost velikim valovom življenja
.4. Meditacija – premišljevanje
O vsem, kar sem prebral in kar se me je dotaknilo, sedaj premišljujem. Pustim, da se moje misli dotaknejo tudi mojega srca.
– Ko so apostoli soočeni z Jezusovo močno besedo, se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? Kako se mene dotaknejo njegova beseda in vprašanja apostolov?
– Zakaj je bilo učence strah?
– Zakaj in kdaj pa je mene strah? Kakšna je pot iz mojega strahu?
– Kdaj mene zlo napade, zgrabi in premaga?
– Kdaj in kako pa lahko zlo premagam?
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom                  
Sedaj pustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč Bogu, kakor je on tiho navzoč meni. Morda iz te tišine zaslutim Božji nagovor, ki me vabi v konkretno dejanje, morda v zahvaljevanje, ali pa mi daje pogum za nadaljnje iskanje …

7. Delovanje
Če vstopim v osebni odnos z Bogom, me bo spremenil, naredil bolj ljubečega in spodbudil h konkretnemu delovanju. Prosim za Božjo pomoč, da bi na koncu molitve videl tisto, za kar si želim skupaj z njim truditi v svojem odnosu do …

8. Zaključna molitev
Jezus, hvala ti, da si mi ponovno razodel, da smem vedno in povsod zaupati vate. Če sem s teboj, potem me strah ne more premagati. Hvala ti, da si okrepil moje zaupanje vate. Če svoje življenje živim v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem me zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da me ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je moj pogled na to, kaj se je v meni dogajalo v času, ki sem ga namenil molitvi. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kako sem bil razpoložen, ko sem vstopil v molitev?
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kako sem se počutil ob spoznanjih, ki sem jih imel med molitvijo? Kaj sem spoznal o sebi, kaj o Bogu, kaj o svojem odnosu do drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem še odnesel od te molitve?
Spoznanja, ugotovitve in uvide si zapišem. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te imajo lahko veliko vrednost pri spoznavanju samega sebe, lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve.

Po predlogi p. Viljema Lovšeta (https://jn159.wordpress.com/nedeljski-kruh-besede) pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

Kaj pa Petrov odnos do Boga?

Saint-PeterKako pa moliš?  Peter odgovarja, da takrat, ko je blizu z Jezusom, čuti privlačnost do molitve in rad moli. Hitro pa se utrudi, postane zaspan, hoče spremeniti držo, se premika in je težko pri miru. Nikakor nisem mogel v molitvi posnemati Jezusa, zato sem ga prosil, naj nas nauči moliti, dodaja Peter.

Ali sem imel v odnosu z Jezusom tudi težke trenutke? Seveda. Včasih sem celo mislil, da mi ne bo uspelo hoditi za Učiteljem, ki nikdar ničesar ne zaključuje. Vedno sem šel tja, kamor je on hotel in mi ni pojasnil, kakšen je cilj. Ker sem ga imel rad, nisem imel poguma, da bi ga zapustil. Spomnim se tudi zelo trdih trenutkov: še posebej takrat, ko me je pred vsemi ozmerjal. Sem se hotel upreti. Zdelo se mi je, da me ne razume. Hotel sem jokati, pobegniti in izkričati svojo sramoto. Vendar sem vztrajal, ker sem v tem človeku zaznaval nekaj izrednega. Nekega dne so ga v Kafarnaumu vsi zapuščali. Šlo je za krivico, za izdajo. Svoje prijatelje sem spodbujal, naj ne odidejo in ne zanikajo našega zaupanja v Gospoda. Nisem razumel kaj dosti več kakor drugi, tudi zato, ker nisem izobražen in nisem sposoben dolgo slediti eni misli. Po drugi strani sem bil gotov, da je treba vztrajati. Za to sem Bogu hvaležen. V resnici sem zelo počasi dojemal Učiteljevo skrivnost in smisel naše hoje z njim.

Peter nam je predstavil sebe kot človeka s težavami, skrbmi in temeljnimi držami.

Katere so moje temeljne drže: ne-zvest, ne-zanesljiv, ne-prijazen, ne-miren …?

Kateri so moji glavni strahovi?

Drugo vprašanje Petru

Peter, kaj pa o tebi pravijo drugi? Na vrsti so njegovi prijatelji, tovariši, stranke in sodelavci.

Nekateri potrjujejo to, kar že vemo: Peter je impulziven, velikodušen in pošten. Vedno rade volje pomaga človeku v potrebi.

Nekateri ga strožje presojajo: Je človek, ki govori nepotrebne in nekoristne reči, razmetava in godrnja. Obljubi, da bo vse naredil sam, potem pa ne drži besede. Poleg tega je preveč vsiljiv in misli, da je nepogrešljiv. Manjka mu obzirnosti in se ne zaveda, da ni samo on. Ne pusti prostora nikomur in ne spodbuja dobrih lastnosti svojih prijateljev.

Vseh teh vidikov svojega značaja Peter ne bi zlahka priznal. Vsak, ki ga pozna, pa jih jasno vidi. Vsi negativni vidiki zanj niso nič več kot zgolj negativne posledice njegove pozitivnosti. Impulziven je, na koncu večkrat vsiljiv. Velikodušnež rade volje obljubi, ne da bi vedel, če bo obljubo lahko izpolnil. Zato pravijo, da veliko govori, pa malo naredi. Ali pa si naloži bremena drugih ter ne opazi, da jim s tem onemogoča, da bi sami ukrepali in se izrazili.

Petrova osebnost je kompleksna in težavna. Bil je že zrel človek, ki je potreboval dolgo očiščevanje, da je postal prosojen, preprost in celosten.

Spoznati samega sebe je zahtevno in težko

sv2Takoj opazimo, da Peter izstopa izmed učencev kot zelo močna osebnost. Najprej je eden izmed mnogih, ki veslajo sredi noči, prestrašeni in utrujeni, toda takoj zatem postane njegov lik jasno opredeljiv.

Poskušajva ga spraševati o tem, koliko pozna samega sebe, kaj ve o tem, kar drugi vedo, pa se sam tega ne zaveda; pa tudi to, kar je resnično njegova osebnost, ter pozna sam in drugi.

(S)poznati samega sebe je težko. V nas so kreposti, napake, obnašanja in načini odzivanja, ki jih poznamo in izražamo. So pa v nas tudi stvari, ki jih ne poznamo, pa jih dokaj stvarno vidijo drugi. So pa tudi stvari, ki jih ne dojamemo ne mi ne drugi. Ostajajo kot skrivnost naše osebnosti, ki nam jo bo morda dano dojeti in sprejeti šele ob smrtni uri. Ta skrivnost je živi del nas in nas določa.

Ker se malo poznamo, je pomembno, da Jezusu pustimo, da nam pomaga odkriti, kdo smo. On je edini, ki nas v resnici in v celoti pozna. Če mu hočemo dovoliti, da nam pomaga pri sprejemanju in spoznavanju sebe, se moramo najprej odreči ošabni domišljavosti, da sebe tako dobro poznamo kot svoj bančni račun. V resnici pa smo kot ledena gora. Strah nas je, da bi se spustili v svoje globine.

Prvo vprašanje Petru

  1. Kaj pa praviš ti o samem sebi? Sem primaren in impulziven, a velikodušen. Zlahka se vržem, ne da bi kaj preveč premišljeval. Sem tudi voditelj, sposoben voditi druge, ker znam predvideti in uveljaviti svoje. Včasih sem sam sebi všečen, ker znam tako usmeriti pozornost in povedati stvari tudi v imenu drugih.

 Kaj pa praviš o svojih moralnih kvalitetah in značilnostih?

Mislim, da sem v redu. Vesel sem, kadar imam priložnost storiti kaj dobrega. V srcu nosim zelo velike ideale. Nisem zadovoljen z malim. Čeprav sem praktičen človek, sanjam o težkih podvigih, ki bi vsem koristili.

Peter je poudaril nekatere svoje pozitivne lastnosti. Mi pa želimo iti še globlje in ga vprašamo:

Katere so tvoje močne in šibke točke, napake in grehi?

Iskreno pove: sem malo trmast in se zabarikadiram v svoja prepričanja; ker sem impulzivnega in koleričnega značaja, se hitro razjezim za malenkosti, vendar ne zamerim.

Peter pove svoje napake, a jih takoj zmanjša. Takšno je naše značilno spoznavanje samega sebe. Svoje temne in negativne plati, ki jih celo priznamo, nagonsko postavimo v takšen okvir, da bi bile opravičljive nam in drugim. Ne moremo se sprejeti takšne, kot smo. Normalen človek običajno definira samega sebe pozitivno.

HVALNICA LJUBEZNI

66_ksaver

 

 

 

 

 

Zakaj te ljubim, moj Gospod?
Pač ne zato,
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah,
da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
(sv. Frančišek Ksaver)