Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?

cross-walk-1Pred desetimi dnevi smo začeli postni čas. Cerkev, ki sledi evangeljski pedagogiki, že čuti potrebo, da naju opogumi in spodbudi. Skrbi jo, da bi strogost in ostrina postnega časa najini srci ohromila, ne pa utrdila.

Evangelij nama pokaže Jezusovo obličje, ki žari in je čudovito. Bog naše oči usposobi, da vidijo onkraj Jezusovega videza in zunanjosti. Pokaže nama Božjo veličino, ki je skrita in hkrati za vse nas življenjskega pomena. Pri tem pa se nič ne odvija tako, kot si mi predstavljamo. Ikonopisci so nam naslikali ikono s prestrašenimi in zgroženimi Jezusovimi učenci, ki jih je pred Jezusovo žarečo Božjo lučjo vrglo ob tla. Peter je sicer izjavil, da je lepo biti navzoč, a besedilo razloži, da je bil na smrt prestrašen. Ob Jezusu sta se pojavila še Mojzes in Elija, ki sta se z njim pogovarjala o njegovi smrti, kakor pravi evangelist Luka.

V Markovem evangeliju je odlomek o spremenjenju na gori Tabor postavljen v središče pripovedi. Jezusa je Peter pravkar prepoznal kot Božjega Sina. Jezus pa je učencem še isti hip povedal, da bo on sam mesija na tak način, da bo mnogo trpel, bo ubit in potem obujen od mrtvih. A ne le to. Opozoril jih je: Če je učiteljeva pot takšna, naj ne mislijo, da bi sami hodili po kaki drugi poti. »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Učenci so na gori Tabor videli Jezusovo preobraženo obličje zato, da bi se ga naučili prepoznati v mukah njegovega trpljenja, ko niso zmogli gledati čez to, kar se je videlo, in so videli le njegovo iznakaženo človeško obličje, ne pa njegovega preobraženega Božjega obličja. Evangeliji in celotno cerkveno izročilo obe izkušnji med seboj tesno povezujejo.

Ljubezen neizogibno v sebi doživlja tudi dramo. Mi si jo predstavljamo preveč blaženo, nestvarno in filmsko posladkano. Ljubezni ne moremo živeti zunaj življenja in brez njega, kakor sanje. Bog pa samega sebe pokaže kot ljubimca, ki je tako vpet v življenje, da nikdar ne pobegne. Vedno nam zagotavlja življenje, ljubezen, spoštovanje. Vedno in v popolnem izobilju.

Kot pove glas na gori Tabor, je Oče zelo vesel Jezusa zato, ker bo pokazal njegovo ljubezen do ljudi.

Pokazal jo bo tako korenito in absolutno, da bo zastavil vse svoje življenje in tudi smrt. In prav smrt bo dokončna zmaga ljubezni kot vir življenja za vsakega, ki jo prizna in sprejme.

Za nas pa je tragično, da se niti Jezusu ne pustimo prepričati, da je Božja ljubezen res za nas. Ne verjamemo mu, da je njegova ljubezen za nas resnično življenje. Ne zaupamo mu, da to ljubezen lahko živimo v vsakodnevnem življenju. Mi pa bi radi, da nas Bog s svojo ljubeznijo naredi blažene, ne da bi mi zastavili in uporabili vse svoje življenje v ljubezni do vseh, da bi tako njegova ljubezen sijala vsem. Kakšna norost!

S povabilom, naj se spreobrnemo, postni čas želi doseči prav to, da bi se odprli Božji ljubezni v Jezusu, ki tako lahko postane zate in zame vir in merilo življenja. Ali sva že tako močno in resnično doživela Jezusovo ljubezen, da se lahko v njej najdeva tudi v trenutkih, ko je zahtevna in zaradi nje trpiva preganjanje in bolečino?

Ko poskušava hoditi za Jezusom in uresničevati njegove besede, takrat tudi midva vstopava v veselje, ki ga ima Oče do njega. Veselje je v tem, da uživava življenje, ki je v celoti postalo ljubezen. Nočeva nobenega drugega življenja kot tistega, ki izvira iz ljubezni in vodi v ljubezen, ki je sposobna ogreti naše obraze, da zažarijo. Če vidiva sijati to luč, to pomeni, da je Bog z nami in da svet lahko izžareva njegovo navzočnost.